Kdaj so pravzaprav nastali slabi krediti

Slabi krediti, izgubljen denar v slovenskih bankah so danes verjetno eden največjih problemov naše ekonomije, pravzaprav kar slovenske družbe kot celote (glede na vpletenost v vse pore našega življenja). Zaradi njihove sanacije se je enormno povečal slovenski javni dolg, obremenilo davkoplačevalce ter znižala gospodarska rast in blaginja prebivalstva. Znesek problematičnih (slabih) kreditov se je povzpel na preko 10 milijard evrov in del tega so banke pokrile s svojim kapitalom, dodatno pa je z dokapitalizacijo državnih bank in poroštvi vstopila tudi država.

V svojih poročilih Banka Slovenije (Poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepih, december 2013) na sledeč povzema razloge za takšno stanje: »Gospodarska recesija je razkrila pomanjkljivosti upravljanja s tveganji bank v obdobju visoke konjunkture. Ob krčenju prihodkov in naraščajočih izgubah podjetij je začel naraščati obseg nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev z zamudami nad 90 dni ali razvrščenih v najnižja bonitetna razreda (D in E) je do oktobra 2013 dosegel 20,9%, oziroma 9,5 milijard evrov.«

Takšna, splošno sprejeta interpretacija je sicer točna – zaradi poslabšanih pogojev poslovanja in prevelikega obsega posojil, veliko podjetij ni bilo več sposobno servisirati bančnih obveznosti in vsak dan več kreditov je razvrščenih med slaba posojila. Vseeno pa gre pri tem za en pomemben vidik, ki se praviloma nikoli ne omenja.

Če nekoliko natančneje analiziramo bilance podjetij ugotovimo, da ne gre v tolikšni meri za poslabšanje poslovanja gospodarskih družb. Mnogo večji vpliv na današnji obseg slabih kreditov ima na eni strani sprememba kriterijev po katerih banke odobravajo in  presojajo kvaliteto posojil, na drugi pa prekinitev nekdanje prakse rednega obnavljanja in podaljševanja zapadlih posojil. Seveda se s takšno interpretacijo odgovorni v bankah, revizorji in nadzorniki ne bi strinjali, saj postavlja pod vprašanje kvaliteto njihovega dela, a poglejmo konkretne številke.

Omenjena desetmilijardna izguba pri posojilih temelji na današnjih ocenah revizorjev, bančnih regulatorjev ter opravljenih stresnih testih mednarodno priznanih in ustrezno cenjenih institucij (mislim tudi na nagrajevanje teh gospodov po 4.000 evrov za njihov delovni dan, kot lahko razberemo iz poročila Banke Slovenije o teh stroških). Kot ključni kriterij za odobravanje ter oceno tveganosti obstoječih posojil in zadolženosti podjetij, se poleg neplačevanja trenutno najbolj izpostavlja denarni tok posojilojemalca. Ves dolg nad praviloma 4-kratnikom EBITDA (dobička pred obračunom obresti in amortizacije ali drugače povedano, letno razpoložljivimi sredstvi za odplačevanje kreditov) že opredelimo kot problematičen kredit. Po tem merilu je danes v gospodarstvu (po zadnjih razpoložljivih bilancah na dan 31.12.2012 in do kakšnih večjih sprememb od takrat ni prišlo) kar blizu 15 milijard po različnih poimenovanjih problematičnih, spornih, slabih, presežnih kreditov. In razumljivo so prisotne dileme, dvomi, vprašanja, kako je lahko prišlo do tako visokega obsega teh kreditov, kaj je temu razlog, kakšne so posledice ter seveda tudi, kdo je temu kriv in zato odgovoren.

Za iskanje odgovora je potrebno pogledati, kakšni so bili kriteriji presoje odobravanja in ocene tveganja kredita v času pospešenega najemanja kreditov v slovenskem gospodarstvu. V času med 2002 in 2008 so namreč vse gospodarske družbe povečale skoraj za štirikrat povečale obveznosti do bank (od 8 na 30 milijard evrov). Iz tega obdobja tudi izvirajo praktično vsi krediti, ki se danes opredeljujejo kot slabi ali rizični. In leta 2008, ko je bil obseg posojil najvišji, blizu 30 milijard evrov, je bilo po takratnih kriterijih in ocenah vseh pristojnih institucij, v slovenskem gospodarstvu le dobra milijarda evrov slabih posojil.

V tistem obdobju so se kredite odobravali ali presojali glede na vrednost premoženja, ki se je s tem kreditom kupovalo. Prvenstveno se je torej gledala vrednost nepremičnin ali finančnih naložb in če je bil kredit s tem premoženjem pokrit, potem se je tako posojilo obravnavalo kot kvalitetna bančna naložba. Ne glede na že dokaj visoke cene tako nepremičnin kot delnic (v šestih letih od 2002. leta so se cene nepremičnin podvojile, delnic pa početverile), je bilo splošno pričakovanje, da bodo rasle še naprej in s tem omogočile dodatno zavarovanje kreditov. Zaradi takih ocen, so banke odobravale tudi kredite »ena za ena«, torej brez pologa za 100 % vrednosti kupljenega premoženja in takšna praksa je bila v zadnjih letih pred nastopom krize dokaj pogosta tudi v tujini (in se potem odrazila v velikih izgubah). Takšno prepričanje in ocenjevanje je bilo prisotno pri vseh vključenih v procese kreditiranja in temu ni nihče nasprotoval (od vodstev v podjetjih in bankah – domačih in tujih, do vseh uglednih tudi tujih revizorskih hiš ter državnih regulatorjev in nadzornikov, tujih finančnih institucij, vključno z ekonomsko stroko in organi oblasti).

Da je temu tako, da so do leta 2008 veljali popolnoma drugačni kriteriji za presojo problematičnosti ali varnosti kredita, potrjujejo analize poslovanja gospodarskih družb za ves čas od leta 2002, ko se je pričela pospešena aktivnost odobravanja kreditov s strani bank, domačih in tujih.

Na spodnjem grafikonu prikazujemo, kaj se je dogajalo s krediti, če bi jih ves čas od leta 2002 presojali po današnjih kriterijih. Če postavimo mejo tveganosti na faktorju 10 (torej ves dolg nad 10-kratnikom denarnega toka je problematičen), potem je danes takih kreditov za okoli 10 milijard ali okoli četrtina vseh, a podobna številka je bila že tudi leta 2009, le da so bili takrat vsi akterji prepričani in ocenjevali, da ti krediti niso problematični. Na grafikonu je lepo razvidno kakšna je bila uradna ocena slabih kreditov po takrat veljavnih kriterijih sprejetih s strani vseh odgovornih institucij (rumeni stolpci) in kakšna je razlika do obsega slabih kreditov po današnjih merilih (rdeči stolpci). Nominalno je bila v začetnih letih razlika seveda manjša zaradi manjšega obsega skupnih kreditov, a delež tako izračunanih je bil več ali manj celotno obdobje enak, okoli četrtino, tudi v najboljših letih.

Vir: bilance gospodarskih družb Slovenije, AJPES; Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Drug kriterij za presojo kvalitete bančnih posojil, pa je seveda redno odplačevanje zapadlih obveznosti. Nekdaj, do leta 2008 so se krediti večinoma res pravočasno odplačevali kljub sicer podobni bilančni strukturi kot jo beležimo sedaj. Tudi ta sposobnost podjetij je bila do leta 2008 pogojena z drugimi razlogi, ne z uspešnostjo poslovanja. Natančna analiza vseh gospodarskih družb namreč pokaže, da so se krediti vračali večinoma z najemanjem novih ali podaljševanjem obstoječih. Glede na strukturo financiranja, morajo slovenska podjetja letno vrniti približno 40 % vseh najetih posojil pri bankah, vendar je bilo kar 85 % vseh teh posojil vrnjenih z obnovitvijo ali odobritvijo novih.

Pretežni del posojilnih obveznosti potrebuje gospodarstvo dolgoročno, stalno in zato jih lahko pravočasno odplačuje le z odobravanjem novih posojil. Vemo na primer, da se zaloge običajno financirajo s kratkoročnimi posojili, ki vsako leto zapadejo. A vemo tudi (vsaj nekdaj smo), da te zaloge podjetje potrebuje stalno, kar pomeni, da tudi kredit zanje. In če se tok teh novih posojil ustavi, kot se je uveljavila bančna praksa po letu 2008, potem vse več podjetij ni sposobno odplačevanja. Gre v bistvu za zelo podobno prakso kot to velja tudi za državni dolg. Tudi Nemčija, kot gospodarsko najbolj uspešna in stabilna država, ni v zadnjih petdesetih letih odplačala niti evra svojega javnega dolga (2,1 tisoč milijard evrov) drugače, kot z najemom novih posojil oz. novih izdaj obveznic. In to velja tudi za najbolj uspešna podjetja v tujini. Večina posojil se vrača z najemanjem novih in če zaradi poslabšanih poslovnih rezultatov podjetju to onemogočimo, zaide samo še v toliko večje probleme in nelikvidnost.

Če torej povzamemo, so današnji slabi krediti v pretežni meri rezultat poslovne prakse do leta 2008, ko so se krediti redno podaljševali ter odobravali in ocenjevali pretežno na osnovi vrednosti premoženja (nepremičnin, finančnih naložb), ki se je kupovalo s temi krediti in ne na osnovi denarnega toka, kot je kriterij za oceno kreditov danes. Takratno prakso so sprejemali tako v podjetjih kot bankah, prav tako pa so se z njo strinjale tudi vse institucije, tako domače kot tuje, ki so pregledovale in dajale pozitivno oceno bilanc podjetij in bank (mislim na vse revizorje, nadzorni organi v Banki Slovenije, državni regulatorji ter ekonomska stroka, ki je sodelovala pri pripravi poslovnih načrtov in investicijskih projektov). Nedvomno so bili ob tem tudi posojila katerih razlog za odobritev je bil mogoče kaka drugačna intervencija ter osebna korist in taki primeri so razumljivo predmet preiskave, a večina vseh danes ugotovljenih slabih kreditov izhaja omenjene splošne poslovne prakse. Če bi nadzorne institucije že takrat uporabljale današnje kriterije presoje, bi večino teh slabitev morali oblikovati že v obdobju 2002 – 2008, kot so bili praktično tudi vsi danes problematični krediti odobreni, a tega ni nihče zahteval niti tako ocenjeval. Danes pa se iste osebe sprašujejo, zakaj so nastali slabi krediti in kdo je zanje kriv.

Bine Kordež

12.4.2014

Kako obvladamo načrtovanje javnih financ

Po daljšem času sem se odločil, da bi ponovno začel z objavami kakih aktualnih tekstov, predvsem s področja ekonomije, mogoče pa počasi tudi kaj drugega. Na žalost nimam dostopa do spleta, tako da sem nekoliko omejen pri pridobivanju podatkov in komuniciranju, a se do določene mere to da nadomestiti preko CD in klasično izmenjavo pošte, le traja nekaj dlje.

Po padcu nepremičninskega zakona in iskanju vira za nadomestitev, so seveda davki zopet zelo aktualna tema. Ob obravnavi lanskoletnih davčnih prilivov se zato pogosto omenja tudi davek od dohodka pravnih oseba ali preprosteje, davek na dobiček podjetij. Le-ta je bil namreč lani preko 300 milijonov nižji kot leto poprej. Gre za izpad, ki je za polovico višji kot bi bil celotni učinek nepremičninskega davka ali dvakrat višji, kot smo lani dodatno zbrali z dvigom stopenj DDV. Logična razlaga izpada davka na dobiček so seveda poslabšani gospodarski rezultati, saj vsak dan prebiramo o težavah tega ali onega podjetja ter gospodarstva v celoti.

Dejansko pa so razlogi za to zmanjšanje prilivov čisto drugi. In če lahko razumemo sklepanje običajnega državljana, je težje razumeti pojasnilo Davčne uprave. V enem od dnevnih časopisov smo namreč lahko prebrali njihovo izjavo, da je to posledica predvsem padca gospodarske aktivnosti (poleg sprememb davčne zakonodaje). Resnica je namreč v tem, da je ta izpad v celoti posledica znižanja obdavčitve, medtem ko so bili rezultati gospodarstva več ali manj nespremenjeni. Celotni dobiček od katerega podjetja plačujejo davek na dobiček, je bil namreč v letu 2012 (osnova za akontacije v letu 2013) popolnoma enak kot leto poprej in tudi v letu 2010. Podjetja, ki so poslujejo z dobičkom in plačujejo davek, so namreč v letu 2010 naračunala 3,02 milijarde celotnega dobička, leto kasneje 3,08 in leta 2012 enak znesek. Poslovni rezultati gospodarstva se torej v omenjenih treh letih niso poslabševali, beležimo celo skromno rast in zato nižji davek iz dobička tudi ne more biti posledica»padca gospodarske aktivnosti«, kot lahko beremo.

Verjamem, da so takšni rezultati poslovanja gospodarski družb za večino presenetljivi, a to je pač slika celote, ki je drugačna, kot lahko sklepamo iz vsakodnevnih objav o stečajih in finančnih problemih. Mogoče še en tak presenetljiv podatek glede prezadolženosti podjetij. Precejšen del kreditov imajo podjetja z neustrezno finančno strukturo in tam se tudi skrivajo vsem znani slabi krediti, vendar ta podjetja ustvarjajo »samo« nekje med 10 in največ 20 % dodane vrednosti ali prihodkov celotnega gospodarstva (odvisno od kriterija kako strogo merimo prezadolženost). Podjetja, ki nimajo nekih problemov s financiranjem, torej realizirajo preko 80 % vseh rezultatov gospodarstva, več kot štiri petine dohodka ustvarjajo finančno zdrava podjetja.

 

Celotni dobiček podjetij v letu 2012 je bil torej enak kot v letu 2011 in 300-milijonsko znižanje vplačil davka na dobiček je v celoti posledica sprememb davčne zakonodaje. Prejšnja vlada je namreč v letu 2012 znižala davčno stopnjo z 20 % najprej na 18 % in nato na 17 %, dodatno pa uvedla še nekatere olajšave, ki so znižale efektivno (dejansko) davčno stopnjo na vsega 12 %. V povprečju torej podjetja od leta 2012 plačujejo od dobička efektivno samo 12 % davek, verjetno kar enega najnižjih v Evropi.

Namen tega znižanja je bil sicer dobronameren – vlada je želela s tem spodbuditi gospodarsko rast in znižanje davkov je eden od klasičnih ukrepov liberalnega pristopa reševanja gospodarskih problemov. Vendar empirične raziskave zadnjih let kažejo, da temu ni tako, da je to lažen mit. To je lepo predstavil tudi prof. JP Damijan v članku »Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?« na svojem blogu www.damijan.org dne 29.1.2014. Nižji davki namreč dokazano povečujejo samo neenakost, kot je zapisal. Vlada je kljub temu v okviru varčevalnih ukrepov (znameniti ZUIJF) sprejela te olajšave za lastnike podjetij. Rezultat pa je bil takšen, da ob približno 300 ali 400 milijonih privarčevanih sredstev s sprejetjem ZUIJF-a, v proračunu leta 2013povzročila tudi 300 milijonski izpad davka na dobiček. Ob tem, da to ni prineslo nobene gospodarske rasti.

Nižja davčna stopnja in olajšave pri obračunu davka na dobiček je torej povzročila približno 140 milijonov manj davka na dobiček v letu 2013. Od kje pa potem še razlika 170 milijonov? To pa je posledica načina plačevanja tega davka, ki ga naši načrtovalci proračuna izgleda še ne obvladajo v celoti. Davek na dobiček se seveda poračunava za nazaj, potem ko so dokončno znani rezultati poslovanja za posamezno leto. Nižje davčne stopnje so začele veljati že za leto 2012 in nižji davek bi načeloma moral vplivati že na ta proračun. Vendar pa so se celo leto plačevale akontacije davka še po višjih stopnjah in prejšnja vlada je vse te prilive v skladu z zakonodajo lepo vključila v takratni proračun – poračun pa je prišel v letu 2013, ko je bil davek nižji za omenjenih 140 milijonov ter še 170 milijonov poračuna za leto 2012.

Takšna gibanja so bila ob korektnem načrtovanju proračuna popolnoma predvidljiva (konec koncev bi jih morali predvideti, preračunati in točno predstaviti že pri predlogu sprememb davka na dobiček – če ne ga ne bi smeli sprejeti). A načrtovalci so to mirno »pozabili« (namensko ali nenamensko, oboje je zaskrbljujoče – prvo zaradi načrtnega zavajanja, drugo zaradi nestrokovnosti). V prvem predlogu proračuna za 2013 iz oktobra 2012 so tako predvideli samo 180 milijonov nižje prilive. Aktualna vlada je to »opazila« in v junijskem rebalansu so številke že točne.

Ob tem je mogoče zanimiva še primerjava proračunskega deficita, če ta izpad davka na dobiček upoštevamo v letu v katerem je nastal. Vemo, da je bil lanski proračunski primanjkljaj 1,53 milijarde evrov, leto pred tem pa 1,11 milijarde, torej se je povečal za 40 %. Z omenjeno korekcijo pa bi bil porast samo še od 1,28 na 1,36 milijarde, torej le za 7 % (z izločitvijo povečanega plačila obresti na javni dolg, je bil realno celo za 17 % nižji). Tu se vidi, kako hitro se lahko neke številke interpretirajo na popolnoma drugačen način in predstavi drugačna slika. Na žalost pa se iz omenjenega pojasnila vidi, da tudi Davčna uprava, ki naj bi bila tudi sokreator davčne politike, ne uvidi točno razlogov in posledic ukrepov finančne politike.

Če torej povzamemo – največje odstopanje pri davkih v lanskem proračunu je bil 300-milijonski izpad davka na dobiček. Ta izpad je v celoti posledica sprememb davčne zakonodaje, ki je znižal dejansko obdavčitev dobičkov podjetij na vsega 12 %. Cilj je bil pospešiti gospodarsko aktivnost, a je povzročil samo povečanje proračunskega primanjkljaja in potrebo po uvedbi drugih davkov. Davek je bil nižji že v letu 2012, vendar so bile akontacije in prilivi v tem letu še po stari zakonodaji, tako, da je bilo leto 2013 obremenjeno z dvoletnim izpadom. Ker letos poračuna za nazaj ne bo, bo priliv iz tega naslova zopet višji (predvidoma 160 milijonov ob predpostavki, da so rezultati poslovanja podjetij lani podobni kot predlani).

Bine Kordež, 6.4.14