Zvon in izgubljeni milijoni

Pojasnilo: »Na lokaciji, kjer se začasno nahajam, sicer nimam neposrednega dostopa do svetovnega spleta. Kljub temu pa lahko preko drugih medijev spremljam aktualna dogajanja in zato sem se odločil, da ob dodatni analizi in spremljanju raznih baz podatkov nadaljujem s pisanjem tekstov. Pri tem poskušam predstaviti predvsem vidike, ki se redkeje pojavljajo v medijih, dodatno pa se osredotočam na različne podatke in številke (kolikor jih uspem dobiti glede na omejitev brskanja po internetu), ki se jih večina komentatorjev običajno izogiba.

Kar pa se tiče kolesarskih izletov, pa imam na zalogi še kar nekaj poti in posnetkov, s katerimi nameravam dopolnjevati predstavitve na tekstu«

 

 

Odstop (odstavitev) dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov je ponovno odprla tudi vprašanje izgubljenih milijonov v cerkvenih skladih Zvon ena in Zvon dve. Brali smo lahko ogromno komentarjev o ozadjih, razlogih in odgovornosti, nekako v senci pa sta ostali dve tudi zelo ključni vprašanji. Kot prvo je zanimiv sam znesek, kjer smo lahko zasledili številke od 800 milijonov do 1,8 milijarde evrov, kot da je nekaj sto milijonov več ali manj popolnoma nepomembno. Prav tako pa se je le redko kdo ukvarjal z dilemo, kje naj bi ta denar pravzaprav bil – je bil ukraden, ga je kdo dobil, se je z njim kdo okoristil, ga je možno dobiti nazaj… ? Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj podatkov s tega zornega kota, ki bi moral biti v celotni zgodbi mogoče še najbolj pomemben.

Za lažje razumevanje dogajanj je potrebno poseči nazaj, v začetke slovenske razdelitvene privatizacije. Kot vemo smo kmalu po osamosvojitvi vsi državljani prejeli certifikate v vrednosti 100 do 400 tisoč takratnih tolarjev, s katerimi smo lahko pridobili neposredne lastniške deleže v večjih podjetjih, ki so bila na javni dražbi (Krka, Petrol ipd.), lahko smo jih vložili v podjetja, kjer smo bili zaposleni, lahko pa v investicijske sklade (PID-e), preko katerih smo postali posredni lastniki raznih podjetij. Vrednost vložka je bila odvisna od tega, kam smo svoj certifikat vložili, še bolj pa od tega, kdaj smo lastniški delež prodali, torej kdaj smo iz podjetja ali sklada izstopili. V Merkurju so npr. imetniki največjega certifikata (400.000 SIT) za svoj vložek ob prevzemu dobili skupaj okoli 23 tisoč evrov, investitorji v Peko ali Cimos izgubili vse, večina pa je s svojim vložkom lahko zaslužila nekje med 5 in 10 tisoč evrov, predvsem odvisno od časa prodaje.

Med ustanovitelji skladov, ki so nudili možnosti vlaganja certifikatov je bila tudi Krekova družba, ki je ob podpori cerkve in široke baze podpornikov zbrala za kakih 100 milijonov evrov certifikatov in z njimi na javnih dražbah kupila pomembna slovenska podjetja. Če bi ostali pri tem, bi vlagatelji delili usodo teh podjetij: vrednost njihovega vložka bi rasla v času konjunkture (do leta 2008), padala v času krize in zaslužek posameznika bi bil odvisen predvsem od tega, kdaj bi iz sklada izstopil oz. prodal delnice.

A upravljavci sklada, ki se je kasneje razdelil v dva in preimenoval v Zvon ena in Zvon dva so v času gospodarske rasti, optimističnih pričakovanj o nadaljnji rasti vrednosti podjetij ter presežnih finančnih sredstev, videli priložnost v dodatnih naložbah ter nakupih podjetij, seveda na kredit. In banke so jim na 100 milijonov kapitala radodarno odobrile še kakih 500 milijonov kreditov za svojo ekspanzijo v povečanje lastniških deležev in obvladovanje podjetij na eni strani (npr. Helios, Cinkarna, Mladinska knjiga, Rogaška, Abanka …), na drugi pa za nove naložbe, največ v telekomunikacijsko podjetje T-2, pa tudi za nekatere turistične projekte na Hrvaškem ter razna posojila.

Kdo je bil ključni akter takšne poslovne politike, kakšna je bila vloga upravljavcev oz. uprave sklada, koliko so pri tem sodelovali cerkveni dostojanstveniki, kot predstavniki lastnikov, kakšna je odgovornost bank, ki so take projekte brez zadržkov podprli, vloga svetovalnih družb (A.T. Kearney) in cenilcev z njihovimi pozitivnimi ocenami o vrednosti premoženja in perspektivah, se v tem tekstu seveda ne spuščam. A dejstvo je, da so vsi navedeni verjeli, da bo vrednost naštetih naložb sklada v prihodnosti rasla in vsi deležniki so v tem videli priložnost za zaslužek. Tako upravljavski organi, lastniki (cerkev, ki je postopno odkupila precejšen del lastniških deležev od malih delničarjev ter ostali mali delničarji, ki kljub ugodni ponudbi niso želeli prodati, ker so pričakovali še nadaljnjo rast) kot tudi banke, ki so videle dobičke iz naslova obresti. Danes seveda vsi navedeni o tem nič ne vedo, bili so zavedeni in spregledali so, da bi lahko z lepim zaslužkom svoj delež že prej prodali.

A prišla je kriza, za katero seveda navedeni niso krivi, in vrednost naložb, premoženja skladov je močno padla. Te naložbe bi lahko razdelili nekako v tri sklope. Najprej gre za naložbe v podjetja, kupljene po relativno visokih cenah, katerih vrednost se je v času krize precej znižala, a lahko zopet poraste. Podobno kot velja npr. za delnice Krke, če so bile kupljene po 120 evrov, danes pa so vredne le 50 evrov. Ključno pri tem je, kako je bil nakup financiran. Če so bile delnice kupljene z lastnimi viri, potem pač lastnik lahko čaka na ponovno rast in povečanje svojega premoženja, v primeru nakupa na kredit pa je vprašanje ali so kreditodajalci (banke) pripravljene čakati do morebitne ponovne rasti. Od skupne vrednosti naložb obeh skladov v višini 600 milijonov evrov (100 milijonov  začetnega kapitala in 500 milijonov bančnih kreditov – NLB, Gorenjska banka, Abanka, NKBM…) je bilo za te nakupe angažiranih približno 370 milijonov evrov, katerih vrednost je danes mogoče samo 100 milijonov.

Druga pomembna naložba je bila investicija v podjetje T2 in glede na kasnejša dogajanja (prisilno poravnavo), lahko ta projekt označimo kot zgrešeno poslovno odločitev v kateri sta sklada Zvon izgubila celotni vložek v višini okoli 150 milijonov evrov. Glede na vrednost gre vsekakor enega največjih propadlih projektov, ali pa je šlo samo za napačno predvidevanje ali so v ozadju še kakšni drugi razlogi, pa ni predmet tega zapisa.

Tretji del naložb pa so še nekatere druge investicije, prvenstveno turističnega značaja ter razna dana, a nevrnjena posojila (komu, iz javnih evidenc ni razvidno), katerih razloge, izgube in pot denarja je vsekakor smiselno preveriti. Okvirna ocena izgub na tem delu se giblje okoli 80 milijonov evrov.

Glede na navedeno razdelitev, so izgube iz prve skupine naložb nekje primerljive s podobnimi naložbami v podjetja ali nepremičnine v Sloveniji in tujini, kjer izgube izhajajo iz padca vrednosti premoženja (in katerega so pred tem prodajalci realizirali kot dobiček pri prodaji – kar se običajno nikoli ne izpostavi). Pri drugih dveh sklopih pa je odprtih dilem seveda več, a ne glede na to, dobimo skupni znesek izgube te zgodbe v višini kakih 450 do mogoče največ 500 milijonov evrov (vse številke so zaradi večje preglednosti zaokrožene, končni rezultat pa je odvisen od iztržka pri prodaji premoženja oz. stečajne mase).

In sedaj smo seveda pri vprašanju, od kod razlike med navedenimi številkami ter podatki o izgubah, ki se pojavljajo v javnosti v razponu med 800 milijonov do celo 1,8 milijarde evrov ter na drugi strani 27 milijonov, ki se beleži kot izguba Mariborske škofije.

Skupnih izgub oz. primanjkljaja je dejansko okoli 450 milijonov evrov, pri čemer je številka lahko za nekaj deset milijonov navzgor ali navzdol, odvisno od uspešnosti prodaje premoženja obeh skladov. Precej večje številke, ki se običajno nekritično in brez preverjanja pojavljajo v javnosti, pa so samo seštevek vseh prijavljenih terjatev v stečajno maso, ki pa se pogosto podvajajo ali pojavljajo celo večkrat. Denimo, da je neka banka dala 200 milijonov evrov kredita Zvonu ena, za ta kredit je tretja oseba dala garancijo, isti denar pa je Zvon ena posodil skladu Zvon dve. Zato je v stečajno maso sklada Zvon ena ta znesek prijavila banka, kot pogojno terjatev še garant, nato pa v stečajno maso Zvona dva še Zvon ena kot upnik. In tako dobimo skupaj 600 milijonov terjatev, čeprav gre za eno in isto terjatev v višini 200 milijonov. In ker se seveda 600 milijonov sliši in bere bolj vznemirljivo, vsi lepo ponavljajo to številko in tako lahko objavljene informacije o obveznostih v stečaju kake družbe tudi dva ali trikrat presežejo dejanske obveznosti. Na takšen način, z večkratnim seštevanjem istih terjatev, smo tudi v primeru Zvon prišli do skoraj dveh milijard izgub. A to glede na običajen način poročanja ter odgovornosti in natančnosti komentatorjev, pri nas to tako ni pomembno.

In kje se potem v teh številkah nahaja omenjenih 27 milijonov izgub Mariborske škofije? Celotno dejansko izgubo v približni višini 450 milijonov evrov najprej krijejo lastniki, ki so izgubili celotno vrednost svoje naložbe (škofija in mali delničarji, ki niso pravi čas – kljub ugodni prevzemni ponudbi v višini skoraj štirikratnika nominalne vrednosti – prodali svojih deležev in so pričakovali še več; denimo, da so bili pohlepni). Nato pa najprej navadni upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih ter na koncu še upniki, ki imajo svoje terjatev sicer zavarovane s premoženjem, a je to premajhno za celotno poplačilo. In mariborska škofija je izgubila vso vrednost naložbe v lastništvo sklada, ki ga je pridobila s prevzemno ponudbo ter še svoja posojila in garancije, ki jih je dodatno zagotovila za delovanje obeh skladov. Njen neposredni prispevek k pokrivanju skupne izgube naj bi bil torej omenjenih 27 milijonov, preostanek pa so izgubili mali delničarji (kakih 70 milijonov začetnega vložka) ter predvsem banke, ki so zagotovile posojila za navedene projekte. In tako približno lahko sestavimo celotno finančno sliko te zgodbe, znesek izgube ter kdo to izgubo nosi oz. pokriva.

Ostane nam še odgovor na vprašanje, kdo pa je ta denar, ki se danes kaže kot izguba, dobil, kdo je pri tej zgodbi profitiral (ne spuščam se v razpravljanje, kdo je za to odgovoren). Tisti del izgube, ki izhaja iz predrago kupljenih delnic podjetij (npr. Heliosa, Cinkarne, Mladinske knjige…), ima na drugi strani dobičke, ki so jih realizirali nekdanji lastniki teh podjetij s pravočasno prodajo svojih deležev. Prodali so jih pač bistveno dražje, kot bi bili njihovi deleži vredni danes, če do prodaje ne bi prišlo in bi bili še vedno lastniki. Vrednost teh izgub in zaslužkov na drugi strani je okoli 250 milijonov.

Drugi del izgub, ki izhaja iz slabih poslovnih odločitev, zgrešenih projektov (T2, turistične naložbe) pa na nasprotni strani nima nekih neposrednih »zaslužkarjev« kot to velja za prvi sklop izgub. Razen seveda, v kolikor pri teh slabih naložbah, projektih in danih posojilih ni šlo kje za kak dogovorjen posel načrtnega oškodovanja ali okoriščanja na račun družbe. Tega v javnih objavah, vsaj zaenkrat, nismo zasledili.

Do navedenih zaključkov in razlage obsega izgub, razlogov in ovrednotenja kdo je pri tem izgubil ter kdo profitiral, smo lahko prišli z nekoliko natančnejšo analizo javno objavljenih podatkov. Je pa seveda res, da je tak prikaz mnogo manj zanimiv in razburljiv ter da je zgodba zaradi pomanjkanja nekih celovitih informacij odličen poligon za takšne in drugačne spekulacije. In tako se običajno vsi komentarji osredotočijo na iskanja ozadij in stricev, namesto da bi predvsem natančno pogledali tok denarja in ugotovili ali je kdo res neupravičeno prejel kaka sredstva. Na žalost običajno izostaja ravno ta del pregleda.

Sam nisem kak zagovornik ali pristaš raznih teorij zarot in vidim sodelovanje tako cerkve kot lastnika, bank kot financerjev celotne zgodbe ter tudi preostalih malih delničarjev, ki niso želeli izstopiti, preprosto kot posledico optimističnega pričakovanja nadaljnje rasti gospodarstva, povečevanja vrednosti premoženja ter priložnosti za zaslužek (pohlep, če hočete). Ko pa je pričela vrednost premoženja (naložb) padati in propadati, pa so se soočili z izgubami. Lastniki (cerkev, mali delničarji) jih seveda trpijo sami, pri bančnih pa mora pogosto vstopiti tudi država (davkoplačevalci). A naj še enkrat ponovim – ne zato, da bi pomagala lastnikom ali bankam kot takim, temveč zato, da ne bi slučajno utrpeli izgub tisti, ki imajo v bankah naložen denar. Da ne bi tisti, ki  imajo svoje presežke denarja naložene v bankah, karkoli izgubili na vrednosti svojih naložb, saj bi v nasprotnem primeru padlo zaupanje v finančni sistem in bi lahko prišlo do sesutja celotne ekonomije. In vse dokapitalizacije bank so namenjene samo temu in tistim.

Bine Kordež

13.8.13

(Kordeževe članke na njegovem blogu objavlja uredništvo Drugega sveta)

9 thoughts on “Zvon in izgubljeni milijoni”

  1. Z zanimanjem prebral in našel kratko in jedrnato razlago o tej in posredno tudi ostalih kalvarijah slovenske tranzicije.
    Sicer pa, ste kjer ste, verjamem da v izjemno neprijetnem položaju, da ostanete “prištevni” vam vsekakor svetujem, če smem, tovrstno udejstvovanje, branje in študij. Najnevarnejše je pa seveda malodušje.
    Lp, Vojc

  2. Že prej sem z veseljem spremljal vaše prispevke. Veseli me, da imate možnost spremljati stanje in ga komentirati. Vaši komentarji navadno pokažejo neke nove dimenzije problemov, ki jih v ostalih medijih ne zasledim. Tako da – hvala zanje!

  3. Krasen prispevek. Precej neprizadeto pojasni kako približno stojijo stvari in se skoraj v celoti strinjam z njim. Najbolj smešno pa je, da temelji večinoma na javno dostopnih podatkih.

    Precej bolje od raznih Križanovskov, ki se reklamirajo kot rešitelji ipd. in lapajo v prazno ter se hvalijo s stiki pri cerkvenem sedežu.

  4. Doslej najbolj korekten članek in analiza “Zvonov”. Že nekoč sem z veseljem prebral vaše prispevke, takrat ne nekem drugem naslovu, katerega imena se sedaj ne spomnim. Vedno ste zadeli žebljico na glavico in pravilno analizirali probleme o katrerih ste pisali. Ne razumem samo zakaj v svojem primeru niste uporabili enake “pameti”. Saj ste se menda zavedali, da je lastninjenje merkurja po taki ceni in na tak ančin že vnaprej izgubljen primer, kriza je stvar samo pospešila in potencirala. Tudi brez recesije bi se težko ali nikakor ne bi izšlo. Zalogaj jwe bil preprosto prevelik. Tudi s popolnim izčrpanjem podjetja bi bilo premalo za te silne krefite, ki so jih takrat banke kar tako po telefonu in na dobro ime odobravale v desetinah milijonov. POhlep o katerem govorite pri malih delničarkjih je prav gotovo bil prisoten in tudi zato, ker so tvegali so izgubili in sedaj poslužati razne Golobe, ki moralizirajo o vračanju in poplačilu malih delničarjev je res neumnost par excellance. Ćal je tudi vas vodil pohlep, da prevzamete družbo, ki ste jo vodili. Strah pred tem, da bi vas takrat vlada, ki morda ni bila vam naklonjena zamenjala, ni nobeno opravičilo, saj kje pa piše, da mora nekdo biti direktor oz.preds. uprave do upokojitve ali še dlje? Tudi, če bi vas takrat vlada preko SODa, KADa ipd. zamenjala, bi vi postali “žrtev” in danes bi sigurno vodili kaksno veliko družbo, morda Mercator telekom , Petrol ali bili vsaj član uprave. Tega se verjetno sami zavedate. V tisti euforiji kreditov in prevzemov ste bili v prvi vrsti in ćal tudi v euforiji pregona “tajkunov” Vi še zdaleč niste nepridiprav, tako kot tisti, ki so v 90ih letih skoraj zastonj polastninili (pokradli) podjetja, jih uničili in denar naložili kdo ve v kakšnih davčnih oazah in otokih vse. Vi ste ;Merkur želeli kupiti po precej visoki ceni in ni vam uspelo. Ko ste videli, da ne bo šlo bi se enostavno morali umakniti in povedati , da pač ni šlo. So what. Ne pa s takimi mahinacijami, kot so kupiti od merkurja nekaj za 1, pa prodati nazaj merkurju za 10. To pa so kazniva dejanja. In tudi samo podjetje Merkur je bilo na robu propada.
    Tudi “zvonovi” so šli predaleč in leteli ali zvonili previsoko.
    Ćelim vam vse dobro in vedno bom z veseljem prebral vaš blog in vaše razmišljanje in prepričan sem, da se bom povsem strinjal z vsem napisanim. lep pozdrav

  5. Poljudna in hkrati razlaga, ki osvetli bistvo. Brez imen, ki so pri naših novinarjih zelo priljubljena in večinoma uporabljena, da speljejo od bistva problema…
    Znanje je kapital in je svoboda in lepo je, da ste ga pripravljen deliti.
    Lep pozdrav.

  6. @Merkurius: »Mogoče samo nekaj pogledov na okoliščine prevzema Merkurja.

    Danes s(m)o seveda vsi mnenja, da se prevzem pod takšnimi pogoji ne bi izšel, enako kot s(m)o bili vsi prepričani o obratnem, v času, ko smo prevzem predlagali in realizirali, le da večina noče priznati, da je nekdaj razmišljala drugače. Koncept prevzema po takratni ceni je temeljil na natančnih projekcijah o nadaljnji postopni rasti poslovanja in dobička Merkurja (kot pač vseh dotakratnih 15 let, ko smo beležili 15 % povprečno letno rast obsega poslovanja), na plačevanju obresti za najeta posojila iz ustvarjenega dobička ter prodaje premoženja Merkurja ter več ali manj enakem obsegu kreditiranja prevzemne družbe (posojila bi se odplačevala z najemom novih, kot je bila in kot je praksa večine delujočih in uspešnih podjetij takrat in tudi danes). Take izračune in načrte so preverili organi precejšnjega dela slovenskih bank, ki so sodelovale v financiranju prevzema, prav tako pa je bil načrt, financiranje in realizacija prevzema potrjena s strani pristojnih državnih organov in vsi so ga ocenili kot izvedljivega. Drugače banke nedvomno ne bi zagotovile sredstev za financiranje. Pri tej odločitvi smo seveda vsi udeleženi podcenili ali preprosto spregledali rizike padca vrednosti premoženja, začenši od mene, mojih sodelavcev ter mogoče še bolj bankirjev, ki so za to transakcijo zagotovili sredstva.

    Za takšno odločitev tudi ni bila potrebna nobena politična podpora, saj so imele banke presežna finančna sredstva in so iskale priložnosti za financiranje. Prav tako pa tudi prevzem ni bil izveden zaradi nekega strahu pred zamenjavo na mestu direktorja, temveč se je 100 ključnih vodilnih v Merkurju odločilo za prevzem, ker smo s tem videli priložnost, da sami obvladujemo in vodimo podjetje brez vtikanja tretjih.

    Prevzem se je zalomil na eni strani zaradi poslabšanja poslovnega okolja in rezultatov poslovanja, še bolj pa zaradi zahtev po poplačilu posojil (bankam je bilo preprosto prepovedano nadaljnje financiranje), kar na kratki rok seveda ni bilo izvedljivo, saj so bila sredstva vložena v posel in prevzem.

    Sporna transakcija za katero je sodišče ocenilo, da gre za kaznivo dejanje, ima po našem mnenju vseeno drugačno vsebino. Ni šlo za to, da bi z nekim nedovoljenim poslom »ukradli« denar svoji firmi, temveč za drugače opredeljeno izplačilo iz Merkurja njegovemu lastniku, prevzemni družbi Merfin. Kot je bilo že predvideno v programu prevzema in kot je v normalnih razmerah tudi logično, prevzeto podjetje (Merkur) namenja del ustvarjenega dobička svojemu lastniku in samo za to je šlo. V tistem času je bil Merkur v polni kondiciji, imel presežna finančna sredstva, 100 milijonov bilančnega dobička za izplačilo lastnikom, imeli smo vse glasovalne pravice za sprejetje sklepa o izplačilu dobička, a smo se zaradi javne odmevnosti odločili za drugačen način izplačila, po našem mnenju dovoljen. Le zakaj bi šli zavestno v neko kaznivo dejanje, če smo imeli vse pogoje za regularno izplačilo dobička, zakaj bi oropali banko, če smo imeli istočasno v roki veljaven ček za dvig?. A sodišče je pač menilo, da je to enakovredno kraji (ali še hujše), s čemer se seveda ne morem strinjati, a sklep pač moram spoštovati«

    1. Po defoltu se tak meneđerski prevzem financira iz denarja prevzete firme in zame je povsem isto ali iz enormno velike plače prevzemnikov, nagrad, dividend… ali prodaje nepremičnin. V konkretnem primeru bi lahko primskovo prodali BauMaksu pa kaj. To zame kot zagrizenega legitimista povsem velja, če bi bili 100% lastniki, a niste bili. Predpostavimo, da ste s “kaznivo” transakcijo oškodovali Merkur, ampak oškodovali bi ga tudi z ekscesnimi plačami ali 50% izplačilom dobička ali …
      Zame kot legitimista je ključno vprašanje, ali so ostali lastniki Merkurja vedeli za preprodajo primskovega. No v bistvu to sploh ni relevantno, saj so se ob samem sodelovanju pri prevzemu strinjali, da bo Merkur financiral prevzem. Plus če bi se čutili opeharjeni – kar je trdil tožilec, bi vas morali oni tožiti. Tako pa smo bili po moje priča čarovniškemu procesu pri katerem je bil hudič kao oškodovani solastniki. Tožilec je na TV zatrdil, da prevzem ni bil kazniv, zazo je bila za obtožbo potrebna kreativnost (pišem po spominu).

      Kako to, da vas ostali lastniki niso poizkusili reševati, recimo s trditvijo, da so se strinjali s preprodajo, bi lahko pristali z vami na posebni lokaciji?

      Držite se

  7. Nedavno berem prispevek bivšega pravobranilca, Janez Krnca, ki nas spomni in opiše, kako smo ob osamosvojitvi spremenili sistem družbene ureditve, kjer je bil zopet usodna sprememba oz. odprava družbene lastnine. G. Krnc korektno ugotavlja in pravi:«Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji so v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli poskrbeli, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu.«
    Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.«
    Politika pa je šele koncem leta 2007 predlagala spremembo zakona o prevzemih, ki preprečuje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. Večina držav EU prevzemniku prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Naša država žal torej temu do tedaj ni sledila. A celo zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 že vsebuje »izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku«.
    V sporočilu za javnost o seji Vlade, 28. novembra 2007, namreč piše: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave itd. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe.
    Naša država pa temu torej ni sledila, niti ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Šele s spremembo Zakona o prevzemih koncem l. 2007/8 država prepove zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Nerazumljivo je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ko je šlo očitno za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe oz. drugih deležnikov družbe. Kaj je počela stroka? Znano je, da je dr. Jože Mencinger nasprotoval privatizaciji z razdelitvijo, ter je zagovarjal odplačni način, saj so podjetja potrebovala sredstva-kapital. Zato ni razumljivi razlaga dr. Mencingerja in ne njegovo pričakovanje, da naj bi bili prejemniki certifikatov, s čimer je bilo razdeljeno skupno družbeno premoženje, kar še prinosniki potrebnih sredstev, ki so jih podjetja tedaj nujno potrebovala. Zato zanj certifikatski lastniki niso bili pravi lastniki, saj je zagovarjal odplačno privatizacijo.
    Ali pa je bila privatizacija oz. prevzem oz. nakup podjetja s kreditom s zastavo delnic podjetja res odplačni način privatizacije, čeprav je potem kar podjetje asistiralo pri vračanju kredita menedžerjev? Takšen prevzem je nasprotje odplačni privatizaciji, saj menedžer ni vložil lastnih sredstev v podjetje, temveč je podjetje plačevalo njegov kredit, če je to zmoglo, mnoga to niso. A vsako podjetje se je za stroške kredita izčrpavalo in oškodovalo. To je v EU torej prepovedano. Vendar je znana njegova znana izjava v Gospodarskem vestniku, leta 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako j prevzemali podjetja brez lastnega denarja, na račun razvoja in oškodovanja podjetij, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike.
    Dr. Mencinger pa se še vedno kot pravnik danes čudi temu, češ da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. ? Tudi veliko najemanje kreditov cerkvene ekonomije oziroma Zvonov za posle, predvsem za prevzeme podjetij, za katere so bile kot garancija za vračilo kreditov zastavljeni predvsem vrednostni papirji, delnice prevzetega podjetja, je očiten znak in značilnost slovenske tajkunske privatizacije in velik prispevek k bančni luknji, ki jo sedaj plačujemo davkoplačevalci.
    Ne pozabimo, da je predsednik države gospod Milan Kučan je v televizijskem pogovoru, v torek 15. januarja 2002, med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Žal se je zmotil. Čeravno je bil vodilni politik in pravnik. Obveljala so priporočila ekonomista in pravnika dr. Jožeta Mencingerja, bivšega rektorja in gospodarskega ministra. Kdo vse je v državi zavajal in zatajil ali ni dojel direktive EU? Kdo bo kdaj nosil odgovornost za oškodovanja vseh tako privatiziranih podjetij in seveda posledično za propad mnogih teh podjetij in za veliko bančno luknjo?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *