Feed on
Posts
Comments

Slabi krediti, izgubljen denar v slovenskih bankah so danes verjetno eden največjih problemov naše ekonomije, pravzaprav kar slovenske družbe kot celote (glede na vpletenost v vse pore našega življenja). Zaradi njihove sanacije se je enormno povečal slovenski javni dolg, obremenilo davkoplačevalce ter znižala gospodarska rast in blaginja prebivalstva. Znesek problematičnih (slabih) kreditov se je povzpel na preko 10 milijard evrov in del tega so banke pokrile s svojim kapitalom, dodatno pa je z dokapitalizacijo državnih bank in poroštvi vstopila tudi država.

V svojih poročilih Banka Slovenije (Poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepih, december 2013) na sledeč povzema razloge za takšno stanje: »Gospodarska recesija je razkrila pomanjkljivosti upravljanja s tveganji bank v obdobju visoke konjunkture. Ob krčenju prihodkov in naraščajočih izgubah podjetij je začel naraščati obseg nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev z zamudami nad 90 dni ali razvrščenih v najnižja bonitetna razreda (D in E) je do oktobra 2013 dosegel 20,9%, oziroma 9,5 milijard evrov.«

Takšna, splošno sprejeta interpretacija je sicer točna – zaradi poslabšanih pogojev poslovanja in prevelikega obsega posojil, veliko podjetij ni bilo več sposobno servisirati bančnih obveznosti in vsak dan več kreditov je razvrščenih med slaba posojila. Vseeno pa gre pri tem za en pomemben vidik, ki se praviloma nikoli ne omenja.

Če nekoliko natančneje analiziramo bilance podjetij ugotovimo, da ne gre v tolikšni meri za poslabšanje poslovanja gospodarskih družb. Mnogo večji vpliv na današnji obseg slabih kreditov ima na eni strani sprememba kriterijev po katerih banke odobravajo in  presojajo kvaliteto posojil, na drugi pa prekinitev nekdanje prakse rednega obnavljanja in podaljševanja zapadlih posojil. Seveda se s takšno interpretacijo odgovorni v bankah, revizorji in nadzorniki ne bi strinjali, saj postavlja pod vprašanje kvaliteto njihovega dela, a poglejmo konkretne številke.

Omenjena desetmilijardna izguba pri posojilih temelji na današnjih ocenah revizorjev, bančnih regulatorjev ter opravljenih stresnih testih mednarodno priznanih in ustrezno cenjenih institucij (mislim tudi na nagrajevanje teh gospodov po 4.000 evrov za njihov delovni dan, kot lahko razberemo iz poročila Banke Slovenije o teh stroških). Kot ključni kriterij za odobravanje ter oceno tveganosti obstoječih posojil in zadolženosti podjetij, se poleg neplačevanja trenutno najbolj izpostavlja denarni tok posojilojemalca. Ves dolg nad praviloma 4-kratnikom EBITDA (dobička pred obračunom obresti in amortizacije ali drugače povedano, letno razpoložljivimi sredstvi za odplačevanje kreditov) že opredelimo kot problematičen kredit. Po tem merilu je danes v gospodarstvu (po zadnjih razpoložljivih bilancah na dan 31.12.2012 in do kakšnih večjih sprememb od takrat ni prišlo) kar blizu 15 milijard po različnih poimenovanjih problematičnih, spornih, slabih, presežnih kreditov. In razumljivo so prisotne dileme, dvomi, vprašanja, kako je lahko prišlo do tako visokega obsega teh kreditov, kaj je temu razlog, kakšne so posledice ter seveda tudi, kdo je temu kriv in zato odgovoren.

Za iskanje odgovora je potrebno pogledati, kakšni so bili kriteriji presoje odobravanja in ocene tveganja kredita v času pospešenega najemanja kreditov v slovenskem gospodarstvu. V času med 2002 in 2008 so namreč vse gospodarske družbe povečale skoraj za štirikrat povečale obveznosti do bank (od 8 na 30 milijard evrov). Iz tega obdobja tudi izvirajo praktično vsi krediti, ki se danes opredeljujejo kot slabi ali rizični. In leta 2008, ko je bil obseg posojil najvišji, blizu 30 milijard evrov, je bilo po takratnih kriterijih in ocenah vseh pristojnih institucij, v slovenskem gospodarstvu le dobra milijarda evrov slabih posojil.

V tistem obdobju so se kredite odobravali ali presojali glede na vrednost premoženja, ki se je s tem kreditom kupovalo. Prvenstveno se je torej gledala vrednost nepremičnin ali finančnih naložb in če je bil kredit s tem premoženjem pokrit, potem se je tako posojilo obravnavalo kot kvalitetna bančna naložba. Ne glede na že dokaj visoke cene tako nepremičnin kot delnic (v šestih letih od 2002. leta so se cene nepremičnin podvojile, delnic pa početverile), je bilo splošno pričakovanje, da bodo rasle še naprej in s tem omogočile dodatno zavarovanje kreditov. Zaradi takih ocen, so banke odobravale tudi kredite »ena za ena«, torej brez pologa za 100 % vrednosti kupljenega premoženja in takšna praksa je bila v zadnjih letih pred nastopom krize dokaj pogosta tudi v tujini (in se potem odrazila v velikih izgubah). Takšno prepričanje in ocenjevanje je bilo prisotno pri vseh vključenih v procese kreditiranja in temu ni nihče nasprotoval (od vodstev v podjetjih in bankah – domačih in tujih, do vseh uglednih tudi tujih revizorskih hiš ter državnih regulatorjev in nadzornikov, tujih finančnih institucij, vključno z ekonomsko stroko in organi oblasti).

Da je temu tako, da so do leta 2008 veljali popolnoma drugačni kriteriji za presojo problematičnosti ali varnosti kredita, potrjujejo analize poslovanja gospodarskih družb za ves čas od leta 2002, ko se je pričela pospešena aktivnost odobravanja kreditov s strani bank, domačih in tujih.

Na spodnjem grafikonu prikazujemo, kaj se je dogajalo s krediti, če bi jih ves čas od leta 2002 presojali po današnjih kriterijih. Če postavimo mejo tveganosti na faktorju 10 (torej ves dolg nad 10-kratnikom denarnega toka je problematičen), potem je danes takih kreditov za okoli 10 milijard ali okoli četrtina vseh, a podobna številka je bila že tudi leta 2009, le da so bili takrat vsi akterji prepričani in ocenjevali, da ti krediti niso problematični. Na grafikonu je lepo razvidno kakšna je bila uradna ocena slabih kreditov po takrat veljavnih kriterijih sprejetih s strani vseh odgovornih institucij (rumeni stolpci) in kakšna je razlika do obsega slabih kreditov po današnjih merilih (rdeči stolpci). Nominalno je bila v začetnih letih razlika seveda manjša zaradi manjšega obsega skupnih kreditov, a delež tako izračunanih je bil več ali manj celotno obdobje enak, okoli četrtino, tudi v najboljših letih.

Vir: bilance gospodarskih družb Slovenije, AJPES; Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Drug kriterij za presojo kvalitete bančnih posojil, pa je seveda redno odplačevanje zapadlih obveznosti. Nekdaj, do leta 2008 so se krediti večinoma res pravočasno odplačevali kljub sicer podobni bilančni strukturi kot jo beležimo sedaj. Tudi ta sposobnost podjetij je bila do leta 2008 pogojena z drugimi razlogi, ne z uspešnostjo poslovanja. Natančna analiza vseh gospodarskih družb namreč pokaže, da so se krediti vračali večinoma z najemanjem novih ali podaljševanjem obstoječih. Glede na strukturo financiranja, morajo slovenska podjetja letno vrniti približno 40 % vseh najetih posojil pri bankah, vendar je bilo kar 85 % vseh teh posojil vrnjenih z obnovitvijo ali odobritvijo novih.

Pretežni del posojilnih obveznosti potrebuje gospodarstvo dolgoročno, stalno in zato jih lahko pravočasno odplačuje le z odobravanjem novih posojil. Vemo na primer, da se zaloge običajno financirajo s kratkoročnimi posojili, ki vsako leto zapadejo. A vemo tudi (vsaj nekdaj smo), da te zaloge podjetje potrebuje stalno, kar pomeni, da tudi kredit zanje. In če se tok teh novih posojil ustavi, kot se je uveljavila bančna praksa po letu 2008, potem vse več podjetij ni sposobno odplačevanja. Gre v bistvu za zelo podobno prakso kot to velja tudi za državni dolg. Tudi Nemčija, kot gospodarsko najbolj uspešna in stabilna država, ni v zadnjih petdesetih letih odplačala niti evra svojega javnega dolga (2,1 tisoč milijard evrov) drugače, kot z najemom novih posojil oz. novih izdaj obveznic. In to velja tudi za najbolj uspešna podjetja v tujini. Večina posojil se vrača z najemanjem novih in če zaradi poslabšanih poslovnih rezultatov podjetju to onemogočimo, zaide samo še v toliko večje probleme in nelikvidnost.

Če torej povzamemo, so današnji slabi krediti v pretežni meri rezultat poslovne prakse do leta 2008, ko so se krediti redno podaljševali ter odobravali in ocenjevali pretežno na osnovi vrednosti premoženja (nepremičnin, finančnih naložb), ki se je kupovalo s temi krediti in ne na osnovi denarnega toka, kot je kriterij za oceno kreditov danes. Takratno prakso so sprejemali tako v podjetjih kot bankah, prav tako pa so se z njo strinjale tudi vse institucije, tako domače kot tuje, ki so pregledovale in dajale pozitivno oceno bilanc podjetij in bank (mislim na vse revizorje, nadzorni organi v Banki Slovenije, državni regulatorji ter ekonomska stroka, ki je sodelovala pri pripravi poslovnih načrtov in investicijskih projektov). Nedvomno so bili ob tem tudi posojila katerih razlog za odobritev je bil mogoče kaka drugačna intervencija ter osebna korist in taki primeri so razumljivo predmet preiskave, a večina vseh danes ugotovljenih slabih kreditov izhaja omenjene splošne poslovne prakse. Če bi nadzorne institucije že takrat uporabljale današnje kriterije presoje, bi večino teh slabitev morali oblikovati že v obdobju 2002 – 2008, kot so bili praktično tudi vsi danes problematični krediti odobreni, a tega ni nihče zahteval niti tako ocenjeval. Danes pa se iste osebe sprašujejo, zakaj so nastali slabi krediti in kdo je zanje kriv.

Bine Kordež

12.4.2014

5 Responses to “Kdaj so pravzaprav nastali slabi krediti”

  1. Tone Martinjak says:

    Res smo bedna država. Napisano bi moralo biti jasno vsaj 80% državljanom, namesto tega pa prirejamo lov na čarovnice. Inkvizicija in zažiganje čarovnic je bilo inteligentnejše početje.

  2. Matjaž says:

    Lepo povedano. Kot vedno.
    A kaj ko lovci na čarovnice tipa Kozina ali politikanti tipa Lahovnik teh stvari ne razumejo. Važno je, da se rajo permanetno drži v psihozi in da se ji da krvi.

  3. aleksander says:

    Spoštovani,
    vi govorite o kreditih, ki so , da tako rečem , normalni v vsakem gospodarstvu po vsem svetu. Mislim, na kratkoročne kredite za zaloge, najemanje novih kreditov za odplačevanje starih (če je to celo pod boljšimi pogoji je to lahko odličen posel). Problem pri nas so tako imenovani “tajkunski ” krediti, torej krediti s katerimi se ne nabavljajo zaloge, niti ničesar ne odplačuje, temveč se samo na tak način prevzema (kupuje) podjetje, s strani vodilnih managerjev. Taki krediti ne prinašajo nobene dodane vrednosti, z njimi se nabavlja zaloga, ne gradi nova tovarna , nova trgovina, posodablja proizvodnja ipd., ampak samo lastnini. Takšni krediti so pripeljali Slovenijo ali vsaj naše bančništvo do te ogromen “luknje” , ki jo je drćžava zakrpala z davkoplačevalskim denarjem. K temu so pripomogli še krediti za že vnaprej sporne naložbe, torej anložbe, ki četudi bi se dokončali bi najverjetneje prinašale izgubo in se kredit spet ne bi vračal (primer Stožice). Na primer Zvonove je v glavnem potopil T2, ki je sicer dobra investicija, vrhunsko telekomomunikacijsko podjetje ampak je zato bilo porabljeno očitno preveč sposojenega denarja.
    Vprašanje:
    Z vami se vglavnem strinjam, tudi ko ste nekoč pisali na nekem drugem blogu ali kakšnem časopisu, vendar bi vas vprašal naslednje.
    - Če bi vi bili bankir, na kakšen anćin in po kakšnih kriterijih bi podelejavli kredite (kot v grafikonu, starih rumenih, novih rdečih ali obstaja kaksen še boljsi in bolj varen model?)
    - bi podelili še tistih manjkajočih nevem okrog 30 miljonov Grepu za dokonačanje Stažic (trg. centra)
    - bi podeljevali kredite za prevzeme podjetij samo na podlagi vrednosti nepremičinin v tistem trenutku?
    Želim vam lep dan
    lp
    a.

  4. Bine Kordež Bine Kordež says:

    Spoštovani g. Aleksander,
    Vaša ocena o posledicah »tajkunskih« kreditov seveda temelji na nekem splošno oblikovanem mnenju o teh posojilih, ki pa v glavnem ne ustreza resničnim podatkom. V javnosti se dnevno izpostavlja deset ali dvajset primerov in to se je posplošilo na celotno problematiko kreditiranja, kakšne poglobljene analize pa ni delal nihče. Zato nekaj podatkov.

    Krediti, ki so bili namenjeni prevzemom podjetij in kjer se danes pojavlja problem odplačevanja, predstavljajo okoli 10 % vseh problematičnih posojil v Sloveniji. Večina problematičnih posojil izvira iz širokega nabora ostalih, nekaj tisoč podjetij, razlog pa je običajno financiranje prevelike naložbene aktivnosti podjetij v osnovna sredstva in finančne naložbe po previsokih cenah. V krizi so cene premoženja močno padle, prav tako poslovni rezultati in če podjetja niso imela zadosti kapitala, se je izguba izkazala na bančnih posojilih. Med ostalimi podjetji lahko omenimo še gradbena podjetja, kjer je prav tako okoli 10 % vseh slabih posojil. Tudi tam so razlog za slaba posojila praviloma velika naložbe teh podjetij in ne lastninjenje (gradbena podjetja so bila kupljena že precej na začetku privatizacije po relativno nizkih cenah in to tudi ni obremenjevalo podjetij).

    V Sloveniji je bilo izpeljano verjetno okoli tisoč prevzemov podjetij, a večina njih je bila kar uspešno zaključenih (o njih se ne govori veliko), predvsem zato, ker so bila kupljena dokaj poceni in kupnina podjetij finančno ni obremenjevala. Dodatno so temu sledila še leta splošne gospodarske rasti. Nekaj podjetij, ki pa so danes izpostavljena kot najbolj sporni prevzemi, pa je bilo kupljenih v obdobju (pre)visokih cen, čemur je sledila še kriza in to je ključni razlog, da so te zgodbe propadle.

    Ne glede na to, pa je kredit dan za nakup podjetja (lastniškega deleža) po vsebini vseeno enak kreditu za zaloge ali nepremičnino. Do problema je prišlo, ker je vrednost deleža padla (kot opisano zgoraj), a še več slabih kreditov je nastalo, ker je vrednost nepremičnin kupljenih s posojili, padla. Prav tako pa pri tem praviloma pozabljamo na drugo strani – na tiste, ki so kupnino dobili. V primeru Merkurja in še veliko drugih, je država iztržila lepe zneske s prodajo svojih deležev (100 mio konkretno), a ker je bilo to precenjeno, danes pravzaprav pokriva tisto, kar je pokojninska blagajna dobila v letu 2007 preveč. Pri takratnih (pre)visokih zaslužkih seveda ni nihče govoril o »davkoplačevalskih« prejemkih, enako so seveda tiho tudi vsi posamezniki, ki so s prodajami delnic takrat ogromno zaslužili (zaposlen v Merkurju je za svoj certifikat dobil kar 25 tisoč evrov).

    Pa še konkretni odgovor:
    - če bi bil takrat bankir, bi verjetno ravnal podobno kot večina takratnih vključenih v odločanje (bankirji, revizorji, regulatorji) in imel manj stroge kriterije za odobritev kreditov, kot so v veljavi danes; to pomeni, da bi se v večji meri zanesel na vrednost kupljenega premoženja in ne vztrajal strogo na zahtevanem denarnem toku,
    - pri poslih, ki so začeti in pri podjetjih, kjer je zamrznjeno že veliko bančnega denarja, bi morale banke bolj pretehtati, kako podjetje usposobiti, da bo vsaj del tega denarja povrnjenega in ne preprosto prepustiti stečaju; zaradi takšne prakse (ki se še nadaljuje), po nepotrebnem propade marsikatero podjetje in posel, čeprav bi lahko banke z večjo aktivnostjo in dodatnimi sredstvi zagotovile večje poplačilo svojih dotedanjih vložkov

    o Poglejmo npr. primer Papirnice Radeče. Podjetje je ustvarjalo okoli 5 do 7 mio evrov dodane vrednosti na leto, več ali manj v izvozu, nato pa zašlo v finančne težave. Imelo je 30 mio kreditov in banke jih niso hotele več spremljati, zaradi česar je šlo podjetje v stečaj. Danes ga je kupil tujec za neke 4 milijone in dobil naj bi okoli 3 mio državnih subvencij, torej smo ga v bistvo podarili. Vseeno je to daleč bolje, kot da podjetje stoji, saj bo zopet zaposlovalo, ustvarjalo dodano vrednost in plačevalo davke. Če pa bi takrat banke celotni dolg pretvorile v kapital, postale 100 % lastniki, bi podjetje na trgu lahko pridobilo potrebna sredstva za tekoče poslovanje, vsako leto bi ustvarilo omenjenih 5 ali tudi več mio dodane vrednosti za ljudi in državo, banke pa bi ob prodaji delujočega podjetja za svoj lastniški delež vsekakor iztržile bistveno več kot pa bodo dobile iz stečajne mase. Za poslovne probleme podjetja so bile krive razmere ter verjetno tudi slabe poslovne odločitve, a potem je bila narejena še druga napaka pri razreševanju situacije in izgubljenih je bilo vsaj dodatnih 20 mio v izpadli dodani vrednosti ter iztržku podjetja. Zaradi vseh pritiskov na banke, se one raje ne odločijo nič in izgubijo vložena sredstva, kot da bi tvegala dodatne vložke, za katere bi jih nekdo potem kasneje preverjal (za stare izgube je pač kriv nekdo drug).
    - pri T-2 ni bil problem preveč sposojenega denarja, projekt je propadel, ker je bilo zanj porabljenega bistveno več denarja (zakaj, je drugo vprašanje), kot pa je bil projekt vreden; praviloma se napačno sklepa, da imajo problem podjetja zaradi prezadolženosti – problem imajo vedno zaradi neuspešnosti (nedobičkonosnosti, padca cen premoženja), to pa se kot problem vidi samo takrat, kadar ima podjetje premalo kapitala (Petrol je zaradi svoje naložbe v Istrabenz prav tako izgubil 200 mio, a to bank ni prizadelo, ker je imelo podjetje zadosti kapitala – vseeno to izgubili lastniki, konkretno tudi država, le da to ni tako odmevno kot pokrivanje izgube v bankah).

    Malo daljše pojasnilo, a vprašanja in dileme so bile širše zastavljene.

  5. stelladupure says:

    samostojni Podjetniki in posamezniki , ki si želijo posojila kratkoročno , srednjeročno ali dolgoročno za uresničitev projekta ali naložbe ; mi smo tukaj, da vam znesek, ki ga potrebujejo . Zagotavljamo do 2.000.000€ ( eur ) za financiranje projektov in dejavnosti . Pišite nam : serviceofloan99@gmail.com

Leave a Reply