Financiranje prevzema podjetij

V svetu realizirajo prevzeme v pretežni meri s posojilnimi
viri, za katera tudi zastavijo prevzemno tarčo, ker ima le redko kateri
prevzemnik na svojem računu presežna finančna sredstva. Prav tako je
predpostavka vseh prevzemov, da bo prevzeto podjetje s svojim uspešnim
poslovanjem v določenem obdobju povrnila vložek – ali preko povečanja vrednosti
prevzetega podjetja ali z izplačevanjem donosa. Pri tem običajno prevzemniki za
izveden posel jamčijo s svojim ostalim premoženjem, katerega tvegajo ob
odločitvi za prevzem. Ne glede na to pa banke, financerji natančno preverijo
transakcijo prevzema ter njena tveganja, saj v prevzem vstopajo s svojimi
sredstvi.

V Sloveniji po osamosvojitvi praktično noben posameznik ni
imel pomembnejšega osebnega premoženja, razen hiše, vikenda in mogoče še kake
rezerve. Zato so bili vsi prevzemi izvedeni s strani menedžmenta neposredno ali
preko njihovih firm, lahko izvedena samo s kreditnimi sredstvi. Prav tako je
bila pri vseh prevzemih predpostavka, da bo angažirana sredstva za prevzem
lahko poplačalo samo prevzeto podjetje s svojo rastjo,  povečanjem njegove vrednosti ter izplačili iz
samega prevzetega podjetja. Ključna razlika do prevzemov v tujini je bila v
lastnem premoženju prevzemnika, ki naj bi služil kot garancija za tveganja v
prevzemu, saj jih praktično nihče ni imel. Zaradi tega so pretežni del ali
skoraj vsa tveganja izpeljave posla prevzele banke, ki so prevzeme financirale
in ključna odločitev za prevzem je bila pravzaprav njihova. Seveda se postavi
vprašanja, zakaj so banke prevzele samo tveganja v prevzemu (poleg pričakovanih
rednih obresti), ne pa tudi pozitivnih učinkov uspelega prevzema in hitrejše
rasti vrednosti prevzetega podjetja od stroškov financiranja – a takšne so bile
odločitve bank (verjetno marsikje tudi politične ali spodbujene zaradi drugih
razlogov, večinoma pa preprosto posledica presežnih finančnih virov in iskanja
priložnosti za naložbe).

Prevzemi, ki so bila v Sloveniji realizirani v prvem obdobju
privatizacije, v letih nekje do 2004, so večinoma uspeli in niso imeli negativnih
posledic. Nakupi so bili na eni strani izvedeni po relativno nizkih cenah in so
obveznosti iz nakupa prevzeta podjetja lahko prenesla, na drugi strani pa je
bilo to obdobje rasti, gospodarskega razcveta, ki je dodatno omogočilo
poplačevanje obveznosti in zagotovilo uspešnost prevzema. Zaradi tega
pomanjkanje lastnih vložkov ni bil omejitven dejavnik. Pri tem je mogoče
potrebno navesti, da so bili tudi prevzemi gradbenih podjetij izvedeni večinoma
v začetni fazi in sami prevzemi na usodo gradbeništva niti niso negativno
vplivali oz. niso bili vzrok za propad večine teh podjetij. Ta dejavnost je na
eni strani utrpela velik upad poslovanja zaradi zmanjšanje investicijske
aktivnosti, na drugi strani pa je angažirala ogromna sredstva v nakupe
nepremičnin po previsokih cenah glede na današnje razmere. In to je potopilo
velik del gradbenih podjetij in ne sam prevzem – tudi, če bi bila podjetja še
vedno v lasti privatnih ali državnih skladov bi ob enaki poslovni politiki
doživela podobno usodo ne glede na lastništvo.

Prevzemi, ki pa so bili narejeni v zadnjem času, v času pred
krizo, pa so bili izpeljani po relativno visokih cenah glede na današnje
razmere, na drugi strani pa jih je prizadela še kriza z upadom poslovanja,
poslabšanja rezultatov ter pomanjkanja finančnih virov. Vse to se je zaključilo
z velikimi izgubami, pogosto pa tudi s propadom podjetij. Slednje sicer ne bi
bilo vedno nujno, posebno ne v primeru, kadar je imelo podjetje trg. Banke kot
financerji prevzemov bi se morali soočiti z dejstvom, da so z naložbo v predrag
nakup podjetij realizirale izgubo in bi morale svoje terjatve iz naslova
prevzema konvertirati v lastniške deleže, kar so njihovi vložki dejansko bili
in potem bi v primeru neobremenjenega podjetja lahko kasneje iztržila več za
svoje terjatve. Tako pa so s pritiski na vračila kreditov, kar ni bilo
izvedljivo, podjetja šla v stečaj in se je premoženje nedelujočih podjetij ter
možnost za vračilo kreditov le še poslabšala. Razlog za takšne odločitve bank
je bilo pragmatično razmišljanje (novih) vodstev, da je bolje izgubiti vložena
sredstva kot tvegati dodatna, kljub verjetnosti, da bi bil končni rezultat
boljši.

Glede na takšen razvoj dogodkov, propade podjetij ter tudi
ugotovljene nepravilnosti pri izvedbi prevzemov, se je v Sloveniji oblikovalo
stališče, da je prevzem podjetja s kreditnimi viri nesprejemljivo, da se za
morebitno najet kredit ne sme zastaviti prevzemna tarča ter da je
nesprejemljivo tudi pričakovanje, da bo sredstva vložena v nakup podjetij
poravnalo samo prevzeto podjetje. Takšen odnos pa seveda velja samo za domače
prevzemnike, medtem ko prevzemi s strani tujcev podobni obravnavi niso
podvrženi, kljub temu da so izvedeni pod podobnimi pogoji. Čeprav je prisotno neko
splošno mnenje o precejšnjem odporu proti nakupom podjetij s strani tujcev, so
vsi tuji prevzemi v javnosti in medijih sprejeti dokaj pozitivno. Nihče se ne
obremenjuje, da so bili izpeljani praktično samo s kreditnimi viri
(DrogaKolinska, Fructal, SIJ..), akterji prevzemov in njihovi potencialni
zaslužki praktično niso nikjer obravnavani, niti se o njih ne piše, prav tako
ne bomo zasledili skoraj nobenega zapisa, da je npr. Revoz ob 100 milijonih
evrov nepovratne državne pomoči, podoben znesek nakazal svojim lastnikom v
Francijo. Če nam je vsebinsko in etično nesprejemljivo, da je nek Slovenec, ki
pred dvajsetimi leti ni imel nič oz. enako kot jaz, lahko preko uspešnega
prevzema prišel do precejšnjega premoženja, se s primerljivimi zaslužki tujcev
v podobni transakciji ne ukvarjamo in nas ne motijo. Nismo še zasledili zapisa
v medijih, koliko naj bi npr. lastnik SIJ-a z ugodnim nakupom ter uspešnim
poslovanjem povečal svoje premoženje. Saj v Sloveniji niti nihče ne ve, kdo to
je in nikogar niti ne zanima.

V teh razmerah je logično, da so potencialni kupci
slovenskih podjetij v kolikor ne bodo ostala v državni lasti, lahko samo tujci.
In da nikogar v Sloveniji niti ne bo posebej motilo, koliko je nek Johan, John
ali Jovo pri tem zaslužil, saj ga tako ne poznamo. Pa tudi če mu ne bo uspelo,
kakega večjega odziva ne bo. Podjetje bo sicer lahko šlo v stečaj, mogoče bo
kaj izgubila tudi kaka domača banka, če bo sodelovala pri financiranju prevzema
– a tega tako ne bomo izvedeli (poslovna tajnost bančnega poslovanja!).

Družbe, ki se bodo v Sloveniji prodajale, lahko torej kupijo
samo tujci, ker doma pač ni presežnih finančnega sredstev, drugačne oblike
financiranja pa (vsaj za nekaj časa) niso možne, niti sprejemljive. Mogoče je
nekaj domačega kapitala zunaj, a tudi če je, bo tam tudi raje ostal. Način kot
je hrvaško podjetje s pretežno tujimi finančnimi sredstvi prevzelo
DrogoKolinsko (opisano v članku o Atlantic Grupi), v Sloveniji zaenkrat ni
izvedljiv.
Tu se seveda potem srečamo z »nacionalnim interesom«, ki je
zaradi neuspelih slovenskih prevzemov postal skoraj psovka. Da nacionalni
vseeno interes obstaja, ni dvoma. To nam potrjuje tudi ekonomska politika zelo
razvitih držav, ki držijo ključne vzvode in podjetja v svojih rokah. Gre seveda
za širšo temo, ki zahteva svoj tekst, bi pa na tem mestu omenil samo dva
vidika.

Kot prvo mislim na priseganje pravilu 25 plus ena delnica.
Da torej država v ključnih podjetjih zadrži vsaj kontrolni delež. Izkušnje
kažejo, da tak lastniški delež sicer lahko do določene mere, preko kakega
skupščinskega sklepa, omejuje večinskega lastnika. Vendar pa politika in
poslovanje podjetja zasleduje cilje večinskega lastnika. Vodstvo podjetja je
sicer odgovorno družbi, a dobro se ve, kdo ga postavlja in odstavlja in kako
naj deluje. Manjšinski lastnik pa je več ali manj bolj »sponzor« družbe. To
potrjuje tudi današnji intervju lastnika SIJ-a v Delu, ko zatrjuje, da ga ne
zanima odkup manjšinskega deleža države. Zakaj pa bi nekaj kupoval in trošil
denar, če ima vse vzvode upravljanja v svojih rokah. Če želimo zadržati neko
lastniško vlogo države v kateri od ključnih bank, potem je nujen kontrolni
delež (preko 50 %) in ne v vsaki samo 25 plus. Takšna vloga poleg gornjih
omejitev, pomeni tudi bistveno manjši iztržek pri prodajni ceni v primerjavi s
prodajo celote.

Drug ključen vidik nacionalnega interesa pa je sedež
podjetja. Ni tako pomembno, kdo je lastnik, temveč ali ima družba sedež
upravljanja v naši državi ali ne, ali je podružnica oziroma hčerinsko podjetje
kakega večjega sistema, ali samostojna družba. Seveda tudi podružnica ni nič
slabega in samo upamo lahko, da bodo tuja podjetja imela interes imeti v
Sloveniji svoja hčerinska podjetja, podružnice ali vsaj proizvodne obrate. A
kadar ima podjetje sedež v naši državi, takrat so tu koncentrirane tu vse
ključne funkcije  podjetja – od
upravljanja do podpornih služb. Na centrali so praviloma zaposleni ključni
kadri z najvišjimi prejemki (in najvišjimi davki). In interes Slovenije je
vsekakor v dodatnih zaposlitvenih možnostih za izobražene, najboljše plačane
ljudi. V Merkurju so bili trgovci plačani podobno kot v Bauhausu ali Obiju, a
povprečna plača je bila 20 in tudi več odstotkov višja kot v drugih trgovskih
podjetjih. Odstopanje je izhajalo iz preprostega razloga, da je bilo v Merkurju
skoraj 20 odstotkov zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo zaradi izvajanja
vseh ključnih funkcij v matični družbi, vključno za naša hčerinska podjetja v
tujini. Trgovine v lasti tujih podjetij pa so imele to podporo organizirano v
svojih centralah v tujini. To je mogoče najbolj ključen element pri zavzemanju,
da vsaj nekaj podjetij ostane samostojnih s sedežem v Sloveniji (vprašanje je
edino, ali nam bo še kak domač lastnik všeč).

Bine Kordež

2 thoughts on “Financiranje prevzema podjetij”

  1. tukaj je veliko resnice. tudi veliki posel, ki ga je zdaj sklenila ljubljanska občina bo izvajalo avstrijsko podjetje v lasti ruskega tajkuna. včasih so rekli, denar ne smrdi, pa četudi pride iz raznih €uropskih skladov za razvoj…

  2. Ja to, da se je leta 45 – torej po drugi svetovni vojni napovedal boj proti privatni lastniini in podjetništvu in se ta boj ni še preklical je utež okoli naših vratov. Pri nas je pač fino,da se vse sproti zapravi Potem je narod odvisen od politike …tisti, ki pa želimo ustvarjati tudi delovna mesta in za to seveda rabimo kapital pa smo drugo razredni državljani in celo kriminalci… Ja pa vseeno fino,da smo del eu-ja in da bomo tudi to enoumje preživeli tudi s tem, da nalsednja generacija ustvarja v tujini, doma pa živi ..teh pa ne bodo mogli doseči s svojimi neumnimi zakoni in slabo politiko

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *