Feed on
Posts
Comments

PALMANOVA

Na začetku bloga tedensko objavljam razne slike z mojih kolesarskih poti ter krajšim opisom poti. Pri tem je pogosto poudarek na slikah, na doživetjih, manj na samem opisu poti ali navodilom za kolesarjenje.

POMLADNO CVETJE

Tokrat samo tri posnetke pomladanskega cvetja s kolesarskih poti.

PALMANOVA

Palmanova nam je seveda bolj znana iz drugih nagibov, a v teh deževnih ali celo sneženih dneh je ta furlanski konec prav prijeten za kolesarjenje. Pot lahko začnemo predno se avtocesta iz Gorice priključi na glavno tranzitno pot Trst – Benetke v Villeseju (pri IKEI), nato pa lahko izbiramo množico stranskih cest, ki vodijo proti severu in vzhodu. Če se izognemo glavnim tranzitnim cestam in uporabljamo lokalne asfaltne ceste, ki povezujejo posamezna naselja in mesteca, bomo srečali le malo avtomobilov, tako da je kolesarjenje prav prijetno. Višinske razlike praktično ne bo, saj gre več ali manj za ravnino, ki pa vseeno nudi značilnosti Furlanije. Tako je na prvi sliki Palmanova, ki jo sicer poznamo kot devetkotnik, a smo vseeno kar presenečeni, kako simetrične oblike je mesto. Nato pa nekaj značilnih pejsažov te pokrajine – prve pomladanske cvetlice pred značilnim pokopališčem, simetrični nasadi topolov ter ena izmed »haciend« na podeželju.

JARENINA

Desno od avtoceste Maribor – Šentilj se pričenjajo Slovenske gorice in sicer Zahodni del (Vzhodne se imenujejo tudi Ljutomerske-Ormoške ali Prlekija). Prvi del zaznamujejo doline, ki tečejo od severa proti jugu (Jareninski dol, Jurovski dol, Jakobski dol) in grebeni med njimi. Tudi v jesenskih časih najdemo tukaj zanimive kolesarske poti s tem da kolesarimo po posameznih doli(na)h ali pa se vzpenjamo in spuščamo iz enega v drugi dol. Zanimiva je razporeditev objektov, kjer na grebenih najdemo precej lepše hiše, pretežno vinogradnikov, po dolinah pa so bolj kmetije in včasih tudi kajže. Na sliki je znana božjepotna cerkev v Jarenini z zanimivim poznogotskim zvonikoms stožčasto streho prekrito z originalno kamnito kritino.

FRIDRIHŠTAJN

Poznojesensko večerno sonce naredi naravo še lepšo in na sliki je nekaj posnetkov iz Kočevskih gozdov še iz lanskega leta. Za Veroniko Deseniško smo seveda vsi slišali, a precej manj ve, da so nad Kočevjem razvaline gradu Fridrihštajn, ki ga je zgradil Friderik, sin Hermana Celjskega in semkaj pripeljal svojo Veroniko. Gradu nista dolgo časa skupaj uživala, a ostale so razvaline kamor vodi sicer lepa makadamska cesta iz Kočevja, ki pa zahteva kar 500 m vzpona. Ob spustu lahko zavijete desno in potem po relativno ravni gozdni cesti vse do Štalcerjev in nazaj v Kočevje. Tudi v jesenskih dneh lepo kolesarjenje saj se nam ves čas odpirajo pogledi na Kočevsko dolino.

MAŠUN

V višjih legah si se jesenske barve že umaknile, listje je odpadlo. A tudi tak gozd je posebno v sončnih dnevih zelo slikovit. Kot kaže zgornja slika, odpadlo listje gozdne ceste praktično prekrije in pogosto je kar težko najti pravo pot med drevjem. Posneta je bila v gozdovih nad Cerkniškim jezerom proti Snežniku oz. Mašunu, osrednji lokaciji sredi Snežniških gozdov. Cest za kolesarjenje tukaj seveda ne zmanjka, dobrodošel pa je dober zemljevid oz. navigacija, saj se sicer lahko hitro izgubiš.

 

OSOJSKO JEZERO

V deževnih dneh je kolesarjenje med obarvanim drevje svojevrsten užitek. Zrak je sicer že precej hladen in večina kolesarjev je kolo že »konzervirala« za naslednjo sezono. A ob lepem vremenu je vožnja lahko vseeno prijetna, seveda ob ustrezni opremi in oblačilih. Zgornji posnetek bi bil pravzaprav lahko od koderkoli, a narejen je bil v hribih nad Osojskim jezerom, pod Osojščico (Gerlitzen). Gozdne ceste nas pripeljejo dokaj visoko in za razliko od Karavank, tukaj kolesarjenje celo ni prepovedano (večina gozdnih cest na severni strani Karavank ima namreč prepoved kolesarjenja, ker so gozdovi privatni – k sreči, pri nas tega, vsaj za zdaj, še ni). Med potjo se nam potem sem ter tja odpre pogled tudi na Osojsko jezero.

IZVIR NADIŽE

Nadiža nekateri uvrščajo med najlepše slovenske reke, čeprav naredil po naši državi le nekaj kilometrov nato pa mimo Robiča odteče v Italijo kot Natisone. Večina jo seveda pozna po tolmunih okoli Napoleonovega mosta, le redko kdo pa obišče njen izvir, pravzaprav kar dva, Beli in Črni Potok. Kolesarjenje lahko pričnemo v Breginju v smer vasi Platišče na italijanski strani in po kakih treh kilometrih zavijemo na makadamsko pot na desno, kamor nas usmeri celo kolesarska tabla »izvir Nadiže«. Ob kar zahtevnem vzponu boste prečkali tudi nekaj potokov, ki se vsi zlijejo v eno reko, Nadižo. Nasploh je celoten teren zelo slikovit kot kažejo zgornje slike, na koncu tudi še en ostanek iz prve svetovne vojne.

Ves čas je treba slediti tabli BREZJE in ko je prevozne poti konec, vas čaka še kake pol ure pešpoti, ko je potrebno kolo vleči za roge, dokler zopet ne pridete na pot že na italijanski strani. In potem ta pot (na desno) pripelje v vas Brezje oz. Montemaggiore po italijansko z lepimi razgledi na okoliško hribovje. Od tam je bližja pot nazaj na izhodišče čez vas Platišče, lahko pa malo naokoli do vasi Subit in nazaj v Breginj preko Prosnida. Celotna daljša pot je seveda kar zahtevna, preko 50 km in 1.300 višinske razlike.

POKLJUKA

Kolesarjenje in gobarjenje ne gre ravno skupaj, a nič ni narobe če si ob kakem kolesarskem izletu vzamete čas tudi za kako uro sprehoda po gozdu. Na Gorenjskem je Pokljuka vsekakor področje, ki ga obišče največ gobarjev. Lahko naredite kak lep krog po sami Pokljuki. Na primer od Šport hotela proti Goreljku, nato pa zavijete desno proti planinam Podjelje, Konjski planini, Zajamniki in mimo Uskovnice na Rudno polje in nazaj. Ker so ceste deloma makadamske, je seveda potrebno gorsko kolo, pot pa vas vodi skozi terene z gobami. Lahko pa se seveda odločite za kako daljšo in zahtevnejšo pot iz doline. Na primer iz Bleda do Mrzlega Studenca in nato nazaj v dolino zopet mimo Šport hotela do Bohinjske Bistrice in nazaj na Bled.

ČEDADSKO HRIBOVJE

Hribovje od Čedada do slovenske meje z Matajurjem in Kolovratom je vsekakor zanimivo področje za kolesarjenje. Celotno področje je pokrito z majhnimi raztresenimi vasicami, ki jih povezujejo ozke, praviloma asfaltirane ceste. Je pa področje tudi zahtevno saj katerokoli pot uberete, boste v dveh, treh urah morali premagati vsaj tisoč metrov višinske razlike. Ena takih zanimivih krožnih poti se začne v Savogni (do tja se lahko pripeljete čez Livek in Čeplečišče na italijanski strani) od koder je strm vzpon do vasi Matajur (Montemaggioro). Na začetku vasi zavijete na ozko cesto takoj levo in ta vas vodi na isti nadomorski višini na drugo stran pogorja Matajur (na predzadnji sliki je v ozadju), ko se začne spuščati vse do naslednje vasi Jerebi. Tam pa lahko nadaljujete ves čas po ozkih poteh značilnih za to območje (zadnja slika) nad in med okoliškimi vasicami nazaj na izhodišče. Pri tem se predvsem sprašujem od česa so nekdaj ljudje živeli, saj ni ne kmetijstva, ne gozdarstva, samo vasice postavljene sredi goščave, kot kažeta prvi sliki.

KARAVNŠKI TUNEL


Za malo bolj zahtevne kolesarje je vsekakor zanimiva pot levo od Karavanškega tunela na avstrijski strani. Pričnete lahko v Svetem Jakobu na prvem odcepu po izhodu iz tunela ali npr. pri Baškem jezera (Faaker See) in sicer v smeri Podrožce, kjer se pod tunelom prične makadamska pot ob potoku Gračenica. Gre za globoko vkopano pot med skalnatim pogorjem kot je prikazan na prvi sliki. Na prvem odcepu zavijemo na levo čez potok (mostov seveda ni, ker gre za dokaj preprosto, ozko in kamnito pot) ter se pričnemo vzpenjati po ovinkih. Vmes se nam odpira pogled na sotesko pod nami kot se vidi iz druge slike. Počasi napredujemo po vse manj zvoženi poti vse do nadmorske višine 1.400 m ko se nam odpre pogled na Kepo ter pot tudi zaključi. Takrat je treba vzeti kolo v roke in ga prenesti čez strmo plazišče, na drugi strani pa se nekaj višje začne gozdna cesta z druge strani. Najprej kakih 200 m višine navzdol, potem pa lepa cesta vse do sedla na višini 1.500 m, kjer je izhodišče za pešpot na Kepo ter v bližini tudi planinska koča (če vam je zmanjkalo pijače). Sledi še dokaj zahteven spust vse do Baškega jezera in na izhodišču boste po treh do štirih urah vožnje namerili skoraj 1.300 m višinske razlike.

VIČ – HOLMEC

Vič, Holmec so besede, ki jih praviloma slišimo v povezavi z mejnimi prehodi. Gre za kar hribovita področja okoli Raven na Koroškem in Dravograda, zelo prijetna za kolesarjenje. Ena izmed poti je lahko od Dravograda po kolesarski poti čez mejni prehod Vič nato pa po kakih 500 metrih zavijemo na bolj skrito, sicer asfaltno cesto s tablo Lorenzenberg. Po tej lepi cesti se potem vzpenjamo mimo odmaknjenih kmetij proti hribu sv. Lorenca in nad to vasico ter pravzaprav že ves čas se nam odpira pogled slovenske hribe nad Dravo (Tolsti vrh), kot je prikazano na zgornji sliki. Cesta se nato nadaljuje na višini kakih 1000 m nad morjem do cerkvice sv. Magdalene, ko se spustimo do Labota (Lavamuend). Tu lahko nadaljujemo preko Drave do še avstrijske vasi Bach (Potoče) predno prečkamo mejo in se ob Dravi in skozi vas Črneče vrnemo na izhodišče. Prometa je relativno malo, razgledi lepi, je pa res da se »nabere« vzpona za več kot en Vršič.

SMOKUŠKI VRH

Za malo zahtevnejše kolesarje je vsekakor zanimiva pot na Smokuški vrh, vrh nad Begunjami na Gorenjskem, kjer lahko tudi začnete kolesarjenje. Pot, ki vas pripelje praktično na vrh 1.122 m visoke vzpetine, pelje mimo Žirovnice in potem v dolino Završnice pod Stolom. Ko se vzpnete že na kakih 900 m nadmorske višine in pridete do Spodnje Smokuške planine (pot pelje naprej proti Zelenici), se na desno odcepi cesta proti Smokuškemu vrhu (na odcepu je samo oznaka za nadaljevanje poti, ne pa, kam vodi odcep). Od tu pa se po ne preveč strmi poti pripeljete na sedlo, kjer se cesta tudi konča. Desno na tem sedlu se prične shojena steza, primerna tudi za kolesarje in po kakih 500 metrih pridete do vznožja Smokuškega vrha, kamor je zadnjih 100 m potrebnih peš. Na vrhu (po prevoženih 600 m višinske razlike) ste nagrajeni z lepim razgledom vse od Ljubljane do Jesenic, v ospredju imate na dlani Blejsko jezero, zadaj pa še Julijce s Triglavom. Spust je možen tudi s sedla po zahtevnejši stezi na drugo stran (proti Sankaški koči), ki vas kmalu pripelje do ceste, ta pa direktno v Begunje. Za še bolj vztrajne in zahtevne kolesarje, pa je dostop možen tudi iz Begunj preko Drage, na planini Planinca in Polška planina, od tam pa po stezi navzdol proti sedlu pod Smokuškim vrhom (to pot je skoraj potrebno poznati ali imeti kakega poznavalca teh poti s seboj).

 

KRAS – BOROV PRELEC


V pomladnih dneh je bilo vsekakor prijetneje kolesariti po Primorskem, po Krasu ali Istri na primer. Na slovenskem Krasu je zanimiva praktično vsaka cesta, še bolj slikovite pa so kake odmaknjene poti in steze po tamkajšnjih borovih gozdovih. Pri iskanju kakih še ne prevoženih poti, sem zadnjič pričel kolesarjenje v Križu in nato našel makadamsko pot iz Grahovega Brda proti Kazljam, potem lepa pot ob proti toku potoka Raša, iz Griž zopet na poljsko pot proti vrhu hriba Ter in po obisku Tabora spust nazaj proti Grižam in tako naprej.

Med potjo pa sem letos že drugič naletel na dva ali celo trimetrsko »kačo« (prvič v Istri, okoli Pazina). Od daleč je kar zastrašujoča, ko pa se ji približaš pa na koncu ugotoviš, da gre pravzaprav za kolono gosenic borovega prelca. Tudi preko sto gosenic se postavi v vrsto in točno ena za drugo, kot da se držijo, »korakajo« naprej. Praktično se sploh ne vidi, da gre za veliko število enakih primerkov in izgledajo kot dolga, kosmata kača. Mogoče gre za kako zaščito pred napadalci, vsekakor zanimivo in redko videno.

 

ERNAVŽ

Verjetno je za ta kraj le redko kdo slišal. Gre za slovensko ime za mestece na Avstrijskem Štajerskem, nedaleč od Šentilja z uradnim imenom Ehrenhausen. Kraj je idealno izhodišče za kolesarjenje po vinorodnih gričih, ki se pnejo proti meji s Slovenijo. Naštejemo lahko kar deset cest ki povezujejo dolino med Ernavžem in Gomilico s panoramsko cesto na avstrijski strani meje in med njimi vinograd za vinogradom. Značilnost pokrajine je tudi veliko kmečkih turizmov, praktično vsaka večja kmetija nudi vsaj pokušino vina. S ceste po meji pa se nam odpira pogled tudi na Pohorje.

 

BODENTAL


Zgornje slike bi bile lahko posnete s kateregakoli vrha in pogledom v dolino pokrito z morjem megle. Konkretno pa gre za poglede s Karavank na Celovško kotlino (na prvi sliki je v ozadju Dobrač). Slike so bile posnete z zanimive poti, ki nas vodi s ceste čez Ljubelj najprej v Slovenski Pliberk in Poden (bolj znano je nemško ime Bodental s smučiščem). Čeprav se pogosto vozimo mimo, le redki zaidejo tjakaj v sicer zelo slikovito dolino pod avstrijsko stranjo Vrtače in Stola. Od tam pa gremo lahko po gozdnih poteh proti Zahodu mimo doline Strugarice vse do Medvedjega dola (Barental), ki nas pripelje v Bistrico v Rožu. Nekaj lažja pa je pot proti severu na Sedlo Vranjica, kjer so bile posnete zgornje slike, od tam pa se gozdne poti počasi spuščajo v Celovško kotlino do vasi Šentjanž v Rožu nedaleč od Avstrijskega Podljubelja. Čaka nas seveda še vzpon do odcepa za Bodental.

ZILJSKA DOLINA – HERMAGGOR (ŠMOHOR)


V teh zimskih dneh, malo spomina ali pričakovanja prave kolesarske sezone.
Rož, Podjuna, Zil(j)a, venec treh dolin… poje slovenska pesem, ki opisuje tri slovenske dolina na Avstrijskem Koroškem. Najbolj poznana je dolina Rož ob Dravi od Beljaka, Celovca do izliva reke Bela (Vellach) v Dravo, kjer se prične Podjuna. Ziljska dolina pa je dolga dolina ob Zilji (Gail), ki se izliva v Dravo pri Beljaku, izvira pa 90 km vzhodneje, kjer se postopno vzpne vse do 1.400 m nadmorske višine. Osrednji kraj je Šmohor (Hermaggor), s katerega je osrednji posnetek. Kolesarimo lahko ves čas ob Zilji, kjer je kar precej urejenih kolesarskih poti, brez večjih vzponov in možnost za počitek npr. ob jezeru Pressegger See iz zadnje slike. Lahko pa izberemo tudi kako stransko dolino npr. Gitschtal, ki nas vodi proti Belemu jezeru (Weissensee). V tej dolini je tudi vasica St. Lorenz s cvetočim travnikom na prvi sliki.

 

TALEŽ

Za najbolj zagrizene kolesarje tudi zima in sneg ni ovira za kakšno kolesarsko turo. Potrebno se je samo primerno obleči in kolesarjenje je lahko čisto prijetno (kot tudi smučanje pri minus 10 stopinj). Seveda pa v snežnih razmerah niso priporočljive prometne ceste temveč kake gozdne, seveda lepo splužene in utrjene. Ena takšnih poti je lahko iz Radovljice na Jelovico, po gozdni cesti do planine Talež od koder se nam odpre razgled na Gorenjsko od Bleda do Karavank. Na srednji sliki je zasnežena cesta po kateri kolo lepo teče, le ustaviti se ni dobro na kakšnem strmejšem klancu. Pa še zadnja slika v zimski opremi.

 

VIPAVSKA DOLINA

Tudi v teh zimskih dneh je kolesarjenje po Primorski lahko še (ali že) zelo prijetno, saj se lahko ogreje tudi deset ali petnajst stopinj. Tokratna slika je posneta z najvišjega vrha Krasa, ki se vzpenja nad Gorico in sicer s Trstelja (643 m n.v.) od koder z enim pogledom lahko zajamemo Vipavsko dolino vse od Furlanije do Nanosa (skrajno desno). Seveda je veliko asfaltnih in položnih cest, za ljubitelje gozdnih in neobljudenih poti pa je zanimiva tura, ki jo lahko začnemo nad Renčami (cesta proti Temenici). Preden se cesta prevesi na Kras, se na zadnjem ovinku odcepimo po makadamski poti proti Vzhodu. Po njej pridemo do druge ceste iz Vipavske dolina na Kras (Dornberk – Lipa) in z nje takoj zavijemo nazaj po še nekoliko bolj zahtevni poti po severni strani na Trstelj (zadnji del je treba kolo peljati) in na vrhu se nam odpre zgornji pogled. Nato se lahko spustimo proti Kostanjevici po cesti (možno tudi po gozdni cesti po robu) in odpeljemo na še en vrh, na Cerje z mavzolejem. Tudi od tam lahko izberemo kako od gozdnih poti in se vrnemo na izhodišče. Poti so vsekakor zelo lepe, po gozdu, a potreben je kak dober zemljevid (ali GPS).

GOLAC


Brkini so nam seveda znani, manj ljudi pa ve, da je to gričevje levo od ceste, ki povezuje Kozino s hrvaško mejo. Še manj pa so nam poznani hribi na drugi strani ceste, kjer po vrhu teče meja s Hrvaško. Da gre res za odmaknjeno področje nam potrjujejo tamkajšnji kraji (Poljane, Zagrad, Golac, Gojaki..) kjer je veliko hiš že v ruševinah (predzadnja slika), zasledimo pa tudi še povojne, borbene zapise. Kljub temu pa tudi v teh hribih najdemo veliko cest zanimivih za kolesarjenje. Razen asfaltiranih glavnih cest, je področje pokrito z gozdnimi cestami s katerih se nam v jesenskih dneh (ko ni več listja na drevju) odpira lep pogled proti Brkinom. Teren je tipično kraški s travniki in  borovci ali pa  nas ceste vodijo skozi listavce.

WEISSENSEE (BELO JEZERO)

Avstrijska Koroška ima kar 1.270 jezer oz. stoječih voda. Največje in najbolj poznano je seveda Vrbsko jezero ter nekaj večjih v bližini meje (Osojsko, Milštatsko, Baško, Klopinjsko …). Vsa so zelo primerna in zanimiva za krožne kolesarske poti. Manj poznano je Belo jezero, čeprav četrto po velikosti. Leži na nadmorski višini 930 m in je najvišje kopalno jezero na Koroškem. Lahko ga obiščemo na vzhodni strani (odcep Feistritz z avtoceste Beljak – Špital) ali zahodni (preko Šmohorja oz. Hermaggor) ker cestne povezave (za avtomobil) med obema stanema ni.

Za manj zahtevne kolesarje je zanimiva vožnja na zahodni strani, tudi preko mosta, ki prečka jezero. Precej zahtevnejša, a izredno lepa pa je krožna pot, ki jo lahko pričnemo na vzhodni strani (Weissenbach), najprej po dolini za hribom Laka od koder je prva slika. Nato se spustimo do južne obale jezera, preko mosta in vzpnemo na planine, ki se pnejo nad severno obalo jezera. Od tu je ves čas lep razgled na jezero, seveda pa tudi veliko vzponov in spustov do izhodišča. Poti so pretežno makadamske, po gozdu in visokogorskih pašnikih (1.800 m n.v.), sicer okoli 50 km dolžine, a zaradi zahtevnosti terena je potrebnih kar kakih štiri ali pet ur.

KOBARIŠKI STOL

Nimam navade, da bi rangiral posamezne kolesarske poti ali terene, saj je vsak del Slovenije zanimiv na svoj način. A tokratno pot bi vseeno lahko označil kot eno najlepših, kar sem jih prevozil. Gre za kolesarjenje po grebenu Kobariškega Stola, dolge planote med Breginjskim kotom dolino Soče kot se lepo vidi iz Matajurja, (na prvi sliki). Kolesarjenje je sicer kar zahtevno, saj je najprej potrebno premagati 1.000 metrov višinske razlike od Žage (nekaj km od Bovca) proti mejnemu prehodu Učeja, nato pa po sicer solidni makadamski cesti vse do prelaza preko Kobariškega Stola (od tu je druga slika).

Tu sta možni dve poti – lahko se spustimo po drugi strani v Borjano, še lepša pa je pot po grebenu, ki jo vidimo na tretjem posnetku. Gre resnično za enkratno spuščanje po planinski poti s čudovitimi razgledi v dolino Nadiže. Vidimo jo na zadnjem posnetku kako obkroža hrib in planino Mijo in se zopet čez Robič vrne nazaj v Italijo. Levo na reko se vzpenja Matajur (ni na tej sliki) od koder je bil na neki drugi turi narejen prvi posnetek. Pot po grebenu se vse bolj skriva med travo, dokler ne pridemo do table, ki nas desno usmeri v Kobarid, levo pa v Trnovo ob Soči. Izberemo slednjo in kakih 200 m po strmi stezi peljemo kolo „za roge“ dokler zopet ne pridemo do gozdne ceste, ki nas pripelje do glavne ceste Bovec – Kobarid in do izhodišča.

VIMIŠKE GORE (WIMITZER BERGEN)


Ti hribi so od Celovca oddaljeni kakih 15 minut vožnje z avtom proti severu, med mestoma Feldkirchen in St. Veit (Šentvid). Wimitzer Bergen (Vimiške gore po slovensko) segajo kar do višine 1.200 metrov nad morjem, a je celotno hribovje prepredeno z lepimi cestami in izletniškimi kmetijami. Glede na razgibanost pokrajine, urejenost, lepe razglede in malo prometa je za kolesarjenje zanimiva katerakoli cesta ali izbrana trasa (seveda je nujen kak podrobnejši zemljevid). Ena od poti se lahko začne v Liebenfelsu proti Glantschachu, kjer zavijemo v hrib in se skozi zaselke in po desni strani doline, ki jo prikazuje zgornja slika, peljemo vse do Wegscheide na 1.100 nad morjem. Na tem križišču gremo lahko desno proti Sörgu do izhodišča ali po nekaj daljši poti mimo Steinbichla (ta pot je že za kake 4 ure vožnje). Lahko pa levo, do cerkve St. Paul (na manjši sličici) in nato do Simonhöhe in v dolino mimo St. Urbana ali po levi strani omenjene doline (od tu je narejena slika).

TRST

Ogledovanje mest je sicer zanimivo, a tudi dokaj utrudljivo. Dve, tri ure peš hoje je že kar maksimum. Popolnoma nekaj drugega pa je ogled večjih mest, posebno njihove arhitekture s kolesom. Brez napora si lahko ogledamo bistveno več in vredno je na kakšno pot v Salzburg, München ali na Dunaj vzeti kolo in si ogledati mesto s te perspektive. Trst nam je poznan bolj po nakupovalnih izletih, a je tudi lepo in zanimivo mesto za ogled s kolesom. Je pa res, da tam kolesa niso prav pogosta, kolesarskih stez ni in glede na gost promet, previdnost ni odveč. Predvsem pa je za kak večji ogled priporočljivo gosko kolo, tako strme vzpone namreč srečamo le redko, a vzpon nad Trst (zadnja slika) nudi lep razgled na mesto.

Mogoče še najbolj zanimiva in ne naporna pa je kolesarska pot, ki jo začnemo v Villa Opicina (2 km od Fernetičev) in potem mimo Bazovice in čez mejo do Kozine. Tam zavijemo po stari cesti proti morju in takoj za podvozom za avtocesto zavijemo desno na makadamsko pot. Gre za traso nekdanje železnice, ki nas po čudovito speljani pokrajini, skozi krajše tunele in razgledi na celotni Tržaški zaliv pripelje v center mesta. Po ogledu mesta, obveznem kapučinu in še kaj, pa se nazaj na izhodišče lahko pripeljemo z znamenitim tramvajem, ki vodi s centra mesta (Piazza Oberdan blizu glavne železniške postaje). Več kot 110 let stara mestna železnica deluje deloma kot žičnica in ima posebno mesto za kolesa.

KROPA, JAMNIK

Tokrat pa pot iz domačega kraja, Krope. Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal tega kovaškega kraja, zaprtega v kotlino, kot da poti naprej ni. A se seveda nadaljuje, lepo speljana, sicer že nekoliko načeta asfaltirana cesta proti Jamniku. Tristo metrov vzpona je poplačanih z razgledom, ki se nam odpre, ko pridemo na vrh. Vse do Jamnika, Lajš in naprej do Dražgoš vozimo po robu Jelovice na višini 800 do 900 metrov s čudovitim pogledom na Gorenjsko. Na zadnjih dveh slikah je podaljšani greben Jelovice s cerkvico Sv. Primoža, lepo vidno tudi iz doline. Kolesarsko pot lahko zaokrožimo preko Železnikov, Škofje loke, Kranja in nazaj v Kropo, pri čemer se bo nabralo kar 60 km in 1000 metrov višinske razlike. Traso lahko skrajšamo za kakih 5 km, če se pred Dražgošami spustimo preko Lajš v Selca in naprej po isti poti. Če pa se v dolino spustimo že takoj za Jamnikom, preko Besnice v Kranj pa se bo tudi nabralo 40 km in kakih 500 višinskih metrov.

GURE (Avstrijska Koroška)

Pot v Celovec preko Ljubelja in mimo Borovelj je seveda večini dokaj poznana. Ko prečkamo Dravo so na levi kar precej visoki hribi in občutek imamo, da je za njimi že Celovec in Vrbsko jezero. Vendar je sredi teh hribov (Gure oz. Sattnitz po nemško) tudi zelo lepa dolina z več jezeri in ribniki. Največja so Hodiško jezero, Hafnerjevo, Rjavško in Klopško ter še nekaj manjših ribnikov. V to dolino zavijemo tik pred Celovcem (pri prvem semaforju) proti Viktringu (Vetrinj) in po manjšem vzponu smo že pri prvem ribniku, kjer lahko pričnemo s kolesarjenjem. Krajša pot bi bila na primer mimo jezer do Škofič in nazaj po drugi strani, lahko pa se zapeljemo vse do Veldna in nazaj ob Vrbskem jezeru ali skozi kakšne druge vasi (npr. do Rožeka). Seveda so ob cestah večinoma urejene kolesarske poti, tako da je vožnja res prijetna, ob tem pa vidimo delček Avstrijske Koroške, ki ga drugače ne bi nikoli obiskali.

DOLENJSKA – ŠENTJANŽ

Bil sem v dilemi, kako poimenovati pokrajino od koder je zgornja slika. Gre za vinorodno področje med Mokronogom, Tržiščem, Krmeljem, Šentjanžem, Cirnikom – kraji, za katere bi imela večina Slovencev problem kam točno jih postaviti na zemljevid. Tudi tu bi lahko izbrali katerokoli cesto, dolino ali vasico in jih povezali v prijetno kolesarjenje. Začeli bi lahko v Mokronogu, proti Velikemu Cirniku, se spustili v Šentjanž, čez Krmelj do Gabrijel … Verjetno je v teh krajih najlepše kolesarjenje med cvetočimi travniki in pogledi kot jih nudi zgornja slika. Najdete lahko tudi kako skrito dolino kot npr. ob Kostanjeviškem potoku, ki se kar 5 km zajeda med hribovje pod Velikim Cirnikom in ob kateri verjetno ne boste srečali nikogar razen ptičjega petja in žuborenja vode.
Če pa boste imeli srečo, pa se boste peljali mimo stare, a lepo urejene, s slamo krite hišice ter z lipo na vrtu, kot sem jo lahko srečal v Malem Cirniku.

ZIDANI MOST

Za ljubitelje strmejših poti, je vsekakor zanimivo kolesarjenje po posavskem hribovju, področju ki ga le redko obiščemo. Tokratna pot se lahko prične v Zidanem mostu, kjer so pravzaprav trije kamniti mostovi, menda naj bi tu stal kamniti most že za časa Rimljanov. Za kakšno triurno kolesarjenje se odpravimo proti Radečam, prečkamo kovinski most in se v Njivicah vzpnemo mimo Jelovega na greben južno od Save. Po tem grebenu se peljemo vse do Trbovelj po dokaj lepi asfaltirani cesti z malo prometa (mimo vasi Čimerno, pod Kumom). Za bolj raziskovalne kolesarje in vožnjo po kolovozih pa je zanimiva vzporedna makadamska pot, ki se v Jelovem na ostrem levem ovinku odcepi proti cerkvi Sv. Katarine in nadaljuje mimo vasi Zavrate v Škratovo dolino. Na tej poti imamo lep pogled na Zidani most kot je na prvi sliki travnike in bele ceste na drugi. Iz Škratove doline se vzpnemo na greben po kolovozu in ko že mislimo, da smo se izgubili naletimo na kmetijo, od nje pa potem navzdol proti Savi in potem ob njej nazaj do Zidanega mosta. Medtem srečamo kake zapuščene hiše, na zadnji sliki pa je zanimiva cerkvica Sv. Miklavža pred Hrastnikom.

BAŠKA GRAPA

Baška grapa je starejšim generacijam znana predvsem iz filma Na svoji zemlji, mlajši pa bi jo verjetno že precej težje postavili na zemljevid Slovenije. Gre za slikovito dolino ob reki Bači, ki se vije 30 km vse od Petrovega Brda (na koncu Selške doline) do Mosta na Soči. Vsekakor je zanimivo kolesarjenje po celi dolini v eno smer, nazaj pa z vlakom. Dolina je tako ozka, da je komaj prostor za nekaj vasi, reko Bačo, železnico in cesto. Le-ta je pogosto stisnjena med hribe zaradi česar je na žalost včasih kar nevarna za kolesarjenje in srečevanje.

Zato pa je toliko bolj mirno kolesarjenje po vaseh nad grapo. Posebno lepe so vasi na desni strani pod pogorjem, ki to dolino loči od Bohinjskega konca. Tako se lahko od Koritnice vzpnemo do vasi Grant in Rut ter potem pod Rodico do Stržišča nazaj v Hudo Južno, ali pa od tam, mimo Kala do Bače (pod Črno prstjo) in nazaj v Podbrdo. Vzpona je kar seveda precej, dodatno pa je med Grantom in Stržiščem ter potem do vasi Bača po kolovozih in gozdnih stezah včasih potrebno s kolesa tudi sestopiti. A odpirajo se nam čudoviti razgledi kot jih kažejo slike – na prvi vas Stržišče pod Črno prstjo, nato Sv. Ožbolt v tej vasi, pogled na drugo stran, na Porezen in še pogled na Koblo.

ISTRA – GRAČIŠĆE

Nekoliko bolj zahtevna kolesarska pot je okoli Pićana in sicer na vzhodnem delu Istre na poti proti Labinu in Rabcu. Pod Učko je veliko Cepićko polje in tam lahko pričnemo kolesarjenje proti Potpićanu in v smer vasi Jakomići in Floričići. Pri tej vasi si lahko ogledamo največjih slap v Istri, Sopot, kot ga prikazuje srednja slika. Nato pa nadaljujemo pot proti Gračišću po novi, asfaltirani cesti speljano po grebenu (opozorilo – 500 m vzpona). Gračišće je še eno od istrskih mest na vrhu vzpetin z lepimi razgledi na vse strani. Nato pa se spustimo proti izhodišču mimo Pićana na prvi sliki. Če imamo voljo, si lahko ogledamo tudi ta kraj, a je tudi kakih 150 višinskih m nad cesto po kateri se vračamo. Na koncu pa še dva posnetka cvetoče pokrajine.

KORITNICA

Dolini Trente in Koritnice ste vsekakor med najbolj slikovitimi kraji v Sloveniji. Na žalost po njima vodi samo ena cesta, ne preveč prijetna za kolesarje zaradi stalnega srečevanja z avtomobili. Zato je zanimivo zaviti v stranske doline. Po spustu s Predela imamo do Bovca kar tri in sicer ob Koritnici, Možjanci in Bavšici. V Logu pod Mangartom (prva slika s pogledom proti Rombonu) tako lahko zavijemo proti izviru Koritnice skoraj do Koritniške planine neposredno pod Mangartom (srednja slika). V Koritih izpod gora priteče slikovita Možnica ob kateri nas prav tako vodi cesta (od tu je na zadnji sliki pogled na Jalovec). Zadnja stranska dolina pa je ob Bavšici v katero zavijemo pri trdnjavi Kluže. Če pa so nam te poti premalo zahtevne, pa nam seveda ostane še četrti odcep z glavne ceste – vzpon na Mangart.

GORIČKO

Gričevnata pokrajina severno od Mure je verjetno eno najbolj zanimivih področij za kolesarjenje. Seveda pa je nekoliko bolj zahteven kot ravninski predeli okoli Mure, saj v dveh, treh urah hitro naredite tudi za nekaj sto metrov vzponov. Glede na množico cest je pravzaprav nesmiselno opisovati posamezne poti ali trase, saj je vsaka po svoje zanimiva. Je pa za dobro orientacijo priporočljiv podroben zemljevid, res pa je, da se je težko izgubiti, saj po nekaj kilometrih vedno prideš do kake vasi. Večina cest je asfaltiranih, za gorsko kolo pa je tudi veliko gozdnih cest in kolovozov. Za kakega bolj raziskujočega kolesarja je zanimivo kolesarjenje po meji z Madžarsko, začenši na primer v Hodošu in potem proti severu, tudi mimo najbolj severne točke Slovenije. Gre bolj za nekakšno poseko po mejnem področju, kjer je pogosto potrebno prijeti kolo v roko (priporočljivo suho vreme). Na zgornjih slikah pa je nekaj tipičnih kapelic posejanih po celotnem območju, na začetku pa obcestni križ, značilen za to področje.

ŠENTVID

Seveda ne gre za Šentvid v Ljubljani, temveč za St. Veit (Šentvid po slovensko), mestece na drugi strani Gosposvetskega polja, 15 minut iz Celovca z avtom. Gre za prijeten in seveda po avstrijski navadi urejen kraj z nekaj več kot 10 tisoč prebivalci. Na drugem posnetku je slikovit mestni hotel. Lahko seveda izberemo lažje kolesarjenje po Gosposvetskem polju in obiščemo znamenitosti kot Gospa sveta (Maria Saal) in knežji kamen. Za zahtevnejše kolesarje pa je Šetnvid lahko izhodišče za vzpone na Wimitzer Berge (Vimiške gore), ki so dobro prepredene s lepimi cestami in gozdnimi potmi. Obiščemo lahko grad Fauenstein, nad 1.000 m nadmorske višine pa lahko še v teh dneh vidimo zasnežene poljane, kot jih kaže zadnja slika (kraj Eggen).

MAGDALENSBERG (Gosposvetsko polje)

Nad Celovško kotlino in ob Gosposvetskem polju se dviga kar nekaj visokih hribov s cerkvicami na vrhu in seveda tudi cestnim dostopom. Eden izmed njih je Magdalensberg. Pot lahko pričnemo v kraju Gospa sveta (Maria Saal) ali pri knežjem kamnu neposredno ob glavni cesti iz Celovca proti St.Veitu (Šentvidu). V kraju St. Michael zavijemo desno in se počasi vzpenjamo na 1.059 visok hrib, kjer nas pričaka lepa cerkev in seveda tudi gostilna. Od tu imamo kot na dlani celotno Celovško kotlino. Vrnemo se lahko nazaj na izhodišče ali pa po grebenu in gozdnih poteh (namenjene bolj pešcem, a gre tudi s kolesom) nadaljujemo proti gradu Hochosterwitz (Ostrovica), ki ga vidimo na zadnjih dveh slikah.
BENEČIJA

Ob letošnji dolgi zimi morajo kolesarji poiskati kakšne druge terene, primerne za vožnjo tudi v takšnem vremenu. Zanimivi kraji so vsekakor v Benečiji, v hribovju med Čedadom in Slovenijo. Tudi to je področje, ki ga večina Slovencev slabo pozna, je pa za kolesarjenje zelo slikovito, a tudi kar precej zahtevno. Ceste, večinoma asfaltirane so speljane med vasicami posutimi po tamkajšnjih hribih in v dveh, treh urah moraš premagati vsaj 1.000 m višinske razlike. Izhodišče je npr. lahko cesta, ki pelje iz Kobarida čez Robič v Čedad in okoli katere se dvigajo okoliški hribi in gore. Na prvi sliki je tako kraj Črni Vrh (Montefosca), za katerega se kot tudi pri ostalih predvsem sprašuješ, od česa so ljudje nekdaj tu živeli – praktično ni niti obdelovalne zemlje, niti gospodarskega lesa, samo vasica visoko sredi hribovja. Na naslednjih pa je še ena vas (Čenebola) s tipično arhitekturo. Vsekakor lepi kraji, z lepimi razgledi in kjer mogoče celo uro ne boste srečali niti enega avta.

POLJSKO CVETJE


Ker se zima kar noče umakniti, tokrat nekaj posnetkov cvetočih travnikov. Na prvem so ivanjščice iz Železnikov, ki so bile posejane na travnikih, ki jih je pred leti odnesle poplave. Drug posnetek je iz Sel (Zell) na Avstrijskem Koroškem. Gre za slikovito dolino med Karavankami in hribom Freiberg na 1.000 m nad morjem. Kolesarjenje lahko pričnemo v Borovljah, se vzpnemo do vasi s tem imenom (Sele Fara, Sele Srednji kot, Sele Frajbah, Sele Šajda) in spustimo mimo jezera v dolino in ob Dravi nazaj v Borovlje (40 km).

Sledi cvetoči žajbelj, če nam ga uspe ujeti nekje v aprilu na Cresu. Narcise so vedno najlepše pod Golico, konkretni posnetek pa je iz Javorniških Rovt, kjer so cvetoča polja še bolj neobljudena. V prvih dneh maja jih ne moremo zgrešiti, če se odpravimo iz Koroške Bele in potem lepih gozdnih poteh vse do Planine pod Golico. Na koncu pa še posnetek spominčic z Jamnika.

KOZJANSKO

Sneg se počasi umika in ne bo več dolgo, ko bomo lahko gledali naravo v preobleki, ki je prikazana na zgornjih posnetkih. Gre za polja in gričke na Kozjanskem, med Jurkloštrom in Planino pri Sevnici, ki spomladi resnično zaživijo v vsej svoji raznolikosti. V ta konec Slovenije se redkeje odpravimo, saj je za večino precej odmaknjeno in nepoznano. A za kolesarjenje je zanimiva praktično vsaka cesta, vsaka pot ali kolovoz, saj je razen glavnih cest, precej manj prometna. Seveda pa se ne bomo mogli izogniti klancem in tudi gorsko kolo je skoraj potrebno, saj je veliko cest neasfaltiranih. Neke konkretne poti ali trase niti ne opisujem, saj je vsak odcep in vsaka pot po svoje zanimiva in najbolje jo je prilagoditi svojim željam, razpoložljivem času in sposobnostim.

FURLANIJA – GEMONO

Kljub kupom snega po Sloveniji je ob morju, v Istri ali Furlaniji v tem času in v sončnem vremenu že prijetno kolesarjenje. Čeprav se npr. do Udin le težko odpravimo, nas vožnja do tja stane pravzaprav samo toliko kot enodnevna smučarska vozovnica. Za kolesarjenje so sicer najbolj zanimivi hribi v Benečiji, vendar je sedaj tam še sneg. Zato pa so prijetnejše ceste po okoliškem hribovju severno od Udin do Gemone, kjer Furlanska ravnina preide v gorski svet Alp. Zaradi vpliva morja lahko že srečamo polja cvetočega podleska ali naberemo zvončke. Za kolesarjenje je najbolje, da izberemo stranske ceste ki povezujejo vasice in kraje na tem področju. In podobno kot na Dolenjskem ima skoraj vsak kraj svojo cerkev vredno ogleda. Za začetek ali za konec pa se ustavimo še v Gemonu, mestom pod goro Cuarnan (slovensko Karman), ki je bilo razrušeno v potresu leta 1976 (pri nas se je takrat utrpel veliko škodo Breginjski konec).

SELLA NEVEA

Kolesarjenje lahko pričnemo v Trbižu, na železniški postaji, kamor bi se vrnili z vlakom. Odpeljali bi se po cesti proti prelazu Sella Nevea, na drugi strani Kanina. Najprej mimo zanimivih rudniških ostankov kraja Cave del Predil do Rabeljskega jezera od gremo naravnost naprej in ne preko Predela kot na običajno vodi pot. Prelaz Sella Nevea je na 1.162 m nadmorske višine oz. 400 m višje kot Trbiž brez kakšnih večjih klancev, tako da je sprejemljiva tudi za manj zahtevne kolesarje. Se pa na prelazu lahko odločimo tudi za obisk planin pod Montažem, kjer pa bomo nabrali še dodatnih 400 m višinske razlike po zelo strmi, a tudi asfaltirani cesti. Na tamkajšnji planini se nam odpre lep pogled na Montaž (na prvi sliki, na žalost v megli) ali na Kanin na drugi strani prelaza (druga slika). S prelaza nas vodi pot navzdol po Reklanski dolini (Val Raccolana), kjer lahko opazujemo turkizno modro reko Reklanico. V kraju Chiusaforte se priključimo na glavno cesto iz Trbiža proti Udinam in nadaljujemo do Carnie ali celo do Venzoneja, zanimivega utrjenega mesta. Po kakih 65 km kolesarjenja se lahko usedemo na vlak in vrnem v Trbiž.

SVETE GORE

Kolesarsko pot lahko začnemo v Bizeljskem, se vzpnemo do Svetih gor nato pa po grebenu Orlice po makadamskih cestah mogoče vse do Zgornje Pohance in potem pod Orlico nazaj v Bizeljsko. Po grebenu je kar precej raznih poti, tako da se moramo nanjo odpraviti s kakšnim dobrim zemljevidom če jo želimo zaključiti po kakih 40 km. Lahko pa vozimo tudi po severnem delu Orlice z začetkom npr. v Podsredi. Odpeljemo se proti zanimivemu gradu Podsreda z lepim pogledom na Kozjansko in nato zopet po grebenu Orlice do Svetih gor ter mimo Bistrice ob Sotli nazaj na izhodišče.

DOBRAČ

Ko se preko Predela spustimo v Avstrijo, se pred nami odpre dolgo pogorje pod imenom Dobrač (Dobratsch). Vzpenja se do višine 2.166 metrov nad morjem in s kolesom se lahko pripeljemo skoraj do vrha. Do nadmorske višine 1.700 m nas vodi lepa asfaltirana cesta iz Beljaka, z gorskim kolesom pa se lahko pripeljemo vse do televizijskega stolpa, malenkost pod vrhom gore. Po prevoženih 1.600 višinskih metrov vsekakor zaslužimo pivo in »gulaschsuppe«, čeprav to ni najbolj po pravilih kolesarstva.

Med potjo, skupaj približno 20 kilometrov, si lahko ogledamo zanimiv botanični vrt, lep pa je tudi pogled z razgledne ploščadi po Ziljski dolini. Ploščad se izteguje kakih 20 metrov od samega roba pogorja, zgradili pa so jo zaradi boljšega ogleda velikega plazu. Pred 660 leti se je namreč zaradi potresa gora dobesedno razklala in 150 milijonov m3 grušča je zgrmelo v dolino ter zasulo 17 vasi. Pod vrhom je tudi slovenska cerkev iz 17. stoletja, v njeni bližini pa še nemška cerkev. Z gore se seveda lahko spustimo po isti poti in uživamo v spustu, lahko pa se odločimo za makadamsko pot po gozdu in tamkajšnjih planinah, katera se nekje na tretjini poti odcepi proti Bad Plajberku.

 

SONČNI ZAHOD

Tokrat pa sem za spremembo naložil samo slike treh sončnih zahodov. Seveda bi lahko hitro povezal vsakega s kako zanimivo kolesarsko potjo, a bom ostal samo pri posnetkih. Prvi je s Cresa, drugi z Gardskega jezera, tretji pa s Lesc proti Pokljuki. Vsi so narejeni kar z Iphonom.

JAVORCA

Cerkvica sv. Duha v Javorci velja za enega najlepših spomenikov I. svetovne vojne pri nas. Leta 1916 so jo zgradili avstroogrski vojaki. Na južni in severni strani je na »lesenih listih« knjige vžgano 2808 imen vojakov padlih po okoliških hribih. Do nje vodi lepa makadamska kolesarska pot iz Tolmina, mimo Zatolmina po dolini Tolminke (Tolminska korita). Pot se zaključi v osrčju triglavskega pogorja, med vršaci Krna in Mahavščka nad Komno. Kolesarjenje ni preveč zahtevno, saj je le kakih 300 metrov višinske razlike ter dobrih 10 km v eno smer. Za zahtevnejše kolesarje pa je iz Tolmina zanimiv vzpon na planino Pretovč. Tu se vzpnemo skoraj 1000 m in to po zelo strmi,, k sreči deloma betonirani ozki cesti. Od tam pa gremo lahko naprej do planine Medrja ter Laška Seč, nato pa se po pašnikih in deloma brezpotju spustimo do opisane cerkvice ter od tam nazaj v Tolmin.

RAKITOVEC (Slovenska Istra)

Verjetno ni Slovenca, ki ne bi obiskal in vsaj nekoliko poznal naše obale. Veliko se jih je peljalo tudi od odcepa na Črnem kalu proti Buzetu, marsikdo ob tem obiskal Hrastovlje, v očeh pa imamo tudi kraški rob, ko se vračamo iz morja. Le redkokdo pa pozna kraje okoli tega področja. Ena zelo zanimivih kolesarskih poti je lahko v Movraško valo, skrito dolino pod kraškim robom. Pot lahko začnemo pod Črnim kalom, mimo odcepa za Hrastovlje proti Hrvaški, a v Gračišču zavijemo levo proti Movražu. Iz te, res zanimive in odmaknjene doline se po hudem vzponu pripeljemo do Rakitovca na 500 m nadmorske višine, nato pa počasi spuščamo pod kraškim robom mimo Zazida, Podpeči, Loke nazaj na izhodišče po 30 km in okoli 500 m vzponov. Za bolj zahtevne kolesarje in gorsko kolo pa je zanimiva pot nad kraškim robom, ki jo začnemo v Podgorju ali Prapročah. Gre za vsega kakih 10 km poti v eno smer po verjetno enem najmanj obljudenih krajev pri nas od koder so tudi zgornji posnetki iz zgodnje pomladi, ko trava še ni ozelenela. Na začetku je še makadamska cesta, nato pa preide v kar težko prevozen kolovoz med Kojnikom, Lipnikom, Goličem do hriba Kavčič že skoraj na hrvaški meji. Slikovitost te poti je v tem, da ne boste srečali ničesar, razen kake ptice ali žuželke in občutek je, kakor da bi bili na drugem planetu. Na kolesarjenju po Sloveniji sem srečal malo tako odmaknjenih krajev kot je bilo to področje.

DEJKŠE JESENI (Diex)

Prejšnjič sem pisal o zimskem kolesarjenju v kraj Djekše na
Avstrijskem Koroškem. Tokrat pa še nekaj jesenskih posnetkov. Ta razložena
najbolj severna slovenska vas na pobočju Svinške planine (Saualpen) je res
vredna obiska. Po vojni se je tu za Slovence opredeljevalo okoli polovico vseh
prebivalcev, danes pa le še 7 % (od 900 duš). Je znan turistični kraj z lepo
ohranjeno taborsko cerkvijo Sv. Martina. Za kolesarjenje je zanimiva tudi zato,
ker do nje vodi kar šest, sedem cest z vseh strani na 1.159 m n.v. Izhodišča so
od avtocestnih odcepov pri Velikovcu in sicer po glavni cesti iz Haimburga
(Vovberk), preko Haimburgberga (Vovbrška gora), iz Einzelsdorfa preko
Grossenegga (Tolsti vrh), iz Griffna čez Grafenbach (Kneža),  iz St. Martina preko kraja Bösenort (Hudi
kraj) ali iz mesta Brückl. Veliko lepih in tudi ne preveč prometnih poti, poleg
teh asfaltnih pa še nekaj makadamskih.

DJEKŠE POZIMI  (Diex)

Večina kolesarjev je sezono že zaključila in se preselila v
zaprte prostore. Kljub temu pa je ob ustrezni opremi prijetno kolesarjenje tudi
v zimskem času. Sam se na kolo odpravim če ni padavin in če je temperatura vsaj
nekje okoli ničle, kar je na Primorskem tudi pozimi skoraj vedno, pogosto pa
tudi drugje po Sloveniji. Posebno lepa doživetja pa so, kadar je v dolinah
megla in se vzpnemo nad to mejo, do sonca. Na zgornjih slikah so posnetki takih
razmer in sicer z Avstrijske Koroške. Celovška oz. kar celotna Dravska kotlina
je bila vsa v megli, z ivjem po drevesih. Že nad 800 metrov nad morjem pa se je
odprlo novo »morje«. Pred dnevi sem namreč obiskal menda najbolj severni
slovenski kraj Djekše (Diex) nad Velikovcem na 1.153 metrih nadmorske višine.
Kolesarjenje po asfaltiranih in očiščenih cestah med kmetijami in zaseki na tej
višini z lepimi pogledi na morje megle (na zadnji sliki je Peca v ozadju) je
resnično pravi užitek in odtehta napor pri vzponu.

KOČEVSKI GOZDOVI

Večkrat dobim vprašanje, kateri del Slovenije mi je pri
kolesarjenju najlepši. Glede na raznolikost pokrajine bi bila kakršnakoli
opredelitev krivična, vsak del ima svoje lepote. Mogoče je edino vožnja po
kočevskih ali notranjskih gozdovih manj zanimiva, saj si lahko dve ali tri ure
na kolesu pa ne vidiš drugega kot gozd. A tudi ti kraji so prav prijetni v
poletni vročini, sploh pa zažarijo v jesenskih barvah, kot sem jih posnel na
zgornjih slikah. Če imate srečo lahko srečate celo medveda, kot se mi je letos
prvič pripetilo.
Poti v gozdovih med Kočevjem, Žužemberkom in Belo krajino
niti ne opisujem, ker jih je preprosto preveč. Je pa za kolesarjenje po tem
področju priporočljiva karta vsaj v merilu 1 : 50.000 in še z njeno uporabo se
lahko hitro izgubite zaradi množice cest in odcepov. So pa te v glavnem
makadamske ceste dokaj lepe za kolesarjenje, ne vem ali zaradi vzdrževanja ali
značilnosti terena (po mojih izkušnjah so najslabše na severnem delu Pohorja,
proti Dravi). Na srednjem posnetku je slika cerkve sv. Frančiška Ksaverija s
precej neobičajnim zvonikom. Cerkev stoji na Mirni Gori, na robu kočevskega
gozda, od koder je lep pogled na Belo krajino. Zadnja slika pa kaže, da tudi
gozdarji niso izgubili smisla za humor (posneta je pod Kočevskim Rogom).

JEZERO BUTONIGA (Istra)

V času, ko imamo pri nas že sneg (res ga je sicer v glavnem
pobralo), je še vedno prijeten spomin na jesensko obarvano listje. In v Istri
(ter seveda tudi v Slovenskem Primorju) je bilo še teden ali dva nazaj čudovito
vreme, dokaj toplo, predvsem pa polno barv. Najlepši je seveda ruj, ki se
novembra obarva v vsej svoji lepoti in dobesedno žari ob pravi svetlobi. Ves v
barvah je tudi v tako pozni jeseni še vedno navadni hrastov gozd, kot kaže
drugi posnetek. So pa vse slike iz okolice akumulacijskega jezera Butoniga.
Umetno jezero je kar nekaj večje od Blejskega, a skrito sredi Istre. Seveda to
ni kaka turistična lokacija, a v jesenskem času so po vrhovih in hribčkih okoli
njega lepe kolesarske poti z lepimi razgledi, skoraj zapuščenimi vasicami in
praktično brez prometa. In pri tem lahko v dveh urah ali treh hitro zberemo
tudi preko tisoč metrov nadmorske višine.

DOLGA NJIVA (Košuta)

Desno od Ljubelja se pričenja precej dolgo pogorje Košute na katerem je precej planin, dosegljivih tudi s kolesom (Kofce, Šija, Kal, Pungrat, Tegoška planina). Dostop do njih je iz Tržiča skozi slikovito Dolžanovo sotesko nato pa lahko v Jelendolu zavijemo proti Kofcam ali pa nadaljujem do konca doline, do Medvodja in pričnemo vzpon tam. Pot nas lahko vodi do zadnje planine Dolga njiva, od tam pa kar naprej do avstrijske meje od koder so gornji posnetki. Na levi je Košutnikov turn (2.133 m n.v.) kot zadnji vrh v Košuti, nato Tolsta Košuta in pogled proti Avstriji. Pot nas potem vodi desno ob avstrijski meji pod Plešivcem do Pečovnika. Tu je nekakšno sedlo in se pot pravzaprav neha. Zato se je treba spustiti kakih 100 m po stezi, da pridemo do ceste po kateri se spustimo potem nazaj do Medvodja, a z nasprotne strani doline. Lahko pa gremo na drugo stran, na Jezersko in se spustimo po gozdni cesti do Gornjega Jezerskega in potem po cesti nazaj v nekoliko bolj oddaljeno izhodišče.

KEPA (Karavanke)

kepa

Preko Karavank je bila pred časom odprta še ena zanimiva kolesarska pot. Pot se lahko začne v kraju Belca (za Mojstrano) in nadaljuje po glavni cesti preko Predela v Avstrijo. Takoj po spustu lahko zavijete desno skozi vasi pod Karavankami (Korpič, Žužaliče), lahko pa tudi po glavni cesti skozi Brnico in v Finkesteinu (slov. Bekštajn) zavijete proti Burgareni. Gre za nekakšen amfiteater v starem Finkesteinu, kjer poleti prirejajo gledališče predstave. Tam se od asfaltne ceste odcepi dobro označena in tudi lepa makadamska cesta proti vrhu Kepa (2.139 m n.v.), ki ga imamo ves čas na očeh. Na prvi sliki je pogled z Brnice in Kepa še v daljavi, na nato pa smo že pod njo, najprej na avstrijski in nato še s slovenske strani. Ves čas imamo tudi lepe poglede na Koroško (Baško jezero na zadnji sliki). Cesta je na avstrijski strani prepovedana za avtomobile in opremljena z znaki, tako da ne morete zgrešiti (pravzaprav je tudi s kolesom prepovedan vsak odcep). Na prehodu na slovensko stran je manjši nasip, ki onemogoča prehod avtomobilom, nato pa se spustite po slikoviti soteski mimo planin nazaj do Belce. Vzpon je sicer po lepi cesti, a premagate kar 1.200 višinske razlike (prelaz je na 1.750 m n.v.), skupaj z vožnjo čez Predel pa je preko 1.600 m vzpona.

MATAJUR

matajur

Matajur je 1642 m visoka gora nad Kobaridom, na meji z Italijo. Kot večina gora in planin s tega območja poznana tudi po bojih v I. svetovni vojni. Kolesarjenje lahko začnemo že v Idrskem pri Kobaridu na 210 m nadmorske višine, lahko pa se odpeljemo do Livka na 690 m  n.v. in startamo od tam. Najprej kratko po asfaltu do vasi Avsa, nato po gozdni cesti do odcepa za Svinsko planino. Tam prečkamo mejo in naprej nas vodi samo še bolj steza, a še vedno prevozna s kolesom. Do prehoda meje imamo lepe poglede na slovenske vršace, nato pa proti Italiji, proti Čedadu. Pot se konča kakih 150 m pod vrhom, kamor je potrebno peš. Na vrhu pa se nam odpre čudovit pogled na vse strani. Na prvi sliki je greben Kobariškega Stola s Kaninom v ozadju, nato pa vse preko Triglava, Krna na koncu do Tržaškega zaliva kot je vidno na zadnji sliki. Če bi na vrh pripeljali tudi kolo, se je možno spustiti po italijanski strani do koče (Rif. Pelizzo) in potem po asfaltu mimo Čeplečišča do Livka. Lahko pa seveda nazaj po isti poti.

WÖLLANER NOCK (nad Bad Kleinkircheimom)

šajn

Pot od Arriacha proti vrhu Wöllaner Nock ni pravzaprav nič posebnega. Začne se pri odcepu za kraj Arriach iz doline, ki jo poznamo kot izhodišče za smučišče Osojščica (Gerlitzen). Vodi nas skozi nekaj manj vasi in nato po gozdni cesti (za avtomobile se plača cestnina) na prelaz na 1.750 m nadmorske višine do planinske koče pod vrhom Wöllaner Nocka. Od tam se lahko vrnemo po isti cesti ali pa spustimo po drugi poti do vasi Laastadt nazaj v Arriach. Ta pot je sicer gozdna in te so v Avstriji za kolesarje večinoma prepovedane. Priznam, da se tega ne držim, če želim realizirati moj cilj (do sedaj sem se sicer moral samo enkrat obrniti nazaj, a še takrat sem nato vseeno nadaljeval). Pot omenjam zato, ker se je tik pod vrhom pokazalo sonce in imel sem čudovit pogled na morje megle v dolini. Še bolj pa je zanimiva in redka druga slika, kjer sem imel priložnost doživeti in videti optični fenomen, poznan pod imenom glorija http://en.wikipedia.org/wiki/Glory_%28optical_phenomenon%29 , senca okoli glave opazovalca.

VAL DOGNA ((Dunjska dolina, Furlanija)

Kolesarska pot od Jesenic do Rateč in naprej do Trbiža nam je vsem poznana, manj pa, da se v Trbižu potem nadaljuje proti Avstriji ter tudi v smeri Udin. Praktično ves čas pelje po stari železniški progi z rahlim spustom najprej do Pontebbe (od tu gre cesta na smučišče Nassfeld z Italijanske strani), nato pa skozi še ožjo in slikovito dolino reke Fella, kjer je prostor samo za avtocesto (ves čas v tunelih in na mostovih), staro cesto in staro železnico. Dolina se potem odpre v kraju Carnia (50 km od Trbiža), od koder se lahko za nekaj evrov vrnete nazaj v Trbiž z vlakom (npr. ob 14.20, 15.25 in 18.15). Za zahtevnejše kolesarje, pa se s te doline odcepijo tri nove doline med vršace Montaž, Viš in Kanin. Ena nas pripelje do Rezije (naprej lahko do Žage med Bovcem in Kobaridom) , druga čez prelaz Sella Nevea in tretja, najbolj skrita, je dolina Dunje. Lepa asfaltna cesta se vzpne vse od kraja Dogna (Dunja po naše na 400 m.n.v.) do 1.400 m nadmorske višine do prelaza Sella do Somdogna z lepim pogledom na Višarje. V tej dolinici so samo trije manjši zaselki. Eden, stisnjen v hrib, samo s peš potmi med hišami in neobičajnim imenom Chiutzuquin je prikazan na zgornjih slikah.

ZELENICA

Tokratna pot je kar precej zahtevna, posebno če pričnemo v dolini, npr. v Tržiču in je skupnega vzpona preko 1.000 m. Vodi nas po cesti do Ljubelja nato pa po smučišču na vrh Zelenice, zadaj za Begunjščico. Na tem delu je potrebno s kolesa občasno kar sestopiti, ker je preveč strmo ali preveč kamnito. Na prvem delu niti ne gre za pot, temveč bolj za steze po smučišču, od zgornje žičnice pa je nova pot, desno od žičnice, tudi dokaj strma. Od vrha, od nove koče na Zelenici pa se vije lepa pot do Smokuške planine in s tega dela so tudi zgornji posnetki z Vrtačo in Stolom v ozadju ter prvim pomladanskim cvetjem. Nato pa se pot nadaljuje proti dolini Završnice, najprej bolj gozdna steza, ki se nato razširi v lažje prevozno gozdno cesto.

7 Responses to “PALMANOVA”

  1. locky says:

    Čeprav se v kakšni točki tudi ne strinjam z vami na gospodarskem delu vašega bloga, pa sem z navdušenjem ”predelal” kolesarski del, ki me je očaral z raznolikostjo in izvirnostjio izbranih poti, njihovimi opisi in čudovitimi slikovnimi prilogami! Prav gotovo bom zapeljal tudi sam po sledeh vaših kolesarskih poti.
    Želim vam še naprej obilo uspešnih in prijetnih kolelesarskih doživetij!

  2. dare says:

    Pozdravljeni!

    Izračunu je težko operakati vendar me nekaj bega, zakaj torej slovenci, ki delajo v Avstriji, in verjetno zaslužijo cca 2000 eur neto /mesec podvrženi plačilu razlike dohodnine v Sloveniji. Če bi vaši izračuni veljali, temu ne bi bilo tako. Torej je tukaj vpliv neobdavčenih stroškov zelo velik in morda še kaj.

    Lep pozdrav

    Darko Križančič

  3. Janez says:

    Bine vsaka čast prekolesarjenim rutam kot tudi tem opisom. Upam, da se tudi v okoliščinah v katerih se sedaj nahajaš, uspevaš kolesariti. Mogoče se kmalu vidiva.

  4. anja says:

    Super ideja in super tura. Ali je trenutno prevroče za tak kolesarski izlet? Se bolj splača jeseni??

  5. marko says:

    Definitvno primorski konci pridejo v poštev v jesenskih in spomladnih mesecih, ko je npr. v Ljubljani še mrzlo.

  6. marusa says:

    Katere od teh poti pa so bolj primerne za gorsko kolo in katere za cestno? Verjetno pride Smokuški vrh v poštev samo za gorske kolesarje?

  7. mitja vilar says:

    Gospodarske komentarje bom komentiral, ko jih preberem podrobneje, prihajam iz skupine najštevilčnejših podjetij-mala in mikro, ki zapolsujejo največ ljudi. In ki do kreditov ali lik. sredstev, če niso brezmadežna, torej brez neplčaanih terjatev ne morejo. IN ko in če dobijo kredite, banke na njih in pa na 40 eurov vpisa rubeža in še 15 delnega poplačila ustvarjajo desetine miljonv polletnega dobička.
    Škoda, ker te stvari, ki so izjemno koristno zabeležene, rtvslo namesto polovice programa na tretjem, ne objavlja. V Slo bodoči psihiatri lahko skoti dogajaja na tretjem podrobno spoznajo vse oblike manične depresije in psihičnih težav sedanjega časa.

Leave a Reply to locky