Plačilna bilanca Slovenije in dolg do tujine

Eden ključnih in najbolj pogosto izpostavljenih podatkov o finančnih razmerah v Sloveniji je nedvomno javni dolg. Ta se je od začetka krize, torej v obdobju 2009-2011 več kot podvojil in sicer na 17 milijard evrov ali blizu 50 % letnega bruto družbenega produkta naše države. Takšno gibanje je povzročilo veliko zaskrbljenost tako domače in še bolj tuje finančne javnosti, vneslo nezaupanje v kreditno sposobnost države in nas posledično postavilo ob bok finančno najbolj problematičnih držav Evropske Unije. Pri tem je kar nekako spregledan drug podatek iz istega področja. Ob močnem povečanju javnega dolga so namreč celotne obveznosti Slovenije do tujine v času krize ostale skoraj nespremenjene. Slovenija kot celota (država, banke, podjetja in privatni sektor skupaj) je z nastopom krize obseg skupnih obveznosti do tujine ohranila na približno enaki ravni kot v trenutku nastopa krize in to kljub preko 2 milijard plačil obresti in dobičkov tujim vlagateljem. Kljub takšnim gibanjem celotne zadolžitve, smo obravnavani kot ena najbolj problematičnih držav – za razliko od obdobja do leta 2008, ko smo skupni dolg do tujine povečevali po blizu 6 milijard evrov letno, kar pa takrat ni bilo problematično.

Kaj se je v tem obdobju pravzaprav dogajalo z našimi finančnimi razmerji do tujine? V javnosti se namreč pojavljajo podatki dokaj selektivno, praviloma samo tisti, ki služijo podkrepitvi določenih stališč (praviloma politično determiniranih). Zato bi v nadaljevanju poskušal predstaviti osnovne finančne tokove Slovenije s tujino v času konjunkture (denimo od 2004 do 2008) ter v obdobju od začetka krize do konca lanskega leta. Letošnje leto seveda ni upoštevano, čeprav trendi kažejo podobna gibanja kot so bila lansko leto.

Ključni podatki so zbrani na koncu teksta, v tabeli, ki seveda izgleda precej zapletena in za nepoznavalca mogoče tudi težje razumljiva. Zato bi osnovne trende predstavil opisno, pri čemer se seveda številkam ne morem izogniti. Opozorim naj, da so podatki zaradi lažjega razumevanja zaokroženi in do določene mere tudi poenostavljeni. Prav tako uporabljam nekoliko bolj »domače« izraze posameznih postavk namesto uradne terminologije, prav tako s ciljem večje preglednosti in razumevanja. Kot obdobje rasti je upoštevan čas od začetka leta 2004 do vključno leta 2008, torej zadnjih pet let pred nastopom krize, ko je imel BDP kar 5 % povprečno letno realno rastjo BDP. V času krize, od leta 2009 naprej, pa se je realna vrednost BDP znižala za skupaj 7 %.

Osnova vseh odnosov s tujino so seveda podatki tekočega računa plačilne bilance, torej kakšna je bilanca Slovenije iz »poslovnih« odnosov s tujino, kakšen je rezultat uvoza in izvoza blaga in storitev, obresti in še nekaterih manjših postavk. Tako smo v obdobju rasti letno uvozili za povprečno za 1,4 milijarde več blaga kot je bilo izvoza ter plačali okoli 700 milijonov obresti ter dobička. Na drugi strani beležimo največji priliv iz neto učinkov potovanj (prilivi iz potrošnje tujih turistov v Sloveniji minus naša potovanja v tujino) v višini 800 milijonov evrov. Skupaj z ostalimi storitvami, dohodki od dela, transferi ter napakami pri izračunih to pomeni 1,5 milijarde neto plačil v tujino. V času konjunkture smo torej na leto morali najeti 1,5 milijarde evrov, da smo poravnali vse naše neto nakupe v tujini.

Ko pa pogledamo zadnja tri leta, čas od začetka krize, pa teh obvez praktično ni bilo. Kljub začetnemu zmanjšanju izvoza, se je uvoz manjšal še bolj, tako da je bila trgovinska blagovna bilanca v povprečju na leto le 800 milijonov evrov v minusu, kar so skupaj s plačili obresti in izplačili dobičkov skoraj v celoti pokrije povečani neto prilivi iz turizma (1 milijarda) ter ostali prilivi in razlike v izračunavanju.

Pred začetkom krize smo torej za ustvarjanje visoke rasti BDP in rasti življenjskega standarda na leto uvozili kar za 1,5 milijarde več blaga, storitev in ostalih postavk tekočega računa s tujino, kot pa smo jih izvozili. Zaradi tega smo se morali vsako leto za toliko tudi zadolžiti, kar je v petih letih (2004-2008) zneslo 7,7 milijarde evrov. Po letu 2008, od začetka krize, pa je bila naša tekoča bilanca s tujino približno izravnana. Kljub izredno negativni splošni oceni ekonomskih gibanj v času od začetka krize, je bil obseg celotnega nakupa uvoženega blaga, storitev ter ostalih odlivov v tujino (obresti, dobički…), približno enak kot obseg izvoza in prejemkov od storitev in drugih prihodkov in zato nismo potrebovali dodatnih finančnih virov iz tujine (skupaj le 300 milijonov evrov).

Od prilivov iz prodaje blaga, storitev, dohodkov od dela ter ostalih smo lahko tujini plačali vse tekoče nakupe ter tudi obresti, tako da je v tem času skupni obseg dolga Slovenije kot celote ostal več ali manj nespremenjen. In to je ključna razlika plačilne bilance Slovenije v obdobju pred in po začetku krize, katera se praktično ne omenja.

Po podatkih o finančnih tokovih smo se morali torej predvsem v obdobju 2004-2008 zadolžiti za 8 milijard evrov, da smo lahko poravnali obveznosti iz vseh nakupov v tujini. Ker je bilo začetno stanje neto obveznosti Slovenije do tujine (obveznosti minus naše terjatve oz. imetja v tujini) na dan 1.1.2004 približno 1,5 milijarde evrov, bi moralo biti stanje konec lanskega leta 9,5 milijarde evrov. Bilo pa je kar 14,9 milijarde ali 5,4 milijarde več. Neto dolg se nam je torej poleg zgoraj opisanih 8 povečal še za teh 5,4 milijard (za skupaj 13,4 milijarde).

Lahko bi sicer poenostavljeno zaključili, da je v državo prišlo teh dobrih pet milijarde evrov (in so evidentirane med obveznostmi), končale pa nekje v tujini, neevidentirane. Verjetno so bili tudi takšni primeri (prostor za različne špekulacije!), a natančnejše analize kažejo, da pretežni del izvira iz vrednotenja naložb. Samo v zadnjih letih pred začetkom krize smo Slovenci (fizične in pravne osebe) kupili za preko 3 milijarde tujih delnic (naložbe v tuje vrednostne papirje), a njihova vrednost je v letu 2008 upadla za skoraj 2 milijardi evrov za kolikor se je posledično zmanjšalo naše premoženje oziroma povečale neto obveznosti. Drug primer pa so neposredne naložbe Avstrije. Iz te države naj bi bilo v letu 2007 v Slovenijo vloženo 700 milijonov evrov, njihovo imetje (vrednost njihovih naložb v Sloveniji) pa se je to leto povečalo za 2,1 milijarde evrov ali 1,4 milijarde več. Najbrž gre za prevrednotenje naložb, a samo ti dve postavki sta povečala statistično vrednost naših neto obveznosti do tujine za celih 3,3 milijarde evrov, razlika pa so po vsej verjetnosti tudi kakšne podobne transakcije in spremembe.

Celotne neto obveznosti Slovenije do tujine so se torej od leta 2004 povečale za 13,4 milijarde evrov, večinoma pred nastopom krize (11,8 milijarde). Pri tem pa je prišlo do pomembne spremembe v strukturi dolga. V obdobju gospodarske rasti od začetka 2004 do konca leta 2008 je dolg države porastel za 1,2 milijardi, preostali neto dolg v višini 10,6 milijarde pa so realizirali ostali sektorji – banke, podjetja, prebivalstvo (predpostavljamo, da je celotni dolg države najet v tujini, čeprav gre delno preko bank). V času krize pa se je neto dolg Slovenije povečal skupaj le za 1,6 milijarde, a je ob tem državni dolg kar za 8,8 milijarde. To pomeni, da se je neto dolg (celotne obveznosti zmanjšane za terjatve in naložbe v tujini) ostalih sektorjev v istem obdobju pravzaprav zmanjšal in to za 7,2 milijarde. V času krize se torej Slovenija kot celota niti ni dodatno zadolževala do tujine. Kar se je zaradi pokrivanja proračunskega primanjkljaja in vloženih depozitov v banke v zadnjih treh letih v tujini zadolžila država, skoraj toliko so tujini vrnili ostali sektorji.

Neto dolg in tudi celotni dolg vseh rezidentov Slovenije se torej v času krize ni veliko povečal. Vsekakor precej manj, kot je izgubila na svoji kredibilnosti. Takšna ugodna gibanja so bila posledica dokaj usklajenih odlivov za uvoz blaga, storitev in druga plačila s prilivi po istih naslovih (izravnan tekoči račun s tujino). Je pa res, da se je ob vračilih s strani bank in podjetij, močno povečal dolg državnega sektorja. Obveznosti Slovenije do tujine so v pretežni meri povečale že pred tem, v obdobju gospodarske rasti do leta 2008 ( v petih letih so se skoraj potrojile). Nadaljnji komentar teh gibanj pa je seveda že stvar drugih. Namen teksta je bil res zbrati samo nekaj zanimivih in ključnih številk zadolževanja Slovenije v tujini.

>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *