Kriza

Čeprav je bil obseg javnega dolga nekaterih evropskih držav visok že pred finančno in gospodarsko krizo, je dolžniška kriza postala aktualna šele v zadnjih letih. Poslabšanje gospodarskih razmer ter posledično močno povečanje proračunskih primanjkljajev in hitro naraščanje dolga so zaskrbeli investitorje, tveganja so se povečala, zrasle so obrestne mere. V takšnih razmerah je bil logičen scenarij reševanja – zmanjšanje javne porabe, torej potrošnje države, kar naj bi zmanjšalo primanjkljaj in ustavilo rast zadolževanja. To je najbolj pogost recept sanacije javnih financ, katerega najprej ponudijo (pravzaprav zahtevajo) vse ključne monetarne institucije. Na dolgi rok se pač ne da trošiti več kot ustvariš, kar je pravzaprav pravilo vsakega gospodinjstva, podjetja ali države.

Drastični rezi v javni porabi pa na žalost v problematičnih državah nikakor ne dajejo učinkov, kot se jih pričakuje. Bolj ko znižujejo javno porabo, bolj upada gospodarska aktivnost, zmanjšujejo se proračunski prihodki, pada družbeni produkt. Pri omenjenem, sicer logičnem ukrepanju, se vseeno spregleda, da ima potrošnja v državi precej drugačne značilnosti kot to velja za posamezno gospodinjstvo. Kar v državi nekdo potroši, je praviloma prihodek drugega in če ni potrošnje, se zmanjšuje tudi prihodkovna stran. Če je v družinskem proračunu logično, da moraš izdatke uskladiti s prihodki, se na državnem nivoju srečamo s problemom, da se nam ob znižanju odhodkov, hitro znižajo tudi prihodki in rezultati varčevanja ne sledijo pričakovanjem.

Denimo, da zaradi zmanjšanja proračunskih izdatkov odpustimo učitelja in letno proračun privarčuje 25.000 evrov. Pri tej odločitvi hitro pozabimo, da se od tega skupnega izplačila v javne blagajne takoj vrne približno 13.000 evrov davščin. Neto prejemke pa učitelj nameni za svoje potrebe in pri potrošnji država dobi na primer 2.000 davka na dodano vrednost. Ostalo dobijo trgovci in prodajalci blaga, ki iz zaslužka plačajo svoje zaposlene, ti zopet polovico davkov in davke ob njihovi potrošnji. Tudi prodajalci kupijo material pri drugih proizvajalcih, ti imajo zopet svoje zaposlene in tako naprej. V celotni verigi se tako vrne v proračun tudi preko 80 % izplačanih sredstev. In ko se odločimo za varčevanje, praviloma spregledamo, da se bodo za pretežni del privarčevanih izdatkov, znižali tudi prihodki proračuna in rezultat varčevanja bo na državnem nivoju dokaj pičel.

Takšen pristop ter posledice potrjujejo tudi letošnja gibanja državnega proračuna Republike Slovenije. Na osnovi sprejetih ukrepov so korektno predvideni blizu 4 % manjši izdatki v primerjavi z lanskim proračunom, vendar pa so na drugi strani so nerealno načrtovani prihodki, ki naj bi bili kljub varčevanju celo za poldrugi odstotek višji. Dosedanja gibanja kažejo, da bodo tudi prihodki upadli podobno kot odhodki in da do pomembnejšega in pričakovanega zmanjšanja proračunskega primanjkljaja ne bo prišlo.

Kaj torej narediti v teh razmerah – če ne varčujemo, se javni primanjkljaj ter zadolženost povečuje, če pa varčujemo, se to odraža tudi v nižji gospodarski aktivnosti, nižji potrošnji ter manjših prilivih v proračun in rezultat ni pomembneje boljši. To je danes seveda ključno vprašanje vseh držav, monetarnih institucij in upnikov. Za razliko od drugih teorij, bi mogoče problem pogledali iz najbolj preproste opcije, iz vidika ene družine.

A pred tem še en pomemben podatek o gospodarski aktivnosti posameznih držav. Kot je znano, je seveda Slovenija kot relativno manjša država, dokaj močno vpeta v mednarodno trgovino. Njen izvoz predstavlja kar okoli 70 % BDP. Seveda pa to ne pomeni (kot se rado tolmači), da z izvozom ustvarimo 70 % našega družbenega produkta. Primerjamo namreč bruto vrednost izvoza (porabljen material ter dodana vrednost v tem izvozu) s skupaj ustvarjeno dodano vrednostjo v neki ekonomiji, kar sta po vsebini različna pojma. Sam neposredni izvoz namreč prispeva k skupni dodani vrednosti Slovenije okoli 15 %, če pa vključimo celotno verigo dobaviteljev, pa je delež izvoza pri ustvarjanju BDP Slovenije okoli 30 %. V Nemčiji je prispevek izvoza k ustvarjanju njihovega BDP mogoče okoli 20 %, na Poljskem 15 %, v ZDA pa pod 10 % (pri slednjih je skupni izvoz glede na BDP zaradi velikosti države in velikega notranjega trga le 18 %).

Vzemimo torej družino, v kateri je zaposlen samo mož in zasluži npr. 1.000 evrov mesečno. Drugače pa sta oba starša doma zelo aktivna in večino stvari pri hiši naredita sama. Denimo, da je celodnevno gospodinjsko delo žene prav tako vredno 1.000 evrov, če bi ga opravljala za nekoga tretjega. Enako pa velja tudi za moža, ki ves prosti čas nameni urejanju vrta in hiše in tudi njegovo domače delo lahko ovrednotimo na 1.000 evrov. Če bi si torej v družini obračunali vse vloženo delo, je zaslužek obeh staršev pravzaprav 3.000 evrov mesečno, seveda pa potem iz tega »dohodka« plačata svoje delo (in 2.000 evrov se poračuna), preostanek 1.000 evrov pa porabita za nujne nakupe. Gre sicer za fiktiven obračun, a načeloma bi si to lahko zaračunavala, plačevala ter izplačevala svoje delo in zaslužke. V tem primeru bi družina delovala kot neka država s 3.000 evri mesečne dodane vrednosti (BDP), katere dve tretjini ustvarita v okviru družine (države), eno tretjino pa zaslužita izven hiše, pri tretjih (izvoz) in edino ta sredstva lahko potem namenjata za nakupe (uvoz) pri tretjih.

Potem pa pride kriza, zaslužek se nekoliko zniža (npr. na 900 evrov mesečno) in v družini starša sprejmeta odločitev, da bosta varčevala. In kaj naredita? Mož se odloči, da ženi ni več treba likati perila zanj (in zmanjša stroške za 50 evrov), žena pa oceni, da možu tudi ni potrebno več kositi trave vsak teden in zopet privarčevala 50 evrov. Seveda pa bi potem v družinski blagajni tudi izpadlo teh 100 evrov priliva in rezultat bi bil enak (če zanemarimo stroške goriva za kosilnico in elektrike pri likanju). V družini bi tako hitro ugotovila, da dodatna sredstva za plačilo kredita ali nakupe v trgovini lahko zagotovita samo, če bo mož (ali žena) lahko našel kako dodatno delo izven hiše, da bo mogoče kje drugje zaslužil manjkajočih 100 evrov za ohranjanje dosedanjih nakupov. Kar pa se tiče del znotraj družine, pa je nesmiselno karkoli omejevati, saj se vsako varčevanje odrazi samo v manj prihodkih. Domačim delom se je smiselno odreči samo v primeru, če zaradi njih npr. mož nima časa, da bi nekaj naredil za nekoga tretjega in pri tem zaslužil omenjenih 100 evrov.

Seveda ne gre te družine v celoti enačiti z dogajanji v državi, v celi ekonomiji – a podobnost je vseeno precejšnja. Gre namreč zato, da če odpustimo učitelja, v državi sicer res zmanjšamo neposredne proračunske izdatke, a znižali se bodo tudi proračunski prihodki, deloma takoj, deloma nekaj kasneje. Sredstva za odplačevanje dolga ali za druge nakupe izven države lahko pridobimo samo z večjo prodajo in zaslužki v tujini, ne pa z omejevanjem del znotraj države, s tem da zmanjšujemo aktivnost enega za drugega. Drži sicer, da bo učitelj v primeru nezaposlenosti mogoče celo našel kako delo in zaposlitev v tujini, a takih primerov je najbrž zelo malo. Prav tako tudi drži, da bo učitelj ob manjših prihodkih potrošil tudi manj za blago iz uvoza. A vseeno so ti učinki relativno manjši glede na vse negativne posledice, ki jih prinaša preveliko poseganje v državne izdatke ter potrošnjo.

Vsekakor je določena racionalizacija pri javni porabi nujna, a še bolj drži, da samo s takšnimi ukrepi ne bomo dosegli želenih ciljev. Resda bomo za ceno velikega nezadovoljstva znižali javne izdatke, a za skoraj podobno višino v času tudi javne prihodke. Poudarek vseh ukrepov in aktivnosti bi moral biti v smeri, da omogočimo več zaslužka v tujini, le tu lahko pridobimo dodatna sredstva za odplačevanje dolga ter nakupe v tujini. Omejevanja pri aktivnostih znotraj države pa k temu ne pripomorejo veliko. Lahko tudi za polovico znižamo plače javnemu sektorju ali upokojencem (kot se rado straši), a to še ne pomeni, da bomo zunaj kaj več zaslužili, kar je edino lahko pot iz trenutnih slabih razmer.

Bine Kordež

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *