Zakaj so slovenska podjetja prezadolžena

Da je sanacija bančnega sistem nujna, je seveda splošno sprejeto dejstvo in verjamem, da jo bomo izvedli, po kakršnikoli poti že. Kot pa sem pisal v zadnjem tekstu o učinkih reformnih ukrepov, pa to na žalost to ne bo veliko pripomoglo k zagonu gospodarske aktivnosti in povečanemu financiranju podjetij. Podjetja imajo namreč otežen dostop do dodatnih finančnih sredstev ali do podaljšanja obstoječih kreditnih linij zaradi svoje slabe finančne strukture in šibkih poslovnih rezultatov in ne zaradi pomanjkanja prostih finančnih sredstev na trgu. Zato je ključno vprašanje, kako izboljšati kapitalsko ustreznost podjetij, ki edina lahko okrepi podjetja za njihov nadaljnji razvoj.

Za odgovor na to vprašanje, pa je potrebno nekoliko podrobneje pogledati dejansko finančno strukturo slovenskih podjetij ter pogledati, zakaj je do takšne situacije, torej prezadolženosti, prišlo. Le na osnovi analize tega lahko ocenimo objektivne možnosti za izboljšanje razmer. Guverner dr. Marko Kranjec je nedavno izjavil (po navedbah medijev), da so podjetja preveč zadolžena, ker so iz samoupravljanja prinesla filozofijo, da lastniški kapital ni pomemben. Nedvomno je bilo prisotno tudi nekaj takšnega razmišljanja, a ključni razlogi so po mojem mnenju vseeno drugje.

Če najprej pogledamo bilanco gospodarstva Slovenije, torej seštevek premoženjskih bilanc vseh družb, slika niti ni tako slaba. Ob 38 milijardah evrov kapitala imajo podjetja najetih še 39 milijard kreditov (po stanju konec leta 2011), od tega pa vloženih 25 milijard v finančne naložbe. Če bi bilo naše gospodarstvo eno samo podjetje, bi se na lestvici največjih svetovnih družb uvrstilo na okoli 50. mesta po prometu in sredstvih, precej nižje pa po profitabilnosti in tržni kapitalizaciji. Predvsem zaradi nizke učinkovitosti, bi bila takšna finančna struktura na meji vzdržnosti.

A za realno oceno stanja, je potrebno pogledati strukturo posameznih podjetij. Zaradi medsebojne prepletenosti in pomanjkanja nekaterih podatkov, so bile potrebne določene prilagoditve, vseeno pa je na spodnji sliki kar precej točen prikaz finančne strukture slovenskih podjetij v letu 2010. V prikazu so upoštevani posamezni podatki o premoženju in obveznostih 50.000 največjih družb.


Vir: AJPES in lastni preračuni

Vse družbe so sortirane glede na delež kapitala v celotnih angažiranih sredstvih (kapital v primerjavi s seštevkom kapitala in neto finančnih obveznosti). Na levi strani grafikona imamo tako podjetja brez kapitala ali celo z negativnim kapitalom, na desni pa podjetja brez kreditov. Črna črta prikazuje delež podjetij s posamezno strukturo, modra pa delež zaposlenih v skupnem številu zaposlenih v gospodarstvu. Tako imamo situacijo, da ima okoli 10 % vseh podjetij celo negativni kapital (financirana so samo s krediti) in okoli 30 % manj kot polovico. Na drugi strani pa je kar polovica podjetij praktično brez kreditov in pri takšnih podjetjih je zaposlenih dobra četrtina ljudi. S stališča strukture financiranja je torej »problematičnih« kakšna tretjina vseh podjetij po številu in tudi po deležu zaposlenih.

Večji problem pa nakazuje rdeča črta na grafikonu, ki odraža delež kreditov v odvisnosti od zadolženosti podjetij. Kar tretjina vseh kreditov je namreč v podjetjih, ki so brez kapitala, dve tretjini pa v podjetjih, kjer je kapitala manj kot četrtina angažiranih sredstev. Če je meja vzdržnosti 50 % zadolženost, potem je samo 15 % kreditov v podjetjih, ki imajo takšno ali boljšo finančno strukturo, vsi ostali krediti pa so v rizičnih podjetjih. Seveda ima takšen izračun določene omejitve, a podatki so vsekakor zaskrbljujoči. Potrjujejo pa pravzaprav samo splošno sprejeto tezo o prezadolženosti slovenskih gospodarskih družb. Okoli tretjina podjetij ima torej slabo finančno strukturo in so prezadolžena, a v teh podjetjih je kar 85 % vseh posojil v gospodarstvu.

Razloge za takšno strukturo financiranja bi lahko iskali v dveh sklopih oz. procesih, ki so potekali v Sloveniji vse od osamosvojitve.

Kot prvo je potrebno izhajati iz osnovnega principa finančnih tokov neke države. Praviloma ima namreč sektor prebivalstva presežke finančnih sredstev, ki jih vlaga v gospodarstvo, direktno kot naložbe v delnice in deleže ali posredno preko bank in raznih skladov (investicijski, pokojninski, zavarovalnice ipd.). Teh neto finančnih sredstev ima povprečni Slovenec okoli 15 tisoč evrov (po odbitku najetih kreditov prebivalstva), medtem ko je primerljiv podatek za prebivalce držav članic evra okoli trikrat višji. Zaradi omejenih finančnih sredstev prebivalstva preprosto ni bilo objektivnih pogojev, da bi ljudje zagotavljali kapitalske vire za razvoj podjetij in podjetništva. Drži sicer tudi dejstvo, da je prebivalstvo zaradi zgodovinskih razlogov morebitne presežke sredstev raje nalagalo v neproduktivne naložbe (hiše, vikende, avtomobile) kot pa v finančne naložbe ali dolgoročne oblike varčevanja preko pokojninskih in zavarovalniških skladov. Vseeno pa v Sloveniji preprosto ni bilo pomembnejših presežnih finančnih rezerv, ki bi jih ljudje lahko in želeli vlagati kot kapital. Zato so bila podjetja v pretežni meri vezana na ustvarjeno akumulacijo (ki pa je bila šibka) ter predvsem na kreditne vire če so želele financirati razvoj, rasti in zaposlovati.

Če pogledamo nazaj, bi se za financiranje sicer nujnega razvoja in rasti morali pri financiranju v večji meri poslužiti pridobivanja dodatnih kapitalskih virov – če ni bilo možnosti doma, pa v tujini. A so podjetja tudi zaradi ugodne kreditne ponudbe bank in relativno nizkih obrestnih mer to možnost redko uporabile. Vseeno pa ostaja dejstvo, da presežnih finančnih virov za takšne naložbe prebivalstvo ni imelo in jih nima tudi danes.

Drug pomemben proces, ki je vplival na poslabšanje finančne strukture slovenskih družb, pa je bil izbran način privatizacije. Z razdelitvijo certifikatov, so prebivalci Slovenije pridobili približno 40-odstotno lastništvo vseh družb. Nato pa je stekel proces prodaje teh deležev in delnic. Kupci so bili v veliki meri vodstva podjetij, ki so nakupe izvršila več ali manj s posojili (presežkov praktično nihče ni imel) in ob predpostavki, da bo ta posojila odplačalo kupljeno podjetje samo. Prebivalstvo pa je prejeta sredstva za prodane deleže v glavnem porabilo za tekočo potrošnjo in neproduktivne naložbe v avtomobile in stanovanja. Ta potrošnja je sicer pomembno prispevala k dodatni gospodarski rasti v obdobju pred krizo. Na drugi strani pa je ta proces dejansko pomenil zamenjavo lastniškega kapitala podjetij za dolžniškega. Po oceni je prišlo tako do spremembe kapitala v posojilne vire v višini najmanj 5, verjetno pa raje kar 10 milijard evrov.

Do velike zadolženosti slovenskih podjetij je torej prišlo na eni strani zaradi procesa privatizacije, ki je bila ob izbranem načinom možna le na kredit. Drugo pa ljudje preprosto niso imeli presežnih finančnih sredstev za kapitalske naložbe, menedžment pa se je odločil za razvoj na osnovi posojilnih sredstev. V tem smislu bi lahko sicer pritrdili guvernerju dr. Kranjcu, da smo zanemarili pomen lastniškega kapitala. Je pa vseeno dejstvo, da domačega praktično ni bilo in zato so bila poleg tujega kapitala posojila več ali manj edini vir za financiranje gospodarskega razvoja.

Danes vse to seveda vemo in vemo tudi, kaj bi morali storiti, a na žalost imajo želje po izboljšanju kapitalske strukture precejšnje omejitve. Presežnih finančnih sredstev imajo danes ljudje še manj kot prej, prav tako ni nobenih pomembnejših presežkov v raznih finančnih skladih, razumljivo pa se tudi banke otepajo konverzij svojih kreditov v kapitalske deleže. Objektivno torej ne moremo pričakovati, da bi lahko izboljšali kapitalsko strukturo podjetij z domačimi vložki. Preprosto teh virov skoraj ni. In še če bi bili, je naslednja ovira relativno nizka uspešnost podjetij, precejšnja negotovost ter tudi strah pred negativnimi posledicami, če morebitne presežke nekdo pokaže oziroma angažira. In v takih razmerah ostane samo še ena pot izboljšanja kapitalske strukture slovenskega gospodarstva – vstop tujcev s svojimi presežki finančnih sredstev.

4 thoughts on “Zakaj so slovenska podjetja prezadolžena”

  1. Hvala za dober opis našega izbranega načina privatizacije.
    Torej naši izbranci nacionalnega interesa so brez lastne akumulacije ob izdatni pomoči danes spufanih bank, lahko šli veselo v privatizacijo.
    Bila so to leta debelih krav in če bi se še nadaljevala, bi se vse lahko srečno končalo.
    Kameleonska ELITA, ki še vedno odloča, je uspela s prevaro preprečiti, da bi prišel v Slovenijo kakšen tuj kapital. Prodajati domače kakšnemu tujcu, to ekonomsko pač ne gre!
    Zdaj imamo poleg te nesreče še svetovno recesijo, na ulicah pa kaljenje vode in poskus, da pri že dobro oprane možgane, nadaljujemo pranje, pa naj stane kolikor hoče!

  2. Precej pravilno, vendar so izpuščena nekatera precej ključna dejstva, ki pravzaprav potrjujejo navedeno.
    1. Politična komponenta privatizacije: meneđerski odkupi so bili izključno odobreni ljudjem pravih barv. Kljub temu da sva z ženo pripeljala družinsko podjetje v sam vrh slovenskih gazel bi se nama bankirji smejali če bi prišla v banko po kredit za nakup Merkurja. V vašem članku je za komponenta zamolčana. Tako je bila privatizacija izvedena ne najboljšem menedžerjem, ki so položaj zasedli že kot člani partije (pa ne simpatizram ne z levico , ne z desnico, da ne bo pomote). Kar zanemarja tudi človeško komponento.
    2. Povsem neprimern portfelj bančnih posojil se je začelo z privatizacijo katere del ste bili tudi sami. Pred tem teh problemov ni bilo. Da se sicer razbrati med vrsticami vendar bi moralo biti to bolj poudrajeno.
    3. Danes ni problem samo naše gospodarstvo ampak celotno evropsko v katerega Slovenija izvaža. Kar pomeni seveda manj posla tudi za nas. Razlog je visok euro zaradi katerega je Europa povsem nekonkurenčna na svetovnem trgu. Ljudje pa so ploskali zaradi visokega standarda, ki ga je prinašal ves poceni uvoženi tekstil in tehnična roba. Tako je celotno europsko gospodarstvo neprimerno kapitalizirano. Vaša omejitev na Slovenijo je samo ena od vseslovenskih zablod, da je suša samo na našem vrtičku. (podobno kot zgodba tajkunskih miljardah v tujini)
    4. Vstop tujcev je že pripravljen vendar država še ni dovolj v “rasulu”, da bi lahko kupili na rasprodaji zato se izvajajo pripravljalni koraki (o tem pravkar pišem članek sa svojo dušo). Še dodatno promovirati njihov vstop, prevsem v državna infrastrukturna podjetja je naravnost zasužnjenje slovenije. (tipičen primer je privatizacija vodnih virov)
    Drugače pa je vaš članek precej korekten.

  3. Ko so tujci (Nemci) prišli v eno podjetje v Mostah jih je najprej zanimalo tole: Koliko ljudi je zaposlenih, koliko naredijo in koliko energije porabijo za to. Takoj so spokal, ker je bilo preveč zaposlenih, ki so naredili premalo in za to porabili preveč energije. No vseeno so tujci (Italjani) potem kupili to podjetje. Kupil so tudi Tekstil Indos v Kranju. V Kranju zadeva ne obratuje več. Baje so nekaj od tega vrnili tapravim lastnikom, ki jim je komunizem zaplenil fabrko. Podjetje v Mostah je 100 odstotno v lasti Italjanov. Sevada je v tem podjetju še v Jugoslaviji bilo zaposlenih 1250 ljudi. Sedaj jih dela v istem podjetju mogoče 440 ali več ljudi. Seveda pa je država v času, ko smo imeli še žensko gospodarsko ministrico dala temu podjetju 3,6 miljona evrov za pomoč pri odpiranju nove proizvodne linije (predelava odpadnih ribiških mrež), delo je dobilo 40 visoko kvalificiranih delavcev. Baje zaradi tega pomoč države temu privatnemu podjetju? Podjetje je uspešno. Čudno, da druga podjetja niso uspešna kljub izobilnim kreditom? Najbrž je bil v takih podjetjih v načrtu kakšen drugi načrt in ne povečanje proizvodnje?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *