Feed on
Posts
Comments

PALMANOVA

Na začetku bloga tedensko objavljam razne slike z mojih kolesarskih poti ter krajšim opisom poti. Pri tem je pogosto poudarek na slikah, na doživetjih, manj na samem opisu poti ali navodilom za kolesarjenje. Continue Reading »

Pred dnevi, na svetovni dan sreče, je bil objavljen World Happiness Report 2017, torej mednarodna raziskava o zadovoljstvu (sreči) ljudi, ki zajema podatke iz kar 155 držav. Na njej je Slovenija uvrščena šele na 62. mesto, tudi za državami kot Nikaragva, Uzbekistan ali Alžirija ter seveda za večino vsaj primerljivih evropskih držav. Takšna uvrstitev je seveda sprožila plaz komentarjev in zgražanja. To se je fokusiralo predvsem na delovanje politike, ekonomske razmere, privatizacijo in vse odklone, ki se dogajajo v Sloveniji v zadnjih letih. Vsak komentator pač razumljivo po svojem videnju ocenjuje razloge za takšno uvrstitev, saj Slovenija v poročilu razen z doseženim mestom drugače ni omenjena. Zato je mogoče vseeno zanimivo malo natančneje pogledati, kaj so razlogi, zaradi katerih nas je to poročilo uvrstilo na 62. mesto, torej bolj proti sredini lestvice. Sama metodologija uvrščanja posameznih držav nam mogoče vseeno da nekaj odgovorov – čeprav za večino to niti ni pomembno, saj “razloge vemo in takšna uvrstitev je pravzaprav samo potrdilo našega védenja”. Continue Reading »

Še leto, ne, pol leta nazaj je bil Ivica Todorić, lastnik in predsednik uprave Agrokorja, eden najbolj zaželenih in cenjenih ljudi na Hrvaškem, danes pa bi lahko skoraj rekli, da je državni sovražnik (zločinec) številka ena. Kaj se je v tem času zgodilo s podjetjem? V formalnem smislu nič. Bilanca Skupine Agrokor niso danes nič drugačne kot so bile pred letom ali dvema, obseg posojil je že dve leti na približno enaki višini. Teh posojil danes sicer ne more vrniti v rokih, vendar to ni mogel niti pred dvema, niti pred petimi leti, a je družba uspešno poslovala in banke so jo brez zadržkov spremljale. Kaj se je torej zgodilo, kaj je tako spremenilo pogled in oceno sposobnosti družbe, ki bi bila brez posebnega zakona verjetno že na poti v stečaj? Continue Reading »

Pred časom je bila objavljena precej odmevna analiza g. Boleta o dobičkonosnosti bank evropskega denarnega območja. V njej predstavlja, kako so slovenske sistemske banke bistveno bolj učinkovite kot na primer nemške ali kot je povprečna donosnost vseh bank, ki jih neposredno spremlja ECB. Ocenjuje, da je takšen rezultat posledica različne ocene potrebnih slabitev bančnih terjatev oziroma, da naj bi ECB mogoče drugače ocenjevala kvaliteto portfelja bank kot so kriteriji v Banki Slovenije oz. kot jih ocenjujejo same banke v svojih letnih poročilih. Banka Slovenije je kasneje pojasnila, da je ECB upoštevala najvišji nivo konsolidacije, da je torej v poročilu za NKBM upoštevala rezultate na nivoju njihovega lastnika (družba Biser Bidco registrirana v Luksemburgu). Težko je namreč razumljivo, da bi bile kar naenkrat (in samo v letu 2016) slovenske banke nekajkrat bolj uspešne kot banke v drugih državah z evrom. Continue Reading »

Verjetno je veliko bralcev zastriglo z ušesi že samo ob naslovu, a preden odgovorimo na vprašanje, najprej nekaj podatkov o podjetju IKEA.

Trgovsko mrežo IKEA je leta 1943 na Švedskem ustanovil Ingvar Kamprad (ravno te dni bo dopolnil 91 let) in v sedemdesetih letih obstoja je zrasla v eno največjih in najbolj prepoznavnih trgovskih družb na svetu. Blagovna znamka IKEA se uvršča med najbolj znane in vredne svetovne blagovne znamke. Zaposlujejo 155 tisoč ljudi in letno prodajo preko 30 milijard evrov predvsem pohištva in ostale opreme za dom. Vsa ta leta njeno poslovanje zaznamuje stalna rast in samo v zadnjih desetih letih so podvojili obseg prihodkov iz prodaje, s 328 trgovskimi centri pa so prisotni na vseh celinah. Continue Reading »

Predvsem bliskovito, pragmatično ter brez hipokrizije in histerije.

Pred dnevi smo lahko slišali, kako naj bi vsaka slovenska družina prispevala že 500 evrov za reševanje Cimosa. To je zopet ena od izjav, ki na čim bolj slikovit in preprost način usmerjajo javno mnenje. Cimos je postal nekakšno torišče, na katerem krešejo različna mnenja o vlogi države, državni pomoči, ohranjanju delovnih mest, nacionalnem interesu in podobno. In takšna medijska izpostavljenost primera je za družbo samo slabo, saj so odgovorni toliko bolj previdni pri svojih (ne)odločitvah. Zaradi tega je danes položaj Cimosa slabši kot pred osmimi leti brez odgovornega za to dolgotrajno kalvarijo. Mogoče je zanimivo primerjati, kako so se reševanja avtomobilske industrije lotili v Združenih državah Amerike. Podatki so večinoma povzeti po članku “Auto Industry Bailout (GM, Ford, Chrysler); Was the Big 3 Bailout Worth It)”. Continue Reading »

Proračunska gibanja v lanskem letu vsaj zaenkrat kakšne večje medijske obravnave niso bila deležna – mogoče tudi zato, ker so podatki vsaj na prvi pogled kar ugodni. Vemo pač, da je za javnost in medije informacija zanimiva, če je šokantna in slaba. Lanska bilanca slovenskega proračuna izkazuje namreč skoraj pol nižji primanjkljaj kot v letu 2015 in ta podatek za večino komentatorjev ni preveč zanimiv v njihovi želji prikazovanja neugodnih gibanj. Seveda ima takšen rezultat različna ozadja in nikoli ni črno-bel, zato poglejmo nekaj ključnih sprememb, ki so se pri javnofinančnih gibanjih dogajala v preteklem letu. Continue Reading »

… Ne, razen, če bi ga banke “reševale po slovensko” – kot Cimos.

Agrokor je tipičen primer, kako lahko nekoliko bolj zadolžena družba hitro zaide v velike težave, če izgubi zaupanje okolja, predvsem upnikov. Sredstva, ki jih podjetje najame za financiranje naložb v zgradbe, opremo ali zaloge, lahko vrne na daljši rok iz dobičkov. A ker ta sredstva potrebuje stalno, običajno vrača zapadla posojila z najemanjem novih (tudi Nemčija ali ZDA svoj ogromni javni dolg vračata z vsakoletnim najemanjem novih posojil). Dokler posojilojemalci v družbo (državo) zaupajo, dokler ji verjamejo, da posojila lahko vrne, se posojila obnavljajo oz. najemajo nova in vračajo stara. S kakimi negativnimi informacijami ali upadom dobičkonosnosti družbe, pa se banke prestrašijo, niso več pripravljene odobravati novih posojil in družba brez njih zelo težko poravna zapadle obveznosti. Ne gre torej za neko veliko spremembo v samem poslovanju, saj tudi finančno “zdrave” družbe ne morejo posojil preprosto kar vrniti – ključna razlika je v tem, da tega od njih nihče ne pričakuje (tudi od Združenih držav Amerike ne). Continue Reading »

V lanskem letu so potekale dolgotrajne razprave, kako spremeniti dohodninsko lestvico. Z njo se je želelo bolje nagradili ključne kadre v podjetjih in s tem omogočiti večjo konkurenčnost gospodarstva. Zagovorniki so izpostavljati predvsem potrebo po davčni razbremenitvi razvojnih inženirjev in drugih strokovnih kadrov, ki naj bi bežali v tujino. Nobenih dilem ni, da so v Sloveniji najvišje plače pač precej bolj obdavčene kot na primer v Avstriji.

Z »mini davčno reformo« so bile na koncu sprejete rešitve, po kateri so bili določenega davčnega popusta deležni najbolje plačani kadri v Sloveniji, vendar le tisti, ki zaslužijo vsaj 1.600 evrov mesečno neto. Nekaj višje razbremenitve je bilo deležnih okoli 5 tisoč najbolje plačanih Slovencev, ki zaradi uvedenih sprememb letos prejemajo 200 evrov večje mesečne prejemke. Bojim se, da med njimi ni prav veliko razvojnih inženirjev, ki so bili glavni argument vse razprave, temveč predvsem najvišji menedžerskih sloji, odvetniki, tudi zdravniki…., ki so že do sedaj mesečno zaslužili vsaj 4 tisoč evrov neto. Ali je bila takšna rešitev ustrezna in pravilna, bodo pač vedno različni pogledi, a prav je, da to vsaj vemo. Zagovorniki upravičeno izpostavljajo, da ta skupina ljudi plačuje bistveno višje davke kot primerljive osebe v Avstriji in to vsekakor drži. Razumljivo pa te argumente težje sprejemajo tisti, ki jih isti ljudje prepričujejo, da bi dvig minimalne plače za dodatnih 15 evrov mesečno, gospodarstvo premočno obremenilo. Continue Reading »

Cimos je v zadnjih dneh zopet polnil časopisne stolpce, tokrat zaradi pogajanj s Hrvati glede obveznosti do njihove Družbe za sanacijo bank. Ponovno smo lahko brali o nevarnosti stečaja družbe, o veliki državni pomoči in nasploh o težavah s katerimi se Cimos srečuje že kar nekaj let. Osnovna nit množice člankov je bila sicer vseeno v prizadevanjih tako uprav družbe, lastnikov ter tudi najvišjih predstavnikov vlade, da se ta pomembna družba ohrani aktivna in nadaljuje svoje poslovanje. Kot običajno, se vidi perspektiva samo v prodaji tujim lastnikom, ki naj bi menda edini znali zagotoviti uspešen razvoj družbe. Razumljivo bodo poskrbeli tudi za dobičkonosno poslovanje, saj se nihče ne odloča za vstop v naša podjetja iz ljubezni. Ne dvomim, da bo novi italijanski lastnik (verjetno bo do realizacije dogovorjene pogodbe o prodaji prišlo) ponovno vzpostavil sloves uspešne družbe. Nekdanji položaj Cimosa vsekakor daje dobre obete. Nisem pa prepričan, da je bila za današnje lastnike (DUTB ter ekonomsko predvsem banke) to najboljša in edina rešitev, kot se nam poskuša ves čas predstaviti. Continue Reading »

»V stožiški luknji poniknilo pol milijarde. Med prerekanimi terjatvami je potegnila kratko prav Mestna občina Ljubljana; zastaralo ji je za skoraj 35 milijone evrov« je bil tipični napovednik poročanja medijev o poteku stečajnega postopka na družbo Grep, izvajalcem del športnih in trgovskih objektov v Stožicah. Takšna informacija običajnemu bralcu pove, da je bilo z izgradnjo Stožic izgubljeno (ukradeno?) 500 milijonov evrov in da je Občina Ljubljana pri tem izgubila največ. Takšen je pač običajni pristop k oblikovanju medijskega sporočila, ki želi bralcu predstaviti šokantno novico in ki ga dejstva ne zanimajo preveč (korektna analiza zahteva seveda več časa, napora ter tudi znanja, česar pa piscem pogosto zmanjka). Zato poglejmo konkretne številke, ki kažejo precej drugačno sliko. Pri tem izhajam samo iz javno objavljenih informacij, medtem ko se v druga ozadja ne spuščam, tudi ker jih ne poznam. Continue Reading »

Older Posts »