Feed on
Posts
Comments
(Deseti del)
V preteklem tednu sva s prof. Jože P. Damijanom po elektronski pošti začela spontano diskusijo o menedžerskih prevzemih, ki bi utegnila biti zanimiva tudi za širši krog ljudi, ki jih zanima, kaj se je dogajalo v prevzemih, kam je izpuhtel ves ta denar iz prevzemov in zakaj “neuspeli tajkuni” za to niso bili obsojeni. V dogovoru z Damijanom sva se odločila, da bova najino e-diskusijo objavila na svojih blogih (tu in na www.damijan.org) , ki se bo – tam, kjer se je končala prejšnji teden – nadaljevala po tej poti. Odgovore bom dodajal vsakič sproti v nadaljevanju tega teksta, tako da je vsakokratni odgovor na vrhu, za uvodnim pojasnilom. (Damijan objavlja vsak odgovor kot svoj blog zapis).
Uvodna pojasnila:
Damijan: Dvomim, da bova na ta način z Binetom Kordežem zbližala stališča glede smiselnosti menedžerskih prevzemov, ki jim kot ekonomist v temelju nasprotujem, bo pa skozi diskusijo marsikdo dobil boljši vpogled v mehanizme financiranja prevzemov in motive prevzemnikov ter nenazadnje, zakaj se je zadeva zalomila in kam je ves ta silni denar od prevzemov izpuhtel. Tega denarja več ne bo nazaj, toda morda smo kot družba dobili drago lekcijo in spoznanja, da se kaj takšnega v prihodnje več ne bi dogajalo, ali vsaj ne v takšnem obsegu.
Kordež: Pri takšnem dopisovanju ali polemiki, se bralci običajno opredeljujejo in pritrjujejo enemu ali drugemu piscu. Glede na splošno sprejeta stališča javnosti glede privatizacijskih zgodb ter postopkov proti nam, so seveda moja pozicija in moji argumenti proti razmišljanjem uglednega profesorja precej šibko izhodišče in tega se zavedam. A razmišljajoč bralec bo mogoče le pripravljen stopiti korak naprej od klišejskih zaključkov in stališč ter pripravljen kritično presoditi in oceniti kakšno navedbo.
__________
Deseti del: Bine Kordež
V povezavi s tem dopisovanjem, je g. Damijan na svojem blogu objavil članek   http://damijan.org/2012/12/27/zakaj-so-menedzerski-prevzemi-obicajno-skodljivi/ na katerega sem posredoval spodnji tekst, ki je nekakšno nadaljevanje in tudi zaključek najinega dopisovanja.
Mislim, da sem navedene poudarke izpostavil tudi v mojem tekstu, ko govorim o razliki
med prevzemi s strani menedžerjev in tujih lastnikov, kjer oni praviloma
jamčijo tudi s svojim ostalim premoženjem, domači ga pa nimajo. In zaradi česar
so bili lahko uspešni samo tisti, ki so podjetja kupili v začetni fazi, dokaj
poceni. Strinjam se tudi z ostalimi navedbami glede značilnosti menedžerskih
prevzemov in z njimi niti nisem polemiziral. Sem pa v članku opozoril na
dejstvo, da v teh razmerah, ko pač nihče od Slovencev nima presežnih sredstev,
lahko pričakujemo, da bodo kupci samo še tujci (ne pišem o strahu pred tujci). In
pri tem je tudi res, da se njih v glavnem ne obravnava tako kritično, kot je to
veljalo za domače. Tem dejstvom pa najbrž tudi ne oporekate, prof. Damijan?
Tudi vzadnjem mojem odgovoru ne nasprotujem tem vašim ugotovitvam glede same narave
menedžerskih prevzemov. Izpostavil pa sem dejstvo, da takrat o tem nismo
“napačno” razmišljali samo menedžerji (ki smo v tem videli
priložnost), temveč tudi bankirji, ki so s svojimi krediti to omogočili ter
politika, ki je to podpirala. Da je šlo za takšen pogled vseh ključnih
sodelujočih, torej tudi vseh tistih, ki se danes od tega distancirajo. Dodatno
pa sem omenjal tudi napačne odločitve, ki so bile sprejete kasneje, ko se je
ugotovilo, da prevzemi po previsokih cenah ne bodo izvedljivi. O teh napačnih
poteh reševanja, pa ste tudi vi pisali.
Zato mislim, da sva s profesorjem vseeno kar precej bližje pri stališčih do
prevzemov.
__________
Deveti del: Bine Kordež
Pozdravljeni,
Teme, ki bi jih povašem mnenju moral v svojih odgovorih natančneje pojasniti in razložiti, sem po
moje obravnaval kar pogosto. Gre predvsem za razpravo o:
-         razmerah v katerih so se delali takratni prevzemi, ko je bilo to za
vsakogar normalna poteza, ko je vsak želel sodelovati in ko so bili kritični
edino tisti, ki tega niso mogli ali znali začeti (spomnim se navedbe neke
ugledne osebe s področja gospodarstva, ki je komentirala, da bomo imeli s časom
dve vrsti menedžerjev – tiste, ki bodo postali lastniki ter drugi, ki bodo še
vedno samo najeta delovna sila; pa to ne zaradi prepričanja o spornosti
prevzemov, temveč, ker je bila oseba zaposlena v tuji družbi in ni imela
možnosti za  prevzem),
-         načinu, kako so se banke in politika lotila reševanja problematike
prevzemov po začetku krize; ko so s svojo zahtevo po takojšnjem vračilu najetih
posojil povzročili dodatno škodo, upad gospodarske aktivnosti, propad podjetij
ter zaradi takega načina večjo izgubo svojih terjatev, kot bi bilo potrebno,
-         kako smo v Sloveniji ob evforiji preganjanja tajkunov in iskanja krivcev (s
ciljem tudi zamegljevanja drugih problemov) izgubili možnosti za izvedbo tudi
sprejemljivih prevzemov in jih prepustili tujcem,
-         tem, kje so izpuhtele milijarde, kot ste dali naslov najinemu dopisovanju
in kar sem dokaj podrobno analiziral v nekaj člankih in prikazal tokove denarja
– a pač niso tako zanimivi, ker ne potrjujejo splošno sprejetega stališča o
ukradenem denarju; mogoče bodo kdaj predmet kakih strokovnih analiz, ko bo
okolje manj pregreto.
Problem pa je v tem, da moje navedbe, razlage in argumenti nimajo posebne teže, posebno ne pri
prepričanih. Zato je bila moja želja, da bi o teh dilemah pisal tudi kdo
tretji, neobremenjen in podal svoje mnenje.
Glede krivde pa steme najbrž napačno razumeli. Zavedati se je namreč potrebno, da v teh razmerah
ni ključno vprašanje, kaj je kdo naredil, kakšne so posledice, temveč kdo je
predmet obravnave, kdo je na očeh javnosti in koga se preiskuje. Ne bi
razpravljal o primerih, ki jih kar precej poznam in s katerimi se pač nihče ne
ukvarja. Revizija je na primer za isti posel v Merkurju ugotovila precejšnje
nepravilnosti, pri partnerju v istem poslu pa je bilo po mnenju njihove
revizije vse v redu. In to kljub temu, da je Merkur pri tem celo zaslužil,
partnersko podjetje pa utrpelo ogromno izgubo. V takšnih razmerah javno
nastopanje in pojasnjevanje samo spomni ljudi na posamezni primer in osebo ter
prinese dodatne nasprotnike. Zato sem napisal, da so drugi vzvodi in poti
veliko bolj učinkoviti, sam pa samo predmet dodatnih kritik in posplošenih
ocen. In na ta način le še bolj kriv ne glede na dejanska dejanja, razloge in
posledic – ki tako nikogar ne zanimajo.
Lep pozdrav,
Bine
__________
Osmi del: Jože Damijan
Pozdravljeni,
Hm, nisem prepričan, da ste zaradi te diskusije še “bolj krivi“. Krivi niste nič bolj in nič manj, kot ste. Toda zdi se mi, da te debate niste izkoristili za boljšo predstavitev vaših motivov za prevzem ter pojasnitev okoliščin po tem, ko je že postalo jasno, da bo prevzemna avantura fiasko. Vaših dejanj po tem ter ravnanja bank v celi zgodbi. V času prevzema in po tem, ko je nastopila kriza.
Namesto da bi bolje predstavili svoje tedanje motive in argumente za prevzem ter na ta način pojasnili, zakaj se je to takrat zdelo smiselno (tako kot kopici drugih podjetij, tudi v tujini, ki so imele prevzemne in združitvene načrte podprte z analizami vrhunskih svetovalnih družb in investicijskih bank), ste popolnoma stavili na to, da niste s prevzemom nič zaslužili in da je ta denar pri nekom drugemu. Toda dejstvo je, da to ne zmanjša problema, ki ga ima družba s sanacijo bančne luknje, niti problema prevzetega podjetja. To, da je prodajalec zaslužil, nima zveze z bančno luknjo ali s komajda preživelim Merkurjem. Krivda za to še vedno ostane pri (neuspešnem) prevzemniku, ki je sprožil to avanturo.
Po mojem mnenju bi nekdo (morda tudi vi) moral analizirati vladno politiko in ravnanje bank po začetku krize ter ugotoviti ali bi se z bolj modro politiko dalo stvari drugače končati,  z manj stroški za družbo kot celoto. Z bančno asistenco bi se vsekakor dalo Merkur “bolje ohraniti” pri življenju. Čeprav sem danes prebral v Financah, da banke zdaj Laškemu predlagajo naj proda vse, od Mercatorja do osnovne dejavnosti. Kar je neumnost. Na ta način banke ne bodo dobile v celoti vrnjenega posojenega denarja, pa še podjetje bodo uničile. Menim, da bi tej temi morali posvetiti več pozornosti. Vi ste pred tedni naredili primerjavo med bančnim spremljanjem Atlantic grupe in Pivovarne Laško. Gre za razliko med pozitivnim, aktivnim bančnim spremljanjem posla ter med kratkovidnim, slovenskim horuk bančnim »bi-ne bi« spremljanjem poslovanja podjetja.
Tukaj se mi zdi prostor za vaš konstruktiven prispevek. Da bi predstavili primer Merkurja in opcije, ki so bile takrat na voljo bankam. Ali bi se dalo »družbene stroške« prevzemne avanture Merkurja objektivno zmanjšati v primeru bolj konstruktivne dolgoročne drže bank. Po domače rečeno, ali bi bil strošek sanacije bank manjši, če bi banke v primeru Merkurja (in drugih podjetij) ravnale bolj konstruktivno.
Za konec, nisem vas hotel dodatno obtoževati. Odgovoril sem le na vaše argumente in pokazal, da imajo po mojem mnenju veliko logično luknjo. Hkrati pa sem v drugem prispevku o razbitih oknih slovenske družbe opozoril na to, da tisti, ki so kršili zakonodajo, za to morajo biti kaznovani v skladu z zakonodajo. Sicer nimamo delujoče pravne države (s tem pa posledično »divji zahod« ter moralni in etični razkroj družbe). Če ste bili med njimi tudi vi in če se vam to dokaže na sodišču, boste seveda za to tudi morali biti ustrezno kaznovani. Imenoval sem zgolj nekaj imen, ki so najbolj na očeh javnosti kršili zakone in se tako norčevali iz sistema ter ljudi. Ter nas seveda, vsak s svojim »prispevkom«, pripeljali v to nesrečno situacijo.
Želim vam lepe praznike in uspešno 2013!
Jože
__________
Sedmi del: Bine Kordež
Pozdravljeni,
Ob pobudi za najino javno dopisovanje ste napisali, da skozi nadaljevanja diskusanta počasi zbližujeta stališča ali pa vsaj bolje razumeta stališča sogovornika. Sam vašim načelnim pogledom niti ne oporekam in ob pozitivnem pogledu na zapisano, bi  lahko zaključil, da ste tudi vi potrdili kako moje razmišljanje. Imel sem tudi priložnost predstaviti nekaj svojih dodatnih pogledov in argumentov. Je pa tudi res, da je bil vsak moj zapis povod za neke dodatne negativne ocene, lahko bi rekel kar obtožbe. Nekatere posredno za vse akterje, druge kar neposredno. Zato verjetno vseeno kar drži stališče, da se je bolje čim manj izpostavljati – kot to velja za večino drugih akterjev, ki niso nikjer obravnavani (še nisem videl, da bilo kje izpostavljeno več kot pet, šest imen).
Vseeno pa za še ena ali dve navedbi.
Verjetno res ne želite predstavljati, da sem sam osebno pobral denar, ki se danes kaže kot izguba v Merkurju. A navajate, da si ljudje tako predstavljajo, verjamejo ter želijo verjeti. In z navedbami, da zaradi takšnega prepričanja lažje prenašajo svojo jezo, to dodatno potrjujete. V takšnem okolju preprosto nimam možnosti, da dokažem da si tega denarja nisem »nagrabil« ne glede na to, kolikokrat to ponovim ali zapišem.
Nesporno dejstvo je, da je država prodala svoj delež za okoli 140 milijonov evrov današnjega denarja in da bi bil ta delež mogoče danes vreden 30 milijonov (primerjalno z Mercatorjem). Teh dobrih 100 milijonov evrov je danes izguba v Merkurju, vendar so na osnovi medijskih zapisov ljudje prepričani, da jih imam jaz (takšno prepričanje je dejstvo, kot pišete). Moja želja je bila, da omenjeno drugačno razlago potrdi ali vsaj oceni nekdo tretji, neobremenjen. A tudi to argumentiranje prepuščate meni ob pogojniku – če to sploh drži.
V tem smislu ste tudi sestavili spisek petih oseb, ki jih je potrebno zapreti, da bi se v državi spremenila mentaliteta. Glede na tako eksplicitno stališče imate verjetno tudi konkretni predlog: za dve, pet, dvajset let? Bi za dosego cilja zadoščalo teh pet oseb ali bi jih za vsak slučaj še nekaj dodali? Mogoče še kakega politika, najbolj odgovornega  ali samo nekaj ministrov (vsakega desetega)? Kakorkoli smo vsi nezadovoljni z delovanjem pravne države, bi mi bil tak poziv nekako razumljiv za debato »ob šanku«. Eno so napake, napačne poslovne odločitve, drugo pa kriminalna dejanja.
Vsekakor je očitno, da je za kakšno resno analizo učinkov in posledic prevzemnih aktivnosti v Sloveniji še prezgodaj. Da bi realno ocenili, koliko so na trenutne neugodne gospodarske in splošne razmere v državi vplivali neuspešno izvedeni prevzemi, koliko pa so posledica drugih neustreznih in napačnih odločitev. Pri tem mislim, da gre za ponovni »čredni nagon« kot je veljal do leta 2008. Kot je takrat večina Slovencev verjela, da se bo rast nadaljevala (za naložbo v samo en vrednostni papir – delnico NKBM – se je odločilo kar 10 % aktivnih državljanov), tako je pač danes prisotno prepričanje, da so za vse tegobe glavni krivci tajkuni (kdorkoli ali karkoli bi naj to že bilo).
Zato se javno diskutiranje o tej problematiki ne kaže kot najbolj modra poteza. Vsekakor so druge poti in vzvodi precej bolj učinkoviti. Teh pa nisem imel ne takrat in še manj sedaj.
Kakorkoli pa hvala za priložnost predstaviti svoje poglede.
Uspešno in zdravo novo leto!
Bine
_________
Šesti del: Jože Damijan
Pozdravljeni,
Predvidevam, da ste me po pomoti narobe razumeli. Nikjer nisem zapisal ali zagovarjal stališča, »da je potrebno predstavljati, da imam ta denar jaz (ob vedenju, da to ne drži), ker se potem ljudje vseeno nekoliko boljše počutijo«. Ne tega jaz ne predstavljam, niti ne zagovarjam. Dejstvo pač je, da si ljudje to tako predstavljajo, ker bodisi tako verjamejo ali si želijo to verjeti. Jaz samo ugotavljam to kot dejstvo.
Vi morate ljudi prepričati, da temu ni tako, če res ni tako. Nihče drug tega ne bo naredil namesto vas. Tudi ne vem, zakaj bi kdo to želel namesto vas narediti oziroma zakaj bi vam kdo sploh hotel ali moral verjeti, da niste ničesar »nagrabili«. Dokazno breme je na vas. Vi morate dokazati, da ni tako, če ne želite, da ljudje verjamejo, da se materialno niste okoristili. Vi morate pokazati, da se je s tem obogatil nekdo drug, če se je.
In še korak naprej, vi morate pokazati in dokazati, ali je sploh pomembno za celo zadevo, da je nekdo drug v teh prevzemnih poslih zaslužil in koliko je zaslužil. Jaz menim, da to sploh nima nobene zveze s celo zadevo.
Pravite: »menim, da bi bilo vseeno smiselno narediti neko bolj poglobljeno analizo o tem, kam je ta denar, ki se danes kaže kot izguba v bančnem sistemu in predstavlja kot posledica prevzemnih aktivnosti, poniknil. Ga ima res nekdo skritega v tujini, ali pa je bil porabljen za nekaj drugega. Sam imam seveda svoje stališče in tudi izračune, a lahko bi se teh izračunov lotil kak neodvisni strokovnjak (a najbrž ni interesa). Na osnovi teh izračunov bi lahko tudi realno ocenili posledice prevzemov
Verjetno bi se teh izračunov res lahko kdo lotil, kak akademik, lahko pa tudi vi sami. Toda to je samo po sebi irelevantno. Je nepomembno iz vidika sedanjega stanja in luknje v bančnih bilancah. To je nekako podobno temu, kot če bi vi kupili avto iz druge roke, banka bi vam dala kredit, nakar bi vam avto crknil, banka bi zahtevala, da vi v skladu s pogodbo odplačujete anuitete in obresti (in ker ne bi zmogli, bi banka kripo zaplenila, se delno poplačala, za preostanek pa naredila luknjo v bilanci), vi pa bi se izgovarjali, da je treba pogledati, koliko denarja je dobil prodajalec.
Kaj koga pri tem briga, da je prodajalec dobil svojo kupnino? Naj banka od prodajalca zahteva, da ji on vrne denar, ki ji ga vi dolgujete? Pravni posel je bil med vami in banko in ne med banko in prodajalcem. In kaj vse to skupaj briga davkoplačevalca Janeza Novaka, ki ima to nesrečo, da je bila banka v državni lasti in jo mora zdaj sanirati s plačevanjem višjih davkov? Kaj njega briga, da ste se vi opekli v osnovnem poslu? Naj gre zahtevat od prodajalca, da on namesto vas pokrije to luknjo v banki? Vi ste inicirali začetni pravni posel (kupoprodajo), vi ste se opekli in vi ste odgovorni za luknjo v banki.
Mislite, da bo Janezu Novaku kaj lažje pri srcu, če ve, da je na drugi strani bilance kot kritje za to bančno luknjo denar, ki ga je s kupnino dobil prodajalec? Bi moral biti zaradi tega jezen na prodajalca? Ne, jezen je samo na vas, ker ste naredili luknjo v banki in na bankirje, ki niso dovolj zavarovali kredita, ki so vam ga dali. Če ne bi bilo vas (in bakirjev), te luknje ne bi bilo in njemu je ne bi bilo treba financirati. Pa še krize ne bi bilo, ali pa bi bila manjša, bile bi službe, plače, ne bi bilo varčevalnih ukrepov.
V redu, vi (ali kdorkoli drug) lahko pokaže(te), da so v prevzemnih poslih s prodajo kapitalskih deležev zaslužili prodajalci, med njimi predvsem državni skladi (Kad in Sod), drugi institucionalni lastniki ter posamezniki. Po tedanjih cenah so kapitalske deleže spremenili v denarno premoženje. Ta denar so bodisi porabili ali ga investirali naprej v druge kapitalske deleže ali nepremeičnine. Če so denar porabili, ga ni več. Če so ga investirali, je vrednost njihovega premoženja s pokom kapitalskega in nepremičnnskega balona prav tako padla. Sredstev od kupnine torej ni več (ali pa zelo malo).
n kaj zdaj? Kakšno funkcionalno zvezo ima zdaj to z luknjo v bankah? Jasno, na ravni bilance celotne države je na eni strani bilance nekaj premoženja, ki je še ostalo prodajalcem od prodaje kapitalskih deležev vam (in drugim prevzemnikom), na drugi strani bilance pa luknja v bančnih bilancah. Toda med obema stranema bilance ni neposredne funkcionalne zveze, ni nobene pravne zveze. In zdaj dve logični vprašanji:
  1. Zakaj bi nas kot davkoplačevalce moralo zanimati, kaj so prodajalci naredili s kupnino od prodaje kapitalskih deležev vam? To ne zmanjšuje bančnih lukenj in naših davkov, ki jih bomo za pokritje teh lukenj morali plačati.
  2. Zakaj bi mene kot akademskega ekonomista moralo zanimati, koliko so v prevzemnih poslih zaslužili prodajalci? Mar to zmanjšuje strošek sanacije bank? Denimo, da sta s prodajo deležev veliko zaslužila Kad in Sod in da sta ta denar porabila za izplačilo pokojnin in kuponov denacionalizacijskih obveznic? In? To bi v vsakem primeru v skladu z zakonskimi obvezami morala narediti, zato pa vlagata v kapitalske naložbe, od koder črpata sredstva za pokrivanje zakonskih obvez. Lahko bi v istem času te deleže namesto vam prodala komu drugemu in enako zaslužila s prodajo. Toda to nima nobene funkcionalne zveze z luknjo v bančnih bilancah. Te njune prodaje deležev nimajo prav nobene zveze niti z nastankom luknje v bančnih bilancah niti s stroškom sanacije bank. Luknja v bančnih bilancah zaradi njunih prodaj ni nič večja ali manjša, niti se strošek sanacije bank ne bo zmanjšal zaradi tega, ker sta  Kad in Sod deleže prodala vam, ne pa komu drugemu.
Dejstvo je, da ste luknjo povzročili vi (in ostali prevzemniki) in da brez vašega nespametnega ravnanja te luknje ne bi bilo.
Ne bi želel, da bi izgledalo, da z zgornjim mislim samo na vas oziroma krivim vas osebno. Z »vi« je prst uperjen proti vsem, ki so se zapletli v prevzeme in povzročili to nesrečno situacijo. Se mi pa zdi nekoliko problematično, ker poskušate pozornost preusmeriti s sebe na prodajalce. Menim, da to s celotno zadevo nima nobene zveze, saj vas prodajalci niso silili, da kupite njihove deleže.
Še kratek odziv na dve drugi navedbi v vašem zadnjem odgovoru.
Prvič, pravite: »po prevzemu sem imel razgovore z uglednimi profesorji, ki (danes) vedo vse o stranpoteh prevzemov, a takrat sem dobil izjave, da bi na mojem mestu naredili podobno ter povabilo, da predavam o našem transparentem prevzemu (»by the book«) na podiplomskem študiju. Je korektno, da se potem vse lomi samo na nekaj osebah?« Verjamem, da so vas mnogi zaradi tega prevzema »v dobrih časih« hvalili, se vam prilizovali ali želeli vaš primer izpostaviti kot »primer dobre prakse«. Konec koncev ste dobili nagrado Združenja Manager. Verjamem tudi, da so se vsi tisti, ki so vas najbolj hvalili ali se vam najbolj prilizovali, takoj odmaknili od vas, čim so zavohali, da vam ne bo uspelo. Jaz ne spadam mednje, saj sem ves čas, ko je bilo to nepopularno, opozarjal na nesmiselnost menedžerskih prevzemov. Z Matjažem Gantarjem sva leta 2007 na straneh revije Manager imela podobno e-diskusijo na to temo.
Predpostavljam pa, da ste imeli v mislih Lahovnika in še koga iz akademskih vrst, ki je naglo »zamenjal ploščo«. Lahovnik je kasneje s populistično gonjo proti tajkunom dejansko naredil največ škode, saj bi se z bolj umirjenim pristopom dalo zmanjšati stroške cele prevzemne polomije.
In drugič, strinjam se, da bi se z bančno asistenco mnoga podjetja dalo rešiti ali vsaj zmanjšati stroške prevzemnega neuspeha.  Dober primer je Pivovarna Laško. Neumnost bi bilo Laško z nereprogramiranjem kreditov poslati v bankrot, dokler lahko Laško z bančno asistenco in pozitivnim denarnim tokom iz poslovanja v nekoliko počasnejši dinamiki odplačuje svoje kredite. Verjamem, da bi lahko banke podobno naredile z Merkurjem, če bi bile bolj modre in če ne bi bilo tiste politične protitajkunske gonje. Iz narodnogospodarskega vidika bi bilo to vsekakor bolj ugodno, saj bi bil strošek sanacije bank manjši.
Seveda pa je vse zgolj »damage control mode« – zmanjševanje škode, ko je ta enkrat že nastala.
In da ne bom krivičen, vam in ostalim prevzemnikom v Sloveniji, ki ste kupovali podjetja v »napačnem času« in po previsokih cenah, se zadeva ni izšla. Nekaj podobnega kot zelo napačna poslovna odločitev. Toda prevzemi in združitve so nasploh podvrženi temu tveganju, da ne uspejo. Poznamo nekaj katastrofalno velikih flopov v zgodovini združevanja, denimo združitev AOLa in Time-Warnerja, združitev Daimlerja in Chryslerja, združitev Hewlett Packarda in Compaqa. Menedžerski prevzemi pa so nasploh v empirični študijah enoznačno opredeljeni kot škodljivi za prevzeto podjetje, razen kadar gre za podjetja, ki so tik pred propadom (in so zato tudi poceni). Škoda je le, ker v dobrih časih menedžerje trend rasti prihodkov tako zlahka zanese, da pozabijo na slabe izkušnje drugih in da za vsako konjunkturo pride kriza.
Lep pozdrav,
Jože
____________
Peti del:
Bine Kordež
Vaš zadnji stavek predstavlja pravzaprav srž celotne diskusije. Moj osnovni namen prvega dopisa in kasnejših tekstov ni bilo odpiranje problematike o prevzemih nasploh, ker je tu ocena tako jasna. Nikjer tudi nisem napisal, da je ključno vprašanje menedžerskih prevzemov koliko si je kdo prigrabil, kot ste začeli včerajšnji tekst.
Pritrdil sem vam, da so ljudje zaradi dogajanj frustrirani. Mogoče tudi drži, da bodo ljudje svojo jezo lažje prenašali, če menijo da ta izgubljen denar nekdo ima. Ne morem pa se strinjati s stališčem, da se zaradi omenjenega razloga ljudjem to tako predstavlja, čeprav ne drži. In to je tisto, kar sem v svojih pisanjih izpostavljal in želel razložiti. Točno sem napisal, kdo je dobil sredstva, ki se danes pri Merkurju kažejo kot izguba, vendar tudi vi v svojem zapisu zagovarjate stališče, da je za potrebno predstavljati, da imam ta denar jaz (ob vedenju, da to ne drži), ker se potem ljudje vseeno nekoliko boljše počutijo(!). Če je takšno tudi mnenje akademske sfere, potem seveda moje pisanje ne more kaj spremeniti. Bo kar držalo mnenje sodelavca, ki trdi, da ne gre več za ekonomijo, temveč za psihologijo.
V svojem odgovoru v bistvu ponavljate to, kar ni sporno, kar je bilo že splošno sprejeto in glede česar obstaja popolno soglasje (razen mogoče s strani kakega akterja teh zgodb, a je raje modro tiho – ne tako kot jaz) in s čemer niti ne polemiziram. Vseeno pa zadeve nikoli niso črno-belein tudi v tej zgodbi so določeni aspekti, ki se jih nikoli ne obravnava. Razumem sicer medije, ki imajo druge cilje, a poslanstvo akademske sfere (vsaj tako to razumem) je v tem, da posamezen problem poskuša oceniti z vseh vidikov, nepristransko. In izpostavil sem nekaj vprašanj ali dilem, o katerih se niti ne opredeljujete. Zato mogoče še enkrat bolj eksplicitno:

  1. Menim,     da bi bilo vseeno smiselno narediti neko bolj poglobljeno analizo o tem,     kam je ta denar, ki se danes kaže kot     izguba v bančnem     sistemu in predstavlja kot posledica prevzemnih aktivnosti,     poniknil. Ga ima res nekdo skritega v tujini, ali pa je bil porabljen za     nekaj drugega. Sam imam seveda svoje stališče in     tudi izračune, a     lahko bi se teh izračunov     lotil kak neodvisni strokovnjak (a najbrž ni interesa). Na osnovi teh     izračunov bi     lahko tudi realno ocenili posledice prevzemov.
  2. V     javnosti obstaja neka splošna ocena o približno 6     milijard težki »luknji«     bančnega     sistema. Na drugi strani je izgub iz treh najbolj izpostavljenih     primerov mogoče za     kakih 200 milijonov evrov,za      izgube v gradbeništvu pa sem že     napisal, da so posledica velikih naložb v tej     panogi (nakupov nepremičnin po     previsokih cenah) in ne zadloževanja     za potrebe prevzemov. Kje je razlika? In zakaj se vse preprosto     pomete pod plaščnetransparentnih prevzemov ter treh najbolj izpostavljenih akterjev?
  3. Drži, da so pobudo za     prevzeme dali odgovorni v podjetjih, a do realizacije je prišlo zaradi     sodelovanja in podpore precej širšega kroga institucij in ljudi.     Sami omenjate ATVP, UVK in BS, pa bi lahko naštevali še naprej. Po     prevzemu sem imel razgovore z uglednimi profesorji, ki (danes) vedo vse o     stranpoteh prevzemov, a takrat sem dobil izjave, da bi na mojem mestu     naredili podobno ter povabilo, da predavam o našem transparentem prevzemu (»by     the book«) na podiplomskem študiju. Je korektno, da se potem vse lomi samo     na nekaj osebah?
  4. Sprejeto     je, da so bili tako zastavljeni prevzemi sporni, a ko se je zgodila kriza     in se je zatevalo takojšnje vračilo     najetih kreditov, je bila s tem narejena druga napaka, ki se je     posledično končala tudi v propadih     podjetij. Zakaj ne bi natančneje     analizirali tega dejstva, vsaj za izkušnje za bodoče (prevzemov Slovenci tako     ne bomo več delali,     a o tem mogoče v     nadaljevanju diskusije).
Našo zgodbo v kontekstu zadnje točke, vidim v prispodobi mogoče na ta način:
Vozil sem prehitro, neodgovorno in ko sem prišel na poledico, sem povzročil nesrečo s hudimi telesnimi poškodbami in zato bom seveda ustrezno kaznovan. Bolnika so sprejeli v bolnico in zaradi neustreznega zdravljenja bolnik utrpi večje posledice kot sicer. A zdravnik ima seveda pri roki odgovor, da je za posledice tako kriv povzročitelj nesreče. To navajam zaradi tega, ker je bilo bankam pravočasno predstavljeno stanje v Merkurju in predlog ohranitve poslovne dejavnosti, a je reševanje nastalih razmer potekalo tako, da danes podjetje proda blizu 70 % manj kot pred krizo ob največ 20 % manjšem trgu. A to ni problem – krivca imamo.
Glede načina reševanja bi omenil še primer, ki sem ga opisal v tekstu objavljenem tudi na vašem blogu. Pivovarna Laško ima kljub posledicam prevzema približno podobne finančne pokazatelje kot Atlantic Grupa, prevzemnik DrogeKolinske, premoženjskoše precej boljše. Kljub temu smo pri Laškem priča vsakomesečnem javnim razpravam o upravičenosti podaljševanje posojil, Atlantic Grupa pa ima polno podporo tako tujih financerjev kot domače javnosti (hrvaške in slovenske).
To so področja, ki bi jih bilo vseeno smiselno natančneje razdelati in ugotoviti dejansko stanje in realne posledice prevzemov in jih ločiti od ostalih nepravilnosti, ki so ostale v ozadju. In glede tega me zanima vaše stališče.
Mogoče pa še kak komentar na konkretne navedbe.
Pišete, da naj bi bil naš prevzem sicer narejen transparentno, na osnovi poročanja medijev pa smo kasneje posegli po nezakonitih dejanjih. Kot kupec podjetja za 400 milijonov evrov, je bilo logično in tudi vnaprej predvideno, da Merkur izplačuje dividende za pokritje obveznosti do bank. V letu 2008 smo izplačali 10 milijonov evrov na nekoliko manj običajen način (mimogrede Revoz je nakazal svojim lastnikom v Francijo 100 milijonov – približno toliko kot je dobil nepovratne državne pomoči v zadnjih letih). In to izplačilo lastniku se mora pač v našem primeru predstaviti in obravnavati enako kot da bi za ta denar oropali banko (verjetno iz istega razloga, ki ste ga navedli že sami – čeprav ne drži, moramo ljudem prikazati, da imam jaz te milijone, da bodo lažje prenašali svojo jezo).
Zapisali ste tudi, da svoje krivde ne morem oprati z navedbo, da sem sam vse izgubil. Se strinjam, to tudi ni bil namen take izjave. Je pa vseeno res, da sem kot eden redkih za prevzem zastavil vse svoje premoženje zasluženo v tridesetih letih dela in ga tudi izgubil. Na drugi strani pa sem bil verjetno edini obsojen, ker naj bi si s prevzemom pridobil 2,5 milijona premoženjske koristi ob vedenju, da teh sredstev nesporno nisem prejel. Za razliko od vseh tistih, ki so res dali »kaj na stran«, kot ste zapisali, pa niso predmet nobenih postopkov.
In mogoče še nekaj glede zaposlenih, ki jih v svojem argumentiranju radi izpostavite in tudi kot odgovor na dva komentarja. Odnosi, ki smo jih imeli v Merkurju med vodstvom in zaposlenimi so bili res na visoki ravni, čeprav se to mogoče sliši patetično. Sam osebno sem se vedno najbolje počutil med našimi ljudmi. Za razliko od drugih podjetij smo na primer celo dokupovali počitniške kapacitete, da smo omogočili ugodno letovanje vsem zaposlenim. Ob koncu leta sem namesto novoletnih sprejemov obiskal vse naše lokacije v Sloveniji in tujini in zaželel srečo kakim 3.000 zaposlenim, ki so bili takrat na delovnem mestu. Ob rednih izobraževanjih in tudi neformalnih srečanjih smo dvakrat letno povabili po sto trgovcev in skladiščnikov za dva dni v Portorož, da smo jim predstavili naše načrte. In če bi kakorkoli slutili, da bi se prevzem lahko zaključil tako kot se je, bi tega ne naredili zaradi zaposlenih.
Vsekakor se zavedam, kaj pomeni izgubiti službo (tudi iz osebnih izkušenj), vseeno pa je potrebno tudi navesti, da je le manjše število ljudi zapustilo Merkur kot presežni delavci in večina je našla delo v konkurenčnih firmah, ki jim je Merkur z zmanjšanjem tržnega deleža odprl prostor. Prav tako pa ne moremo tudi mimo dejstva, da smo v mojem mandatu (zaradi ambicioznosti, pohlepa?) zaposlili blizu 4.000 novih sodelavcev. Zanimiva bi bila diskusija o odgovornosti ključnih nosilcev ekonomske politike za izgubo mogoče preko 50.000 produktivnih delovnih mest.
Lep pozdrav,
Bine Kordež
____________
Četrti del: Jože Damijan
Pozdravljeni,
Ne strinjam se, da je ključno vprašanje v spodletelih poskusih prevzemov in znotraj njih menedžerskih prevzemov vprašanje, koliko si je kdo izmed menedžerjev v tem »poslu« prigrabil. Verjamem, da je marsikomu uspelo tudi »kaj malega dati na stran«, toda večina prevzemnih sredstev je bila vseeno vezanih v vrednostnih papirjih (delnicah). S finančno krizo in pokom tega balona je izginila tudi vrednost teh sredstev.
Kadar so menedžerji za najete bančne kredite jamčili s svojim lastnim premoženjem, pa so tudi tega zasegle banke. Tisti bolj iznajdljivi ali »pokvarjeni« menedžerji so že v osnovi začeli postopke brez da bi jamčili s svojim osebnim premoženjem. Po propadu (za slovenske razmere) gigantskega prevzemnega kolosa, ki ga je orkestriral družinski d.o.o. iz Laškega, za Boška Šrota ni bilo nobenih osebnih finančnih posledic. Njegovo osebno premoženje ni utrpelo nobene škode. In stavim, da tudi osebno premoženje Igorja Bavčarja po polomu Istrabenzove prevzemne avanture ni utrpelo nobene škode. Na koncu nobeden izmed njiju ni ostal z manj premoženja, kot ga je imel pred začetkom »prevzemne avanture«. Za njiju razen izgube statusa in ugleda v družbi ni nobenih posledic. Verjetno se niti ne zavedata, kaj sta povzročila, niti jima ni mar, kdo bo nosil te stroške njunih avantur.
Meni se v tej nesrečni zgodbi zdita ključni dve drugi stvari. Prvič, izpeljava prevzemnih poslov. In drugič, stroški, ki so po polomiji ostali davkoplačevalcem.
Glede prve stvari: res je, da je vsako dejanje treba presojati v luči okoliščin (glejte moj jutrišnji članek v Financah), toda to ne opravičuje dejanj, storjenih v prevzemnih postopkih. Gre za to, da je bila večina prevzemnih postopkov pri nas izpeljana z nelegitimnimi in pogosto povsem nelegalnimi dejanji. Večinoma je šlo za zakulisne posle, podmizne nakupe deležev, »parkiranja« delnic pri prijateljskih družbah (s čimer so bili prizadeti ostali lastniki, predvsem mali delničarji) ter izigravanje in kršenje prevzemne in konkurenčne zakonodaje. Šlo je za neetične in pogosto tudi za protizakonite prakse. Kolikor sem lahko prebral, je bila prva faza prevzema Merkurja izpeljana transparentno, toda v zadnji fazi, ko se je finančna konstrukcija podrla ste tudi vi posegli po podobnih neetičnih in nezakonitih praksah. Za to ste bili tudi obsojeni.
Problem pri tej zadevi je, da prevzemnikov nihče ni pravočasno ustavil pri teh neetičnih ali nezakonitih praksah. Oba regulatorja trga – UVK in ATVP – sta aktivno pomagala ali aktivno gledala stran.
Kot sva zapisala z Vojkom Flegarjem februarja lani:
Primer Laško je tisti izvirni greh, ki je nato ob politični podpori dejansko ohromil regulatorje trga in pravno državo. Da se razumemo, pri tem regulatorja trga nista bila pasivna igralca, amapak sta bodisi aktivno pomagala (UVK) bodisi aktivno gledala stran (ATVP).
Podobno kot je v nadaljevanju v poplavi poceni svetovnega denarja »aktivno gledala stran« BS pri odobravanju slabo zavarovanih prevzemnih in menedžerskih kreditov poslovnih bank. Danes je brezpredmetno razpravljati o tem, kdo bi moral v primeru menedžerskih in drugih prevzemov presojati zgolj formalno in kdo vsebinsko. Morda se ATVP danes še lahko izvleče, da v primeru izpolnjevanja vseh formalnih pogojev (tudi denimo odobrenih bančnih garancij v vrednosti prevzema) ni imela pravne možnosti preprečiti posameznega prevzema.
Toda Banka Slovenije takega izgovora ne more imeti. BS je po zakonu dolžna skrbeti stabilnost cen in stabilnost finančnega sistema. Zato ji zakon daje najvišja možna pooblastila, da lahko preveri katerokoli kreditno ali lizinško pogodbo posamezne poslovne banke in na podlagi vsebine posla od posamezne banke zahteva dodatne rezervacije, kadar obstoječe garancije ali zavarovanja ne zadostujejo za pokritje. BS bi morala skrbeti za finančno stabilnost na podlagi aktivnega nadzora kreditne aktivnosti poslovnih bank. Da za posamezne posle ni vedela, preprosto ne drži. Povečana kreditna aktivnost bank se je dogajala pred njenimi očmi in BS bi morala preverjati kvaliteto kreditnega portfelja posameznih bank. Hkrati se je večina prevzemov dogajala javno, pred očmi javnosti. Tudi če ne bi spremljala kreditne aktivnosti bank, bi se BS o prevzemih lahko vsakodnevno informirala prek medijev.
In prav to »gledanje stran« je spodbudilo val prevzemov. Do mnogo prevzemov sploh ne bi prišlo, če bi regulatorji trga delovali, ker bi jih sankcioniranje kršiteljev odvrnilo od tega.
Glede druge stvari: menim, da preveč preprosto gledate na »krivdo« in stroške, ki so nastali zaradi propadlih menedžerskih prevzemov. Ne morete reči zgolj: jaz nisem s tem nič pridobil, pridobili so lastniki (med njimi tudi država), ki so meni prodali delnice. Kot tudi ne morete reči: banke bi morale utrpeti večje izgube zaradi tveganih poslov, v katere so se zavestno spustile, ko so mi odobrile kredite. Vse to lahko drži. Toda še vedno obstaja ključno dejstvo, da teh izgub, teh nekaj milijard evrov za sanacijo bank, ne bi nastalo brez vaše iniciative in iniciative vaših »kolegov«. Brez te norosti teh stroškov ne bi bilo. In plačati jih bomo morali mi davkoplačevalci. Prav tako ostaja ključno dejstvo, da je zaradi teh nespametnih prevzemnih poslov mnogo podjetij propadlo, mnogo jih bo poceni prodanih in mnogo zaposlenih je in še bo zaradi tega izgubilo službe. Tudi v vašem Merkurju.
Tu vidim ključen problem in glavno krivdo akterjev te prevzemne norije. Te krivde se ni mogoče oprati zgolj s tem, da rečete: jaz nimam nič, vse sem izgubil. Toda vi ste zavestno šli v ta projekt, zavestno računajoč na tveganja. Medtem ko se prodajalka v Merkurju (ali zaposleni v katerem drugem podjetju) ni imela možnosti o tem izreči, pa je kljub temu vse izgubila, zdaj pa bo morala še plačevati za napake drugih.
To ni bilo mišljeno kot moraliziranje. Toda natanko iz tega izvirajo frustracije ljudi.
Zato je treba razumeti Janeza Novaka, ki mora to, kar so nekateri zakockali, zdaj plačati iz svojega žepa. Njemu je vseeno, kje je denar in ali sploh je. Lažje pa prenaša svojo jezo, če verjame, da ta denar še vedno nekje je in da se je nekdo obogatil na njegov račun.
Lep pozdrav,
Jože Damijan
____________
Tretji del: Bine Kordež
Pozdravljeni,
Vsekakor hvala za vaše razmišljanje, pri čemer bi vseeno ponovil, da se z vašimi ocenami precej strinjam, želel pa sem opozoriti še na drug vidik, ki pa se običajno izpušča.
Da so ljudje jezni (ne obubožani, kot sami pišete) zaradi občutka, da jih je nekdo močno izigral, se strinjam. Da so bile marsikatere privatizacije sporne (za ljudi mogoče kar vse, saj ne morejo sprejeti, da je nekdo lahko postal lastnik močne firme – kaj šele če je projekt padel –, pred tem pa je imel samo toliko kot vsakdo, torej nič ali malo), tudi ni dilem. Prav tako nikoli nisem zanikal, da je bil naš prevzem problematičen – a ne toliko, kako se je začel, temveč kako se je moral končati.
Vseeno pa ves občutek ljudi temelji na predpostavki, da so si akterji teh zgodb nabrali ogromna premoženja, da je to nekje v tujini in da bi trenutno situacijo lahko rešili, če bi se to vrnilo. To je en vidik, ki ga nihče noče obravnavati in resno oceniti njegove realnosti, temveč vsi samo »jahajo« na tem. Drugo pa je vprašanje, kdaj je šlo za neko slabo poslovno potezo, nepremišljeno odločitev, in kdaj za sporno ali celo kaznivo dejanje. Kdaj so bile te odločitve rezultat nekega okolja, nekega pozitivnega pričakovanja in nekega sodelovanja vseh segmentov ali ključnih ljudi v družbi, kdaj pa je nekdo vlekel potezo zaradi pričakovanih takšnih in drugačnih osebnih koristi in na škodo drugih – kdaj zavedno in kdaj nezavedno. Kako temu postaviti objektivno mejo, ali pa bomo šli v smer, da nekdo odloča, koga obravnavati, koga pa pustiti na miru.
Kako opredeliti krivdo za neuspel projekt Interevrope in izgubo 100 mio v Rusiji,  izgubo 200 milijonske naložbe Petrola v delnice Istrabenza, krivdo investitorja v Zvonu za preko 200 miiljonsko propadlo naložbo v T-2, krivdo nekoga, ki se ni upal odločiti in prodati NLB pred leti za 3 milijarde evrov, krivdo menedžerjev, ki so v svoji ambicioznosti in v ugodnih razmerah firme zadolžili za sto, dvesto ali več milijonov za njihov hiter razvoj na kreditni osnovi, krivdo bankirjev, ki so vse te in druge zgodbe omogočili s odobritvijo kreditov kljub analizi rizikov …?
V našem prevzemu sem nedvomno podcenil rizike, ki izhajajo iz morebitnega padca cen – enako kot tudi banke ali bankirji, ki so to podprli. Ko se je trg zrušil in se je izkazalo, da smo v nakup vložili denimo 250 mio evrov več kot je sedanja vrednost in je to sedaj izguba, bi to morale banke priznati. In če potem to izgubo danes rešujemo preko davkoplačevalskega denarja, bi morali biti vseeno korektni in imeti pred očmi, da je pred tem država del tega minusa že »pokasirala« (poleg posameznikov).  Država (KAD in SOD) je z ugodno prodajo delnic v prevzemu Merkurja pridobila realno preko 100 miiljonov evrov več, kot bi bila vrednost njene naložbe v Merkur, če do prevzema ne bi prišlo. In za teh 100 milijonov se je okrepila predvsem pokojninska blagajna in jih ni bilo potrebno dodatno prispevati iz proračuna (mimogrede – to je bilo v času, ko smo z ustreznim računovodskim prikazovanjem imeli 60 milijonov proračunskega presežka). Ostale presežke do omenjenih 250 milijonov pa so prejeli posamezniki, razni skladi in banke, dotedanji lastniki.
A teh javno in na sodišču predstavljenih navedb ni bilo mogoče zaslediti v nobenem mediju. Nasprotno, v javnosti se predstavlja, kot da imam ta plus jaz, katerega morajo plačati ljudje, davkoplačevalci in to razumljivo frustrira ljudi. Razlika med menoj in Todorićem ni samo v tem, da Konzum v redu dela, Merkur pa se muči, temveč v tem, da je Todorić dobil poceni osnovo za start njegovega koncerna (dokler se ne bo nekdo odločil, da ga je zaradi tega tudi treba preganjati – če bo volja se bo razlog vsekakor našel, kot sedaj pri Miškoviću). Mi pa smo najprej drago plačali, nato pa so se banke še umaknile in podjetje prepustile takšni usodi. V drugem koraku  bi morale banke to izgubo prevzeti in jo takoj priznati (ker so zgodbo vendarle delale skupaj z nami in so bile ključni akter) in potem Merkur vseeno ne bi zaradi tega trpel, temveč bi bil to samo problem lastnikov.
Takšno moje razmišljanje  se seveda razume, kot da želim za opravičevanje moje krivde v zgodbo potegniti kar vse. Tega ne želim, a da je krivda za takšen razvoj dogodkov samo moja (in mogoče še kolega, ki je slučajno namesto mene podpisal nek dokument), pa mi je razumljivo težje sprejemljivo.
Poanta mojega komentarja torej ni bila opravičevanje mojih dejanj (denimo, da zanje kar ustrezno plačujem – relativno vsekakor močno) temveč v poudarku, da gre pri večini potez in odločitev ključnih ljudi po mojem vseeno za neko dobronamerno ambicioznost, željo po nadaljnji uspešnosti v okviru vsesplošnega optimizma, pozitivnih napovedi ter pričakovanj, presežka kreditnih finančnih virov – in ne za nek ozek pohlep ter osebne koristi. Kar pa se je ob gospodarskem obratu zelo pogosto izkazalo kot slaba poslovna poteza. Vendar je potem potrebno dodati, da je kasnejši način reševanja nakopičenih problemov zaradi prevzemov na kredit in krize, povzročil še več škode. Takrat bi morale banke svoje vložke konvertirati v deleže (saj so bile že tako dejanski lastnik podjetij), izriniti dotedanje lastnike ter omogočiti perspektivnim podjetjem nadaljevanje poslovanja. V tem primeru bi dolgoročno dobile za svoje vložke bistveno več, kot pa bodo v stečajnih postopkih.
Drugo pa je zavedanje, da je v Sloveniji pretežni del teh izgub končal v žepih prodajalcev vrednostnih papirjev in nepremičnin in da se ne skriva v tujini. Da v tujini ni nekih velikih milijard (na žalost – bile bi dobrodošle, a o njih samo govorimo, nihče pa ne ve kje bi bile in kdo naj bi jih imel). Ter da je država (in posredno davkoplačevalci) v obdobju debelih krav realizirala precejšnje kapitalske dobičke, ki jih sedaj v neki obliki vrača.
Ne želim polemizirati in vesel sem, da ste se o tem sploh pripravljeni pogovarjati – seveda pa poskušam predstaviti in zagovarjati svoj pogled in kake dodatne argumente in aspekte, ki so v vsesplošni evforiji zanemarjeni. Pri čemer res ne bežim od krivde za svoje napake, vseeno pa res ni nujno, da se vse konča pri meni.
Lep pozdrav,
Bine Kordež
____________
Drugi del: Jože Damijan
Pozdravljeni,
Verjamem, da bi želeli polemizirati o tistem intervjuju v Delu De Facto, ki je bil povzet tudi na blogu. Gre pa v resnici za to, da so ljudje jezni, ker so lahko gledali te privatizacijske zgodbe, ki so se izvajale večinoma netransparentno in na sivem trgu, mnogokrat so bili kršeni predpisi. In nikomur izmed vpletenih, razen vam, se zaradi teh mahinacij ni zgodilo nič.
Pri Šrotu je bila zadeva jasna, zlorabil je ne samo monopol na trgu pijač, pač pa je z verigo podjetij, katerih začetek je bil v njegovem domačem podjetju, obvladoval cel konglomerat. To – milo rečeno – preprosto ni bilo transparentno, niti ni bilo namenjeno krepitvi podjetja. Pač pa je bilo že od začetka zamišljeno kot skrita lastniška veriga za menedžerski prevzem. Poleg tega pa je med podjetji, ki jih je Šrot obvladoval, prihajalo do prelivanj sredstev za financiranje prevzema.
S tem je Šrot izčrpal in verjetno tudi uničil večino podjetij v konglomeratu. Nekatera izmed njih, če bodo imela srečo, se bodo prodala tujcem za majhen denar. Povsem podobna zgodba je bila pri Bavčarju – netransparentna lastniška veriga se je končala v njegovem zasebnem podjetju.
In to je slika, ki jo ljudje imajo. Morda se vam to ne zdi sporno. Toda je. Podobno je v gradbenem sektorju, kjer je nekaj “tipov” z netransparentnostjo, s kršenjem konkurenčnega prava, z nepremišljenimi investicijami in na koncu s poskusom menedžerskega prevzema uničilo večino gradbenih podjetij.
To je problem. Če bi ti menedžerji (kljub vsej netransparentnosti in zlorabam) vsaj uspeli narediti uspešne konglomerate, ki bi zaposlovali, kot je denimo uspelo Todoriću, bi ljudje to še nekako razumeli, ker bi imeli tudi sami nekaj od tega.
Podobno je v vašem primeru – z nepremišljeno in neuspešno akcijo ste uničili prej uspešno podjetje, ljudje so izgubili službe ali pa se bojijo zanje. To je velika krivda, ki jo nosite vi in ostali neuspešni “tajkuni”. Ljudi ste s svojo pohlepnostjo oropali njihove sedanjosti in prihodnosti. In seveda ljudje bodo prek sanacije bank in s tem prek višjih davkov to vašo neodgovornost morali plačati.
Zdaj se pa postavite v kožo navadnega smrtnika, ki mora – ne dolžen, ne kriv – prisilno plačati za vaše “grehe” in morda boste razumeli gnev ljudstva.
Lep pozdrav,
Jože Damijan
____________
Prvi del: Bine Kordež
Pozdravljeni,
Bral sem vaš zadnji povzetek intervjuja, ki ga je z vami imel Luskovec za Delo De facto. Dotikam se vaših izjav, da so ljudje predvsem frustrirani, ker imajo občutek, da se kriminala in neupravičenega bogatenja pri nas pri nas ne preganja. V bistvu se strinjam, da gre za takšen občutek ljudi in do določene mere imajo prav – čeprav pa je po mojem mnenju ta občutek vseeno v veliki meri posledica takšnega predstavljanja stvari s strani medijev in ne nazadnje tudi dejstva, da tako želijo zadeve razumeti.
Vseeno pa menim, da se ta problem daleč preveč izpostavlja. Mislim, da to v Sloveniji le ni tako močno prisotno, predvsem pa ne to, da naj bi imeli nekateri ogromna premoženja, ki so jih odnesli v tujino (kar je ključno izhodišče in stališče javnosti). Kdo pa pravzaprav so tisti, ki so obogateli in kateri na kriminalni način (vsaj posplošeno)? Kje so vsi ti ogromni milijoni in milijarde o katerih se vsak dan piše, a samo načelno, brez imen. Če povzamemo navedbe medijev bi potencialne vire bogastva lahko združili v nekaj skupin:
- v prvi skupini bi bil verjetno jaz, Boško, Igor ter verjetno še kdo med najbolj izpostavljenimi, ki smo naredili napako, da smo predvsem predrago kupovali podjetja in se v teh poslovnih odločitvah »zaplezali«; sam nimam od tega nič (razen minusov) in menim, da tudi ostala dva kaj posebnega ne (razen, da bosta zaradi drugih razlogov najbrž drugače obravnavana),
- nato gre za gradbenike, kjer po mojem tudi sami niso kaj posebnega odnesli (posebno ne nekih velikih milijard za katere naj bi bile preplačane avtoceste); zapletli pa so se s predragimi in obsežnimi nakupi nepremičnin ter kasneje upadom gradbenih del in ne s samimi prevzemi, saj so podjetja odkupili po relativno nizkih cenah (tudi če bi bila podjetja v javni lasti, bi bila njihova usoda podobna),
- nato imamo bolj znane in večje prevzemnike (BTC, ACH, Hidria, Kolektor itd.), ki so uspeli s pravočasnim in relativno cenovno ugodnim prevzemom – zaradi tega jih nakup ni obremenil pa tudi razvijali so se v času konjunkture in imeli dobro podlago za prihod krize; predvsem pa je značilno, da sicer imajo premoženje, a v lastništvu podjetij in ne na računih,
- sledi množica manjših prevzemnikov, za katere se niti ne sliši, niti se zanje ne ve kaj dosti in v miru delajo pod podobnimi pogoji kot omenjeni večji v prejšnji točki,
- sledi nekaj privatizacijskih uspešnežev (Lah, Horvat), kjer so sicer prisotni takšni in drugačni komentarji, a glede legalnosti poslov ni bilo kakih očitkov; vendar tudi tu kakih velikih zneskov vseeno ni in tudi kakih velikih denarnih zalog najbrž ne, ker so šli v nadaljnje investicije in jih je kriza tudi prizadela,
- mogoče še nekaj posameznikov, ki obvladujejo nekatera pomembnejša slovenska podjetja, a se o njih manj sliši, predvsem pa se najbrž trudijo za svoj obstoj, saj je njihova usoda odvisna predvsem od odločitev bank o nadaljnjem financiranju,
- in še zadnji, uspešni podjetniki, ki so zgradili svoja podjetja (Češko, Boscarol, Pečečnik in ostali medijsko izpostavljeni); a seveda je tudi njihovo premoženje praviloma v vrednosti podjetij.
Ob tem pregledu (mogoče sem še kakšno skupino izpustil) se vseeno lahko vprašamo, kje so vse velike milijarde. Škoda, da se tega nekdo malo bolj ne loti in poskuša nevtralno oceniti ali drži teza, da so nekateri pokradli vse premoženje in bi z njegovim vračilom lahko pokrili vsakodnevne tegobe ljudi.
Lep pozdrav,
Bine Kordež

4 Responses to “E-diskusija z Jožetom P. Damijanom o menedžerskih prevzemih in izpuhtelem denarju”

  1. igor says:

    Saj jih niste predrago kupovali. Saj niste imeli denarja.Nič niste kupovali, v dar ste dobili kredite, zaradi položaja in zvez.Poznali ste tudi zakonodajo in ste vedeli, če stvar propade, da niste nič krivi.Če se bo izšlo, boste pa postali najbogatejši, brez vložka svojega denarja. Lepa zgodba, vendar take zgodbe svet ni poznal in je ne pozna.
    Normalno je, da za svoje početje, vi in bankirji odgovarjate. Tudi vi, ste svoje zaposlene kaznovali za napake?

  2. Tone Martinjak says:

    Z Binetom se povsem strinjam, celo več, za vse to, kar prestajamo, je po moje izključni krivec politika, natančneje kako se je (ne) lotila reševanja problema poka balona. Da so gospodarstveniki v poivprečju OK oziroma nadpovprečni priča presežek bilance naše boge države. Torej kriva je Pahorjeva vlada, Lahovnik pa še kdo, morda ima celo prav Lucu, da gre za orkestrirano rušenje države oziroma njene leve elite s strani črnih oziroma Opusa dei. Zato je zame kriva levica in to čoporativno, tudi tisti del, ki je ustavil meneđerske prevzeme (Zares) in jih pustil v zraku, da so padli tako nizko (podjetja mislim). Zakaj so lahko severni sosedje rešili svojega gradbinca, mi pa svoje potopili. Tu se skrivajo glavni kandidati za arest, ne pa v žrtvah našega tožilca, ki se javno hvali, da meneđerski prevzemi niso bili kaznivi, a je treba biti kreativen v nategovanju prava. Da sodnikov, ki zahtevajo vračilo denarja, ki ga storilci niso dobili, ne omenjam. Iz skrajnosti v skrajnost gremo, največji krivci pa oznanjajo resnico na nacionalni RTV. Dolga bo pot streznitve, če bo do nje sploh prišlo.
    PS: To pišem kot radikalni levičar, da ne bo pomote, Bineta nisem nikoli videl v živo, Lahovnika še manj.

  3. FirstKatrina says:

    I see you don’t monetize your site, don’t waste your traffic, you
    can earn extra bucks every month because you’ve got high quality content.
    If you want to know how to make extra $$$, search for: Mrdalekjd
    methods for $$$

  4. I have checked your website and i’ve found some duplicate content, that’s why you
    don’t rank high in google’s search results, but there is a tool that can help you to
    create 100% unique articles, search for; Boorfe’s tips unlimited content

Leave a Reply