Finančna pomoč države vzgoji otrok

Te dni je  bilo veliko razprave o plačevanju nadomestil za prevoze v šolo in na koncu se je (vsaj za dva meseca) denar našel. Ti izdatki gredo v sklop 2,1 milijarde raznih socialnih transferjev (otroški dodatki, štipendije, boleznine, nadomestila za porodniško, prehrano v šolah, prevoze, razlike v vrtcih in tako naprej), ki jih državljanom iz pobranih davkov zagotavlja proračun in druge javnofinančne blagajne. Ti izdatki so še do lani predstavljalo kar 80 % vsega zbranega DDV (lani 69 %). Večina tega gre najbrž na prave naslove, marsikaj pa tudi ne. Pri tem je zanimiva razporeditev sredstev, ki jih država namenja kot finančno pomoč staršem pri izdatkih za otroke.

Vemo, da so družine z nizkimi prejemki upravičene do izplačila otroškega dodatka. Prav tako so nam poznane tudi olajšave za otroke pri izplačilu plače. Da obstajajo, vemo iz vsakoletnega izpolnjevanja obrazcev za obračun plače, medtem ko konkretnih finančnih učinkov praktično skoraj nihče ne pozna.

Princip izplačevanja otroških dodatkov je seveda logičen. Manjše ko ima družina prejemke, večji so otroški dodatki, premožnejše družine pa do njih niso upravičene. Pri tem se je v zadnjih letih zaradi zlorab zelo »izboljšal« način ugotavljanja prejemkov, kjer ustrezne službe preverijo vse potencialne dohodke posameznikov. Tudi to je verjetno razlog, da se obseg izplačil proračuna za ta namen v zadnjih letih znižuje (2011: 294 milijone evrov, 2012 249 in 221 milijon lani). Ne glede na to pa velja, da starši z nizkimi plačami prejmejo otroški dodatek približno v višini kot kaže spodnji grafikon. Pri tem upoštevamo, kot da oba starša prejemata enako neto plačo, ko je navedena na grafikonu. Pogledali bi lahko tudi drugačne kombinacije plač, a princip izplačil je približno takšen. Če torej oba starša zaslužita mesečno po 900 evrov neto, bosta za dva otroka prejela 112 evrov otroškega dodatka (zneski so iz kriterijev izpred enega leta, a to ne vpliva veliko na prikaz).

S takšnim izplačevanjem torej država finančno pomaga manj premožnim staršem pri vzgoji otrok. Precej drugačna logika pa velja pri otroških olajšavah, za kar je potrebno pogledati princip izplačevanja plač. Pri obračunu plač se od bruto plače najprej odbije 22,1 % za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter še splošna olajšava, ki velja za vse prejemnike plač. Preostanek (poleg še nekih drugih olajšav) pa predstavlja davčno osnovo od katere se plačuje dohodnina po progresivnih stopnjah od 16 % do 50 % za najvišje prejemke.

In tu vstopi država še enkrat ter glede na število otrok, z olajšavo dodatno zniža davčno osnovo, od katere plačamo dohodnino. Vendar pa pri tem pridemo do zanimive situacije, o kateri razumljivo niso razmišljali poslanci, ko so kar tekmovali, kdo bi predlagal višje olajšave, a na žalost tudi ne strokovnjaki na ministrstvu za finance, ki take rešitve predlaga. Olajšave namreč znižujejo davčno osnovo – toda, če imaš minimalno plačo, davčne osnovo sploh nimaš in tudi ni kaj znižati. Drug efekt pa je v tem, da tisti z nizko plačo, plačujejo davek pod 16 % stopnji in potem zaradi otroške olajšave ne plačajo davka od osnove po tej stopnji. Nekdo v najvišjem davčnem razredu, pa ima seveda »popust« v višini 50 % od olajšave. Končni rezultat teh olajšav je torej takšen, da starši z minimalno plačo neke olajšave sploh nimajo, saj dohodnine tako na plačajo, starši z najvišjimi plačami, pa so deležni maksimalnega znižanja dohodnine in s tem višje neto plače. Ta učinek, ta finančna pomoč države se sicer neposredno na neki plačilni listi ne vidi (to je najbrž tudi razlog da je do tega prišlo), temveč posameznik zaradi olajšave plača manj dohodnine, kot bi jo sicer. Konkretne številke so na spodnjem grafikonu, prav tako v odvisnosti od višine neto plače obeh staršev.

Presenetljivo, a pač tako, kot opredeljuje sprejeta zakonodaja – višjo kot imaš plačo, do večjih olajšav (manjšega plačila dohodnine) si upravičen. Sestavimo sedaj oba prejemka skupaj, koliko torej dobe starši po obeh naslovih (spodnji grafikon). Izračun preprosto pokaže, da v Sloveniji en otrok dobi približno 100 evrov državne pomoči ne glede na višino prejemkov staršev oz. socialni status. Če so revnejši preko otroškega dodatka, bogatejši pa bolj zakrito – preko nekaj višje neto plače kot v primeru, da otrok ne bi imeli.

Verjetno se boste strinjali, da takšen način državne pomoči ni ravno v smeri socialne pomoči finančno šibkejšem. Rešitve sta (vsaj) dve. Če vzamemo takšno izplačevanje kot dejstvo, potem je škoda vsake energije in dela pri zbiranju podatkov, temveč enostavno vsakemu otroku nakažimo mesečno 100 evrov. Tudi to ima pravzaprav svojo logiko. Do otrok je bolj pošteno, tisti z višjimi prejemki pa naj bodo raje bolj obdavčeni, kot da se v vsakem primeru njihovi otroci srečujejo z večjimi obvezami za plačilo.

Če vseeno menimo, da takšno izplačevanje ni ustrezno (kljub temu, da velja že vrsto let, pa temu nihče ne ugovarja), pa bi lahko npr. olajšave ukinili ter ta sredstva namenili za višje otroške dodatke. Pri tem je problem, da se te olajšave ne vidijo kot izdatek proračuna (seveda tudi ne kot prejemek v obliki hipotetično višje dohodnine). Druga opcija pa bi bila, da z olajšavo ne zniževali davčne osnove, temveč izračunano dohodnino. To bi bila kompromisna rešitev, po kateri bi imel vsi enaka upravičenja (ne glede na socialni status) in ne tako kot danes, ko imaš večje olajšave, višji ko ti je prejemek.

Vsekakor je ta primer zelo nazoren prikaz, kako strokovno obvladamo posamezne segmente naših javnih financ. Pove pa tudi marsikaj o socialni politiki ter politiki(h) nasploh.

Bine Kordež, 25.5.2014

Še o obrestih na javni dolg

V zadnjem tekstu o javnem dolgu, je bilo prikazanih nekaj manj običajnih pogledov na slovenski javni dolg. Ob tem so bile na kratko predstavljene še obresti, ki jih dejansko plačujemo na javni dolg in katere se razlikujejo od obrestnih mer, o katerih višini smo zadnji dve leti poslušali praktično vsak dan. Ker je višina obresti, ki jih plačujemo za naše zadolžitve ključnega pomena, mogoče še nekaj zanimivih podatkov o tem.

Na naslednjem grafikonu je tako z rdečo črto prikazana realizirana obrestna mera na naš javni dolg, torej tista  po kateri dejansko plačujemo obresti. črna pa kaže dosežene višino obrestnih mer po kateri se trguje z našimi obveznicami na finančnih trgih. Kot vidimo, so z vstopom v Evropsko Unijo v letu 2004 močno padle in se s 4 % letno praktično izenačile z obrestno mero, ki so jo trgi priznavali na Nemške obveznice (vijoličasta črta).


Z nastopom krize v letu 2008 pa je prišlo do precejšnje razlike v gibanjih. Cena nemškega zadolževanja je še naprej upadala in zadnji dve leti se giblje med enim in dvema odstotkoma nominalno, realno pa je že od leta 2011 okoli ničle. To je seveda posledica nemške ekonomske moči ter tudi posledica ukrepov ECB, ki je zniževala izhodiščno obrestno mero na evrov. Na drugi strani pa so obrestne mere na naše obveznice v letu 2011 poletele navzgor (pri gibanjih na borzi to pomeni, da so cene naših obveznic padle in iz teh cen se potem izračunajo obrestne mere, po katerih se trguje).

Zaradi nestabilne ekonomske situacije v Sloveniji so finančni trgi našo državo začeli uvrščati med najbolj problematične evropske države in cena obveznic je bila temu primerna. Dve leti se je tako gibala med 6 in 7 odstotkov, dokler se ni v začetku letošnjega leta zopet vrnila na nivoje pod 4 odstotki. Razlogi naj bi bile predvsem poteze ekonomske politike na področju sanacije bank, čeprav do kakšnih večjih sprememb v gospodarskem okolju ni prišlo. Kljub temu so te spremembe finančni trgi ocenili kot pomembne premike v izvajanju gospodarskih reform, ki naj bi Slovenijo popeljale iz krize. Dejansko pa se razmere v letih 2011 in 2012 niso zaostrile tako močno, da bi opravičevale tako visok dvig premij za tveganje, kot se je zgodil. Enako pa v letu 2013 tudi ni bilo pomembnejših premikov na bolje, ki bi pogojevali takšno izboljšanje percepcije finančnih trgov. Že davnega leta 1934 je Keynes zapisal, da gre pri teh ocenah v veliki meri za lepotno tekmovanje. Finančni investitorji ocenjujejo, kako všeč jim je neka država. Pri tem jih ne zanimajo toliko sami fundamenti (javne finance in javni dolg), pač pa percepcija, ki jo imajo o ekonomski politiki neke države.

Tako v Sloveniji kot tudi v Nemčiji torej velja, da so ta dnevna nihanja obrestnih mer odraz trgovanja med imetniki državnih obveznic ter njihove percepcije o tveganosti države, dejanska obremenitev javnih financ posamezne države pa temelji na obrestnih merah po kateri so izdajali svoje obveznice. V spodnji tabeli so prikazani podatki, kakšne so bile dejanske obrestne obremenitve za obe državi v letih 2012 – 2012:

Kot vidimo, so se obremenitve za Slovenijo v omenjenih treh letih gibale na nivoju okoli 3,5 odstotka (to je prikazano v zgornjem grafikonu z »realizirano obrestno mero«), medtem ko je Nemčija plačevala obresti le po približno pol odstotka nižji obrestni meri.

Dodatno pa je na prejšnjem grafikonu prikazan še en podatek in sicer realna realizirana obrestna mera za javni dolg Slovenije. Nominalno višino realiziranih obrestnih mer smo popravili za letno inflacijo (december/december) za področje držav z evrom in dobili realno obrestno obremenitev našega proračuna. Obresti nad to stopnjo v bistvu predstavljajo vračilo glavnice, saj se je za ta znesek znižal javni dolg merjeno v realni vrednosti. Tako izračunana realna obrestna mera na slovenski javni dolg se je v zadnjih letih gibala med enim in dvema odstotkoma, pred tem pa med 3 in 4 odstotke. Do porasta v zadnjem letu je prišlo zaradi statistično ugotovljene nižje inflacije, kar seveda tudi dviga realne obrestne mere.

Obrestne mere na zadolževanje države Slovenije so torej v obdobju 2011-2013 sicer močno porasle, vendar to ni veliko vplivalo na dejanske stroške obresti na naš javni dolg. Te so odvisne od obrestnih mer po katerih so bile prodane obveznice v času njihove izdaje in javnofinančni podatki kažejo, da zadolževanje Slovenije v teh letih dejansko ni bilo veliko dražje od stroškov, ki jih je imela z javnim dolgom Nemčija. Te razlike so plastično prikazane na spodnjem grafikonu. Svetlo modro polje kot razlika med rdečo (Slovenija) in modro črto (Nemčija) prikazuje obrestno diferenco za obrestne mere, ki se dosegajo na finančnih trgih. Konkretno razliko v stroških zadolževanja med Slovenijo in Nemčijo (po podatkih iz zgornje tabele), pa prikazuje rumeno področje. To je seveda neprimerljivo ožje in kažejo kako je pomembna politika zadolževanja ter ustrezni »timing« oz. pravi čas izdaje obveznic.


Bine Kordež, 18.5.2014

O javnem dolgu malo drugače

V Sloveniji smo se v zadnjih petih letih močno zadolžili, dolg se je povečal od 22 % BDP na skoraj 80 %. Zadolžili smo štiri ali celo pet bodočih generacij, ki bodo odplačevale obveznosti, ki so jih nekateri povzročili z neodgovornim ravnanjem. Vsakemu Slovencu od dojenčka naprej so naprtili preko 12 tisoč evrov dolga. Samo zadnje leto je neodgovorna vlada najela preko 10 milijard evrov za polnjenje bančnih lukenj. Če vam takšne navedbe zadoščajo za oblikovanje mnenja o javnem dolgu, potem z branjem lahko zaključite. Če pa vas mogoče vseeno zanima, kaj konkretno se skriva za temi številkami, kaj je bil razlog zanje in kakšno obremenitev predstavljajo, pa nekaj podatkov in ocen v nadaljevanju.

Seveda drži, da smo bili do leta 2008 ena izmed najmanj zadolženih držav Evropske Unije (le na tretjini povprečja vseh držav) in da smo se v zadnjih petih letih skoraj približali evropskemu povprečju, kjer je bil porast zadolževanja precej manj izrazit (od 62 % na 85 % v letu 2012). Le malo držav je povečalo dolg za toliko odstotnih točk, kot nam je to uspelo v Sloveniji, drži pa tudi, da je kar nekaj držav, kjer je delež dolga še precej večji kot v Sloveniji. V tabeli samo nekaj podatkov o teh gibanjih za štiri države in EU kot celoto.

Vir: Eurostat

Tudi nominalno, preračunano na prebivalca, smo s našimi 12 tisoč evri konec lanskega leta, seveda še precej pod povprečjem Evrope (ta znaša 22 tisoč evrov leta 2012). Seveda pa ima na primer še višjih 26 tisoč evrov dolga vsakega Nemca, vsekakor drugačno težo kot naših 12 tisoč. Ne samo, da so Nemci v drugačnem finančnem položaju, njihov dolg se tudi drugače obravnava. Če si moramo v Sloveniji ta denar sposoditi, najeti posojilo (izdati obveznice) in prepričati vlagatelje, v nemške državne obveznice druge države pravzaprav spravljajo svoje rezerve (tudi Slovenija). Seveda so tudi Nemci ta denar potrošili za svoje potrebe, za pokrivanje proračunskih primanjkljajev v preteklih letih in ga ne bi mogli vrniti. A od njih tega niti nihče ne zahteva. Dodatno jih nagrajujemo še z realno negativno obrestno mero, kar pomeni, da Nemčije ta dolg finančno (stroškovno) sploh ne obremenjuje, vrniti pa jim ga tako ni potrebno in ostaja kot devizne rezerve drugih držav ter seveda tudi domačih in tujih investitorjev s presežki denarnih sredstev. Vse to za Slovenijo seveda ne velja in na naš dolg moramo plačevati višje obrestne mere, vedno pa bo tudi prisotna razprava o vračilu teh sposojenih sredstev.

Zgornji podatki so seveda poznani, manj pa je informacij o strukturi našega javnega dolga, dolga države Slovenije. V spodnjem grafikonu smo pogledali za kakšen namen se je država v zadnjih petih letih (2009-2013) zadolževala, torej iz česa se sestoji javni dolg, ki po stanju 31.12.2013 znaša 25,3 milijarde evrov ali 71,8 % bruto družbenega proizvoda.

Razloge za zadolževanje bi lahko razdelili v tri glavne kategorije:

1. »Začetni dolg« iz leta 2008 je znašal 8,4 milijarde evrov ali 22,5 % BDP. Gre za dolg, ki v pretežni meri izvira še iz nekdanje skupne države. Formalno je sicer naraščal od osamosvojitve naprej, a izkazana rast je le posledica postopnega priznavanja dolga in vključevanja v naše evidence. V času vse do leta 2008 so bile javne finance Slovenije več ali manj usklajene in do nekega povečevanja zadolženosti ni prihajalo, glede na BDP se je pravzaprav celo postopno zniževal.

Pri javnem dolgu praviloma govorimo samo celotni zadolžitvi države, na drugi strani pa ima država tudi določene finančne rezerve, depozite v bančnem sektorju. Zato lahko izračunavamo tudi »neto javni dolg države«, ki ga opredelimo kot celotni dolg zmanjšan za bančne depozite. Le-ta je v začetnem letu 2008 znašal 6,1 milijarde evrov (država je imela takrat na računih v bankah in Banki Slovenije 2,3 milijarde sredstev). Za oceno realnega gibanja dolga lahko torej spremljamo tudi ta neto dolg, ki je mogoče celo boljši odraz zadolžitve, a se ga v strokovnih krogih praviloma ne spremlja. Celotni dolg je pač tudi posledica odločitve, koliko denarja ima država na bančnih računih (podoben pristop je tudi v podjetniškem sektorju, kjer praviloma vedno gledamo neto zadolžitev, torej po odbitku sredstev na računih in posojenega likvidnega denarja).

Ta neto začetni dolg v letu 2008 je v petih letih zaradi obresti nanj narastel na 8,3 milijarde evrov. Od skupne današnje zadolžitve, se torej ta znesek nanaša na dolg iz preteklih let, še iz let nekdanje skupne države.

2. Drug vir je običajen vir povečanja javnega dolga in sicer kot posledica proračunskega deficita države. Zaradi povečanih izdatkov države ali premajhnih prihodkov nastaja primanjkljaj v javnih financah, največ v državnem proračunu in za njegovo pokrivanje se mora država zadolžiti. Z nastopom krize so v Sloveniji močno padli vsi prihodki proračuna (predvsem zbrani davki), medtem ko so se izdatki še nekaj časa celo povečevali in v zadnjih letih je tako država »pridelala« 6 milijard primarnega primanjkljaja. Ob 74 milijard skupnih prihodkov javnih financ, je država na drugi strani izplačala (za plače, material in investicije v javnem sektorju ter pokojnine ter druge socialne izdatke) 6 milijard več in to je ključni del povečanja javnega dolga.

3. Dodatno pa je država najela še 5 milijard evrov posojil, katere je vložila predvsem kot kapital v banke, okoli milijardo pa je bilo tudi drugih naložb v državna podjetja in sklade (npr. za plačevanje denacionalizacijskih obveznosti). Od skupnih 19,5 milijarde neto javnega dolga (55 % BDP) po stanju 31.12.2013 torej dobre 4 milijarde izvirajo iz dokapitalizacije državnih bank. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da tu ne gre za potrošena sredstva, kot v prvih dveh postavkah, temveč za vložke države v banke, v njihov kapital in ta sredstva lahko država s prodajo bank v prihodnjih letih dobi povrnjene nazaj. Teh 5 milijard smo trenutno res vknjižili med državni dolg, vendar pretežni del tega predstavlja kvalitetni kapital bank (vsaj danes), ki ga lahko v primernem času unovčimo in poplačamo najmanj ta del dolga. Slovenija je danes lastnik več kot polovico saniranega bančnega sistema države in to je pomembno premoženjo, katerega večina drugih držav ob enakih in večjih javnih dolgovih nima.

 

Vir: Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Neto javni dolg Slovenije se je torej v petih letih povečal iz 6,1 milijarde (16 ,4 % BDP) na 19,4 milijarde evrov (55 % BDP). Dodatno pa je država najela še 5,9 milijarde evrov posojil (izdanih obveznic), ki pa jih vodi kot svoje finančne naložbe. V naših bankah ter Banki Slovenije ima konec lanskega leta vloženih 3,4 milijarde evrov, dodatno pa je odobrila še 2,5 milijarde posojil (polovico v 2012, pol v 2013). Ker se ta sredstva vodijo kot posojilo, bodo verjetno vrnjena, komu pa so bila odobrena pa iz dostopnih poročil, ni razvidno (sicer nimam vpogleda v vse podatke).

Od celotnih najetih 25 milijard evrov (skupni javni dolg Slovenije) ima torej država kot depozite v bankah ali v obliki posojil kar 5,9 milijard. Od preostalega neto dolga pa je vložila 4 milijarde v banke in ta sredstva se vodijo kot naložba, dejansko potrošeno pa je približno 15 milijard evrov (dobrih 40 % BDP). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da ima država v lasti še vsaj 20 % gospodarskih družb, katerih premoženje je ovrednoteno na vsaj 10 milijard evrov (če bi seveda imeli interes, da ga prodamo), kar tudi nekoliko relativizira obseg zadolžitve.

Pa še kakšna beseda o obrestnih merah na državne obveznice. Njihova višina je seveda odvisna od pričakovanj in ocen finančnih trgov in vemo, da je še pred letom dosegala 7 %, sedaj pa se giblje pod 4 %. Pri tem se seveda pozablja, da je to obrestna mera po kateri trgujejo kupci in prodajalci naših obveznic in ne vpliva na višino obresti, ki jih moramo plačati na že izdane obveznice, torej na obstoječe dolgove. Dejanske obrestne mere, ki smo jih plačevali na javni dolg, so prikazane na spodnjem grafikonu. Obrestna mera je izračunana iz obsega zadolžitve ter plačanih obresti po konsolidiranih podatkih javnih financ. Ker so na voljo samo končna letna stanja dolga, smo upoštevali aritmetično sredino (rdeča linija), črtkasto polje pa označuje razpon glede na možno dinamiko zadolževanja (črna linija je trendno gibanje).

Vir: Bilten Banke Slovenije, Konsolidirana bilanca javnega financiranja (MF), lastni izračuni

Kot vidimo, se je obrestna mera naše zadolžitve do vstopa v Evropsko Unijo gibala na nivoju okoli 5,5 %, nato pa postopno padla na 3,5 %, koliko približno znaša zadnjih 5 let. Lani je porasla nekaj več, a razlike, ki nas dejansko bremenijo, znašajo nekaj le desetink odstotka. Verjetno so bile zadnje zadolžitve izpeljane s strani ministrstva za finance usmerjene predvsem v izboljšanje strukture zadolžitve (menjavo obveznic) ter znižanje cene zadolževanja.

Navedene številke prikazujejo, da javni dolg Slovenije ni tako katastrofalno visok, kot ga radi prikazujemo in tudi njegova sanacija ne bo nujno tako boleča – čeprav drži, da se zadnja leta močno povečal. Seveda pa je to zelo uporabna tema za takšna in drugačna politična obtoževanja, odvisno od ciljev. Za te potrebe, pa številke in dejansko stanje, tako ni pomembno.

Bine Kordež, 10.5.2014

Zakaj država skrbi za varčevalce v bankah

Verjetno se tudi sami večkrat sprašujete, kako lahko država tako hitro najde denar za sanacijo bank, za reševanje tajkunov (kot radi rečemo), na drugi strani pa se mesece in mesece ubada s posameznimi proračunskimi postavkami. Poglejmo samo koliko energije je bilo potrošeno glede nepremičninskega davka in pričakovanih ter potem izpadlih 200 milijonov evrov, ko pa na primer do 25. aprila ni uspela dokapitalizacija Banke Celje, pa je država naslednji dan zagotovila podobno vsoto. Ali kako sestavljamo proračun za posamezno leto, do tisoč evrov natančno vsako postavko, potem pa ti pridejo gospodje iz Londona in naračunajo še 3 milijarde bančnih izgub (glede na to, da smo jih plačali po 4 tisoč evrov človek/dan, so nekaj moral ugotoviti) in ta denar državna blagajna zagotovi. Zakaj ta denar zagotovimo kolikor je potrebno, deset dodatnih milijonov v šolstvo ali zdravstvo pa je vedno predmet široke razprave in upravičevanja?

Najprej o tem, kdo sploh dobi vložena sredstva v banke. Splošno mnenje seveda je, da s tem rešujemo tiste, ki so banko »zavozili«. Vendar ta denar ni namenjen ne za reševanje dolžnikov (ti morajo vrniti kolikor banke uspejo od njih izterjati z uporabo vseh sodnih postopkov), prav tako ne za nagrajevanje direktorjev bank, pa tudi ne za pomoč lastnikom bank. Tudi slednji so v procesu sanacije izgubili ves svoj vložek. Sredstva so namenjena bankam samo zato, da ne bi kak evro izgubili varčevalci in posojilodajalci, torej tisti, ki so bankam zaupali svoje prihranke oz. finančne presežke. Vsa sanacija bančnega sistema je samo sanacija premoženja, ki ga imajo v bankah vloženega posamezniki ter tudi podjetja in tuji posojilodajalci. Samo skrb, da vsi našteti ne bi utrpeli kakih izgub.

Seveda je razlog za nastanek izgub v kreditih, ki so jih banke odobravale komitentom, ki kasneje teh posojil niso mogli vrniti. A pri reševanju nastale situacije ne gre za nobeno pomoč tem komitentom, temveč samo za zagotavljanje potrebnih virov, da ne bi izgubljali deponenti v bankah.

Naslednje logično vprašanje je, zakaj državo skrbi, da ne bi ljudje in podjetja ter drugi posojilodajalci izgubili presežkov denarja, ki so jih vložili v banke. Kadar posameznik vložil svoja finančna sredstva v deleže ali delnice kake gospodarske družbe, pričakuje seveda višje donose, a hkrati tudi prevzema tveganje, da cena delnice pade. Možno je tudi, da podjetje propade in vlagatelj izgubi svoj celotni vložek. Če pa nalaga svoje prihranke, presežke v banko, so donosi (obresti) sicer precej nižji, vendar pa mu je zagotovljena varnost vloge in praviloma tudi danega posojila (v primeru Cipra se je zgodilo prvič, da so morali del izgub nositi tudi večji posojilodajalci, da torej država ni pokrila celotne izgube v bankah). V Sloveniji smo se odločili, da nihče od vlagateljev ne sme izgubiti ničesar in zato je bila potrebna tudi večja pomoč bankam.

Pri tem se sicer soočamo s problemom, ki je trenutno na ustavnem sodišču. V bankah imamo tri kategorije vlagateljev: lastnike, deponente oz. posojilodajalce ter še eno vmesno kategorijo – lastnike podrejenih obveznic, ki so načeloma posojilo, ob določenih pogojih pa se to posojilo obravnava kot kapital. Zaradi pomoči države svoj so deponenti vložek v celoti ohranili, medtem ko so lastniki bank vse izgubili, enako pa je v skladu s sprejetim zakonom celotno svoje premoženje izgubila tudi tretja skupina, lastniki podrejenih obveznic. Ob sanaciji bank v večini drugih držav temu ni bilo tako in sprejet je bil nek kompromis za to zadnjo skupino vlagateljev v banke, medtem ko smo jih pri nas po diktatu Evropske Unije v celoti izenačili z usodo lastnikov (da so svojo naložbo izgubili v celoti). Vsekakor je glede tega odprtih še veliko vprašanj in razplet je negotov.

Kakorkoli, država je s sanacijo bank poskrbela, da deponenti bank niso ničesar izgubili, medtem ko vlagatelji v lastniške naložbe ter tudi hibridne (spremenljive, podrejene) papirje prevzemajo tveganja v celoti (seveda so zato ob pozitivnih gibanjih nagrajeni tudi z višjimi donosi). Vseeno pa je naslednje vprašanje, zakaj državo tako skrbi, da ne bi prišlo do izgub pri bančnih deponentih, medtem ko so ostali naložbeniki prepuščeni samim sebi.

Bančni sistem poenostavljeno deluje tako, da imajo prebivalci, podjetja in druge institucije v bankah naložen denar, le-tega pa potem banke skoraj v celoti posodijo v obliki kreditov naprej – največ podjetjem, pa tudi prebivalstvu, drugim bankam, državi doma in v tujini. Le manjši vloženega denarja je plasiranega v rezervah, ki so dostopne vsak trenutek. Sistem seveda zagotavlja, da vsak deponent lahko vedno pride do svojih vloženih sredstev, ne pa vsi naenkrat. Ne, da tega premoženja ne bi bilo, temveč je vloženo v stanovanja, avtomobile, poslovne zgradbe, stroje, pač vsega kar so kreditojemalci kupili s sposojenimi sredstvi. In tega niti na dolgi rok, še manj v krajšem času ni mogoče pretvoriti nazaj v gotovino in izplačati vlagateljem. Ob tem pa morajo posamezni vlagatelji imeti vedno občutek, prepričanje in tudi možnost, da do svojih vloženih sredstev pridejo.

In to je ključni razlog, zakaj mora država skrbeti, da imajo vlagatelji v bančni sistem vedno polno zaupanje, da je njihov denar varen, da ga bodo vedno lahko dobili. Če bi to zaupanje padlo, če bi prišlo do panike in dvigovanja vloženih sredstev, pa to ne bi bilo izvedljivo[1]. Vseh vlog iz bančnega sistema ni možno potegniti, ker je večina teh sredstev »zamrznjenih« v naložbah kreditojemalcev, v omenjenih premičninah in nepremičninah. V takem primeru bi se finančni sistem države sesul in posledice bi bile katastrofalne za ekonomijo kot celoto. Celotna razvita ekonomija pač temelji na tem, da ima prebivalstvo praviloma velike finančne presežke (varčevanje), ti pa so več ali manj v celoti in za stalno vloženi v gospodarstvo ter s tem omogočajo produkcijo, delovna mesta in zaslužke. Nekdaj je bil več ali manj vsak sam lastnik svojih proizvajalnih sredstev (kolikor je kmet ustvaril, toliko je tudi vložil v svojo kmetijo), danes pa imamo na eni strani varčevalce in na drugi investitorje povezane preko bančnega sistema.

Država je bila torej  prisiljena bančni sistem in s tem vlagatelje v bankah sanirati (ohraniti njihovo premoženje nedotaknjeno), da zadrži zaupanje v denarni sistem in s tem delovanje celotne ekonomije.

Vseeno pa je ob teh vložkih v finančno sanacijo bank potrebno navesti še nekaj. Po dokapitalizaciji bomo dobili finančno zdrave banke z zadostnim kapitalom za pokritje morebitnih rizikov v bodoče. Nekdanji lastniki bank (tudi država) so svoje vložke izgubili, a novo vložena sredstva v banke predstavljajo kvaliteten kapital in tudi vrednost teh saniranih bank. Ob normalnem upravljanju bank in postopnem izboljševanju gospodarskih razmer, objektivno lahko pričakujemo, da je dolgoročna vrednost saniranih bank vsaj v višini vloženih sredstev. In ko se bo država odločila, da jih proda, bo današnje vložek lahko tudi več ali manj povrnila in znižala danes povečan javni dolg. Če pa se za prodajo ne bo odločila, pa je to njeno premoženje kot protiutež, protivrednost dolga na drugi strani premoženjske bilance. Imeli bomo sicer dolg, a tudi »hišo« v takšni vrednosti na drugi strani, katero lahko ob ugodni priliki unovčimo. Čeprav torej sanacijo bank danes vključujemo med odhodke in javni dolg, je značaj teh izdatkov vseeno precej drugačen kot tekoča potrošnja, saj gre na naložbo v premoženje, v neko (upajmo) dolgoročno vrednost.

Bine Kordež
2.5.2014


[1] Države imajo sicer tudi rezervne izhode, če bi do panike prišlo – preko tiskanja dodatnega denarja, posega mednarodnih denarnih institucij, a to so izhodi v zadnji sili. Pred tem je nujno storiti vse, da do panike ne pride.