Strukturne reforme in njihov učinek

Spremljanje zapisov o vzrokih krize ter načinu odpravljanja njenih posledic, pokaže že precej poenoten pogled, da pretirano varčevanje in zategovanje pasu povzroči več negativnih posledic za ekonomijo kot pa pripomore h konsolidaciji javnih financ in relativnem znižanju javnega dolga. To poenotenje pogledov velja predvsem za strokovne, akademske kroge, medtem ko izvajalci ekonomske politike (izvršna oblast) pri svojih odločitvah in sprejemanju ukrepov, teh zaključkov še ne upoštevajo zadosti.

Bistveno bolj pa je poenoten pogled na nujnost strukturnih reform, ki naj bi potegnile države iz krize. V naših razmerah naj bi bila to predvsem pokojninska reforma ter reforma trga delovne sile, ki naj bi skupaj s sanacijo bank (preko slabe banke ali kake druge rešitve) omogočile državi, da ponovno vstopi na pot rasti. Da so napovedane spremembe na omenjenih področjih nujne, seveda ni nobenega dvoma. Glede na domače razprave in blokade bo imelo njihovo sprejetje vsekakor pozitivni učinek na percepcijo tujine o naših sposobnostih in odločenosti, da se spoprimemo s krizo. Vseeno pa se bojim, da so pričakovanja o realnih učinkih sprejetih reform daleč precenjene. Te spremembe na krajši rok na žalost ne bodo imele pomembnejšega pozitivnega učinka na javne finance, niti ne čez dve ali tri leta. Torej v času, ko je nujen kak močnejši premik oz. preboj v proračunskih postavkah.

Najbolj pričakovana je bila vsekakor pokojninska reforma in samo upamo lahko, da ne bo prišlo do kake blokade in da bo zaživela z novim letom. Politika je zbrala toliko razuma, da je bolje malo popustiti in doseči soglasje. Ker bodo čez nekaj let ponovno potrebni popravki, je dobrodošel vsak korak v pravo smer. Ob podaljševanju življenjske dobe je seveda vsem (skoraj vsem) logično, da bo potrebno delati dlje v starost. Vseeno pa za dosego tega cilja ni nujno tako eksplicitno podaljševati delovne dobe, vsaj ne bistveno. Poglejmo nekaj številk.

Po statističnih podatkih lahko oseba srednjih let danes pričakuje da bo živela kakih 7 let dlje kot njen vrstnik na primer leta 1970. Na drugi strani pa se je v tem času močno zamaknilo tudi leto prve zaposlitve. V spodnjem grafikonu prikazujem povprečno starost ob prvi zaposlitvi v posameznih letih (tabela je bila pripravljena na osnovi podatkov o 3.000 zaposlenih v Merkurju). Če je bila povprečna starost ob prvi zaposlitvi v sedemdesetih letih še okoli 19 let, se mladina danes v povprečju zaposluje pri 25 letih, trenutno zaradi krize in pomanjkanja prostih delovnih mest, verjetno še kako leto ali dve kasneje. Ti podatki kažejo, da bi bil ob približno enaki delovni oz. zavarovalni dobi, čas prejemanja pokojnine podoben kot pred leti. Živimo resnično dlje, a se toliko kasneje tudi zaposlimo. Zaradi teh razlogov bi že samo vztrajanje na zahtevani delovni dobi v precejšnji meri izpolnila cilje, ki jih želimo doseči s pokojninsko reformo.

strukturne ref.1

Vir: podatki o delovni dobi in starosti zaposlenih v Merkurju (leto 2009) ter lastni preračuni

Zanimive pa so tudi številke o prihrankih. Osnovni cilj pokojninske reforme je v podaljševanju delovne dobe, kar naj bi zmanjšalo število upokojencev ter posledično obveznosti pokojninske blagajne. Vemo, da se z vsakim letom razmerje števila upokojencev v primerjavi s številom zavarovancev poslabšuje. Če so nekdaj sredstva za enega upokojenca zagotavljali štirje zavarovanci, je danes to razmerje že blizu 1:1,5 kot je razvidno iz spodnjega grafikona. Delež izdatkov za pokojnine v BDP je trenutno še 11,2 % a bi ob nespremenjenih pogojih upokojevanja do leta 2040 menda narastel na preko 17 %, z uvedenimi spremembami pa kake dve ali tri odstotne točke manj (seveda bomo do takrat najbrž sprejeli še kar nekaj sprememb pokojninske zakonodaje).

strukturne ref.2

Vir: statistični letopis Slovenije do 1991, ZPIZ od 1992

To vse so številke s katerimi nastopajo zagovorniki sprememb pokojninske zakonodaje in o njih ter o pričakovanem staranju prebivalstva seveda ni dvoma. Vendar pa podaljševanje zaposlitve starejših skupin prebivalstva na žalost ne povečuje razpoložljivih delovnih mest. In več ko je zaposlenih starejših ljudi, težje pridejo do nove zaposlitve mlade generacije. Drži, da marsikateri med njimi zaradi tega išče nove priložnosti, odpre novo podjetje,  poišče delo v tujini. Še več pa se jih znajde na zavodu za zaposlovanje, predvsem pa podaljšujejo čas izobraževanja ter so prejemniki raznih drugih socialnih nadomestil, da ne govorimo o finančni podpori s strani staršev.

In kot znamo zelo natančno izračunati, kako bo posamezna sprememba pokojninske zakonodaje vplivala na število upokojencev ter posledično na izdatke pokojninske blagajne, nisem še nikoli zasledil, da bi te projekcije vključevale tudi učinek povečanega števila nezaposlenih ter s tem povezanimi stroški in izdatki proračuna. Da mogoče 3 odstotne točke bruto družbenega produkta manj izdatkov za pokojnine povzroči en, dva ali pa pet odstotnih točk večje izdatke za druge potrebe.

Če pogledamo današnje izdatke javnih blagajn za mlado generacijo (otroški dodatki, olajšava pri dohodnini za otroke, štipendije, prehrana in prevozi v šolo, razlika za vrtce, socialna nadomestila, zdravstveno zavarovanje, ki ga sicer plačujejo starši…), je vseh teh izdatkov preračunano na enega mladostnika preko 300 evrov mesečno. Ta številka zajema vse navedene izdatke proračuna in zdravstvene blagajne vključno z »izgubljenimi« prihodki zaradi olajšav preračunano na število mladih do 25 let. K temu pa potem dodamo še stroške šolanja od osnovne šole do univerze, ki znašajo preko 1,5 milijarde evrov letno. Ti izdatki o predstavljajo ponovno dobrih 300 evrov na enega šolajočega (upoštevam število prebivalcev od 6 do 26 leta). Gre sicer za približne številke in natančnejša analiza ter drugačen pristop bi lahko dal nekoliko spremenjene rezultate. Vseeno pa ostaja dejstvo, da za povprečnega mladostnika danes država v različnih oblikah prispeva okoli 600 evrov (seveda iz pobranih davkov in visoke obdavčitve prejemkov zaposlenih). Za primerjavo naj navedem, da je povprečni izdatek za enega upokojenca po istih kriterijih dobrih 800 evrov, sama povprečna pokojnina pa je trenutno 566 evrov mesečno.

In seveda težje ko se mladina zaposluje, več se jih odloča za dodatni študij in več jih prejema razne oblike pomoči. Vse to je povezano z dodatnimi izdatki za javno finančne blagajne in ti povečani izdatki seveda niso zajeti v nobenih kalkulacijah učinkov pokojninske reforme.

Druga načrtovana in težko pričakovana strukturna reforma naj bi bila sprememba zakonodaje trga delovne sile. Nedvomno današnji rigidni pogoji zaposlovanja z močnim ščitenjem zaposlenih in posledično oteženimi možnosti iskalcev zaposlitve zahtevajo spremembe v večji fleksibilnosti. Mogoče se sliši kontradiktorno, a lažje odpuščanje zaposlenih bi omogočilo prej več delovnih mest kot manj. Danes se podjetniški sektor nerad odloča za redne zaposlitve ravno zaradi strahu pred nepredvidljivo bodočnostjo in posledično stroški, ki bi jih imel v primeru upada poslovne dejavnosti in oteženimi možnosti zmanjšanja števila zaposlenih. Večja fleksibilnost na tem področju (ob siceršnjem zagotavljanju socialne varnosti odpuščenih) bi nedvomno nekaj prispevala k gospodarskemu zagonu, kot ključnemu elementu izhoda iz krize. A ta učinek bo glede na pričakovane spremembe (kaj se bo možno dogovoriti brez kasnejše blokade) malenkosten, viden šele na daljši rok in tudi težko izmerljiv. Gre bolj za en delček v spremembi odnosa do podjetništva, poslovne iniciative, interesa domačih in tujih investitorjev, ki se ob pozitivnih spremembah na daljši rok kaže v povečani poslovni aktivnosti, v novih naložbah in novih zaposlitvah.

Kakor so torej omenjene strukture reforme smiselne in nujne, se je vseeno potrebno zavedati, da je njihov učinek na izboljšanje javnofinančnega stanja ter gospodarske aktivnosti posebno na kratki rok minimalen. In da tudi po njihovem sprejetju gospodarska in finančna slika Slovenije naslednje leto in tudi leto zatem ne bo kaj drugačna, vsaj ne v finančnem smislu. Da bodo za to izboljšanje potrebni še (predvsem?) kaki drugačni ukrepi. Bodo pa imele te spremembe psihološke učinke – potrditev, da se mogoče le znamo kaj dogovoriti in spremeniti in to bo dober signal predvsem za investitorje in kreditodajalce. Domača naloga pa nas vseeno še čaka.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *