Je res večina gospodarstva prezadolžena (2. del)

V prejšnjem tekstu smo ugotavljali, da je delež podjetij, ki se srečujejo s finančnimi problemi ter potrebo po prestrukturiranju dolgov v gospodarstvo precej nižji (10 do največ 20 %), kot je neko splošno gledanje. Seveda pa je v tem, sicer manjšem številu problematičnih podjetjih, koncentriran pretežni del bančnega dolga, zaradi česar je tudi nastal tako velik obseg slabih kreditov. In v teh podjetjih je vsekakor potrebna finančna sanacija.

Pri tem je seveda potrebno ugotoviti, katera podjetja imajo perspektivo, trg, produkte ter perspektivo za poslovanje in rast, če ne bi imela finančnih problemov oz. neustrezne strukture financiranja. Pri njih je sanacija smiselna. Vendar se to običajno napačno predstavlja, kot neko pomoč podjetju. Vsekakor to tudi je, vendar banke ne vstopajo (ne bi smele vstopati) v tak proces zaradi nekega altruizma, želje po pomoči, temveč zato, ker je proces sanacije tudi v ekonomskem interesu banke. Če ima podjetje trg in sposobnost pozitivnega poslovanja, potem je tudi za naložbe bank, sanacija bistveno boljša varianta kot stečaj podjetja. Vrednost premoženja delujočega podjetja je nedvomno precej večja, kot vrednost mrtvega podjetja. Posebno to velja v času krize, ko je trg nepremičnin in opreme praktično zamrl in iztržkov iz stečaja ni oz. so minimalni.

Finančna sanacija bi morala temeljiti predvsem na konverziji posojil v kapital ter razlastitev dotedanjih lastnikov. Pri tem je smiselno podjetje razbremeniti v čim večji meri, čim več konverzije. To za banke ne pomeni odpis kreditov temveč ustvarjanje pogojev podjetju za čim bolj neobremenjeno poslovanje in s tem večanje vrednosti premoženja ter posledično vrednosti vloženih bančnih sredstev. Finančno problematično podjetje namreč na trgu težko doseže ustrezne nabavne pogoje in prodajne rezultate in zato je slabši poslovni rezultat pogosto v veliki meri posledica finančnih omejitev. Predvsem pa se pozablja, da večino sredstev vloženih v podjetja, le-ta potrebujejo stalno (ob rasti celo še več). Zato mora biti prvenstveni cilj povečanje vrednosti tega premoženja ter ustrezni donosi in ne vračilo oz. umik, ki tako ali tako ni izvedljiv. Vsi finančni načrti (kot se radi delajo v prisilnih poravnavah) po katerih bo podjetje na primer v sedmih letih odplačalo bančna posojila, so praviloma v celoti nerealna.

Je pa ob tem potrebno opozoriti na eno pomembno dejstvo v zvezi s sanacijo bank in podjetij. Banke so bile dokapitalizirane z okoli 5 milijardami evrov, ker so bile v svojih bilancah prisiljene oblikovati za okoli 10 milijard evrov popravkov na svoje terjatve. Od tega se okoli 3 nanaša na  terjatve do podjetij v stečaju, milijarda to tujine, kakih šest preostalih milijard pa na terjatve še delujočih podjetij. Na drugi strani pa imajo podjetja te obveznosti v bilancah še vedno v polni višini. Gre v bistvu za tisti del bančnih posojil, na katera so banke oblikovale rezervacije (država ali tuji lastniki so jih je nadomestili), a jih še vedno terjajo od podjetij, le-ta pa so zaradi njih v finančnih težavah. Če bi jih teoretično banke podjetjem odpisala (seveda jih ne smejo), bi velik del omenjenih finančno problematičnih podjetij, svoje težave pravzaprav razrešil.

Govorimo torej več ali manj o istih zneskih. Podjetja imajo po analizi zadolženosti okoli 7 milijard presežnih kreditov (kreditov, ki presegajo višino vzdržnega dolga po bančnih kriterijih), banke pa so precejšen del teh kreditov v svojih bilancah že nadomestile, kar jim predvsem daje velike možnosti za aktivno razreševanje finančne problematike podjetij. V podjetjih torej ne gre za neke velike dodatne milijarde »luknje«, temveč za iste številke, samo z druge strani.

Poglejmo konkretno. Cimos ima 400 milijonov kreditov ob negativnem kapitalu, zaradi česar je v finančno nevzdržni situaciji. Na drugi strani pa so banke nanje oblikovale denimo 300 milijonov rezervacij (lastniki in država so banki to pokrili) in zato ima realno samo še 100 milijonov terjatev. Če bi ta popust prenesli naprej na Cimos, potem to podjetje finančnih problemov ne bi več imelo. Posredno smo torej s sanacijo bank vrednostno sanirali tudi finančno luknjo v gospodarstvu.

Seveda to ne pomeni, da bodo banke in DUTB podjetjem to odpisale oz. prenesle naprej. Njihov cilj, da svoje premoženje povečajo, da povrnejo kak del od vloženih sredstev in to z ustrezno obliko finančne sanacije tudi lahko dosežejo. Pomembno pa je, da ta odpis na bankah daje veliko manevrskega prostora bankam pri iskanju optimalnih rešitev. Ter drugo, da je s temi transakcijami reševanja bank šlo za popravke vrednosti na istih naložbah – na terjatvah bank ter na dolgovih podjetij. Ob tem pa ni odveč še enkrat ponoviti – z dokapitalizacijo bank se je reševalo deponente v bankah, da ne bi kaj izgubili, in ne direktorje bank ali dolžnike. Do izgub pa je prišlo, ker so banke menile, da je vrednost njihovih naložb nižja in v tem smislu bi bilo prav, da tako tudi postopajo.

———–

Drug trenutno ključen problem pri bankah pa je ocena, da banke kljub zadostnim kapitalskim virom niso pripravljene spremljati gospodarstva. Na te očitke iz gospodarstva (in politike) banke odgovarjajo, da za kreditiranje dobrih projektov ni ovir.

Banke imajo trenutno vsekakor zadostne vire za odobravanje kreditov. Prof. Ribnikar je enem svojih intervjujev: »Videti je, da vlada precejšnje nezaupanje. Večina bankirjev verjetno meni, da če se bodo podpisali pod neko posojilo, je lahko to čez pet let kriminalizirano.« Nedvomno drži, da so banke v trenutnih razmerah še veliko bolj previdne kot sicer. Vseeno pa bi bilo zanimivo pogledati, kje je sploh prostor za dodatno zadolževanje ob vsesplošni oceni o prezadolženosti.

V prejšnjem sestavku smo razdelili podjetja v tri skupine glede na finančno problematiko. Navedli smo, da tri četrtine dodane vrednosti gospodarstva ustvarijo podjetja, ki imajo dolga manj kot so najstrožji bančni kriteriji ali dolga sploh nimajo in ta podjetja nimajo nobenih ovir za najem dodatnega dolga nimajo. Glede na svoje finančne kazalce bi se pri bankah lahko dodatno zadolžila za celih 15 milijard sredstev (toliko jim »formalno« dopuščajo bilance in bančni kriteriji) in za skoraj polovico povečale svoje poslovanje. Samo za primerjavo – ta znesek je enak kot trenutno celotna vrednost bančnih kreditov. Kljub temu, da bi jim banke kredite zelo rade odobrile, izgleda, da ta podjetja kakih večjih potreb po financiranju sploh nimajo, saj so jim omejitve trg in tudi neka zdrava rast.

Pri zadnji, prezadolženi skupini podjetij, prostora za dodatno zadolževanje ni, ne glede na morebitne njihove želje. Glede na finančno strukturo bo pri večini potrebno celo finančno prestrukturiranje. Ostane torej samo še skupina delno finančno problematičnih podjetij (15%), kjer verjetno marsikje obstaja interes za dodatno financiranje, a so banke zaradi slabše finančne strukture previdne.

Če torej povzamemo – banke bi z veseljem odobrile sredstva finančno zdravim podjetjem, ki predstavljajo kar tri četrtine gospodarstva, vendar jih ta v glavnem ne iščejo. Objektivno upravičene so mogoče pripombe 15 % gospodarstva, ki so pri dodatnem financiranju omejena zaradi bistveno strožjih bančnih kriterijev kot so veljali do leta 2008 ter strahu pred novimi napakami in potencialnimi izgubami. Vendar je glede na dosedanje izkušnje, ta previdnost enostavno razumljiva. Spremembe v pristopu bank lahko pričakujemo šele s pomembnim izboljšanjem gospodarske klime. Pričakovanja po kreditiranju s strani zadnje skupine prezadolženih podjetij, pa seveda niso realna – verjetno pa jih je največ. Tu bodo potrebne drugačne poteze.

Pri razreševanju 10 do 20 % prezadolženih podjetjih (po kriteriju ustvarjene dodane vrednosti), kjer je koncentriran pretežni del problematičnih posojil, pa bi morali upoštevati dejstvo, da so za pomemben del teh posojil banke pravzaprav oblikovale rezervacije (in jih je država zaradi teh izgub dokapitalizirala). To pomeni, da v podjetjih ne gre za še eno »luknjo«, temveč za ista sredstva, a gledano s strani dolžnika. Vsekakor to daje prostor za optimalen način finančnega prestrukturiranja in sanacije, ohranitev podjetij in to brez dodatnih izgub za banke.

Poglejmo še enkrat Cimos. Njegove obveznosti so trenutno res večje kot celotno premoženje, a ta razlika bi bila ob negativnem scenariju reševanja samo še večja in upniki bi dobili manj. Ob nadaljevanju poslovanja pa podjetje na leto ustvari preko 100 milijonov dodane vrednosti, v celoti v izvozu (čisti neto priliv za Slovenijo). Kljub temu pa lahko zasledimo celo predloge za stečaj in očitke o razmetavanju denarja zanj. Ne znamo pogledati, da je teh 400 mio že v podjetju in gre za vprašanje kaj od te točke naprej

–        ali (s stečajem) zgubiti najmanj 300 mio od tega ter še 100 letnega zaslužka,

–        ali vložiti npr. dodatnih 50 mio (kot kredit, če bi obstoječa sredstva konvertirali) in podjetje finančno usposobiti, s čemer zadržimo zaslužke, povrnemo teh dodatnih 50 ter tudi povečamo vrednost že vloženih sredstev.

Nobena druga naložba ni tako donosna kot pravilen pristop pri finančni sanaciji.

Je res večina gospodarstva prezadolžena? (1. del)

Če bi dobili danes vprašanje, kolikšen del gospodarstva se srečuje s finančnimi problemi, bi se večina odgovorov verjetno gibala med »vsaj polovica« in »tri četrtine«, marsikdo pa bi postavil še višji odstotek. Ob vsakodnevnih informacijah o slabih kreditih, prezadolženosti, težavah tega ali onega podjetja, je razumljivo posploševanje takega stanja kar na celotno gospodarstvo, seveda z nekaj redkimi izjemami (začenši s Krko, pa še kako tuje podjetje bi se našlo). Vsekakor ima veliko gospodarskih družb težave s financiranjem, z dobičkonosnostjo, z izplačevanjem primernih plač, ogromno jih je v postopkih prisilnih poravnav in stečajev – vseeno pa analize vseh podjetij pokažejo, da nabor podjetij, kjer se ne srečujejo s finančnimi problemi, ni tako majhen, pravzaprav je večji od vsakih pričakovanj. Verjetno boste kar težko verjeli, da podjetja, ki se srečujejo s finančnimi težavami, predstavljajo le kakih 15 % celotnega gospodarstva (!).

Zanima nas torej, koliko podjetij se srečuje s težavami pri financiranju in kakšen je njihov pomen za gospodarstvo kot celoto. Pri tem izhajamo iz podatkov gospodarskih družb za leto 2012 (za to leto so na voljo zadnje bilance po posameznih podjetij), pri čemer lahko s veliko gotovostjo trdimo, da ugotovitve odražajo tudi aktualno, trenutno stanje. Skupni rezultati podjetij za lansko leto takšne zaključke potrjujejo, saj je večina gospodarskih parametrov celo boljših (seveda pa bodo skeptiki takoj izbrskali tudi številke, ki so slabše kot leto poprej).

Pri ugotavljanju finančne trdnosti podjetij najpogosteje izračunavamo višino  finančnih obveznosti (posojil) glede na denarni tok podjetja (EBITDA). Najbolj standardni pristop pri izračunu zadolžitve je upoštevanje vseh finančnih obveznosti podjetja zmanjšanih za finančno premoženje (torej neto finančni dolg). Ta izračun predpostavlja, da je finančno premoženje podjetij (denar, depoziti, dana posojila) neka likvidnostna rezerva, ki jo podjetje lahko vsak čas aktivira. Na žalost pa konkretni podatki kažejo, da so dana posojila pri večini podjetij niso neke likvidnostne rezerve, temveč pogosto financiranje drugih podjetij, zaradi česar jih težje odštevamo od dolga. Drug pristop pa je z upoštevanjem samo vseh finančnih obveznosti do bank, brez medpodjetniškega financiranja. Kljub metodološkim razlikam, so končni izračuni po obeh kriterijih dokaj podobni, tako da so v nadaljevanju upoštevani samo bančni krediti (domačih in tujih bank), ki so vsebinsko primernejši kazalec.

Dodatno pa smo pri analizi vseh slovenskih gospodarskih družb (blizu 60 tisoč, ki so oddale bilančne podatke za leto 2012 na AJPES), ločeno prikazali družbe, ki jih uvrščamo med v finančni in nepremičninski sektor ter dodatno še DARS. Na družbi za avtoceste Republike Slovenije (DARS) je namreč preko desetina vseh bančnih kreditov gospodarstva in njena vključitev nekoliko zamegli celotno sliko. Finančne družbe (leasing, finančne holdinge ter podjetja, ki vlagajo v nepremičnine) pa obravnavamo ločeno, ker so kriteriji izračuna njihove zadolžitve drugačni, kot veljajo za ostalo gospodarstvo.

Preostala podjetja (95 % po številu), ki jih lahko opredelimo kot poslovne dejavnosti, pa smo nato razdelili v tri kategorije glede na višino zadolženosti. Kot merilo za razvrstitev smo upoštevali preje omenjeni celotni dolg posameznega podjetja do bank v primerjavi z njegovim denarnim tokov, torej z ustvarjenim dobičkom iz poslovanja povečanim za amortizacijo (EBITDA). Kot finančno neproblematično zadolžitev upoštevamo štirikratnik denarnega toka. Če torej lahko podjetje iz razpoložljivih prilivov denarja poplača celotne obveznosti do bank v prej kot štirih letih, potem je takšno podjetje finančno trdno in za banke zdravo. Dobili smo torej sledeče tri skupine podjetij:

–          najprej imamo podjetja za katera ocenjujemo, da niso finančno problematična, saj so ali brez kreditov ali pa imajo kredite nižje od zgoraj opredeljenega kriterija,

–          naslednja skupina bi bila delno finančno problematična podjetja, kamor smo uvrstili vse družbe s kazalcem med 4 in 10, torej vsa tista, ki bi celotni bančni dolg lahko odplačala najkasneje v desetih letih; gre sicer za delno rizična podjetja, ni pa nujno, da kreditov niso sposobna povrniti v dogovorjenih rokih,

–          in še zadnja skupina finančno problematičnih podjetij, kjer dolg presega denarni tok za več kot desetkrat ali pa sploh ne ustvarjajo pozitivnega denarnega toka, s katerim bi posojila lahko odplačali (poslujejo z izgubo).

Na spodnjem grafikonu smo tako prikazali, koliko posamezna zgoraj omenjena skupina podjetij predstavlja v celotnem gospodarstvu, kakšen je njen pomen pri posameznih gospodarskih kategorijah in kazalcih.

Izračunani podatki kažejo, da dejansko stanje gospodarstva precej odstopa od splošno sprejetih resnic. Glede na število podjetij drži, da ima kar tretjina vseh družb resne probleme s financiranjem. V tej skupini se tudi nahaja četrtina vseh najetih posojil, če pa prištejemo še delno finančno problematična podjetja, pa jih je v obeh skupinah kar polovica. Od skupaj 24,4 milijarde bančnega dolga konec leta 2012, ima torej finančni sektor 8,5 milijarde (od tega samo DARS 2,7), od preostalih 16 pa le 4 milijarde v podjetjih, kjer je zadolženost v okviru vseh bančnih kriterijev (seveda po kriterijih kot veljajo danes, v času gospodarske rasti so bila namreč merila odobritev kreditov v bankah popolnoma drugačna, manj stroga – zato je tudi nastal tak obseg problematičnih posojil).

Lahko pa problematiko bančnih posojil računamo tudi drugače, da nas zanima koliko je presežnih dolgov, torej dolgov, ki presegajo omenjeni štirikratnik. V tem primeru imamo od celotnega bančnega dolga približno tretjino v finančnem sektorju, tretjino je zdravega, tretjino celotnega dolga pa presežnega oz. problematičnega. Pri slednjem je mogoče zanimiv še podatek o strukturi glede na velikost podjetij. Vemo, da so v obravnavi (v medijih, v razgovorih, v preiskavah) praviloma samo velika podjetja, običajno celo samo nekaj najodmevnejših primerov. Dejansko pa je pri 100 največjih podjetij manj kot tretjina finančne problematike, druga tretjina med 1000 naslednjih največjih podjetij, preostanek pa pri vseh manjših. Okoli 5 milijard slabih posojil je v množici  podjetij, za katera praviloma nikoli ne boste slišali (pa je verjetno spornih zadev in osebnega okoriščanja v tem segmentu preje več).

Popolnoma drugačna struktura pa je glede deleža, ki jih ta podjetja prispevajo k skupnim rezultatom gospodarstva, kot je v odstotkih prikazano na spodnji sliki. Svetlo modra polja prikazujejo delež finančnega sektorja skupaj z DARS-om. V tem sektorju je sicer tretjina vseh bančnih posojil, vendar pa so s stališča rezultatov gospodarstva kot celote relativno manj pomembna.

Dodana vrednost (denarni tok povečan za stroške plač) je verjetno eden najbolj ključnih podatkov o dosežkih podjetij in podatki kažejo, da kar tri četrtine dodane vrednosti celotnega gospodarstva ustvarijo finančno trdna podjetja, podjetja, ki nimajo problemov s financiranjem. Ta finančno zdrava podjetja prispevajo nekaj manjši delež k celotnim prihodkom ali izvozu gospodarstva, a še vedno dve tretjini, zaposlenih pa imajo 63 % vseh. Ta podatek verjetno najbolj odstopa od splošnega mnenja o stanju naših podjetij.

Pomembna pa je tudi druga skupina, po formalnih bančnih kriterijev sicer lahko problematična, vendar konkretni spisek največjih podjetij iz te skupine nakazuje, da pri njih večjih problemov s financiranjem vseeno ni. V to skupino npr. štejemo Mercator, Gorenje, Luko Koper, Acroni, Impol, DrogoKolinsko, HIT, LIDL, BTC, Perutnino, Lesnino, Hidrio, Helios… Našteta in podjetja s podobno finančno strukturo sicer ne  bi mogla povečevati bančnega dolga, vendar večina nima pomembnejših problemov s servisiranjem tekočih obveznosti. To pomeni, da bi k podjetjem kjer bo potrebno določeno finančno prestrukturiranje mogoče lahko prišteli le nekaj podjetij iz te skupine (to je sicer groba ocena, a vsekakor točnejša, kot da jih štejemo v celoti kot prezadolžena podjetja).

Nesporno finančno problematična podjetja so iz tretje skupine, ki ustvarja npr. 7 % celotne dodane vrednosti. Ta podjetja so vsekakor potrebna finančne sanacije in prestrukturiranja obveznosti v obliko konverzije v kapital ter podaljšanja roka odplačil kreditov. Če bi k tem podjetjem prišteli še nekaj bolj zadolženih podjetij iz prejšnje skupine, dobimo skupno število problematičnih podjetij.

Vsi navedeni preračuni torej kažejo, da je v gospodarstvu Slovenije »le« kakih 10 % prezadolženih družb, kjer bo potrebno finančno prestrukturiranje ter mogoče še kakih 10 % takih, kjer dolg sicer presega stroge bančne kriterije, vendar vseeno večjih problemov z zagotavljanjem tekočega financiranja nimajo (navedeni so okvirni odstotki, ker so precej odvisni od izbranega kriterija oz. merila). Ta nesporno ugotovljen delež finančno zdravih ali »nezdravih« družb je seveda bistveno drugačen, kot je neko splošno prepričanje v javnosti in na žalost tudi v stroki. Da se s problemi financiranja ne srečujejo podjetja, ki ustvarijo med 80 ali celo do 90 odstotkov rezultatov celotnega gospodarstva (odvisno od kriterija), je za večino seveda presenetljivo, a podatki to nesporno potrjujejo (najbrž pa pri tem kar drži znan rek: »toliko slabše za podatke, če se ne ujemajo s splošno sprejetimi resnicami«).

Bine Kordež 21.6.2014

Neenakost med ljudmi

V zadnjem zapisu sem predstavil nekaj podatkov iz zelo odmevne knjige Thomasa Pikettyja »Capital in 21. Century«. Čeprav je o neenakosti med ljudmi na voljo ogromno razprav in publikacij, bo mogoče ta knjiga sprožila kakšne spremembe v trendih povečevanja neenakosti v zadnjih desetletjih v svetu. Razumljivo pa se ob prebiranju hitro postavi vprašanje, kje pa je na tem področju Slovenija (naša država se v knjigi razumljivo ne omenja). Zato v nadaljevanju nekaj primerjav z razmerami pri nas.

Da se je  neenakost med prihodki in premoženjem Slovencev v obdobju po osamosvojitvi povečala, seveda ni nikakršnega dvoma. Drži tudi, da so razlike prevelike in cilj raznih gibanj in tudi vseh političnih strank je v smeri zmanjševanja prepada med bogatejšimi in revnim slojem. Ob tem pa je tudi res, da so razlike v dohodkovni neenakosti v Sloveniji kljub negativnim trendom praktično najmanjše med Evropskimi državami, kar pomeni skoraj na svetu (v državah na drugih kontinentih vemo, da so razslojevanja še večja). Seveda se s takšno ugotovitvijo večina ne bo strinjala, a takšni so pač uradni podatki Evropske unije.

Najprej nekaj o načinu spremljanja teh podatkov. Predvsem je potrebno najprej ločiti med distribucijo dohodkov in distribucijo premoženja, kar se pogosto pomeša (tudi video, ki je predstavljen v nadaljevanju, na to razliko posebej ne opozarja). Pri dohodkih gre namreč za zneske, ki jih prebivalci ali zaposlenci letno zaslužijo, torej gre za primerjavo letnih prejemkov posameznih skupin prebivalstva. Na drugi strani pa imamo distribucijo premoženja, torej vsega imetja (finančne naložbe, nepremičnine, premično premoženje), ki ga imajo ljudje na nek določen dan. Pri tem so seveda razlike med premoženjem praviloma bistveno večje kot pa razlike v letnih dohodkih med tistimi, ki zaslužijo več in ostalimi, ki manj ali nič. Letna plača nekoga ali neke skupine ljudi je lahko 10-krat ali tudi 100-krat večja kot od nekoga z minimalnimi prejemki, razlike v premoženjih pa so pravzaprav neskončne (na eni strani milijarde, na drugi nič ali celo neto dolg). Gre pač za dejstvo, da ljudje z nizkimi prihodki vse porabijo za tekoče življenje, premožnejšim pa del letnega zaslužka ostane in se kopiči skupaj z donosi na že ustvarjeno premoženje v preteklih letih. Tako premoženje, ki ga bogatejši za svoje sprotno življenje niti ne potrebujejo, lahko naraste tudi v milijardne številke (seveda ne v Sloveniji).

Za primerjavo podatkov o dohodkovni ali premoženjski neenakosti se lahko uporabljajo različni kazalci in način prikaza. Pogosto se uporablja Ginijev koeficient (ta meri odstotek prihodkov, ki so razdeljeni neenako, torej drugače, kot da bi dobili vsi enako) ali pa preprosta razmerja med dohodki skupine z največjimi prejemki in tistimi z najmanjšimi. Evropski statistični urad spremlja dohodkovno neenakost med državami s kvintilnimi koeficienti, torej razmerjem med letnimi dohodki 20 % ljudi z največjimi plačami ter 20 % ljudi, katerih prejemki so najnižji. V spodnji tabeli je na takšen način prikazan dohodkovna neenakost v Evropski uniji za leto 2009 in kot vidimo, je to razmerje v Sloveniji med vsemi državami najnižje. Če v Latviji zgornjih 20 % ljudi prejema kar 7,2-krat višje plače kot tistih 20 % z najnižjimi, je v Sloveniji to razmerje 1 proti 3,2, v povprečju EU pa blizu petkratnika.

Če lahko beremo, da so prejemki najbolje plačanih menedžerjev v ZDA tudi 100 ali 300-krat višji kot znašajo minimalne plače, je to razmerje v Sloveniji pri najvišji javno objavljeni  neto plači (direktor Krke) približno 1 proti 40. Že pri trideseti osebi na lestvici (tridesetem najbolje plačanem Slovencu glede na javno objavljene podatke) je to razmerje mogoče že blizu 10-kratnika, statistično pa se spremlja celotna skupina 10 ali 20 % najbolje plačanih ljudi in pri njih pa so razmerja glede na minimalno plačo že okoli ena proti tri, kot kaže prejšnja tabela.

Je pa seveda res, da takšen podatek kaže samo razmerje in da so prejemki najslabše plačanih ljudi v Sloveniji kar nekaj nižji kot v bogatejših in razvitejših državah – npr. v Nemčiji, kjer je sicer razmerje višje, 1 : 4,3. Do razlik prihaja zaradi tega, ker v Sloveniji ni veliko dobro plačanih ljudi, ker pač zgornjih 20 % zaposlenih kljub sicer drugačnemu mnenju, ne prejema nekih izjemnih prejemkov. Drugačna slika je pri sicer revnejših in manj razvitih državah kot Latvija, Romunija, Litva…, kjer pa se res srečamo s situacijo, da je poleg zaposlenih z nizkimi plačami na drugi strani kar precej velik sloj ljudi z dokaj visokimi prejemki.

Kot povedano, gre v gornjem primeru za podatke o distribuciji dohodkov, katere se statistično dokaj podrobno spremlja (podjetja so jih večinoma dolžna sporočati). Težje pa je pri pridobivanju podatkov o distribuciji premoženja. S tega vidika so vsekakor zanimivi podatki zbrani v omenjeni knjigi, do podobnih rezultatov pa so prišli tudi v analizi, ki je bila z anketiranjem v letih 2009-2010 pripravljena s strani ECB pod imenom The Eurosystem Household Finance and Consumption Survey. Zbrani podatki imajo vseeno precej omejitev, posebno zaradi nepripravljenosti ljudi, da posredujejo podatke, da razkrivajo svoje premoženje (posebno bogatejši).

Tudi ti podatki so  v omenjeni analizi prikazani v kvintilih (skupine po 20 % prebivalstva), a ne kot razmerja med posameznimi skupinami, ker bi bile številke visoke in manj pregledne. Grafikoni običajno prikazujejo, kolikšen delež celotnega bogastva ima posamezni premoženjski razred. Mogoče so ti podatki še bolj nazorni v obliki, kot je na spodnjem grafikonu, v katerem so prikazani podatki o distribuciji tako dohodkov kot tudi premoženja. Na spodnji osi je delež prebivalstva ali prejemnikov dohodkov, na navpični pa kumulativni delež premoženja oz. prihodkov. Enakomerno razdelitev (da imajo vsi enako premoženja ali enake plače) prikazuje črna linija, bolj ko se črte odmikajo od te »idealne« linije, večje so razlike med bogatimi in revnimi. Modra črta npr. kaže, da ima v ZDA 10 % prebivalstva (spodnja os) 70 % celotnega premoženja (leva os).

Vir: SURS za dohodke v Sloveniji, omenjeni video za ZDA, lastne ocene

Na grafikonu je z zeleno črto prikazana distribucija dohodkov v Sloveniji na osnovi podatkov višini prejemkov redno zaposlenih. 10 % najbolje plačanih zaposlenih tako prejme okoli 16 % neto vseh plač, na drugi strani pa npr. 30 % najslabše plačanih 24 %. Zaradi progresivnih davčnih stopenj je distribucija plačanih davkov in prispevkov nekoliko močnejša, saj prvih 10 % zaposlenih prispeva skoraj četrtino vseh davščin na plače, spodnja polovica pa le 30 %.

Z rdečo črto pa je prikazana ocena distribucije premoženja v Sloveniji na osnovi raznih informacij ter ocen o vrednosti nepremičnin, premičnin (predvsem avtomobili) ter lestvic finančnega premoženja možno sestaviti neko približno sliko. Po teh preračunih in ocenah ima najbogatejših 10 % prebivalstva (družin) okoli 37 % celotnega premoženja, pri čemer bi odstopanja ocenili na kakih +/- 5 odstotnih točk. Na drugi strani pa ima na primer revnejša polovica prebivalstva vsega dobrih 10 % celotnega premoženja.

Zadnja, modra črta pa prikazuje distribucijo premoženja v ZDA povzeta po omenjeni predstavitvi. Tam pa 10 % najbogatejšega sloja prebivalstva drži v rokah okoli 70 % vsega bogastva dežele (po podatkih Pikettyja je ta delež v Franciji ali Nemčiji okoli 60 %)., medtem ko ima revnejša polovica le kaka 2 odstotka Skoncentrirano je predvsem finančno premoženje (naložbe v podjetja), kjer je večina v rokah dokaj ozkega kroga ljudi. Tega premoženja v Sloveniji ni prav veliko in to je prvi razlog za manjša odstopanja. Drug pomemben razlog razlike med državama pa je lastništvo stanovanj in hiš. V Sloveniji namreč večina prebivalstva (preko 80 %) stanuje v lastnih objektih, medtem ko je v ZDA ter tudi drugih razvitih državah ta delež precej nižji (v Nemčiji in Avstriji stanuje več kot polovica ljudi v najemniških stanovanjih in hišah).

Pri tem pa je zanimiva še ena razlika med ZDA in Slovenijo. V eni izmed analiz (http://www.youtube.com/watch?v=QPKKQnijnsM) so opravili obširno anketo med prebivalstvom kako ocenjujejo neenakost med ljudmi. Rezultati kažejo, da povprečni Američan meni, da je pri njih bogastvo razdeljeno bolj pravično kot dejansko je (rumena črta), pravzaprav podobno kot je dejanska v Sloveniji. Američani torej ocenjujejo, da je bogastvo med ljudmi razdeljeno približno tako kot v Sloveniji, a realni podatki kažejo, da je bistveno bolj koncentrirano. Za Slovenijo analiz o percepciji bogastva nimamo, a glede na javno mnenje bi bila ocena lahko obratna. Da je za razliko od ZDA, Slovenci menijo, da je koncentracija bogastva precej večja, kot pa dejansko je.

Navedeni podatki bodo seveda takoj povzročili nestrinjanje in odklanjanje, saj se ne ujemajo s splošno sprejetimi pogledi na distribucijo premoženja v Sloveniji. In tudi drži, da so razlike prevelike in nesprejemljive in da je upravičena družbena akcija, ki bi neenakost zmanjšala. Vseeno pa analize kažejo, da je neenakost v Sloveniji manjša in manj izrazita, kot to velja za večino drugih držav. Posebno ker gre v prikazu za registrirane dohodke, ki so potem korigirani še s socialnimi prejemki, ki del teh razlik nadomestijo. A te nižje razlike med dohodkovnimi sloji niso posledica dejstva, da ne bi imeli prejemnikov z nizkimi dohodki (teh je vsekakor več kot npr. v Avstriji ali Nemčiji), temveč dejstva, da (vsaj po uradnih podatkih) ni veliko prejemnikov z visokimi dohodki.

Bine Kordež, 12.6.14

Razdelitev bogastva in dohodkov (po knjigi Capital in 21. Century)

V zadnjem času je ena najbolj odmevnih knjig s področja ekonomije vsekakor »Capital in 21. Century«  (avtor Thomas Piketty). Obravnava predvsem neenakost pri delitvi dohodkov in premoženja posameznih slojev prebivalstva. O tej temi sicer piše veliko avtorjev, a je omenjena knjiga dosegla daleč največji odmev in sprožila široke razprave, ki bodo mogoče imele vpliv tudi na spremembe ekonomskih politik. Gre za obsežen tekst (600 strani), ki vsebuje tudi velik nabor podatkov za zadnjih 300 let. Z njihovim preračunom lahko dobimo zanimiv vpogled v to tematiko, kar bi jih prikazali v nadaljevanju in sicer predvsem v obliki preglednejših grafikonov.

Kot najbolj ključna podatka v knjigi, bi mogoče izpostavili razdelitev prejemkov in obseg bogastva, kar prikazujeta prva dva grafikona:

Prvi kaže kolikšen delež dohodkov in premoženja prejema oz. poseduje 10 % najpremožnejših in najbolje plačanih ljudi v Franciji in Združenih državah Amerike. V zadnjih letih so namreč prisotne precejšnje razlike v gibanjih distribucije bogastva med ZDA in evropskimi državami s Francijo kot tipično državo. Vidimo, da desetina najbolje plačanih ljudi v Franciji prejema kako tretjino vseh prejemkov (od dela, torej plače ter od kapitala – dividende, obresti in podobno). Ta odstotek je zadnja desetletja precej enak, medtem ko se je v Ameriki po letu 1980 neenakost dokaj povečala. Še večje razlike pa so prisotne pri premoženju, ki ne zajema prihodkov enega leta kot prejšnji podatek, temveč celotno premoženje posameznikov, ki je seveda rezultat prejemkov vseh preteklih let. Najbogatejših 10 % Francozov ima tako v posesti preko 60 % celotnega premoženja njihovega prebivalstva (na začetku stoletja skoraj 90 %). Tudi pri koncentraciji bogastva vidimo, da se je v Ameriki v zadnjih desetletjih še povečala, saj ima najbogatejši sloj v rokah že preko 70 % vsega premoženja in ta delež še krepi.

Drug grafikon pa kaže celotno premoženje Francozov v obliki primerjave z njihovim letnim dohodkom (BDP). Podatki segajo kar 300 let nazaj, ko je bilo tega premoženja za kakih 7 letnih zaslužkov celotne države, potem je predvsem zaradi vojn in kriz v začetku prejšnjega stoletja precej padlo (na trikratnik) ter predvsem v zadnjih desetletjih zopet pričelo naraščati. Pri tem je zanimiva sprememba strukture tega premoženja, ki je bilo včasih predvsem v vrednosti zemlje, v zadnjih letih pa je naraščala predvsem vrednost objektov (hiš). Pod ostalo zajemamo predvsem finančno premoženje (delnice, deleže, vloge, posojila, naložbe v sklade in podobno).

V taki obliki je v knjigi nanizano ogromno podatkov, a večina samo v relativni (primerjalni) obliki, medtem ko konkretnih številk skoraj ni. Ker te posamezniku veliko več povedo, sem s kombinacijo različnih tabel izračunal nominalne vrednosti dohodkov in premoženja skozi obravnavano obdobje in sicer za Francijo (za Francoze) za katere je navedenih največ podatkov. Te številke so precej podobne tudi v drugih razvitih zahodnih državah, o primerjavah s Slovenijo pa kdaj drugič

Najprej smo preračunali zgornje podatke o premoženju in sicer za koliko evrov ima v lasti povprečni Francoz. Zadnji podatki kažejo, da je tega premoženja okoli 150 tisoč evrov ali desetkrat več kot kakih petdeset let nazaj (podatki so v realno primerljivih evrih). V tem času je naraščala predvsem vrednost hiš (od 10 na 100 tisoč evrov), medtem ko je finančno premoženje raslo počasneje. Spremembe v 250-letnem obdobju pred tem so bile precej manjše. Dvesto let je trajalo, da se je premoženje povprečnega Francoza povečalo od slabih deset na trideset tisoč evrov, nato pa v času krize in svetovnih vojn ponovno padlo na dobrih deset.

Te podatke lahko pogledamo še kot premoženje vsega prebivalstva in sicer nekoliko podrobneje za nekdanja leta (zaradi hitre rasti v zadnjem času, so zneski izpred 200 let na grafikonu komaj vidni). Trenutno imajo Francozi preko 10 tisoč milijard evrov vsega premoženja, graf pa prikazuje, kakšno vrednost premoženja so imeli tudi v 19. in 18. stoletju. Zanimiv je npr. podatek o vrednosti zemlje, ki je v nominalnem znesku ves čas dokaj podobna (okoli 200 milijard).

 

 

Prejšnji grafikon je prikazoval premoženje povprečnega Francoza, zato smo upoštevajoč podatke o koncentraciji bogastva izračunali še zneske različnih slojev ljudi, na čemer je tudi glavni poudarek knjige. Rdeča linija kaže premoženja povprečnega Francoza kot smo opredelili zgoraj, nato pa smo izračunali povprečje za deset odstotkov najbogatejših (vijoličasta črta). Vidimo, da ima danes pripadnik te skupine kar za milijon evrov premoženja, še petdeset let nazaj pa desetkrat manj. Zaradi še večje koncentracije bogastva konec 19. stoletja, pa so takrat imeli nominalno celo več.

Ko odštejemo premoženje najbogatejših, pa lahko preostanek razdelimo na 90 % ostalega prebivalstva in njihovo povprečno premoženje prikazuje črna črta. Če ima torej danes povprečen Francoz 150 tisoč premoženja, ga ima povprečen »pripadnik« ostalih 90 % prebivalstva kakih 65 tisoč, nekdaj pa vidimo, da le par tisoč.


Ker obstajajo tudi podatki o najbogatejšem odstotku ter tisočinki njihovih državljanov, smo izračunali tudi premoženje slednjih in ga prikazali s svetlo modro linijo . Teh 65 tisoč najbogatejših Francozov (tisočinka) ima v rokah povprečno 10 milijonov (na začetku prejšnjega stoletja so imeli že skoraj podobno vrednost, le da jih je bilo takrat po številu skoraj pol manj).

Kot je omenjeno na začetku lahko pri neenakosti prebivalstva obravnavamo njihovo premoženje ali pa tekoče dohodke. Le-ti so izračunani iz BDP in celotni povprečni dohodek državljana Francije je v 2010 tako znašal 2.246 evrov mesečno. V dobrih petdesetih letih se je povečal kar za petkrat, pred tem pa so za takšno povečanje potrebovali 250 let (od 100 evrov v letu 1700 na 500 v 1950). Tudi tu smo pogledali povprečne prejemke 10 % najbolje plačanih in ti danes znašajo 7.400 evrov mesečno. Preostalih 90 % prebivalstva pa dobiva v povprečju na mesec 1.700 evrov (rumeno oz. zeleno polje še kaže, kolikšen del prejemkov izvira iz naslova kapitala, torej premoženja, ter kolikšen iz naslova dela).

Kot navedeno na začetku, namen tega teksta ni bila neka predstavitev ugotovitev in zaključkov omenjene knjige ter posledic povečevanja neenakosti v delitvi dohodkov in premoženja, ker bi to zahtevalo več prostora. Z grafikoni je prikazanih samo nekaj zanimivih podatkov o premoženju in prejemkih različnih slojev državljanov Francije skozi čas. Za Slovenijo takšnih časovnih vrst seveda ni na voljo, aktualni podatki pa kažejo precej manjšo razslojenost tako bogastva kot prejemkov (kljub drugačnemu prepričanju). Zato so seveda razlike po izločitvi najpremožnejših 10 % (njihovi deleži niso tako visoki) precej nižje kot to velja za povprečja.

Bine Kordež 1.6.2014