Učinki dviga DDV

Ob oblikovanju nove vlade je eno najbolj izpostavljenih področij vsekakor dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost. Ta dvig se je kot del ukrepov ekonomske politike pojavljal že prej, a je bila dosedanja vlada odločno proti – koliko zaradi ekonomskih razlogov, koliko pa zaradi tega, ker je bil to predlog »nasprotne« strani, ne bi špekuliral. Dokaj negativno splošno mnenje do zvišanja DDV je seveda razumljivo, saj dvigovanje davčnih obremenitev vsakdo težko sprejme. Dodatno pa razpravo o prednostih in slabostih dviga DDV trenutno obremenjuje še politična polarizacija zagovornikov in nasprotnikov tega ukrepa in hitro zmanjka prostora za neko realno, neobremenjeno oceno. Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj številk s tega področja.

Pri razpravi o spremembi stopenj DDV mogoče ni odveč ponovno poudariti, da ta davek sicer plačujejo podjetja, a je za njihov poslovni rezultat to nevtralna kategorija. Kar ga poberejo od kupcev, ga morajo nakazati državi – kar pa ga plačajo ob nabavi svojim dobaviteljem, dobijo povrnjeno od države. Dejansko davek na dodano vrednost plačujejo samo končni porabniki, torej prebivalstvo ter javni sektor, ki nimajo pravice za povračilo plačanega davka. Na podjetniške bilance torej načeloma ne vpliva (razen likvidnostno).

Je pa tudi res, da manjšega dviga DDV podjetja verjetno ne bi takoj prenesla v višje cene končnih izdelkov na prodajnih policah. Zato bi bil podjetniški sektor v prvi fazi delno obremenjen, a sčasoma bi se ta dvig prenesel na končne potrošnike. Obremenjena bi bila predvsem trgovina in podjetja, ki prodajajo svoje izdelke neposredno prebivalstvu po določeni maloprodajni ceni. Trgovci zaradi manjše spremembe DDV verjetno ne bi šli takoj spreminjati vseh cen na prodajnih policah temveč bi novo stopnjo upoštevali pri kalkulaciji ob novih nabavah blaga. Na drugi strani pa imamo npr. telefonske storitve, elektriko, komunalo in podobne stroške kjer je cena določena v neto znesku in se DDV samo doda. Tam bo vpliv spremembe DDV na končno ceno takojšen in teh podjetij ne bo obremenil. Prav tako se z dvigom DDV tudi ne spreminja dohodkovni položaj izvoznikov. Ima pa dolgoročno tak ukrep seveda vpliv na nekaj manjšo domačo potrošnjo, saj ob istem obsegu izdatkov prebivalstva odpade več na DDV in manj ostane za nakupno vrednost brez DDV.

Dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost iz sedanjih 20 % na denimo 22 % bi prinesel v proračun kakih 250 milijonov evrov na letnem nivoju. Vendar je za izračun fiskalnih učinkov potrebno upoštevati, da je velik plačnik DDV tudi država. Na vso javno potrošnjo se prav tako plačuje DDV (na ves material in storitve, ki jih kupujejo v javni upravi, šolstvu, zdravstvu, na vse njihove investicije ipd.), ki pa ga javna podjetja ne dobe povrnjenega temveč ostane v proračunu. In teh vplačil je kar okoli 700 milijonov evrov na leto. Javni sektor torej plača približno takšen obseg DDV, na drugi strani pa je to priliv v proračun in vpliv na javne finance je v tem delu pravzaprav nevtralen. Kar bo imel javni sektor zaradi višje stopnje DDV več izdatkov, toliko bo tudi dodatnih prilivov v javno blagajno.

Zaradi tega dejstva bi bil dejanski neto učinek omenjenega dviga DDV na javne finance okoli 190 milijonov evrov ali dober odstotek glede na potrošnjo prebivalstva. Postopno bi torej takšna sprememba obdavčitve povzročila za kak odstotek višjo raven cen oz. inflacijo. In to je najbolj »eleganten« način obdavčitve prebivalstva in tudi varčevanja, saj ni tako boleč kot na primer znižanje plač. Z namenom konsolidacije javnih financ je zato ta ukrep uporabilo precejšnje število držav.

Glede na opisane učinke potencialnega dviga DDV pa poglejmo kakšne so bile posledice dviga trošarin ter povečanega priliva DDV, ki se je zgodil v preteklem letu. Glede na široko razpravo o dvigu stopenj davka na dodano vrednost, je bilo dvigovanje trošarin deležno precej manj pozornosti, kljub celo večjemu fiskalnemu »izplenu«. Zaradi postopnega dvigovanja trošarin na goriva, tobak, alkohol in elektriko v zadnjem letu dni ter tudi zaradi dviga cene goriv na svetovnem trgu in s tem višje osnove za plačilo DDV, bo v letošnjem letu (ob trenutno veljavnih stopnjah) v proračun priteklo kar okoli 250 milijonov evrov več davščin kot v primerjavi z letom 2011.

Dosedanja vlada je torej z občasnim, skoraj neopaznim dvigovanjem trošarin, zagotovila celo večji porast proračunskih prihodkov, kot bi ga dosegli z dvigom splošne stopnje DDV. In to dvigovanje obdavčitve prebivalstva je imelo na njegovo potrošnjo in ostala makroekonomska gibanja praktično enak učinek – le da razprave o tem skoraj ni bilo.

Obstajajo pa določene razlike med obema ukrepoma (dvig trošarin ali dvig DDV). V primeru dviga trošarin se namreč maloprodajne cene povečajo takoj in posledično tudi izdatki prebivalstva. Je pa res, da pomemben del potrošnje goriv realizira gospodarstvo in tujci, ki plačajo okoli 30 % vseh davščin iz tega naslova. Zaradi tega bo letošnja obremenitev prebivalstva iz naslova povečanja trošarin in DDV na goriva podobna kot bi bila obremenitev zaradi višje splošne stopnje DDV (okoli 190 milijonov).

Poskusil sem oceniti tudi vpliv enega in drugega ukrepa na dohodkovni položaj prebivalstva. Uporabil sem podatke o strukturi potrošnje prebivalstva po dohodkovnih kvintilih, torej kakšna je potrošnja prebivalcev glede na njihove dohodke razvrščenih v pet razredov (v prvem kvintilu je 20 % prebivalcev z najnižjimi dohodki, v zadnjem pa z najvišjimi). Nato pa sem simuliral dvig obdavčitve obeh stopenj DDV ter trošarin na bencine, alkohol in tobak. Ker ni na voljo vseh podatkov so bile potrebne določene ocene, a rezultat prikazan na spodnji sliki je vseeno dokaj značilen. Kot lahko razberemo, je bil dvig trošarin na nižje dohodkovne razrede precej bolj obremenilen kot na višje (delež potrošnje bencinov, alkohola in tobaka je pri revnejših slojih večji kot pri bogatejših – govorimo o deležu, ne znesku). Podoben bi bil tudi učinek povišanja nižje stopnje DDV. Pri dvigu višje stopnje DDV pa podatki kažejo, da bi bili premožnejši sloji relativno bolj obremenjeni.


Vir: Statistični urad RS in lastni preračuni

Namen tega teksta ni bil v ocenjevanju makroekonomskih posledic potencialnega dviga DDV, temveč predvsem prikaz, kako je bil s podobnim ukrepom dviga trošarin (vključno z višjim zneskom DDV na goriva zaradi višjih nabavnih cen) dosežen enak učinek na proračun ter obdavčeno prebivalstvo. Le da ta ukrep povečanja obdavčitve praktično ni bil predmet obravnave in nasprotovanj v primerjavi z oceno o vplivih višjega DDV. In to kljub temu, da je izbrana varianta močneje obremenila nižje sloje prebivalstva kot bi jih dvig splošne stopnje DDV. A s temi izračuni se tako nihče ne ukvarja.

5 thoughts on “Učinki dviga DDV”

  1. Danes so vsi ekonomisti, čeprav tistega malo znanja iz socializma niso nikoli popolnoma obvladali in ga zadnjih 20 let niso nadgrajevali.

    Prvo opozorilo
    Danes imamo €uro, smo v €uro območju kjer veljajo posebna pravila!
    Posledično denarja ne moremo tiskati. Banke imajo predpisane bančne rezerve in imajo danes likvidnostne težave.
    Mogoče bi pomagalo, če SLO denarna oligarhija prinese prihranke iz tujih bank nazaj v naše banke in bi to za nekaj mesecev odložilo prihod trojke.

    Če danes zaradi dobrega dela prejšne vlade lahko še kje napraskajo kakšen milijonček pa se bojim, da ga bodo porabili za kakšen nepomemben cilj.

    Občine imajo omejitve in si pomagajo preko partnerstva med javnim in privatnim sektorjem (Public Private Partnership – PPP).

    Mogoče ali pa zagotovo bo to Janković probal pripeljati iz občinske na državno raven. Lep primer je Grep, ki je danes krepko zapufan do SLO bank, ki so že naredile križ.
    Ta zgodba se lahko zgodi na državnem nivoju in se izigra trda Evropska pravila, le da tu Evropa ne bo samo gledala proč.

  2. Spoštovani, z vašimi ocenami oz. prikazom se strinjamo, vendar bi bilo potrebno v razpravi glede javnega sektorja kot kupca, ki ne odvaja DDV, omeniti še posebnost glede pogodb. Pogodbe, ki jih privatni dobavitelji sklepajo z javnimi naročniki namreč tipsko vsebujejo določbo, da so vse pogodbene cene bruto (vsebujejo vse dajatve). Kar na prvi pogled pomeni, da mora nositi riziko povišanja DDV dobavitelj, ki je tako pogodbo sklenil. To sicer lahko velja v pogodbah med privatnimi subjekti, vendar pri pogodbah z javnimi naročniki to ne more veljati, saj javni naročniki nastopajo s funkcije moči. Kaj menite glede tega? S kakšno utemeljitvijo naj po dvigu DDV dobavitelj javnemu sektorju izstavi za 2% višji račun, če je cena v pogodbi bruto?

  3. Izkušenj s pogodbami z javnim sektorjem nimam in tu gre za pravno vprašanje, če mogoče vseeno obstajajo podlage za dvig končne vrednosti fakture (odvisno od točne dikcije pogodbe). Med pravnimi osebami v privatnem sektorju so pogodbe praviloma vedno v neto zneskih in se ddv samo doda, ker je tako nevtralen za podjetja. Pri javnem sektorju (npr. zdravstvo), pa je ddv strošek, saj ga nima pravice terjati nazaj od države. Ne drži, da ga ne odvaja kot pišete, temveč ga le nima pravice terjati nazaj, zaradi česar je njihova obremenitev zato večja (za razliko od privatnega sektorja, ki ves plačan ddv svojim dobaviteljem dobi nazaj od države).

    1. Hvala, ja, bo treba po pravno mnenje, ker so pogodbe tipske z navedbo, da cena vsebuje vse dajatve in je bruto toliko in toliko. V pogodbah med privat subjekti tu ni dvoma, da v takem primeru pogodbeni partner nosi sam riziko, ki ga je sprejel z navedbo bruto cene. Pri pogodbah z javnimi naročniki pa privatniki, ki se na nek javni razpis prijavijo, nimajo “prava glasanja” glede vprašanja ali naj se navede cena bruto ali neto. S tega vidika ne gre za pogodbo med enakovrednimi subjekti, zato bi morda bilo možno za primer dviga DDV najti neko podlago, po kateri naj ta dvig ne gre v škodo privatnemu subjektu ampak naročniku.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *