Še nova dejstva o TEŠ

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona.

Na prvem je pregled proizvodnje in porabe električne energije v GWh za zadnjih dvajset let. Z debelejšo modro črto je prikazana skupna proizvodnja elektrike, pri čemer je upoštevana samo polovica proizvodnje Nuklearne krško (NEK). Druga polovica proizvedene elektrike v NEK pripada Hrvaški, kar se statistično zajema kot proizvodnja v Sloveniji ter nato izvoz. Za realno spremljanje celotnega dogajanja na področju električne energije v Sloveniji je zato bolj smiselno upoštevati samo slovenski del proizvodnje, tako kot je tudi prikazano na sliki.

teš-1

Kot vidimo, je skupna proizvodnja vsa leta postopno naraščala, čeprav z manjšimi nihanji. Najbolj stabilen vir je jedrska elektrarna, ki prispeva slabo četrtino elektrike, večja nihanja pa so pri hidroenergiji. Ta je seveda odvisna od vremenskih razmer in izjemno je bilo na primer leto 2014, ko je bila proizvodnja kar za polovico večja od dolgoletnih povprečij. Takrat je bila zato tudi nižja proizvodnja v termoelektrarnah, ki se najlažje prilagajajo potrošnji.

Skupno porabo elektrike v Sloveniji pa prikazuje rdeča črta. Ta je kontinuirano naraščala vse do nastopa krize v letu 2008, čemur proizvodnja ni sledila. Leta 2007 smo morali predvsem zaradi večjih potreb v industriji uvažati že 15 odstotkov potrebne energije. Z nastopom krize je industrija znižala porabo kar za tretjino (na obseg ostale potrošnje kriza ni vplivala) in skupna poraba je bila zopet približno usklajena s proizvodnjo. Manko lastne proizvodnje elektrike se je zaradi rasti porabe ponovno začel kazati v zadnjih letih, posebno v letih, ko so hidrološke razmere manj ugodne.

Iz grafikona je torej razvidno, da Termoelektrarna Šoštanj prispeva skoraj tretjino vse potrebne električne energije v Sloveniji. Če bi gledali po mesecih, je prispevek TEŠ-a lahko tudi skoraj polovica celotne proizvodnje (v najbolj kritičnem obdobju, ko ni vode, poraba pa je velika). Glede na razne analize mogoče ni bila izbrana ustrezna velikost (moč) agregata, mogoče bi dosegli podobne učinke s cenejšo obnovitvijo starejših agregatov, lahko da je bil tudi preplačan in vse to bodo še naprej ugotavljale pristojne institucije – v vsakem primeru pa ne moremo mimo dejstva, da je obratovanje Termoelektrarne Šoštanj eden treh ključnih stebrov slovenske energetike. Brez tega vira oz. te proizvodnje, bi bila Slovenija tudi polovično odvisna od uvoza, kar pa preprosto ni sprejemljivo. Obratovanje TEŠ je torej za energetsko oskrbo in varnost Slovenije nujna, dokler ne bomo zagotovili alternativnih virov.

Pri tem pa smo šibki saj drugih večjih virov ob danes poznanih tehnologijah preprosto nimamo. Nekaj prostora je še pri hidroenergiji, kjer se srečujemo z okoljskimi omejitvami. Do najbrž nujne nove nuklearne elektrarne tudi ne bomo prišli prej kot v dvajsetih letih (si predstavljate “cirkus” ob nekaj milijardni investiciji v novo nuklearko?). O vetrnih elektrarnah pa verjetno ni vredno izgubljati besed (v EU ta vir sicer zagotavlja kar desetino vse potrebne elektrike, na Danskem na primer skoraj polovico).

Perspektivno se še največ pričakuje od sončne energije, a šele z novimi tehnologijami zbiranja ter še bolj hranjenja te energije. Danes in še najbrž nekaj časa, ekonomsko ta vir ne more igrati večje vloge v zagotavljanju energetske oskrbe. Tudi v Evropski Uniji je delež proizvedene elektrike iz tega vira okoli 3 %, v Sloveniji pa je lani solarna energija pokrivala le 2,1 % celotne porabe (rumeno polje na grafikonu). Tisto kar je ob tem manj poznano, so subvencije. V Sloveniji bomo namreč v dobrih desetih letih namenili za subvencioniranje sončne energije kar okoli milijardo evrov in to za energijo, ki jo TEŠ proizvede v letu dni. Toliko dražje namreč plačujemo elektriko, da se pokrijejo stroški vlaganj v sončne celice.

Seveda o tej milijardi evrov čistih dodatnih stroškov niti slučajno ni toliko pisanja kot o vloženi milijardi v TEŠ. Če za TEŠ vedo najbrž res vsi Slovenci, za to milijardo praktično skoraj nihče. Ljudje pač vedo samo to, o čemer se piše – kar pa se ne omenja, pa kot da ne obstaja. Tudi o drugem tiru vemo skoraj vse. Da pa smo v obnovo proge Pragersko – Hodoš vložili skoraj pol milijarde (skoraj polovico predvidenega vložka za drugi tir), pa le redko kdo. Večina najbrž niti ne ve, kje točno ta proga v Sloveniji poteka.

Na drugem grafikonu pa je nekaj podatkov o poslovanju Termoelektrarne Šoštanj. Ob tem se pogosto navajajo podatki o ceni premoga (lignita), ki ga kot osnovno gorivo zagotavlja družba Premogovnik Velenje. Seveda je cena za rezultate TEŠ pomembna – a za celotni sistem HSE popolnoma irelevantna. Če je cena premoga nizka, je rezultat TEŠ-a seveda boljši, a ustrezno slabši rezultat Premogovnika, razumljivo pa velja tudi obratno. Ker sta obe družbi v 100-odstotni lasti Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) je za realno oceno poslovanja Šoštanja smiselno spremljati skupno bilanco obeh družb. V takšni obliki je tudi prikazana na spodnjem grafikonu.

V javnosti je seveda največ pozornosti deležen podatek o izgubi termoelektrarne. Poslovanje obeh družb skupaj je bilo do leta 2013 pozitivno, čeprav skromno (rumena črta na grafikonu), od zagona šestega bloka pa sistem posluje z izgubo nekaj deset milijonov evrov letno. Izjema je leto 2015, ko so zaradi slabih rezultatov poslovanja ponovno ocenili vrednost naložbe ter oblikovali dodatnih 400 milijonov evrov popravkov vrednosti. Takšni rezultati so razumljivo dodatni argument za kritiko naložbe v termoelektrarno, tudi za pozive za takojšnje zaprtje, kot občasno beremo.

teš-2

A za realno oceno rezultatov poslovanja Termoelektrarne Šoštanj skupaj s premogovnikom je bolj kot tekoči dobiček pomemben denarni tok, narodnogospodarsko pa dodana vrednost, ki jo družbi ustvarjata. Z dodano vrednostjo merimo dodatno ustvarjeni dohodek z neko dejavnostjo, razpoložljiv na porabo. Na nivoju celotne države je to BDP (bruto domači produkt), sestavljen pa je seveda iz dodane vrednosti, ustvarjene na nivoju družb, a tudi države v širšem smislu.

Ustvarjena dodana vrednost za obe družbi je na zgornjem grafikonu prikazana z rdečo črto in trenutno se giblje na nivoju okoli 150 milijonov evrov letno. Kljub siceršnji obračunski izgubi, družbi s prodajo elektrike ustvarita teh 150 milijonov evrov, kar se potem nameni za plače (zaslužke) zaposlenih v družbah (te so enkrat višje kot npr. v gostinstvu) in pri podizvajalcih (ocena), za vračilo posojil ter za plačilo davkov in okoljskih dajatev (emisijski kuponi – 27 milijonov evrov lani). Izpad v letih 2014 in 2015 je bil posledica prehoda na nov blok 6 in ugodnih hidroloških razmer v 2014, močan vpliv pa ima seveda tudi trenutno nižja cena elektrike. Ob cenah iz obdobja 2008-2014 bi bili današnji rezultati bistveno boljši, čeprav je tudi res, da je prodajna cena določena na nivoju HSE. Prekinitev delovanja elektrarne bi torej pomenil izpad teh 150 milijonov sredstev.

Veliko število analiz in preiskav nakazuje, da je bilo pri gradnji TEŠ 6 storjenih precej nepravilnosti in lahko samo upamo, da bodo doživele kak sodni epilog. Ne glede na to, pa je potrebno pri oceni poslovanja in upravičenosti termoelektrarne upoštevati:

  • da bi bila danes Slovenija brez obratovanja Termoelektrarne Šoštanj tako energetsko ogrožena, da si zaustavitve preprosto ne moremo dovoliti – brez tega vira bi nam primanjkovalo tudi več kot polovico potrebne električne energije,
  • ob tem pa TEŠ 6 kljub siceršnji izgubi ustvarja ogromno dodano vrednost (150 milijonov letno) in s tega vidika je delovanje narodnogospodarsko precej bolj upravičeno kot kako predčasno zapiranje,
  • glede na visok investicijski znesek bo sicer trajalo dlje, da se vložek povrne, a celotna naložba bo za državo na dolgi rok pozitivna in davkoplačevalcev ne bo obremenila – razen, če bi se odločili za zaprtje.

Takšno razmišljanje verjamem da zbudi veliko negativnih reakcij v prepričanju, da se s tem zagovarjajo slabe prakse. Z zapisom nikakor ne opravičujem napačnih, mogoče tudi koruptivnih potez, ki so se po mnenju večine Slovencev zgodile v Šoštanju. Tudi ne želim in ne morem ocenjevati upravičenosti te naložbe ter prednosti alternativnih scenarijev pred leti – a to je zgodovina s katero se bomo ukvarjali še dolgo. Če pa izhajamo iz trenutnega stanja, bi predčasno zaprtje elektrarne povzročilo veliko ekonomsko škodo in ogrozilo energetsko varnost države. Vsekakor je potrebno razčistiti, kaj se je v preteklosti dogajalo, ne smemo pa za dokazovanje nepravilnosti povzročiti še dodatne škode. In to je mogoče tudi neko novo dejstvo o TEŠ, čeprav je bralec najbrž pričakoval kaj drugega.

____________

Če koga zanimajo še dodatni statistični podatki o proizvodnji in porabi električne energije, je na spodnjih sliki prikaz povprečje Evropske Unije in nekaj bližjih držav (vir: Eurostat za leto 2016). Podatki so preračunani v kWh na prebivalca letno, tako da so primerljivi med državami. Stolpci pomenijo proizvodnjo in sicer strukturo po osnovnih virih. Poleg jedrske in hidro proizvodnje imamo še termoelektrarne (na premog, plin ali druga goriva) in na koncu sonce in veter kot vir. Z rdečim rombom pa je dodan podatek o porabi elektrike, prav tako na prebivalca letno. Če je poraba večja, razliko pokriva uvoz, sicer pa se presežek izvaža (Češka, Nemčija).

Teš-3.png

Struktura proizvodnje po državah je seveda dokaj različna. Franciji zagotavljajo jedrske skoraj tri četrtine elektrike, v Nemčiji pa termoelektrarne dve tretjini (od tega premog 40 %). V Avstriji je največji delež hidroenergije, v Italiji pa plinske termoelektrarne prispevajo skoraj polovico vseh potreb. V povprečju EU pa z nuklearkami pridobimo četrtino, s termoelektrarnami pa polovico (premog 20 %). Najbrž preseneča visoka poraba elektrike v Sloveniji, na nivoju najbolj razvitih držav. Odstopamo predvsem v porabi v industriji, kjer je preračunano na prebivalca potrošnja celo višja kot v Nemčiji (razlog je predvsem visoka poraba elektrike za proizvodnjo aluminija v Kidričevem). Seveda je tudi to lahko predmet nadaljnje diskusije, a naj bo dovolj

Zakaj toliko jamranja o proračunu za letos? Obeta se nam rekordni proračunski presežek v zgodovini Slovenije

Zanimivo, kako se aktualna priprava (rebalans) proračuna za letošnje leto v medijih označuje kot najtrši oreh aktualne koalicije. Seveda je sestavljanje proračuna vedno zahtevna zadeva. Interesov in potreb je veliko, vsako ministrstvo bi si rado zagotovilo čim več sredstev – a vseeno bi si upal trditi, da so imeli finančni ministri do sedaj vedno bistveno bolj zahtevno delo kot letos. Pred dnevi sem pisal o ugodnem zaključku lanskega proračunskega leta in podobne sladke skrbi nas čakajo tudi v letošnjem. Prav zanimivo bo videti, s kakšnim presežkom bo ministrstvo “upalo” javno nastopiti, ko bo sprejelo rebalans do sedaj veljavnega proračuna. Za leto 2019 je v uradnih dokumentih finančnega ministrstva še vedno podatek o 53 milijonih evra presežka, torej znesek oz. proračun, ki je bil sprejet (ocenjen) jeseni 2017. Ta dokument je namreč sedaj predmet obravnave in spreminjanja.

Podobno kot sem pred letom dni dokaj natančno ocenil lansko proračunsko leto, sem poskusil realno oceniti tudi letošnje.

Objektivno lahko letos pričakujemo okoli 1,7 milijarde evrov primarnega presežka (3,5 % BDP) in skupni proračunski presežek v višini okrog 850 mio evrov (1.7 % BDP), kar je seveda daleč najboljši rezultat v zgodovini samostojne Slovenije.

Kljub povečani nestabilnosti v svetu ter skrbeh glede morebitne nove krize, za letos in tudi drugo leto kakih ocen o zlomu ekonomije vseeno ni slišati. Gospodarska rast naj bi bila v Sloveniji po mnenju vseh institucij sicer nekaj nižja, a še vedno realno blizu 4 odstotke, nominalno pa okoli 6 odstotkov. Za proračunsko načrtovanje je namreč pomembnejša nominalna rast, ker se ta odraža v rasti potrošnje, plač, dobičkov ter posledično v rasti davčnih prihodkov in izdatkov države za plače, pokojnine in material. To so tudi ključne postavke proračuna, ki so tudi v veliki meri predvidljive. Continue reading “Zakaj toliko jamranja o proračunu za letos? Obeta se nam rekordni proračunski presežek v zgodovini Slovenije”

Kako se na skrit način povečuje obdavčitev dela

V sprejetem in še vedno veljavnem proračunu Republike Slovenije za letošnje leto je predvidenih tudi 1.150 milijonov evrov prihodkov od dohodnine oz. 4,5 % več kot leto poprej. Dejanska gibanja do oktobra kažejo, da bo letos teh prilivov v proračun kar za 1.270 milijonov evrov, torej okoli 120 milijonov več od načrtov oz. preko 15 % več kot lansko leto. Kaj je bil razlog za tako zgrešeno načrtovanje – napake ali zavestno prikazovanje nižjih prihodkov za zmanjševanje apetitov proračunskih porabnikov, ne bi ugibal. Vsekakor pa je najbrž zanimivo pogledati zakaj je prišlo do tako močnega povečanja prihodkov iz dohodnine v državni proračun. Če že drugega ne, mogoče za vsaj bolj točno oceno za leto 2019. Continue reading “Kako se na skrit način povečuje obdavčitev dela”

Še malo o javnem sektorju – mednarodne primerjave (VII)

V objavljenih člankih sem ugotavljal, da je število zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja v Sloveniji sicer pod povprečjem Evropske Unije, glede na nivo razvitosti pa je skupno število približno primerljivo z drugimi državami. Značilno je namreč, da imajo države z višjim BDP na prebivalca, praviloma tudi več zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, javna uprava) in njihovo število v Sloveniji približno “ustreza naši stopnji razvoja”. Navedbo dajem v narekovaje, ker bi seveda lahko razpravljali, koliko podatek o BDP na prebivalca odraža stopnjo razvitosti države, a to ni namen tega teksta.

V izvornem tekstu sem seveda predstavljal predvsem podatke o zaposlenih in izdatkih za opravljanje tovrstnih dejavnosti, nisem pa se posvečal učinkovitost teh zaposlenih. Glede tega vemo, da je splošna ocena precej negativna, čeprav nekih celovitih primerjav z drugimi državami nimamo. To je seveda področje, kjer imajo subjektivne ocene večjo težo in to raje prepuščam drugim. Ker pa sem dobil pobude, da bi poleg podatkov o številu zaposlenih v javnem sektorju, pripravil še nekaj primerjav izdatkih za njihove plače v BDP, v nadaljevanju dodajam tudi ta vidik.

Pogledal sem torej celotne izdatke javnega sektorja (države) za plače, tako kot jih spremlja statistika. Tako število zaposlenih kot masa izplačanih plač se spremlja preko različnih virov, ki na žalost dajejo tudi različne rezultate. V spodnji tabeli so tako prikazani podatki o izplačani masi plač kot jih spremlja SURS v datoteki plač in zaposlenih, potem imamo konsolidirano bilanco javnega financiranja z izdatki za te namene ter portal plač javnega sektorja, na koncu pa je še podatek iz tabel nacionalnih računov. Številke so torej precej razlikujejo, zato sem za primerjavo z drugimi državami EU uporabil podatke iz tabel o temeljnih agregatih sektorja države. Ti podatki namreč prikazujejo vse izdatke države po enotni metodologiji veljavni v Evropski Uniji. Po njih smo tako lani za izplačila zaposlenim v državi namenili 4,8 milijarde evrov ali 11,2 % BDP.

Zanima nas torej, kakšen delež BDP namenja Slovenija za izplačila plač zaposlenih v državi in sicer kakšen je ta delež glede na druge države ter kako se je gibal v času. Na prvem grafikonu tako prikazujem podatke o celotnih izplačilih javnih financ v letu 2017 v primerjavi z vsemi državami EU (dodana je še Norveška, Švica in Islandija).

Skupni izdatki države Slovenije so lani sicer znašali 43,2 % BDP, kar je manj kot je znašalo povprečje EU (45,8%). Lani vemo (ali pa tudi ne), da so imele javne finance v Sloveniji prvič v zgodovini presežek. Sicer ne velik (0,1 % BDP), a vseeno so se naše javne finance prvič v petindvajsetih letih prevesile na pozitivno stran[1]. Kot izhaja iz grafikona, smo za plače javnega sektorja namenili 11,2 % BDP, kar je več od povprečje EU (9,9 %). Ta podatek se nekako ne ujema s podatkom o številu zaposlenih v javnem sektorju, kot sem ugotavljal v objavljenih analizah. Po njih je bil namreč delež zaposelnih v javnem sektorju Slovenije nekoliko pod povprečjem Evropske Unije.

Poskušal sem ugotoviti, kaj bi bil lahko razlog za razlike in kateri podatek je pravzaprav pravilen. Pogled na grafikon pokaže, da kljub sicer enotni metodologiji spremljanja podatkov o financah javnega sektorja (vlade – govrnment), prihaja v EU po državah najbrž do določenih razlik v zajemanju oz. opredelitvi posameznih kategorij. Med izdatki se pojavljajo izdatki za plače (kategorija D1PAY po metodologiji), drug največji izdatek pa so “socialni izdatki in ugodnosti” (D62 in D63), ki v kaki državi verjetno zajemajo tudi del izplačila plač. Kako si drugače razlagati, da npr. Nemčija namenja za plače JS samo 7,5 %, Švedska pa kar 12,7 %, skupni izdatki za plače in socialne izdatke pa so na Švedskem celo manjši[2].

Da lahko pride do različnega zajemanja, še bolj potrjuje potrjujejo podatki o strukturi prihodkov države (slika na koncu teksta). Švedska in Danska npr. nimata prihodkov iz naslova plačila socialnih prispevkov, a ustrezno višje prihodke iz naslova davkov na dohodke. Ne trdim, da gre za napake, temveč se posamezni odhodki ali prihodki zaradi razlik v ureditvah držav, kljub enotni metodologiji lahko obravnavajo drugače. Zaradi tega podatek o izplačanih plačah iz javnih sredstev med državami po mojem ni primerljiv, uporaben pa je podatek o skupnem izplačilu plač in socialnih prejemkov, po katerem so tudi sortirane države na zgornjem grafikonu.

Tovrstnih skupnih izplačil je bilo lani v Sloveniji za 28,2 % BDP, v povprečju EU pa 30,5 % kar nekako ustreza tudi razlikam v številu zaposlenih v JS. Podatek je seveda precej širši kot samo plače javnih uslužbencev, a je v sorazmerju s skupnim obsegom izdatkov države. Na grafikonu je prikazan tudi obseg izdatkov za investicije, obresti (tu seveda prednjačijo bolj zadolžene države) ter ostale izdatke. Skupna značilnost razlik med državami je v večjem obsegu izdatkov v državah z višjo stopnjo razvitosti oz. višjim življenjskim standardom. Tudi po teh podatkih je delež izdatkov Slovenije za javni sektor približno v sorazmerju s stopnjo razvitosti, torej nekoliko pod povprečjem EU. Manj kot v Nemčiji, Avstriji ali Franciji in več kot v Slovaški, Poljski ali omuniji.

In kako se je delež teh izdatkov gibal v zgodovini? Na naslednjem grafikonu je spodnjem delu podatek o deležu izdatkov za plače v BDP od leta 1995. Kot vidimo, se je v Sloveniji praktično ves čas gibal okoli 11 % ustvarjene dodane vrednosti. Nekaj nižji je bil v času visoke konjunkture (2006 – 2008), ko se je BDP močno povečal (zaradi zadolževanja), višji pa v času krize (2009 – 2013), ko je ob padcu BDP nominalni znesek plač ostal enak. Danes so ti izdatki zopet približno na dolgoletni ravni, a ves čas višji kot v povprečju Evropske Unije. Kot pojasnjeno zgoraj, ti podatki najbrž niso v celoti primerljivi zaradi razlik v zajemanju. Že če iz povprečja izločimo Nemčijo (prekinjena črta) so deleži primerljivi s Slovenijo.

Na sredini grafikona (desna skala) je zato prikazan še delež vseh izdatkov skupaj za plače in socialne potrebe, vključno s pokojninami. Tudi tu so gibanja za Slovenijo skozi leta podobna, le da je povprečje ves čas nižje kot so primerljivi podatki za Evropsko Unijo. V Sloveniji za te namene vseh petindvajset let samostojne države namenjamo okoli 29 % BDP z odstopanji med in v času krize. To predvsem pomeni, da nekih odstopanj ali krepitve tovrstnih izdatkov v času ni prišlo. Predvsem pa dolgoročno za te namene porabimo približno primerljiv delež BDP kot to velja za povprečje Evropske Unije – torej nekoliko manj, podobno kot je tudi naš BDP na prebivalca nekaj nižji. Glede na to, da se z leti v razvitosti približujemo EU, je današnji delež pravzaprav relativno celo nižji kot nekdaj.

Za celovito sliko o javno-finančnih izdatkih Slovenije, so v zgornjem delu grafikona še podatki o skupnih tovrstnih izdatkih glede na BDP. Tudi ti se skozi vsa obravnavana leta (od 1995) gibljejo okoli 45 % z nekaj višjim deležem v času krize (na grafu niso zajeti izdatki za sanacijo bank 2013 – 2014). Lani je bilo skupnih izdatkov države 43,2 % BDP, najmanj do sedaj (če ne upoštevamo leta 2007, ko je BDP zaradi močnega zadolževanja nerealno porastel). Izdatki za javni sektor in druga plačila države so torej skozi vso zgodovino države približno primerljivi z razmerami v EU. Takšno je torej stanje glede izdatkov, o učinkovitosti pa so splošne ocene seveda bistveno slabše. Ob vseh slabostih, sam vseeno menim, da npr. za 1.300 evrov javnih izdatkov za zdravstvo letno na prebivalca (2016) dobimo najmanj primerljivo storitev kot za 2.800 evrov povprečno prebivalci razvitih državah EU (ali za 1.100 evrov za celotno izobraževanje od vrtca do univerze glede na 1.900 v EU).

Kot omenjeno, je na koncu še grafikon o strukturi prihodkov države v BDP predvsem zaradi prikaza, kako prihaja v nekaterih državah do različnega zajemanja podatkov. Ti zato niso vedno v celoti primerljivi oz. potrebna je podrobnejša analiza, kadar se ugotovijo kakšna večja odstopanja. Izpostavljam značilnost, da Danska, Švedska in Islandija praktično nimajo prihodkov iz naslova socialnih prispevkov (zeleni del stolpca), ker te prihodke vključujejo med prihodke od davkov na dohodek. Mogoče še pojasnilo za Irsko, ki pri teh primerjavah tudi vedno odstopa. Njihov skupni BDP je namreč zaradi vključevanja dobičkov tujih korporacij v njihov BDP izjemno visok (v 2015 je porastel kar za 25 %), ostale kategorije pa so bolj primerljive. Zaradi tega je npr. delež za zaposlene v BDP na Irskem le okoli 30 %, v ostalih razvitih državah (tudi Sloveniji) pa okoli 50 %.

 

[1] Proračunski presežek v času prve Janševe vlade se je v končnih izračunih Statističnega urada vseeno izkazal kot primanjkljaj.

[2] Podrobnejši vpogled v celotno matriko izdatkov (po vrsti izdatkov – plače, soc. izdatki… in po funkcijah – zdravstvo, šolstvo…) pokaže, da naj Nemčija ne bi imela skoraj nić izdatkov za plače v zdravstvu (0,4 % BDP, Švedska npr. 2,8 %), imajo pa visoke izdatke za socialna nadomestila v zdravstvu (6,3 % BDP, Švedska pa 1,4 %). To kaže, da v Nemčiji na drugačen način evidentirajo izdatke za plače v zdravstvenem sektorju, zaradi česar imajo precej nižje skupne izdatke za plače javnega sektorja v BDP in ustrezno višje za socialne izdatke. Zaradi ekonomske teže Nemčije to močno vpliva tudi na povprečni podatek za EU.

O milijardi evrov boljših financah

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Najbolj ključen podatek javnih financ je obseg zbranih davkov, na drugi strani pa višina izdatkov za plače, materialne stroške ter pokojnine in druge transferje. In za letošnje leto (pa tudi lansko) je značilno, da davčni prilivi rastejo po 6 ali 7 odstotni stopnji, toliko kot je približno nominalna gospodarska rast. Na drugi strani pa večina omenjenih izdatkov raste po stopnji okoli 4 odstotke, kar je letos in lani prineslo med 400 do 500 milijonov boljši javno finančni rezultat. Kljub vsem kritikam, takšno gibanje vseeno kaže, da država svoje izdatke v veliki meri obvladuje ter ustvarja presežke (rezervo?) v času ugodnih gospodarskih razmer.

Veliko je sicer razprav o spremembah davčne zakonodaje, občasno je mukoma sprejeta tudi kakšna korekcija davčnih lestvic, a okvirne davčne stopnje ostajajo dokaj podobne, tako na zaslužke, kot na potrošnjo. Zaradi tega tudi prilivi iz tega naslova sledijo gospodarskim gibanjem, torej obsegu prejemkov in potrošnje oz. bruto domačega proizvoda. In ta je lani nominalno porastel za 6,4 %, letos pa bo tudi za približno 7 %. Ponovno naj poudarim, da moramo za analize javnih financ spremljati nominalno, torej celotno rast BDP[1], ker tudi prihodke in izdatke proračunov spremljamo v nominalnih vrednostih. In ker davčne stopnje ostajajo na več ali manj enaki višini, tudi skupni prilivi (brez posebnih, izrednih postavk) približno sledijo tej skupni rasti dodane vrednosti, torej med 6 in 7 odstotki.

To velja za pobran DDV ter vse prispevke in davke iz plač in dobičkov. Pri plačah gre seveda za skupek povečanja plač (4 %) in števila zaposlenih (3 %). Pri tem nekaj bolj izstopa povečanje prilivov iz dohodnine, s katero se je v proračun Republike Slovenije letos do oktobra nateklo kar 15 % več sredstev kot lani v istem obdobju. Kljub popravkom dohodninske lestvice, je povprečna obremenitev plač letos vseeno nekaj višja kot lani, več je tudi dohodnine od prihodkov od kapitala, predvsem pa je država iz tega vira odrezala občinam manjši delež in proračunu je zato ostalo več. Konkretno, skupni prilivi iz naslova dohodnine so letos do oktobra 11 % višji, ker pa so od tega občine dobile le 6,4 % več kot lani, je pač proračun dobil skoraj 16 % več (ob enaki delitvi vseh prilivov iz dohodnine, bi letos dobile občine 40 milijonov več). Takšna delitev dohodnine med državo in občine nedvomno temelji na veljavni zakonodaji, a to je samo primer kaj se dogaja v tekočih gibanjih. Zanimivo namreč, koliko je bilo na drugi strani razprave, da bodo občine naslednje leto dobile 32 milijonov več povprečnine iz proračuna.

V negativno smer izstopa edino zbrana trošarina in sicer na goriva. Zaradi rasti nabavnih cen goriv, je država celo nekoliko znižala obremenitev cene s trošarinami in to so edini pomembnejši prilivi, ki so letos nižji kot lani. Ne glede na to, pa vsi redni prilivi v državnih proračun (brez dividend NLB in sredstev EU kot dve posebni postavki) letos višji nekaj preko 6 odstotkov, torej podobno kot rast BDP.

Na drugi strani pa je država skrbela, da redni izdatki niso porasli v povprečju za več kot 4 odstotke. To velja tako za plače javnih uslužbencev, za vse materialne stroške, socialne izdatke, subvencije ter pokojnine. Slednje se seveda ne plačujejo iz proračuna, a ker ima tudi ZPIZ preko 7 odstotkov več prilivov od prispevkov na plače, izplačila pokojnin pa so večja le za slabe 4 odstotke, je imel proračun pač toliko manj obveznosti do Zavoda za pokojninsko zavarovanje. Povprečna pokojnina je letos višja za 3 % in ker se število upokojencev skoraj ne povečuje[2], so izplačila pokojnin pač v omenjenih okvirih, torej okoli 100 milijonov evrov nižja od zbranih sredstev.

Na rednem delu proračuna (če bi tako poimenovali vse običajne proračunske prilive in odlive) smo torej s kar ustrezno politiko obvladovanja izdatkov ter nespremenjenimi davčnimi stopnjami zagotovili dodatnih skoraj 500 milijonov evrov presežka glede na lansko leto. Seveda moramo govoriti tudi o bodočih tveganjih in neugodnih demografskih gibanjih, a prav je tudi, da takšne ugodne razmere odkrito predstavimo. To pa je potem osnova za odločitve o vodenju proračunske politike v prihodnje:

 – ali bi bilo prav, da v ugodnih razmerah ustvarjamo ta presežek,

 – ali pa so to mogoče razmere, da bi znižali kake davčne obremenitve (stopnje)?

 – ali pa prostor, da kake izdatke povečamo (pokojnine na primer)?

Te dileme so seveda precej širša tema, ki zahteva posebno obravnavo. A izkušnje iz let pred krizo kažejo, da v takih razmerah kako večje zniževanje davčnih obremenitev najbrž ni nujno, da je ustvarjanje rezerve za slabše čase boljša alternativa. Takšna razmerja namreč pomenijo ustvarjanje rezerv na nivoju države, nižje davčne stopnje pa na nivoju posameznih podjetnikov in prebivalcev. Seveda pa lahko v teh okvirih kake stopnje prilagodimo in tudi kak odstotek več za pokojnine ne bi smel biti takšna težava (na tem delu je v zadnjih desetih letih prišlo do največjega izpada).

“Redni del proračuna” kaže torej letos ugodno sliko, dodatno pa so jo izboljšale še dividende NLB ter okoli 100 milijonov evrov manj izdatkov za obresti. Ministrstvo se sicer pohvali, da je to posledica “aktivnega upravljanja javnega dolga”, a gre preprosto za dejstvo, da postopno zapadajo obveznice izdane v času krize po 4 ali 5-odstotni obrestni meri, nove pa izdajamo po eno do dvoodstotni. Povprečna obrestna mera na dolg je tako padla iz 3,7 % na 2,7% in v naslednjih letih bo še upadala (nekje do leta 2021) – in to ne glede na morebiten postopen dvig tržnih obrestnih mer.

Bolj nepredvidljive pa so postavke proračuna o prejetih sredstvih iz EU ter s tem povezani izdatki za investicije. Nihajo predvsem prilivi iz kohezijskega in strukturnih skladov Evropske Unije. Lani je bilo zadnja dva meseca kar 200 milijonov več izdatkov za investicije kot neto prilivov iz EU (ti prilivi so potem prišli letos), kako pa bo letos, pa ni znano (na vladi sicer najbrž vedo). Če bo tudi letošnjega novembra in decembra podoben izpad, bo na koncu leta državni proračun izkazoval 650 milijonov evrov presežka, sicer pa še več. Večina proračunskih postavk je dokaj predvidljivih, ti dve lahko močno zanihata in to potem vpliva na končni rezultat proračuna.

Ker so torej v ostalem delu gibanja precej predvidljiva, pa toliko bolj presenečajo številke v sprejetem proračunu za letošnje leto. Posebno v povezavi z nedavnimi diskusijami na vladi o spremembah izvrševanja proračuna za naslednje leto. Vemo namreč, koliko energije je bilo potrebne za uskladitev nekaj milijonov evrov več ali manj pri določenih postavkah.

V lani sprejetem in še vedno veljavnem proračunskem načrtu za letošnje leto so namreč predvideli kar okoli 150 milijonov manj prilivov od DDV, preko 100 milijonov manj dohodnine ter 160 milijonov več odlivov za ZPIZ. Navedene tri postavke proračuna bodo po oceni letos najbrž izkazovale 400 milijonov boljši rezultat kot pa izhaja iz sprejetega proračuna (!). Celotni letošnji proračun bo verjetno izkazoval celo preko 600 milijonov evrov večji presežek kot so predvideli načrtovalci na ministrstvu – a niti besede ni bilo o tem ob debati o popravkih proračuna za naslednje leto (ZIPRS[3]).

V predlogu ZPIRS so samo zapisali, da je pri ” proračunskem načrtovanju potrebna previdnost, zaradi vse hitrejšega umirjanja gospodarske aktivnosti tako doma kot na mednarodnih trgih” in predlagali za nekaj deset milijonov popravkov navzgor in navzdol. Niti z enim stavkom pa niso navedli, da bo letošnji rezultat nekaj sto milijonov boljši kot so predvideli in najbrž bo tako tudi naslednje leto. Kljub “umirjanju rasti”, UMAR za 2019 načrtuje 6-odstotno nominalno rast BDP in ker davčne stopnje ostajajo enake, bo tudi prilivov okoli 6 % več. Dvig plač javnega sektorja, pokojnin in drugih izdatkov bo zopet kako odstotno točko ali dve manjši, nižje bo tudi plačilo obresti in proračunski presežek se bo dodatno povečal, kljub izpadu večine dividend od NLB. Lepo in prav! – a vseeno bi to lahko korektno povedali in predstavili, ne pa da vsako sprejemanje in popravljanje proračuna prikazujemo skoraj kot vojno stanje ter ponavljamo mantre o potrebnih strukturnih reformah in bližajoči se krizi.

Proračunske številke torej kažejo, da vsaj na kratki rok vodimo kar ustrezno javno-finančno politiko, ki se kaže v oblikovanju rezerv za zahtevnejše čase (z njimi bomo dodatno znižali javni dolg). Lahko bi sicer naredili tudi kak poseg v davčne stopnje na področjih, kjer je obremenitev res visoka – a kakšne večje razbremenitve ne bi bile smiselne, vsaj v času rasti ne. Kot rečeno, pa bi bili mogoče bolj upravičeni kaki popravki, npr. pri pokojninah. Ko se steka na državne račune nekaj sto milijonov evrov več prilivov, kot je bilo predvideno, bi 50 milijonov več za te namene (1 % dodatni dvig)  ali tudi nekaj več, res ne bi smelo biti taka težava. Sicer pa naj presežek kar nastaja (za vračilo dolga ali izjemoma kake smiselne naložbe v razvoj).

Za tiste, ki jih zanima kaka konkretna številka več, pa na koncu še povzetek ključnih proračunskih številk za zadnja leta (dve verziji prikaza, ker se slika slabše vidi, prenesena tabela pa je manj pregledna) .

PRORAČUN REPUBLIKE SLOVENIJE (v milijon evrih)
  2 0 1 6 2 0 1 7 2 0 1 8 2 0 1 8 razl. oc. – sprejet prorač.   povečanje v %
  ocena sprejet prorač. 16/17 17/18
davki na blago 5.384 5.674 5.934 5.789 145 5,4% 4,6%
dohodnina 1.029 1.100 1.265 1.149 116 6,9% 15,0%
davek na dobiček 599 766 840 812 28 27,8% 9,7%
ostali prihodki 794 858 1.107 806 301 8,0% 29,0%
SKUPAJ REDNI PRIHODKI 7.807 8.399 9.146 8.556 591   7,6% 8,9%
potrošnja države -5.627 -5.969 -6.019 -6.077 58 6,1% 0,8%
prisp. za pok. bl. -1.354 -1.226 -1.153 -1.319 166 -9,5% -6,0%
SKUPAJ REDNI ODHODKI -6.981 -7.196 -7.173 -7.396 223   3,1% -0,3%
OSNOVNI REZULTAT 826 1.203 1.974 1.160 814   45,7% 64,1%
neto sredstva iz EU 50 17 356 683 -327
investicije -528 -605 -818 -945 127 14,6% 35,2%
PRIMARNI PRIMANJ./PRESEŽEK 348 615 1.512 898 615      
neto stroški obresti -1.033 -941 -861 -847 -14 -8,9% -8,5%
PRIMANJ./PRES. PRORAČUNA -685 -326 652 51 601      
primanjkljaj proračuna v % BDP -1,7% -0,8% 1,4% 0,1%

 

 

[1] Realna rast BDP (po izločitvi rasti cen) je lani sicer znašala 4,8 %, letos pa bo verjetno vsaj 4,5 %.

[2] Učinki zadnje pokojninske reforme so se pričeli pravzaprav šele kazati. Povprečna starost ob upokojitvi se namreč počasi dviga proti 65. letu, kot je predvideno po zakonu in ta proces bo imel učinke še kar nekaj let.

[3] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019

Javni sektor – prostor za rast plač (VI.)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V nadaljevanju sem nato v treh člankih predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. Dotaknil sem se tudi produktivnosti v javnem sektorju v povezavi z vplivom na višino plač. Nato sem prikazal nekaj natančnejših podatkov o dosedanjem gibanju plač v JS, v zadnjem tekstu pa predstavljam predvsem možnosti, ki jih imamo pri dogovoru o bodočem gibanju plač. Continue reading “Javni sektor – prostor za rast plač (VI.)”

Gibanje plač v javnem sektorju (V.)

 

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

 

V nadaljevanju sem nato v treh člankih predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. Dotaknil sem se tudi produktivnosti v javnem sektorju v povezavi z vplivom na višino plač. V tokratnem tekstu pa podrobneje obravnavam gibanje povprečne plače in mase plač v javnem sektorju. Continue reading “Gibanje plač v javnem sektorju (V.)”

Javni sektor – koliko si ga lahko privoščimo ? (IV)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

 

V nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. V tokratnem nadaljevanju je poudarek na produktivnosti v javnem sektorju ter nekaj razmišljanj o tem, kako obsežen javni sektor si sploh lahko privoščimo. Continue reading “Javni sektor – koliko si ga lahko privoščimo ? (IV)”

Koliko delovnih mest bomo izgubili zaradi dviga minimalne plače

Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je “enako nevaren, kot je bil pred letom dni”. Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) “prelahko” prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja. Continue reading “Koliko delovnih mest bomo izgubili zaradi dviga minimalne plače”

Javni sektor – gibanje števila zaposlenih (III.)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. V drugem nadaljevanju pa je prikaz gibanja števila zaposlenih v javnem sektorju po letu 2005. Continue reading “Javni sektor – gibanje števila zaposlenih (III.)”