Feed on
Posts
Comments

Izjava finančnega ministra o možnem dvigu DDV je seveda izzvala takojšnje reakcije. Da so ljudje vedno proti dvigovanju davkov je seveda logično in zato odklonilno mnenje v javnomnenjskih raziskavah ni nikakršno presenečenje. Nasprotovanje takšnemu ukrepu so enotno izrazili tudi v gospodarstvu. Različna stališča lahko zasledimo edino pri ekonomski stroki, kjer imamo tako zagovornike kot nasprotnike poviševanja stopenj DDV.

Povečanje obdavčitve seveda ni nikoli dober ukrep, a v zaostreni javnofinančni situaciji se vseeno kaže kot verjetno najbolj učinkovit in manj »boleč« od veliko drugih ukrepov. Vsakodnevno strašenje s trojko preprosto zahteva poteze, ki bi na kratki rok zmanjšali proračunski primanjkljaj in s tem nekoliko izboljšali enega ključnih kazalcev ekonomskega stanja države. Čeprav sem o tem že precej pisal, bi v nadaljevanju na kratko primerjal učinke nekaterih alternativnih ukrepov in ponovno izpostavil nekatere ključne poudarke.

Kot prvo mogoče ni odveč izpostaviti dogajanja na področju obdavčitve potrošnje v preteklem letu. DDV je res ostal nespremenjen, a na drugi strani so se skozi celo leto postopno, rekli bi skoraj neopazno, dvigovale trošarine, predvsem na goriva. Celotni učinek dviga trošarin, tako na proračun kot tudi na obdavčitev potrošnje prebivalstva, je bil celo višji, kot pa bi prinesel dvig splošne stopnje DDV za dve odstotni točki. Izračuni kažejo, da bi bil neto izplen takšnega popravka DDV za javne finance okoli 190 milijonov evrov, trošarine pa so v proračun prinesle celo več, a je del tega prispevalo gospodarstvo, precej pa tudi tuji kupci naftnih derivatov in cigaret. Zaradi tega je bila obremenitev prebivalstva z omenjenimi spremembami trošarin približno enaka, kot bi bila z dvigom DDV.

Ob teh dejstvih je zanimivo, zakaj je del ekonomske stroke kot tudi gospodarstvo tako proti dvigu DDV, medtem ko kakih nasprotovanj dvigovanju trošarin praktično nismo zasledili. Prav tako nihče ni pisal ali razpravljal o tem, kako dvig trošarin zmanjšuje potrošnjo in ima negativni vpliv na gospodarsko rast, kot lahko beremo v povezavi z napovedanim dvigom DDV. Najbrž preprosto zato, ker smo nekih popravkov cen goriv že kar nekako navajeni in ker je bilo to storjeno v manjših korakih – a to seveda pri resnih analizah ne bi smel biti razlog (razen psihološkega). Posebno je to zanimivo pri reakciji gospodarstva, katerega je dvig trošarin na goriva obremenil več kot bi ga dvig DDV, a lani, razen posamičnih odzivov iz transportne dejavnosti, nismo zasledili.

Pri dvigovanju stopenj DDV je prisotno tudi precej pavšalnih ocen o obremenitvi najšibkejših slojev prebivalstva. Na osnovi podatkov o strukturi potrošnje prebivalstva glede na socialni status ter davčnih obremenitvah posamezne vrste nakupov, sem izračunal vplivnost posameznega dviga obdavčitve. Na spodnjem grafikonu je tako prikazano, kakšna je učinek dviga posameznih vrst obdavčitve na različne dohodkovne razrede prebivalstva. Prvi kvintil pomeni 20 odstotkov prebivalstva z najnižjimi prejemki in ti v primeru dviga trošarin ali dviga nižje stopnje DDV (8,5 % s katero je obdavčena največ hrana, zdravila in podobno) prevzamejo večji del bremena kot v primeru dviga splošne stopnje DDV. Dvig splošne, 20-odstotne stopnje DDV je torej manj obremenjujoč za socialno šibkejši sloj prebivalstva kot pa je bil prizadet ob dvigu trošarin.


Vir: Statistični urad RS in lastni preračuni

Poglejmo še reakcijo trga v primeru dviga splošne stopnje DDV iz 20 na npr. 22 %. Davek na dodano vrednost državi sicer plačuje gospodarstvo, a je zanj to nevtralna transakcija – kar ga zaračuna, ga pač odvede državi, kar pa ga podjetja plačajo svojim dobaviteljem, pa poračunajo z obveznostmi ali dobijo vrnjenega s strani davčne uprave. Obračunava se sicer skozi vse prodajne verige, toda plačujejo ga samo končni potrošniki. Tu pa imam nekako tri skupine:
- blago in storitve pri katerih je cena določena v neto znesku in se davek samo prišteje (elektrika, telefon, goriva…); pri tej potrošnji bo dvig DDV pomenil tudi takojšen dvig prodajnih cen za potrošnike, enako torej, kot je bilo v primeru dvigovanja trošarin,
- blago na trgovskih policah, kjer trgovci določajo ceno na osnovi kalkulacije; v tem primeru ob manjšem dvigu DDV verjetno ne bo prišlo do takojšnjih sprememb prodajnih cen, temveč bodo trgovci višji DDV vkalkulirali šele pri novih nabavah blaga, na začetku (prvih par mesecev) pa bo to bremenilo njihove bilance,
- razne storitve, kjer so cene zaokrožene (gostinske usluge, čevljar in podobno) se začetku najbrž ne bodo spremenile, temveč se bodo na kupce prenesle v nekaj daljšem roku.
Objektivno bodo na koncu dvig DDV plačali končni potrošniki (tudi tuji), v začetnem obdobju pa bo deloma bremenil tudi gospodarstvo, predvsem trgovino.

Kot alternativo dvigu DDV bi lahko še dodatno dvignili tudi trošarine, predvsem na goriva, cigarete in alkohol. A kot prvo moramo upoštevati, da ta dvig močneje prizadene socialno šibkejše sloje, kot če bi enak znesek proračunskih prilivov zagotavljali iz dviga DDV. Predvsem pa smo predvsem pri gorivih z dosedanjim dvigom trošarin dvignili cene nad nivo okoliških držav (razen Italije), kar se seveda pozna pri potrošnji. Drži sicer, da domači kupci zaradi trenutne razlike v cenah ne bodo odhajali po gorivo čez mejo, a tuji prevozniki hitro preračunajo, kje se jim nakup bolj splača. Informacije o precejšnjem upadu prodaje motornih goriv, predvsem dizla, verjetno odražajo preusmeritev mednarodnih prevoznikov na tuje črpalke. Ob dejstvu, da pri gorivih predstavljajo davščine skoraj polovico prodajne cene, smo zaradi (pre)visokega dviga cen verjetno izgubili kar precej davčnih prilivov s strani tujcev (to so najbolj kvalitetni prilivi, saj ne zmanjšujejo razpoložljivega dohodka prebivalstva) in nadaljnje zviševanje bi razmere samo še poslabšale.

Najpogosteje predlagan ukrep konsolidacije javnih financ kot alternativa dvigovanju davkov, je seveda racionalizacija javnega sektorja. Čeprav se glede tega seveda vsi strinjamo, vseeno ni odveč pogledati številke in realne možnosti. V lanskem letu je bilo za plače celotnega javnega sektorja (javna uprava, šolstvo, zdravstvo, kultura) namenjeno 3,19 milijarde evrov ali 4,4 odstotke manj kot leto poprej. Dodatno 5 odstotno znižanje mase plače bi torej pomenilo 160 milijonov prihranka javnih financ, kar je na prvi pogled precej primerljivo z učinkom dviga splošne stopnje DDV za 2 odstotni točki (ta bi prinesla kakih 190 milijonov).

A učinki varčevanja na narodnogospodarskem nivoju imajo drugačne posledice, kot to velja za gospodinjstvo ali posamezno podjetje. Kot prvo je pri omenjenem znižanju potrebno upoštevali, da se skoraj polovica izdatkov za plače vrne nazaj v javne blagajne v obliki prispevkov in dohodnine in da bi bil neto učinek takšnega dodatnega posega v plače le okoli 90 milijonov evrov. Takšno znižanje neto prejemkov zaposlenih v javnem sektorju pa na drugi strani pomeni tudi takojšnje znižanje potrošnje za tak znesek. Manj bi bilo pobranih davkov od potrošnje, gospodarstvo bi za takšen znesek realiziralo manj prodaje, manj proizvodnje, delovnih mest… Izračuni kažejo, da se precejšen del državnih izdatkov pač vrne nazaj v drugi obliki kot prihodek in ta učinek ob načrtovanju ukrepov praviloma zanemarimo. In potem seveda z zadovoljstvom ugotavljamo znižanje javnofinančnih izdatkov, a čudimo se, kako da se znižujejo tudi javnofinančni prihodki.

Dvig DDV ima za cilj predvsem javnofinančno konsolidacijo in kakšnih drugih pozitivnih učinkov na gospodarsko rast ali kaj podobnega seveda nima. Gre pač za najbolj preprosto obliko obdavčevanja prebivalstva oz. zniževanja življenjskega standarda – boleče, a vseeno bistveno manj kot je zniževanje prejemkov. Z dvigom DDV se ne zmanjšuje skupni obseg potrošnje, je pa seveda večji del namenjen za davke in ustrezno manj (omenjenih 190 milijonov) za nabavno vrednost blaga in storitev. Alternativa temu prilivu bi bilo kar 10-odstotno znižanje mase plač javnemu sektorju. To je v sedanjih razmerah praktično neizvedljivo, mogoče tudi nepravično – predvsem pa ne učinkovito. Takoj bi izpadlo preko 100 milijonov prispevkov v pokojninski in zdravstveni blagajni, manjša bi bila dohodnina, v letu dni pa še 100 do 150 milijonov manj davkov in prispevkov v celotni prodajni in proizvodni verigi. Te posledice krčenja javne porabe se sicer pogosto spregleda, a na žalost se jim ne moremo izogniti in zato je verjetno dvig DDV vseeno najboljša od vseh slabih, a na žalost nujnih rešitev.

Leave a Reply