Je res večina gospodarstva prezadolžena (2. del)

V prejšnjem tekstu smo ugotavljali, da je delež podjetij, ki se srečujejo s finančnimi problemi ter potrebo po prestrukturiranju dolgov v gospodarstvo precej nižji (10 do največ 20 %), kot je neko splošno gledanje. Seveda pa je v tem, sicer manjšem številu problematičnih podjetjih, koncentriran pretežni del bančnega dolga, zaradi česar je tudi nastal tako velik obseg slabih kreditov. In v teh podjetjih je vsekakor potrebna finančna sanacija.

Pri tem je seveda potrebno ugotoviti, katera podjetja imajo perspektivo, trg, produkte ter perspektivo za poslovanje in rast, če ne bi imela finančnih problemov oz. neustrezne strukture financiranja. Pri njih je sanacija smiselna. Vendar se to običajno napačno predstavlja, kot neko pomoč podjetju. Vsekakor to tudi je, vendar banke ne vstopajo (ne bi smele vstopati) v tak proces zaradi nekega altruizma, želje po pomoči, temveč zato, ker je proces sanacije tudi v ekonomskem interesu banke. Če ima podjetje trg in sposobnost pozitivnega poslovanja, potem je tudi za naložbe bank, sanacija bistveno boljša varianta kot stečaj podjetja. Vrednost premoženja delujočega podjetja je nedvomno precej večja, kot vrednost mrtvega podjetja. Posebno to velja v času krize, ko je trg nepremičnin in opreme praktično zamrl in iztržkov iz stečaja ni oz. so minimalni.

Finančna sanacija bi morala temeljiti predvsem na konverziji posojil v kapital ter razlastitev dotedanjih lastnikov. Pri tem je smiselno podjetje razbremeniti v čim večji meri, čim več konverzije. To za banke ne pomeni odpis kreditov temveč ustvarjanje pogojev podjetju za čim bolj neobremenjeno poslovanje in s tem večanje vrednosti premoženja ter posledično vrednosti vloženih bančnih sredstev. Finančno problematično podjetje namreč na trgu težko doseže ustrezne nabavne pogoje in prodajne rezultate in zato je slabši poslovni rezultat pogosto v veliki meri posledica finančnih omejitev. Predvsem pa se pozablja, da večino sredstev vloženih v podjetja, le-ta potrebujejo stalno (ob rasti celo še več). Zato mora biti prvenstveni cilj povečanje vrednosti tega premoženja ter ustrezni donosi in ne vračilo oz. umik, ki tako ali tako ni izvedljiv. Vsi finančni načrti (kot se radi delajo v prisilnih poravnavah) po katerih bo podjetje na primer v sedmih letih odplačalo bančna posojila, so praviloma v celoti nerealna.

Je pa ob tem potrebno opozoriti na eno pomembno dejstvo v zvezi s sanacijo bank in podjetij. Banke so bile dokapitalizirane z okoli 5 milijardami evrov, ker so bile v svojih bilancah prisiljene oblikovati za okoli 10 milijard evrov popravkov na svoje terjatve. Od tega se okoli 3 nanaša na  terjatve do podjetij v stečaju, milijarda to tujine, kakih šest preostalih milijard pa na terjatve še delujočih podjetij. Na drugi strani pa imajo podjetja te obveznosti v bilancah še vedno v polni višini. Gre v bistvu za tisti del bančnih posojil, na katera so banke oblikovale rezervacije (država ali tuji lastniki so jih je nadomestili), a jih še vedno terjajo od podjetij, le-ta pa so zaradi njih v finančnih težavah. Če bi jih teoretično banke podjetjem odpisala (seveda jih ne smejo), bi velik del omenjenih finančno problematičnih podjetij, svoje težave pravzaprav razrešil.

Govorimo torej več ali manj o istih zneskih. Podjetja imajo po analizi zadolženosti okoli 7 milijard presežnih kreditov (kreditov, ki presegajo višino vzdržnega dolga po bančnih kriterijih), banke pa so precejšen del teh kreditov v svojih bilancah že nadomestile, kar jim predvsem daje velike možnosti za aktivno razreševanje finančne problematike podjetij. V podjetjih torej ne gre za neke velike dodatne milijarde »luknje«, temveč za iste številke, samo z druge strani.

Poglejmo konkretno. Cimos ima 400 milijonov kreditov ob negativnem kapitalu, zaradi česar je v finančno nevzdržni situaciji. Na drugi strani pa so banke nanje oblikovale denimo 300 milijonov rezervacij (lastniki in država so banki to pokrili) in zato ima realno samo še 100 milijonov terjatev. Če bi ta popust prenesli naprej na Cimos, potem to podjetje finančnih problemov ne bi več imelo. Posredno smo torej s sanacijo bank vrednostno sanirali tudi finančno luknjo v gospodarstvu.

Seveda to ne pomeni, da bodo banke in DUTB podjetjem to odpisale oz. prenesle naprej. Njihov cilj, da svoje premoženje povečajo, da povrnejo kak del od vloženih sredstev in to z ustrezno obliko finančne sanacije tudi lahko dosežejo. Pomembno pa je, da ta odpis na bankah daje veliko manevrskega prostora bankam pri iskanju optimalnih rešitev. Ter drugo, da je s temi transakcijami reševanja bank šlo za popravke vrednosti na istih naložbah – na terjatvah bank ter na dolgovih podjetij. Ob tem pa ni odveč še enkrat ponoviti – z dokapitalizacijo bank se je reševalo deponente v bankah, da ne bi kaj izgubili, in ne direktorje bank ali dolžnike. Do izgub pa je prišlo, ker so banke menile, da je vrednost njihovih naložb nižja in v tem smislu bi bilo prav, da tako tudi postopajo.

———–

Drug trenutno ključen problem pri bankah pa je ocena, da banke kljub zadostnim kapitalskim virom niso pripravljene spremljati gospodarstva. Na te očitke iz gospodarstva (in politike) banke odgovarjajo, da za kreditiranje dobrih projektov ni ovir.

Banke imajo trenutno vsekakor zadostne vire za odobravanje kreditov. Prof. Ribnikar je enem svojih intervjujev: »Videti je, da vlada precejšnje nezaupanje. Večina bankirjev verjetno meni, da če se bodo podpisali pod neko posojilo, je lahko to čez pet let kriminalizirano.« Nedvomno drži, da so banke v trenutnih razmerah še veliko bolj previdne kot sicer. Vseeno pa bi bilo zanimivo pogledati, kje je sploh prostor za dodatno zadolževanje ob vsesplošni oceni o prezadolženosti.

V prejšnjem sestavku smo razdelili podjetja v tri skupine glede na finančno problematiko. Navedli smo, da tri četrtine dodane vrednosti gospodarstva ustvarijo podjetja, ki imajo dolga manj kot so najstrožji bančni kriteriji ali dolga sploh nimajo in ta podjetja nimajo nobenih ovir za najem dodatnega dolga nimajo. Glede na svoje finančne kazalce bi se pri bankah lahko dodatno zadolžila za celih 15 milijard sredstev (toliko jim »formalno« dopuščajo bilance in bančni kriteriji) in za skoraj polovico povečale svoje poslovanje. Samo za primerjavo – ta znesek je enak kot trenutno celotna vrednost bančnih kreditov. Kljub temu, da bi jim banke kredite zelo rade odobrile, izgleda, da ta podjetja kakih večjih potreb po financiranju sploh nimajo, saj so jim omejitve trg in tudi neka zdrava rast.

Pri zadnji, prezadolženi skupini podjetij, prostora za dodatno zadolževanje ni, ne glede na morebitne njihove želje. Glede na finančno strukturo bo pri večini potrebno celo finančno prestrukturiranje. Ostane torej samo še skupina delno finančno problematičnih podjetij (15%), kjer verjetno marsikje obstaja interes za dodatno financiranje, a so banke zaradi slabše finančne strukture previdne.

Če torej povzamemo – banke bi z veseljem odobrile sredstva finančno zdravim podjetjem, ki predstavljajo kar tri četrtine gospodarstva, vendar jih ta v glavnem ne iščejo. Objektivno upravičene so mogoče pripombe 15 % gospodarstva, ki so pri dodatnem financiranju omejena zaradi bistveno strožjih bančnih kriterijev kot so veljali do leta 2008 ter strahu pred novimi napakami in potencialnimi izgubami. Vendar je glede na dosedanje izkušnje, ta previdnost enostavno razumljiva. Spremembe v pristopu bank lahko pričakujemo šele s pomembnim izboljšanjem gospodarske klime. Pričakovanja po kreditiranju s strani zadnje skupine prezadolženih podjetij, pa seveda niso realna – verjetno pa jih je največ. Tu bodo potrebne drugačne poteze.

Pri razreševanju 10 do 20 % prezadolženih podjetjih (po kriteriju ustvarjene dodane vrednosti), kjer je koncentriran pretežni del problematičnih posojil, pa bi morali upoštevati dejstvo, da so za pomemben del teh posojil banke pravzaprav oblikovale rezervacije (in jih je država zaradi teh izgub dokapitalizirala). To pomeni, da v podjetjih ne gre za še eno »luknjo«, temveč za ista sredstva, a gledano s strani dolžnika. Vsekakor to daje prostor za optimalen način finančnega prestrukturiranja in sanacije, ohranitev podjetij in to brez dodatnih izgub za banke.

Poglejmo še enkrat Cimos. Njegove obveznosti so trenutno res večje kot celotno premoženje, a ta razlika bi bila ob negativnem scenariju reševanja samo še večja in upniki bi dobili manj. Ob nadaljevanju poslovanja pa podjetje na leto ustvari preko 100 milijonov dodane vrednosti, v celoti v izvozu (čisti neto priliv za Slovenijo). Kljub temu pa lahko zasledimo celo predloge za stečaj in očitke o razmetavanju denarja zanj. Ne znamo pogledati, da je teh 400 mio že v podjetju in gre za vprašanje kaj od te točke naprej

–        ali (s stečajem) zgubiti najmanj 300 mio od tega ter še 100 letnega zaslužka,

–        ali vložiti npr. dodatnih 50 mio (kot kredit, če bi obstoječa sredstva konvertirali) in podjetje finančno usposobiti, s čemer zadržimo zaslužke, povrnemo teh dodatnih 50 ter tudi povečamo vrednost že vloženih sredstev.

Nobena druga naložba ni tako donosna kot pravilen pristop pri finančni sanaciji.

One thought on “Je res večina gospodarstva prezadolžena (2. del)”

  1. Ponovno odlično!
    Enostavno, razumljivo tudi laikom, predvsem pa resnično in daleč od pravljic za lahko noč, ki jih ovčicam že leta dnevno servirajo politikanti vseh barv in pisuni mainstream medijev.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *