Je slika res tako črna?

Ekonomska situacija v Sloveniji seveda ni dobra. Vseeno pa tudi ni tako slaba, kot se običajno predstavlja v medijih in kot nas vidijo v tujini. V aktualnih ocenah razmer vse pogosteje prevladajo drugi vidiki kot pa konkretne številke. Pomembnejša je psihologija, zaupanje kot pa dejanske razmere. Zato je mogoče zanimivo izpostaviti nekaj ključnih podatkov in kazalcev, po katerih bi bila lahko ocena pomembno drugačna.

DOLG SLOVENIJE DO TUJINE

Da se je slovenski državni dolg v zadnjih letih močno povečal in da ga ne moremo odplačati brez novega zadolževanja, seveda drži. A to velja tudi za skoraj vse države, tudi ZDA ali Nemčija lahko svoje tekoče obveznosti poravnavata samo z najemanjem novih posojil, z izdajo novih obveznic. V kolikor ne bi mogla Nemčija najemati novih posojil, se stalno zadolževati, nima nikakršnih možnosti poravnati vsakoletnih zapadlih obveznosti iz naslova javnega dolga. Le-ta je sicer četrtino BDP večji od slovenskega, preračunano na prebivalca pa celo trikrat.

Še tako uspešno državo bi zahteva po poravnavi dolga brez možnosti najema novih kreditov v nekaj mesecih spravilo na kolena in bi bila pred bankrotom. Problem torej ni v konkretni številki, temveč v zaupanju. In v tej situaciji se je znašla tudi Slovenija.

Poglejmo gibanja mednarodnih naložb Slovenije do tujine (imetja in obveznosti) v zadnjih letih.


Vir: Bilten Banke Slovenije, april 2013

Tabela prikazuje celotne obveznosti Slovenije do tujine (države, bank, podjetij in ostalih rezidentov) ter tudi vsa naša imetja v tujini. V obdobju pred krizo smo se tako zadolževali po skoraj 6 milijard evrov letno (29 mrd v petih letih), pa smo bili obravnavani kot zgledna država in brez ovir pridobili vsako leto dodatne kredite. Od začetka krize, v štirih letih skupaj, pa smo svoje celotne obveznosti povečali samo za 2 milijardi (in še to samo za plačilo obresti), pa smo kar naenkrat postali ena najbolj problematičnih držav. Res da se je močno povečal dolg države, a so ostali sektorji (podjetja, banke) približno toliko denarja vrnili v tujino in obveznosti vseh rezidentov Slovenije se je tako povečala za vsega 2 milijardi (primerjajmo omenjenih 6 milijard vsako leto pred tem).

Takšna gibanja in reakcije finančnih trgov oz. upnikov vsekakor kažejo na prevlado psihologije, zaupanja in tudi črednega nagona nad dejanskim stanjem. V tem kontekstu sta zanimiva še dva podatka. Slovenija ima poleg dolga tudi precejšnja sredstva v tujini in če bi vse »potegnili« nazaj, bi lahko poravnali praktično vse dolgove do tujine. Ostalo bi nam le še 4 milijarde evrov dolga ter seveda neposredne naložbe tujcev v Sloveniji, ki se vodijo kot naša obveznost do tujine (če Hofer zgradi trgovino v Sloveniji, se to statistično vodi kot obveznost do tujine). Bilanca je torej v precejšnji meri izravnana.

Kot drugo pa mogoče finančna pozicija z Nemčijo. Do Nemčije ima Slovenija po stanju konec lanskega leta 3,1 milijarde evrov obveznosti (brez neposrednih naložb), na drugi strani pa imajo tudi slovenski rezidenti v Nemčiji depozite, rezerve, dana posojila oz. nemške državne obveznice in skupna višina teh sredstev znaša – 3,1 milijarde evrov. Nemci nam torej posojajo denar, ki smo ga pred tem »spravili« pri njih. Gre pa pri tem za pomembno razliko – za njihove papirje dobimo kak dober odstotek obresti, mi pa se moramo zadolževati že po 6-odstotni obresti meri, torej za uslugo, da nam posojajo naš denar, plačamo preko 100 milijonov evrov obresti na leto ter seveda postavljajo pogoje obnašanja in delovanja.

Ob tako predstavljenih številkah o dolgu in obveznostih države do tujine, je vsekakor pomemben tudi podatek naše plačilne bilance. V lanskem letu je presežek izvoza nad uvozom blaga in storitev namreč znašal 1,4 milijarde evrov ali kar milijardo več kot leto poprej. Kljub zaostreni situaciji smo torej z izvozom ustvarili pomembne prilive ter izboljšali plačilnobilančno sliko. Dodatno pa je država lastnik nekaterih pomembnih podjetij in bank s prodajo nekaj njih bi lahko hitro in pomembno izboljšali dolžniški položaj, če bi bilo oz. če bo to potrebno (dejstvo je vseeno, da čas za prodajo na žalosti ni najboljši gledano s stališča iztržka).

PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ

Slovenski primarni primanjkljaj države je lansko leto znašal 510 milijonov evrov ali 1,4 % BDP. Ta primanjkljaj vseh pobranih davkov in nedavčnih prihodkov države ter rednega trošenja. Glede na leto poprej, se je rezultat pomembno izboljšal, praktično prepolovil, sicer predvsem kot posledica večje obdavčitve (trošarine, prispevki iz plač) ter izplačila dividend državnih podjetij (skoraj 100 milijonov dodatnih prihodkov). Celotni primanjkljaj države je sicer večji in zajema še plačane obresti na dolg ter enkratne kapitalske transakcije (predvsem odhodke za sanacijo bank), a če bi uspeli izravnati primarni primanjkljaj, bi bil to vsekakor pomemben dosežek.

Dolgoročno je za izravnavo primanjkljaja edino prava pot in tudi edina možnost ponovna gospodarska rast, izjemnega pomena bi bil tudi kak večji pozitivni premik v pridobivanju sredstev iz EU (npr. 600 milijonov večji prilivi iz tega naslova, kot jih je v proračunu za letos predvidela še prejšnja vlada – a tekoča gibanja ter aktivnosti kažejo, da bo to ostalo bolj želja). Ker pa je potrebno nekaj storiti v relativno kratkem času, je verjetno še najboljša oz. najmanj slaba varianta povečanje splošne stopnje DDV, denimo za 3 odstotne točke, kar bi ob drugih predvidenih ukrepih že lahko pomenil izravnavo primarnega primanjkljaja države.

SLABI KREDITI IN SANACIJA BANK

Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bančnem sistemu za 8 milijard evrov slabih kreditov, od tega 5 milijard v treh državnih bankah. Pri tem se je potrebno zavedati, da to ne pomeni izgubljen denar, da je pomemben del kreditov pokrit s premoženjem, le da podjetja niso sposobna servisirati teh kreditov (ne uspejo dobiti novih za plačilo starih, ker so izgubila zaupanje). Poleg tega so v preteklih letih banke oblikovale že precejšnje rezervacije na te kredite, tako da je potencialne izgube oz. luknje v bančnem sistemu mogoče največ milijarda evrov, na drugi strani pa še milijarda (po podatkih Nacionalnega reformnega programa) ali mogoče tudi dve realne vrednosti terjatev, ki jih je smiselno prenesti na Družbo za sanacijo bank (DUTB) in jih postopno in na optimalen način unovčiti, brez da za to uničimo podjetja (kot je bila praksa 2009-2012).

Seveda gre za velike številke, a ključno je da se transakcije dokapitalizacije ter prenosa terjatev hitro izpeljejo in s tem vzpostavi ustrezna kapitalska struktura bank. In ob pravilnem vodenju postopkov unovčevanja oz. sanacije terjatev ter prodaje bank, lahko dobi država vsa trenutno vložena sredstva kasneje povrnjena (kot so to storili npr. v Nemčiji in ZDA). Vse to se lahko realizira brez kakršnekoli pomoči iz tujine, brez dodatne zadolžitve, samo z uporabo depozitov države v bankah (začasno bi se sicer povečal državni dolg, dolgoročno pa ni nujno).

…..

Navedeni trije vidiki so ključni pri ocenjevanju razmer v Sloveniji s strani tujine in tudi tisti, ki zahtevajo prioritetno razreševanje. Če jih pogledamo natančneje, v konkretne številke, vidimo da razmere niso tako slabe in da jih lahko z relativno manj drastičnimi potezami v precejšnji meri razrešimo. Ob tem pa je seveda ključno, da tudi spremenimo pogled nanje, kar pa bo verjetno najtežje. V razmerah, ko vidimo vse samo črno, ko kar tekmujemo, kdo bo našel nekaj negativnega, ko iščemo samo še napake in nepravilnosti, je to težko izvedljivo. In potem ni čudno, da ima takšno mnenje o nas tudi tujina – tudi oni svoja mnenja oblikujejo predvsem na osnovi naših stališč, zapisov in intervjujev ter splošno sprejetih ocen, v dejanske podatke se spusti le redko kdo, novinarji praviloma ne. >

One thought on “Je slika res tako črna?”

  1. ja, panika in črnoglednost je lastnost lenobe. In fino je, da obstajajo skupine v naši državi, ki se v to paniko in črnoglednost ne spuščamo. Je pa kar nekaj zadev zelo žalostnih..to da nimamo zaupanja med seboj, da bi se ustvarilo direktno vlaganje v podjetja, ki imajo perspektivo in jim banke ne sledijo. Dober primer je na primer SVEA Zagorje. Tudi naše podjetje je doživelo potezo lastnika prostorov, ki smo jih želeli kupiti. Tako ne potrebujemo kredita….Nisem ekonomist , še manj kakšne strokovnjak za finance. Vem pa, da se potrebuje za uspešen posel več stvari in ne samo eno. In če je manjko samo ene, se jo da pridobiti. lp Radirka

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *