Cimos in kako se podjetje ne sme reševati

V teh dneh lahko redno prebiramo izjave o reševanju Cimosa. Podjetja, ki naj bi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zašel v precejšnje težave. Spremljamo kako se problema lotevajo banke, lastniki in skoraj celotna vlada, prebiramo zveneče besede in naslove o »iskanju celovite rešitve«, »zavedanju nujnosti ohranitve delovnih mest«, »resnosti položaja«, »pravi smeri reševanja«, o »hotenju, da se rešitev najde«… Verjamemo, da bodo vsi vpleteni rešitev res našli, a dogajanje v zvezi s Cimosom je samo še en primer naših nesposobnosti obvladovanja podjetij in zagotavljanja njihovega financiranja. Primer, kako lahko tudi iz dobrega podjetja naredimo državni problem in povzročimo njegovo propadanje.

Cimos je bil že sredi devetdesetih let v precejšnjih poslovnih problemih, a si je nova vodstvena ekipa zadala ambiciozni plan rasti podjetja in zavzemanja trga. Tako so v teh letih zgradili naše drugo največje proizvodno podjetje (takoj za Gorenjem), največjega slovenskega dobavitelja avtomobilski industriji, usmerjenega v celoti v izvoz ter s preko 7.000 zaposlenimi. Res je razvoj temeljil predvsem na kreditnih virih, a ti ob uspešnem poslovanju in običajnem poslovnem okolju praviloma ne predstavljajo problema.

V spodnji tabeli so prikazani samo najpomembnejši podatki bilance stanja in uspeha za Cimos za leto 2011. Za običajnega bralca so mogoče navedeni podatki zahtevni, a njihovo razumevanje je za kakršnokoli razpravo o problemih Cimosa nujno (na žalost vsakodnevno medijsko obravnavanje temelji samo na neki pavšalni oceni prezadolženosti in tu se tudi konča). Kot sporočajo iz Cimosa, je podjetje v lanskem letu sicer prikazalo 25 milijonov evrov izgube, vendar ta izhaja v glavnem iz popravkov vrednosti premoženja, medtem ko naj bi bili podatki iz osnovne dejavnosti podobni kot leto poprej in enak tudi denarni tok.

Kot ključno primerjavo načina obvladovanja podjetij pa prikazujem podatke iz bilance Atlantic Grupe (AG) s Hrvaške, podjetja, ki je pred časom prevzelo DrogoKolinsko. Gre za privatno podjetje pretežno v lasti g. Tedeschija. Po naših, slovenskih merilih »tajkunsko« podjetje, medtem ko je Cimos pretežno v državnem lastništvu.

Vir: Letno poročilo Cimos, Atlantic Group za leto 2011

Podatki kažejo, da sta si podjetji po bilančnih podatkih zelo podobni. Premoženja imata praktično enako, čeprav z razliko, da pri AG velik del dolgoročnih sredstev predstavljajo neopredmetena sredstva (vrednost blagovnih znamk, patentov in dobrega imena – nakup podjetij po višji vrednosti od njihovega stvarnega premoženja). Primerljiva je tudi struktura financiranja, saj v obeh primerih predstavljajo posojila okoli 70 % virov, ostalo pa kapital. Če bi gledali samo stvarno premoženje (zemljišča, zgradbe, opremo, zaloge), je situacija v AG pravzaprav slabša, saj imajo pri njih finančnih , obveznosti več kot je vrednost tega premoženja, da imajo torej dolgov več kot pa je njihovega oprijemljivega premoženja.

Obseg prodaje v AG je sicer precej večji kot v Cimosu, a to je rezultat narave proizvodnje. Ključna je dodana vrednost podjetja ter EBITDA (rezultat poslovanja pred davki, obrestmi in amortizacijo kot razpoložljiv denarni tok za poplačilo finančnih obveznosti) in ta dva podatka sta za obe podjetji enaki. Letno torej ustvarjata približno enak denarni tok ter imata podoben obseg obveznosti iz naslova posojil. Ker imata obe podjetji potenciale za rast in sta uspešni, bosta obstoječe finančne vire potrebovali tudi v bodoče, celo večje, če bi želeli rast tudi realizirati. In najbrž je to v interesu lastnikov, bank, poslovnih partnerjev, zaposlenih in tudi države. A poglejmo, kakšen je (bil) razvoj dogodkov v obeh primerih.

Atlantic Grupa je financirana v pretežni meri s strani tujih finančnih institucij in le-te se zavedajo, da podjetje ta finančna sredstva potrebuje za svoje poslovanje in so v lanskem letu oblikovale novo finančno strukturo na obdobje 7 let z določenim moratorijem. Dogovor je bil dosežen v krogu podjetja in bank, brez kakršnekoli javne obravnave in nato v javnosti predstavljen kot še ena pozitivna zgodba v poslovanju, razvoju in rasti podjetja za katerim stojijo banke kot partnerji. Podjetje ima polno zaupanje trga in okolja in to je tudi ključno, da lahko pridobiva tudi kake dodatne finančne vire za tekoče financiranje, morebitne dodatne investicije in odplačevanje rednih anuitet. In ne dvomim, da bodo čez kake dve, tri leta skupaj z bankami naredili kak nov aranžma in zagotovili tekoče financiranje. Če bo podjetje v poslovnem delu uspešno, ustvarjalo pozitivni denarni tok, bo to ostala uspešna zgodba, zaposlovala in rasla. In nihče ne govori o kakem reševanju, temveč samo o sodelovanju bank pri rasti podjetja.

In kaj se je dogajalo v Cimosu, da je ob praktično enakih poslovnih karakteristikah kot AG, zašel v probleme s financiranjem, da se je znašel na naslovnicah kot še eno problematično podjetje, da se mora angažirati »vsa država« (glede na vključitev vladne ekipe) za njegovo reševanje?

Seveda ne poznam podrobnosti, niti vseh ozadij, a glede na druge zgodbe in način delovanja ter pristope bank, lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepamo kaj se je zgodilo. Cimos potrebuje za svoje poslovanje, za trenutni obseg prodaje, približno za 550 milijonov evrov sredstev in te zagotavlja s 140 milijoni kapitala ter 410 milijoni posojil (po stanju konec 2011. leta). Ta sredstva potrebuje kontinuirano, stalno, saj pač ne more delovati brez zalog, brez financiranja kupcev, brez opreme ali poslovnih prostorov. Prosti denarni tok v višini 65 milijonov evrov je sicer ključen za oceno bank o dolgoročni finančni stabilnosti podjetja, a to ne pomeni, da bi vsa ta sredstva namenjali za odplačevanje posojil.

Glede na razmere v bankah ter negativen odnos do dolga, kot sicer normalne oblike financiranja gospodarskih družb, se od podjetij danes pričakuje, da kredite ob zapadlosti vrnejo brez možnosti najemanja novih. Ker tega delujoče družbe ne morejo (tudi odprodaja nepotrebnega premoženja je v tem trenutku težko izvedljiva), pridejo v finančne probleme, pade zaupanje v stabilnost in sposobnost dolgoročne poravnave dolgov in tudi uspešno podjetje se začne sesuvati. In potem ga pričnemo »reševati« in z vsakim mesecem dogovarjanja in iskanja rešitev se v podjetju praviloma izgubi več, kot pa je vrednost doseženega dogovora.

Konkretno. Če so v normalnih razmerah in polnem zaupanju dobavitelji prodajali blago z 90-dnevnim plačilnim rokom, danes zahtevajo dodatna zavarovanja ali skrajšajo roke plačil in vsakih 30 dni slabših pogojev pomeni npr. za Cimos 30 milijonov na nabavni in 40 milijonov manj finančnih virov na prodajni strani – lastniki pa se mesece in mesece pogovarjajo, kako bodo zagotovili dodatnih 20 milijonov evrov (!!). To je na žalost kruta realnost s katero se soočajo v podjetjih (Cimosu in ostalih podobnih primerih) in po kateri se vsak mesec diskusije in reševanja razmere in možnosti samo poslabšujejo. In tako nam padajo podjetje za podjetjem, tudi takšna z dobrim kadrom, produktom in trgom. Tisti trenutek namreč, ko se podjetje prične pojavljati na naslovnicah, ko se prične »reševati«, pride do padca nezaupanja v podjetje in to je najtežje nadomestiti.

Če bi Cimosu že pred letom ali več, ko je vodstvo zaznalo previdnost bank pri obnavljanju kreditov, dogovorili neko običajno dolgoročno financiranje kot v primeru Atlantic Grupe, bi družba lahko normalno poslovala in redno servisirala svoje obveznosti. Ni odveč poudariti, da ustvarja Cimos kar 1 % ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva, več kot npr. Revoz. Tako pa danes izpada kot nek bolnik, kot družba potrebna pomoči, poleg tega pa potrebuje vsaj še 100 milijonov dodatnih finančnih sredstev zaradi padca zaupanja s strani poslovnih partnerjev. Gre sicer za grobe ocene, a po izkušnjah s podobnimi primeri so kar točne.

In to je naš vzorec reševanja problemov, potem pa se čudimo, zakaj gredo zadeve samo navzdol. A za drugačen način in pristop so potrebni ljudje s polnimi pooblastili in s pogumom, da potegnejo pravočasne in odločne poteze. Vendar pa v razmerah, ko se samo še išče, kaj naj bi kdo naredil narobe, se vsakdo raje izogne odgovornosti in skrije za odločitvami drugih. Tipičen primer je npr. NLB, kjer bi morali sesti za mizo predsednik banke, finančni minister in predsednik vlade ter guverner (pred tremi, dvema letoma ali pa vsaj danes), se dogovoriti o potrebnih potezah in jih v tednu dni realizirati., kot so to storili v drugih državah. Tako pa že leta o tem diskutirajo na vladnih sejah, nadzornih svetih, agencijah, parlamentu… ter seveda tudi za vsakim šankom.

Bine Kordež
13.4.2013

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *