Zvon in izgubljeni milijoni

Pojasnilo: »Na lokaciji, kjer se začasno nahajam, sicer nimam neposrednega dostopa do svetovnega spleta. Kljub temu pa lahko preko drugih medijev spremljam aktualna dogajanja in zato sem se odločil, da ob dodatni analizi in spremljanju raznih baz podatkov nadaljujem s pisanjem tekstov. Pri tem poskušam predstaviti predvsem vidike, ki se redkeje pojavljajo v medijih, dodatno pa se osredotočam na različne podatke in številke (kolikor jih uspem dobiti glede na omejitev brskanja po internetu), ki se jih večina komentatorjev običajno izogiba.

Kar pa se tiče kolesarskih izletov, pa imam na zalogi še kar nekaj poti in posnetkov, s katerimi nameravam dopolnjevati predstavitve na tekstu«

 

 

Odstop (odstavitev) dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov je ponovno odprla tudi vprašanje izgubljenih milijonov v cerkvenih skladih Zvon ena in Zvon dve. Brali smo lahko ogromno komentarjev o ozadjih, razlogih in odgovornosti, nekako v senci pa sta ostali dve tudi zelo ključni vprašanji. Kot prvo je zanimiv sam znesek, kjer smo lahko zasledili številke od 800 milijonov do 1,8 milijarde evrov, kot da je nekaj sto milijonov več ali manj popolnoma nepomembno. Prav tako pa se je le redko kdo ukvarjal z dilemo, kje naj bi ta denar pravzaprav bil – je bil ukraden, ga je kdo dobil, se je z njim kdo okoristil, ga je možno dobiti nazaj… ? Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj podatkov s tega zornega kota, ki bi moral biti v celotni zgodbi mogoče še najbolj pomemben.

Za lažje razumevanje dogajanj je potrebno poseči nazaj, v začetke slovenske razdelitvene privatizacije. Kot vemo smo kmalu po osamosvojitvi vsi državljani prejeli certifikate v vrednosti 100 do 400 tisoč takratnih tolarjev, s katerimi smo lahko pridobili neposredne lastniške deleže v večjih podjetjih, ki so bila na javni dražbi (Krka, Petrol ipd.), lahko smo jih vložili v podjetja, kjer smo bili zaposleni, lahko pa v investicijske sklade (PID-e), preko katerih smo postali posredni lastniki raznih podjetij. Vrednost vložka je bila odvisna od tega, kam smo svoj certifikat vložili, še bolj pa od tega, kdaj smo lastniški delež prodali, torej kdaj smo iz podjetja ali sklada izstopili. V Merkurju so npr. imetniki največjega certifikata (400.000 SIT) za svoj vložek ob prevzemu dobili skupaj okoli 23 tisoč evrov, investitorji v Peko ali Cimos izgubili vse, večina pa je s svojim vložkom lahko zaslužila nekje med 5 in 10 tisoč evrov, predvsem odvisno od časa prodaje.

Med ustanovitelji skladov, ki so nudili možnosti vlaganja certifikatov je bila tudi Krekova družba, ki je ob podpori cerkve in široke baze podpornikov zbrala za kakih 100 milijonov evrov certifikatov in z njimi na javnih dražbah kupila pomembna slovenska podjetja. Če bi ostali pri tem, bi vlagatelji delili usodo teh podjetij: vrednost njihovega vložka bi rasla v času konjunkture (do leta 2008), padala v času krize in zaslužek posameznika bi bil odvisen predvsem od tega, kdaj bi iz sklada izstopil oz. prodal delnice.

A upravljavci sklada, ki se je kasneje razdelil v dva in preimenoval v Zvon ena in Zvon dva so v času gospodarske rasti, optimističnih pričakovanj o nadaljnji rasti vrednosti podjetij ter presežnih finančnih sredstev, videli priložnost v dodatnih naložbah ter nakupih podjetij, seveda na kredit. In banke so jim na 100 milijonov kapitala radodarno odobrile še kakih 500 milijonov kreditov za svojo ekspanzijo v povečanje lastniških deležev in obvladovanje podjetij na eni strani (npr. Helios, Cinkarna, Mladinska knjiga, Rogaška, Abanka …), na drugi pa za nove naložbe, največ v telekomunikacijsko podjetje T-2, pa tudi za nekatere turistične projekte na Hrvaškem ter razna posojila.

Kdo je bil ključni akter takšne poslovne politike, kakšna je bila vloga upravljavcev oz. uprave sklada, koliko so pri tem sodelovali cerkveni dostojanstveniki, kot predstavniki lastnikov, kakšna je odgovornost bank, ki so take projekte brez zadržkov podprli, vloga svetovalnih družb (A.T. Kearney) in cenilcev z njihovimi pozitivnimi ocenami o vrednosti premoženja in perspektivah, se v tem tekstu seveda ne spuščam. A dejstvo je, da so vsi navedeni verjeli, da bo vrednost naštetih naložb sklada v prihodnosti rasla in vsi deležniki so v tem videli priložnost za zaslužek. Tako upravljavski organi, lastniki (cerkev, ki je postopno odkupila precejšen del lastniških deležev od malih delničarjev ter ostali mali delničarji, ki kljub ugodni ponudbi niso želeli prodati, ker so pričakovali še nadaljnjo rast) kot tudi banke, ki so videle dobičke iz naslova obresti. Danes seveda vsi navedeni o tem nič ne vedo, bili so zavedeni in spregledali so, da bi lahko z lepim zaslužkom svoj delež že prej prodali.

A prišla je kriza, za katero seveda navedeni niso krivi, in vrednost naložb, premoženja skladov je močno padla. Te naložbe bi lahko razdelili nekako v tri sklope. Najprej gre za naložbe v podjetja, kupljene po relativno visokih cenah, katerih vrednost se je v času krize precej znižala, a lahko zopet poraste. Podobno kot velja npr. za delnice Krke, če so bile kupljene po 120 evrov, danes pa so vredne le 50 evrov. Ključno pri tem je, kako je bil nakup financiran. Če so bile delnice kupljene z lastnimi viri, potem pač lastnik lahko čaka na ponovno rast in povečanje svojega premoženja, v primeru nakupa na kredit pa je vprašanje ali so kreditodajalci (banke) pripravljene čakati do morebitne ponovne rasti. Od skupne vrednosti naložb obeh skladov v višini 600 milijonov evrov (100 milijonov  začetnega kapitala in 500 milijonov bančnih kreditov – NLB, Gorenjska banka, Abanka, NKBM…) je bilo za te nakupe angažiranih približno 370 milijonov evrov, katerih vrednost je danes mogoče samo 100 milijonov.

Druga pomembna naložba je bila investicija v podjetje T2 in glede na kasnejša dogajanja (prisilno poravnavo), lahko ta projekt označimo kot zgrešeno poslovno odločitev v kateri sta sklada Zvon izgubila celotni vložek v višini okoli 150 milijonov evrov. Glede na vrednost gre vsekakor enega največjih propadlih projektov, ali pa je šlo samo za napačno predvidevanje ali so v ozadju še kakšni drugi razlogi, pa ni predmet tega zapisa.

Tretji del naložb pa so še nekatere druge investicije, prvenstveno turističnega značaja ter razna dana, a nevrnjena posojila (komu, iz javnih evidenc ni razvidno), katerih razloge, izgube in pot denarja je vsekakor smiselno preveriti. Okvirna ocena izgub na tem delu se giblje okoli 80 milijonov evrov.

Glede na navedeno razdelitev, so izgube iz prve skupine naložb nekje primerljive s podobnimi naložbami v podjetja ali nepremičnine v Sloveniji in tujini, kjer izgube izhajajo iz padca vrednosti premoženja (in katerega so pred tem prodajalci realizirali kot dobiček pri prodaji – kar se običajno nikoli ne izpostavi). Pri drugih dveh sklopih pa je odprtih dilem seveda več, a ne glede na to, dobimo skupni znesek izgube te zgodbe v višini kakih 450 do mogoče največ 500 milijonov evrov (vse številke so zaradi večje preglednosti zaokrožene, končni rezultat pa je odvisen od iztržka pri prodaji premoženja oz. stečajne mase).

In sedaj smo seveda pri vprašanju, od kod razlike med navedenimi številkami ter podatki o izgubah, ki se pojavljajo v javnosti v razponu med 800 milijonov do celo 1,8 milijarde evrov ter na drugi strani 27 milijonov, ki se beleži kot izguba Mariborske škofije.

Skupnih izgub oz. primanjkljaja je dejansko okoli 450 milijonov evrov, pri čemer je številka lahko za nekaj deset milijonov navzgor ali navzdol, odvisno od uspešnosti prodaje premoženja obeh skladov. Precej večje številke, ki se običajno nekritično in brez preverjanja pojavljajo v javnosti, pa so samo seštevek vseh prijavljenih terjatev v stečajno maso, ki pa se pogosto podvajajo ali pojavljajo celo večkrat. Denimo, da je neka banka dala 200 milijonov evrov kredita Zvonu ena, za ta kredit je tretja oseba dala garancijo, isti denar pa je Zvon ena posodil skladu Zvon dve. Zato je v stečajno maso sklada Zvon ena ta znesek prijavila banka, kot pogojno terjatev še garant, nato pa v stečajno maso Zvona dva še Zvon ena kot upnik. In tako dobimo skupaj 600 milijonov terjatev, čeprav gre za eno in isto terjatev v višini 200 milijonov. In ker se seveda 600 milijonov sliši in bere bolj vznemirljivo, vsi lepo ponavljajo to številko in tako lahko objavljene informacije o obveznostih v stečaju kake družbe tudi dva ali trikrat presežejo dejanske obveznosti. Na takšen način, z večkratnim seštevanjem istih terjatev, smo tudi v primeru Zvon prišli do skoraj dveh milijard izgub. A to glede na običajen način poročanja ter odgovornosti in natančnosti komentatorjev, pri nas to tako ni pomembno.

In kje se potem v teh številkah nahaja omenjenih 27 milijonov izgub Mariborske škofije? Celotno dejansko izgubo v približni višini 450 milijonov evrov najprej krijejo lastniki, ki so izgubili celotno vrednost svoje naložbe (škofija in mali delničarji, ki niso pravi čas – kljub ugodni prevzemni ponudbi v višini skoraj štirikratnika nominalne vrednosti – prodali svojih deležev in so pričakovali še več; denimo, da so bili pohlepni). Nato pa najprej navadni upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih ter na koncu še upniki, ki imajo svoje terjatev sicer zavarovane s premoženjem, a je to premajhno za celotno poplačilo. In mariborska škofija je izgubila vso vrednost naložbe v lastništvo sklada, ki ga je pridobila s prevzemno ponudbo ter še svoja posojila in garancije, ki jih je dodatno zagotovila za delovanje obeh skladov. Njen neposredni prispevek k pokrivanju skupne izgube naj bi bil torej omenjenih 27 milijonov, preostanek pa so izgubili mali delničarji (kakih 70 milijonov začetnega vložka) ter predvsem banke, ki so zagotovile posojila za navedene projekte. In tako približno lahko sestavimo celotno finančno sliko te zgodbe, znesek izgube ter kdo to izgubo nosi oz. pokriva.

Ostane nam še odgovor na vprašanje, kdo pa je ta denar, ki se danes kaže kot izguba, dobil, kdo je pri tej zgodbi profitiral (ne spuščam se v razpravljanje, kdo je za to odgovoren). Tisti del izgube, ki izhaja iz predrago kupljenih delnic podjetij (npr. Heliosa, Cinkarne, Mladinske knjige…), ima na drugi strani dobičke, ki so jih realizirali nekdanji lastniki teh podjetij s pravočasno prodajo svojih deležev. Prodali so jih pač bistveno dražje, kot bi bili njihovi deleži vredni danes, če do prodaje ne bi prišlo in bi bili še vedno lastniki. Vrednost teh izgub in zaslužkov na drugi strani je okoli 250 milijonov.

Drugi del izgub, ki izhaja iz slabih poslovnih odločitev, zgrešenih projektov (T2, turistične naložbe) pa na nasprotni strani nima nekih neposrednih »zaslužkarjev« kot to velja za prvi sklop izgub. Razen seveda, v kolikor pri teh slabih naložbah, projektih in danih posojilih ni šlo kje za kak dogovorjen posel načrtnega oškodovanja ali okoriščanja na račun družbe. Tega v javnih objavah, vsaj zaenkrat, nismo zasledili.

Do navedenih zaključkov in razlage obsega izgub, razlogov in ovrednotenja kdo je pri tem izgubil ter kdo profitiral, smo lahko prišli z nekoliko natančnejšo analizo javno objavljenih podatkov. Je pa seveda res, da je tak prikaz mnogo manj zanimiv in razburljiv ter da je zgodba zaradi pomanjkanja nekih celovitih informacij odličen poligon za takšne in drugačne spekulacije. In tako se običajno vsi komentarji osredotočijo na iskanja ozadij in stricev, namesto da bi predvsem natančno pogledali tok denarja in ugotovili ali je kdo res neupravičeno prejel kaka sredstva. Na žalost običajno izostaja ravno ta del pregleda.

Sam nisem kak zagovornik ali pristaš raznih teorij zarot in vidim sodelovanje tako cerkve kot lastnika, bank kot financerjev celotne zgodbe ter tudi preostalih malih delničarjev, ki niso želeli izstopiti, preprosto kot posledico optimističnega pričakovanja nadaljnje rasti gospodarstva, povečevanja vrednosti premoženja ter priložnosti za zaslužek (pohlep, če hočete). Ko pa je pričela vrednost premoženja (naložb) padati in propadati, pa so se soočili z izgubami. Lastniki (cerkev, mali delničarji) jih seveda trpijo sami, pri bančnih pa mora pogosto vstopiti tudi država (davkoplačevalci). A naj še enkrat ponovim – ne zato, da bi pomagala lastnikom ali bankam kot takim, temveč zato, da ne bi slučajno utrpeli izgub tisti, ki imajo v bankah naložen denar. Da ne bi tisti, ki  imajo svoje presežke denarja naložene v bankah, karkoli izgubili na vrednosti svojih naložb, saj bi v nasprotnem primeru padlo zaupanje v finančni sistem in bi lahko prišlo do sesutja celotne ekonomije. In vse dokapitalizacije bank so namenjene samo temu in tistim.

Bine Kordež

13.8.13

(Kordeževe članke na njegovem blogu objavlja uredništvo Drugega sveta)