Preprosto o varčevanju in dvigu DDV

Ob trenutnih proračunskih težavah ter dvigovanju davkov je seveda običajen komentar in pomislek, da pač požrešna država troši preveč. In če bi odpustila vse nepotrebne birokrate, ki nas tako samo obremenjujejo in so sami sebi v namen, ne bi bilo potrebe po dvigovanju davkov. Dodatno pa dvig davkov (DDV) zmanjšuje potrošnjo in posledično hromi gospodarstvo. Tudi na moje zapise dobim občasno kak tak komentar, ki ima seveda svojo logiko in tudi argumente. A država vseeno funkcionira drugače kot gospodinjstvo, zaradi česar so tudi ukrepi in posledice drugačne. O tem lahko seveda prebiramo razne razprave in strokovno podkrepljene analize, včasih pa ni odveč na problem pogledati tudi z drugega, bolj preprostega vidika – ki je mogoče še bolj nazoren, točen ter razumljiv.

Denimo, da v družini možu (javnemu uslužbencu, upokojencu ali zaposlenemu v privatnem podjetju) znižajo mesečne prejemke za 5 odstotkov ali 50 evrov. Razumljiva reakcija v družini je, da bo ta izpad prihodkov pač potrebno nekje privarčevati, se nečemu odreči, da bo družinski proračun ostal »vzdržen«. In po pregledu mesečni izdatkov se v družini odločijo, da se bodo odpovedali večerji, na katero so hodili vsak mesec že dolga leta. Namesto izdatka v višini 60 evrov, bodo večerjo pripravili v družinskem krogu, potrošili sicer za 10 evrov materiala ter seveda privarčevali omenjenih 50 evrov. Večer je kljub temu lahko še bolj prijeten in ob njem se lahko razvije tudi družinska razprava, zakaj ne zna tako odreagirati tudi država pri svojih izdatkih, ne pa da dodatno obremenjuje ljudstvo.

Seveda pa ima takšna odločitev posledice za gostilničarja v sosednjem lokalu, ki mu je izpadlo teh vsakomesečnih 50 evrov zaslužka po pokritju porabljenega materiala. Tudi on je pred dilemo, kako sedaj zapreti svoje finance. Pregleda izdatke in oceni, da mogoče ni nujno, da gostom nudi serviete in prte iz blaga, katerih pranje in kemično čiščenje ga stane 50 evrov več kot če ima na mizah papirnate prtičke. Slučajno pa ima žena iz preje omenjene družine kemično čistilnico in pralnico in zaradi takšne odločitve gostinca tudi ona izgubi 50 evrov mesečnega zaslužka zaradi izpada tega naročila. In družinskemu proračunu ponovno zmanjka 50 evrov, kar zahteva dodatno krčenje izdatkov in zgodba se ponovi. Seveda na še nižjem nivoju.

Beremo sicer lahko o fiskalnem multiplikatorju, preko katerega stroka ugotavlja in izračunava (ter se prepira), kako krčenje državnih izdatkov vpliva na gospodarsko rast, a gornji primer je preprost a vseeno točen prikaz, kaj se zaradi umika izdatkov države dogaja v ekonomiji in kakšne so posledice. V obeh dejavnosti (gostinstvo, pranje) imajo manj prihodkov, zaslužkov, manj dela (ob večjem obsegu izpada seveda tudi dodatno nezaposlene) ter še vedno nezaprto finančno konstrukcijo v prvi družini zaradi izpada prihodkov.

Seveda običajno ne gre za tako povezane osebe in v varčevanje in krčenje izdatkov je povezanih veliko oseb, a vseeno se na koncu zadeve zavrtijo v krogu. Čistilnico ima lahko neka tretja oseba, a ona potem zmanjša neke druge stroške, ki vplivajo na zaslužek četrte osebe in tako naprej, dokler ne pridem zopet do prvega. Drži, da se del potrošnje odlije tudi v tujino in njeno zmanjšanje ima pozitiven učinek na domačo ekonomijo. A pretežni del potrošnje je domače in pri posegih v zniževanje izdatkov pač privedejo do takšnih učinkov. Samo upamo lahko, da bomo pri ponovnem odločanju o posegih v npr. pokojnine upoštevali tudi ta povratni učinek na ekonomijo, da ne bomo v rebalansu proračuna predvideli znižanje izdatkov, prihodke pa predvideli na isti ravni (dokler ne pride ura resnice oz. tekoči podatki o prilivih iz naslova pobranih davkov).

Problem seveda je, da se tega premalo zavedajo tudi odločevalci v Evropi, ki diktirajo tempo ukrepov. In potem se srečamo (se bomo srečali) s podobno situacijo kot pri sicer nujni in pozitivno sprejeti pokojninski reformi. Njeni predlagatelji in zagovorniki niti slišati niso hoteli za opozorila, da je sicer potrebna, a da bo kratkoročno celo dodatno obremenila proračunske izdatke, kar bi morali tudi korektno predstaviti in predvideti. In sedaj se vsi čudijo, kako da mora letos državni proračun namenjati kar četrtino več sredstev za pokritje izdatkov ZPIZ-a kot v preteklem letu (zaradi povečanega odhoda v pokoj ter manjšega števila zaposlenih in njihovih prejemkov). Ocena teh dodatnih proračunskih odlivov za letos znaša okoli 250 milijonov – je bila v kakem uradnem gradivu zapisana ta, sicer dokaj predvidljiva številka?

Drugi del običajnega komentarja, pa je prav tako logično nasprotovanju dvigu davkov (DDV). Najbolj značilna je ocena, da to zmanjšuje potrošnjo. Seveda se skupen obseg potrošnje zaradi dviga DDV ne spreminja, ljudem se zaradi te poteze ne spreminjajo prihodki in bruto znesek potrošnje bo enak. Je pa seveda res, da bo v strukturi ceni dobila več država (2 odstotni točki) in manj prodajalec, ki bo zaradi tega dvignil končno ceno. Če smo sedaj za 100 evrov dobili na primer 100 minut telefonskih pogovorov, bomo sicer še vedno potrošili 100 evrov, a zanje dobili samo še 98 minut. A na drugi strani bo ta 2 evra dobila država in s tem omogočila izplačalo enakih pokojnin ali štipendij (drugače bi jih morala znižati) in bo ti dve minuti kupil in potrošil nek upokojenec ali študent. Gre torej za prerazporejanje dohodkov ali ustvarjene dodane vrednosti, ki je na nivoju države zaradi tega ni nič več, nič manj (če ne upoštevamo tehnike in pravil statističnih preračunavanj, ki mogoče zato pokaže celo višji BDP).

Vseeno pa je mogoče pri tem potrebno razlikovati (vsaj na kratki rok) izdatke za blago in storitve, kjer se cena na trgu oblikuje v neto znesku in se davek samo doda (npr. elektrika, plin, telefonske storitve, bencini…). Računi za te izdatke bodo ob dvigu splošne stopnje DDV s 1. julijem tako za 1,7 odstotka višji (osnova plus 22 % DDV v primerjavi s prejšnjo osnovo in 20 % DDV).

Na drugi strani pa imamo blago na trgovskih policah (ter tudi precejšen del storitev), kjer je določena končna prodajna cena in se v večini primerov z dvigom DDV ne bo takoj spremenila. Predvidevam, da trgovci ta dan ne bodo šli v spremembo vseh cen za 1,7 odstotka (0,92 odstotka pri izdelkih in storitvah z znižano stopnjo), temveč jih bodo spreminjali postopno, z novimi dobavami in kalkulacijami blaga. Tudi pivo ne bo od tistega dneva v gostilni 2,85 evra namesto sedanjih 2,80 – bo pa mogoče čez kak mesec tri evre. V nekaj mesecih torej lahko pričakujemo, da se bodo višje stopnje DDV skoraj v celoti prelile v višje cene. A to je v bistvu samo alternativa drugemu ukrepu – znižanju prejemkov prebivalstva, le da je precej lažje izvedljiv in nas tudi ne prizadene tako neposredno, kot na primer znižanje plače ali pokojnine za ta odstotek.

Je pa zanimiva (in pričakovana) reakcija trgovcev na predlog povišanja DDV, kjer smo lahko prebrali veliko argumentov o neučinkovitosti takega ukrepa ter o znižanju potrošnje. Kljub sicer logičnemu nasprotovanju dvigovanja davkov, gre v tem primeru tudi za čisti pragmatičen interes te gospodarske panoge. Dvig DDV bo v določeni meri prizadel zaslužek trgovcev, ker pač zvišanja DDV ne bodo takoj in v celoti prelili v prodajne cene (za razliko od prodajalcev elektrike ali telefonskih storitev, kot pišem zgoraj). A s tem argumentom seveda ne morejo nastopati, zato razlagajo, kako bo dvig DDV pomenil manjšo potrošnjo in dodatno poslabšal položaj gospodarstva. Zanimivo – znižanje plač javnih uslužbencev ali pokojnin ter še bolj znižanje plač v privatnem sektorju še precej bolj zniža potrošnjo in s tem prodajo v trgovini, pa nisem zasledil nobenega protesta trgovske zbornice proti takšnim ukrepom (!!).

Seveda tudi sam menim, da je kar nekaj prostora pri zmanjševanju birokratskih postopkov ter odvečno marsikatero delovno mesto v javni upravi, nedvomno tudi drži, da so zaposleni v javnem sektorju glede varnosti in rednih dohodkov v precej boljšem položaju kot delavci v privatnem sektorju. Vseeno pa se je potrebno zavedati tudi realnega dometa oz. finančnih učinkov posegov v to področje (10 tisoč manj »birokratov« ne bi izboljšalo proračunske situacije za več kot trideset, štirideset milijonov ob 1,5 milijardni luknji). Predvsem pa upam, da bodo načrtovalci dodatno potrebnih ukrepov za konsolidacijo javnih financ predvideli in upoštevali njihove celotne učinke na javne finance in ekonomijo kot celoto – in ne samo nek parcialni vidik, kot je bila praksa do sedaj. In da bodo to znali pojasniti ter zagovarjati tudi v tujini.

2 thoughts on “Preprosto o varčevanju in dvigu DDV”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *