Nekaj zanimivih podatkov o razvoju človeštva zadnjih 2000 let

Pred časom sem predstavil nekaj poudarkov iz trenutno zelo aktualne knjige Thomasa Pikettyja »Capital in 21st Century«, v kateri avtor obravnava predvsem neenakost med dohodki in premoženjem prebivalstva zadnjih 300 let. V knjigi pa je med drugim zbrano tudi precej podatkov o številu prebivalstva in družbenem produktu vse od leta 0, torej od začetka našega štetja. Kogar zanima dvatisočletna zgodovina našega planeta skozi ta dva kazalca njenega razvoja, lahko namesto prebiranja obsežne knjige v nadaljevanju pogleda nekaj teh podatkov. Gre seveda samo za nek splošen prikaz gibanj, neke dodatne informacije, brez namena predstaviti kakšno poglobljeno analizo.

V vseh prikazih bomo pogledali dva oz. tri osnovne podatke in sicer gibanje števila prebivalcev ter obseg bruto družbenega produkta (v skupni vrednosti in preračunano na prebivalca). Obseg družbenega produkta (BDP) oz. skupne letne dodane vrednosti je izražen v evrih ter preračunan na primerljivo kupno moč (purchasing power parity oz. standardni kazalec PPP). Tak preračun omogoča realno primerjavo dohodkov (zaslužkov oz. ustvarjene vrednosti) prebivalstva med obdobji ter med regijami. BDP je v tem primeru pravzaprav tudi odraz življenjskega standarda ljudi.

Za primerjavo naj navedemo, da je povprečni Slovenec leta 2012 ustvaril  23 tisoč evrov BDP letno v PPP oz. 1.700 evrov dodane vrednosti mesečno. Istega leta je bil primerljiv zaslužek povprečnega prebivalca sveta 760 evrov, v času Kristusovega rojstva (leto 0) pa 50 primerljivih evrov. Ob teh in vseh ostalih podatkih je pomembno še poudariti, da gre povsod za povprečja, medtem ko smo o distribuciji dohodkov in neenakost govorili drugje.

Na prvem grafikonu tako prikazujemo gibanje vseh treh kategorij skozi dvatisočletno zgodovino. Zaradi preglednosti so številke prikazane z logaritemsko razporeditvijo ter podrobneje za zadnja desetletja. Rumena črta kaže rast števila ljudi, ki trenutno presega 7 milijard, medtem ko naj bi jih bilo ob začetku našega štetja na vsem svetu kakih 230 milijonov. Naslednja stoletja kake večje rasti ni bilo in tisoč let kasneje je število višje le za 40 milijonov (0,02 % povprečna letna rast, zadnje desetletje 1,3 %, največ 1950-70 in sicer 1,9 % letno).

Svetovni družbeni produkt danes znaša 71 bilijonov (tisoč milijard) evrov ali 10 tisoč evrov na prebivalca, medtem ko naj bi bil pred dva tisoč leti le kakih 140 milijard ali toliko kot danes ustvari Danska ali Finska s 5 milijoni prebivalcev. Z rdečo črto pa je prikazano gibanje BDP na prebivalca v tisoč evrih, s svetlo modro pa je isti podatek zaradi lažje predstave preračunan na mesec. V času začetka našega štetja naj bi torej povprečni prebivalec sveta mesečno ustvaril 47 evrov dodane vrednosti (zaslužka), kar je seveda bistveno manj kot danes (757 evrov), a številka je vseeno precej podobna današnjemu izračunu za najrevnejše afriške države.

Zgornji grafikon je seveda preglednejši, ker je uporabljena logaritemska skala, vendar pa se potem ne vidi eksponentna rast števila ljudi na zemlji in ustvarjene vrednosti. Če te podatke prikažemo v dejanskih razmerjih ter tudi v dejanskem času (zgoraj in tudi v nadaljnjih tabelah je enak razmak za vseh prvih tisoč let in npr. za zadnjih dvajset), potem je slika precej drugačna in jo prikazujemo na spodnjem grafikonu. Tu se seveda vidi, da se prvih 1500 let prav veliko ni dogajalo in da je do ključnih premikov prišlo v zadnjih sto, dvesto letih (to dimenzijo razvoja seveda razpored časovnih obdobij na zgornji in vseh naslednjih slikah zanemari).

Sedaj pa poglejmo še strukturo prebivalstva in dohodkov za nekaj osnovnih področij (regij) sveta. Pogledali smo po celinah, katere smo dodatno razdelili na razvitejši in manj razviti del. Na spodnjem grafikonu je modrimi stolpci tako prikazan letni produkt na prebivalca v evrih s primerljivo kupno močjo (PPP) in seveda so razvidne velike razlike (od 3 tisoč letno v Indiji in Afriki do 41 tisoč v ZDA). Dodani so rumeni stolpci, ki odražajo velikosti regij po številu prebivalstva.


To strukturo (števila ljudi in BDP) pa lahko preverimo tudi skozi čas. Na naslednjih dveh grafikonih vidimo kako se je spreminjala vloga oz. pomen posameznih regij v skupnem številu prebivalcev sveta.  Na prvem je gibanje števila ljudi, v drugem pa spremembe deležev v celotnem prebivalstvu sveta.  Zanimivi so mogoče podatki, da je bilo med tako oblikovanimi regijami:

–          po številu skoraj ves čas največ Kitajcev (tudi pred tisoč leti),

–          delež Evropejcev je začel upadati s prejšnjim stoletjem, do takrat pa rastel,

–          na začetku obravnavanega obdobja je bilo največ Indijcev,

–          prebivalstvo Severne Amerike je zraslo šele po preseljevanju v 19. stoletju.

Drug podatek, ki nas zanima, pa je razporeditev ustvarjenega družbenega produkta med regijami in gibanje strukture je razvidno iz spodnjega grafikona. Vidimo, kako je bil delež azijskih držav v ustvarjenem dohodku sveta do 18. stoletja dokaj visok, nato pa se je začel krepiti delež Evrope, proti koncu 19. stoletja pa še Severne Amerike. Takrat je Evropa že pričela postopno izgubljati svoj primat, v zadnjih desetletjih pa se vidi ponovna krepitev azijskih držav.

Gibanje deleža prebivalstva in ustvarjene dodane vrednosti je torej potekalo v precej različnih smereh, zato bi ta dva podatka poskusili še povezati. Ves svet smo razdelili na dva dela: razviti (Evropa vključno z Rusijo, Severna Amerika, Japonska, Avstralija) ter ostali, manj razviti del. Deleži prebivalstva obeh delov so na spodnjem grafikonu prikazani s svetlo modrim (razviti) in rumenim poljem. Delež prebivalstva tako opredeljenega razvitega dela je postopno naraščalo od slabe petine v letu nič, do tretjine ob prehodu v 20. stoletje, nato pa v sto letih zopet padlo nazaj na izhodišče (18 %). V prvih tisoč letih je bila podobna tudi struktura v ustvarjeni dodani vrednosti (v bogastvu), nato pa je razviti del postajal uspešnejši in razlika v družbenem produktu na prebivalca se je pričela povečevati.

Do konca 19. stoletja so bili razviti že štirikrat bolj učinkoviti, v 20. stoletju je razmerje naraslo že na 1 : 8 in razviti so s četrtino prebivalstva ustvarjali že skoraj tri četrtine svetovnega BDP. Šele v zadnjih dveh desetletjih pa so se trendi obrnili. Razlog je predvsem v hitri gospodarski rasti držav Skupine BRICS, saj je povprečna letna stopnja rasti manj razvitega dela sveta dosegla 5,5 %, v razvitih državah pa padla na 2 %. Sicer navidezno majhna razlika, je v dobrih dvajsetih letih razmerje BDP na prebivalca znižalo na petkratnik, obseg družbenega produkta obeh tako opredeljenih delov sveta pa se je izravnal.


Ostane nam še zadnji pogled na gibanje BDP na prebivalca po posameznih regijah vse od začetka našega štetja. Za časa rimskega cesarstva naj bi bila Evropa nekoliko »v prednosti« (v okvirčku so podrobnejši podatki do leta 1800), nato pa je bil življenjski standard prebivalstva dolga leta precej podoben (seveda povprečja regij, ne govorimo o izjemnih razlikah med sloji prebivalstva v tem fevdalnem času). Po letu 1800 pa sta v uspešnosti odskočili Zahodna Evropa in Severna Amerika, po letu 1950 še Japonska. Od takrat nekaj hitrejše stopnje rasti od povprečja beleži tudi Vhodna Evropa z Rusijo in ter Južna Amerika, po letu 1990 pa seveda najbolj odstopa Kitajska.


To je torej nekaj, za kakega bralca zanimivih informacij o razvoju človeštva zadnjih dva tisoč let. Pri tem naj ponovim, da je bila ambicija teksta samo v predstavitvi teh podatkov brez kakih dodatnih komentarjev, ocen ali pojasnjevanja razlogov in posledic takšnih gibanj.

Bine Kordež, 23.7.2014

O varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke

V teh dneh smo lahko prebrali veliko zapisov o razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je Slovenija dolžna poravnati obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke v državah nekdanje skupne države. Pri tem lahko na eni strani prebiramo komentarje o napačnih odločitvah politike in oseb, ki so se o tem pogajali in odločali, na drugi strani pa pojasnila udeležencev, da drugačne rešitve niso bile mogoče ter da gre za nepravično sodbo. Kakorkoli, Slovenija bo morala te obveznosti sedaj poravnati, pa naj se s tem strinjamo ali ne. Vseeno pa mogoče v nadaljevanju nekaj dodatnih pogledov in pojasnil, kaj se je s temi bančnimi vlogami sploh dogajalo, kakšne možnosti smo imeli ter kdo bi bil lahko krivec za takšen razplet.

V bivši Jugoslaviji so morale banke večji del zbranih deviz od prebivalstva deponirati v Narodni banki Jugoslavije. V svojih blagajnah so imele devize za tekoče poslovanje in izplačevanje dvigov, ostalo pa so vodili kot terjatev do centralne banke. Te devize so bile seveda potrošene za plačila obveznosti celotne države do tujine in sistem je deloval, dokler se ne bi vsi (ali tudi velik del) varčevalcev odločilo za dvig. To sicer velja tudi v današnjem času, saj banke vložena sredstva posodijo naprej in jih brez pomoči centralne banke in mednarodnih finančnih institucij ne bi mogla vrniti, če bi prišlo do pospešenega dvigovanja. Vendar pa je razlika v tem, da imajo danes banke obveznosti do varčevalcev pokrite s premoženjem (terjatvami), v Jugoslaviji pa prav veliko rezerv ni bilo. Vsekakor precej manj kot obveznosti do varčevalcev, pa še te so postale dobesedno predmet »kraje« med republikami, ko je začela država razpadati.

Ob osamosvojitvi smo se tako soočili z dejstvom, da teh sredstev praktično ni, ljudi pa kljub temu nismo mogli pustiti brez svojega premoženja v bankah. Zato je bil takrat v vodstvu države sprejet sklep, da bo Slovenija prevzela obveznosti za poplačilo varčevalcev v svoje  breme. To sicer ni pomenilo, da jih je tisti trenutek izplačala (takšnih rezerv niti nismo imeli), temveč samo priznala in garantirala, da bodo izplačane. S tem so umirili nervozo ljudi in pritiska na izplačilo v bankah niti ni bilo več. Država je samo »poknjižila« svojo obveznost do bank, povečala javni dolg, sredstva pa so pravzaprav ostala v bankah in prebivalci so pravzaprav zaradi zaupanja začeli denar v banke zopet prinašati (že v letu 1993 so bile za 500 milijonov višje vloge kot leto poprej).

Seveda pa je imela Ljubljanska banka v času skupne države podružnice tudi v drugih republikah (Zagreb, Sarajevo), druge republike pa tudi svoje hčerinske banke v Sloveniji (Jugobanka, Beogradska banka). Zaradi tega je bilo aktualno vprašanje, katere obveznosti bo Slovenija pokrila. Odločili smo se za tako imenovan teritorialni princip in sicer, da bomo pokrili vse obveznosti bank in podružnic, ki imajo sedež v Sloveniji. Opredelili smo se torej za opcijo, da pokrijemo vse vloge Slovencem na našem ozemlju (tudi v bankah v lasti drugih republik), ne pa obveze podružnic Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu. Sprejeli smo Ustavni zakon in ustanovili Novo Ljubljansko banko, ki naj ne bi imela nič z obvezami v podružnic drugih republikah.

Pravno bi bilo sicer korektno, da bi Slovenija prevzela vse obveznosti Ljubljanske banke ne glede na lokacijo in prepustila reševanje vlog ljubljanske podružnice Jugobanke ali Beogradske banke Srbiji. Seveda pa ni bilo politično sprejemljivo, da bi pustili na »cedilu« slovenske varčevalce drugih bank in reševali Hrvate in Bosance, ki so prinesli denar v »našo« banko pri njih. Predvideli smo pač, da bodo te obveze razrešili v njihovih državah, tako kot smo jih mi v Sloveniji.

Povedano je sicer precej poenostavljeno, brez navajanja vseh pravnih aspektov, a v bistvu je šlo točno za to dilemo. Zavedati se moramo, da je bil razpad istočasno tudi prehod v drug družbeni in pravni sistem, da je šlo za izločitev iz skupne države in v takih razmerah je bilo pač potrebno sprejemati odločitve in ni bilo časa, da bi proučili vse potencialne možnosti ter nevarnosti. Ni bilo ne prakse, ne izkušenj.

Na žalost pa se niso ne na Hrvaškem, ne v Bosni in Hercegovini odločili za pokritje obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke in začel se je dolgoletni pravni boj z zaključkom prejšnji teden. Seveda smo za nazaj vsi pametni in glede na razplet danes vemo, kakšne poteze bi morali sprejeti pred leti, a preprosto s(m)o pričakovali, da bo odločitev drugačna in naši pogajalci so »stavili« na to karto. Zanašali smo se na dejstvo, da smo obveznosti v Sloveniji pokrili in bo sodnike to prepričalo, a pri tako zapleteni tematiki ne moremo biti nikoli sigurni v uspeh (to velja tudi za mejno vprašanje, čeprav smo še tako prepričani v svoj prav). Vsekakor ni bil razlog takšne odločitve v tem, da leta 1992 nismo imeli sredstev (tudi slovenskim varčevalcem nismo vrnili, niti ne bi mogli).

Vsekakor pa smo imeli priložnosti, da bi tudi glede tega vprašanja v kasnejših letih dosegli kak kompromis, posebno v povezavi z zaščito ostalih interesov Slovenije v drugih republikah (npr. počitniške kapacitete, naše terjatve) in s tem umaknili z dnevnega reda izredno občutljivo vprašanje varčevalcev. To bi bila daleč najboljša rešitev, saj bi si s priznanjem teh obveznosti lahko na drugi strani preko poslovnih odnosov in okrepljenega trgovanja povrnili velik del vložka.

Za nek tak dogovor pa na žalost v naši državi ni bilo nikoli posluha, politične volje ter predvsem poguma. Si predstavljate reakcije opozicije, medijev, javnosti, če bi se nekdo dogovoril in pred desetimi ali dvajsetimi leti priznal teh takrat 250 milijonov obveznosti? Mislim, da bi bil hitro označen kot narodni izdajalec – posebno s strani tistih, ki danes naštevajo krivce, ki navajajo posameznike, ki naj pred leti ne bi bili pripravljeni sprejeti kompromisa ali preprosto prevzeti obveznosti za poplačilo teh obveznosti. Na žalost je najlažje, da se nič ne odločiš, kot pa tvegaš nevarnost, da se odločiš napačno (in to je danes prisotno še bolj). Predvsem pa za takšne in podobne zgrešene politične odločitve, ki so ključen razlog za trenutno stanje v Sloveniji seveda nihče ne odgovarja (niti moralno). Zato je politiki tudi v interesu, da se obsodi nekaj deset gospodarstvenikov in bankirjev in s tem računa, da je spisek krivcev zaključen.

In še o vplivu teh obveznosti na naše javne finance. Pri tem je predvsem potrebno izpostaviti, da ima ta obveznost precej drugačen značaj kot npr. 500 milijonov evrov več pokojnin, plač javnih uslužbencev, državnih investicij ali tudi nadomestil za izbrisane. Vsi omenjeni proračunski izdatki pomenijo tudi domačo potrošnjo in precejšen del teh izdatkov se potem vrne v dodatnih proračunskih prihodkih. Seveda se to ne vidi neposredno in zato teh izdatkov nikoli pravilno ne ovrednotimo. Še v nobenem proračunu zaradi povečanja izdatkov nismo povečali prihodkov – enako kot pri varčevanju nikoli ne ocenimo, koliko bodo rezi pri izdatkih vplivali na manjše prihodke.

Pri poravnavi obveznosti do varčevalcev nekdanjih republik pa bo šlo več ali manj za čisti odliv sredstev. Glede na ocene višine poplačila, katere se gibljejo med pol in milijardo evrov to pomeni npr. toliko kot 5 % višje pokojnine naslednjih deset let. A za slednje se bo kot lev boril Erjavec, obveznosti do nekdanjih varčevalcev pa bomo pripisali k skupnemu javnemu dolgu Republike Slovenije in plačevali letno kakih 20 ali 30 milijonov evrov dodatnih obresti na izdane obveznice. Seveda pa bo to poplačevanje kar zahteven tehnični postopek, vključno z vsemi zapuščinskimi postopki, kar bo vsekakor zavleklo končno izplačilo. Upajmo le, da to ne bo razlog za še kakšen ukor s strani Evrope.

Bine Kordež, 20.7.214

Zmote glede obdavčitve plač, III. del – kam gre denar iz vplačanih davkov

»Pri nas moraš dati eno plačo delavcu in eno državi« smo lahko nedavno prebrali izjavo uspešnega slovenskega podjetnika. Izjava je odraz splošnega pogleda na obdavčitev plač, po katerem pogoltna država pobira davke za neke svoje potrebe. Zato bi v tretjem delu obravnave obdavčevanja plač pogledali še, kam se pravzaprav stekajo vsi pobrani davki od plač in zakaj je takšen nivo obdavčitve potreben (pri nas in v socialno primerljivih državah). V prvih dveh sestavkih smo namreč ugotavljali, da obdavčitev plač v Avstriji ni bistveno drugačna za večino zaposlenih in da odstopa le pri najbolje plačanih – tu pa smo utemeljevali, da vsaj v trenutnih razmerah popravki niso nujni (upravičeno razbremenitev srednjega sloja bi lažje izvedli s korekcijo dohodninske lestvice). Pri tem bi opozoril, da ne gre za neko opravičevanje obstoječe visoke obdavčitve (to je takoj predmet kritike), temveč samo nek realen pogled o porabi zbranih sredstev od davkov na plače.

Zaradi lažjega razumevanja bomo pri obravnavi sredstev zbranih z davki izhajali iz povprečno izplačanih plač in davkov, potem ko smo podrobnejše strukture prikazali v prejšnjih dveh sestavkih. V letu 2013 je tako znašal povprečni strošek dela na zaposlenega v gospodarskih družbah 2 tisoč evrov mesečno in od tega so dobili zaposleni približno 1.250 evrov (neto plače in ostalih dodatkov k plači – prehrana, prevoz, regres), »država« pa 750 evrov. Delitev je bila torej dobra tretjina za davke, razlika pa v žepe posameznikom ali drugače, v povprečju je bilo potrebno državi odvesti še 60 % zneska, ki je bil sicer izplačan zaposlenemu. Torej ne pol pol, kot se rado navaja. Seveda to velja za povprečno plačo, pri bolje plačanih je davčna obremenitev višja, pri plačah pod povprečjem (te dobiva dve tretjini zaposlenih), pa razumljivo nižja.

Poglejmo torej za kakšne namene so bila porabljena sredstva zbrana z davki in prispevki na izplačane plače. V spodnji tabeli so navedeni podatkih iz javnofinančnih bilanc Slovenije za preteklo leto. Na levi so vsi prikazani prispevki od plač in dohodnina (tretjina dohodnine je sicer od drugih dohodkov prebivalstva poleg plač) in skupaj je bilo lani zbranih nekaj več kot 7 milijard evrov. V desni koloni pa je spisek vseh izdatkov, ki jih država v širšem smislu (proračun in ostale javnofinančne blagajne – pokojninska, zdravstvena) pokriva iz teh zbranih sredstev. Ali drugače – prikazan je spisek vseh prejemkov, ki smo jih od države dobili prebivalci Slovenije na osnovi plačevanja davkov od plač in s tem povezanih pravic oz. upravičenj.


Največji izdatki so seveda namenjeni pokojninam ter plačilu zdravstvenega varstva, nato pa sledijo ostali zneski od porodniške, otroških dodatkov, nadomestila za vrtce, bolniška… Skupaj torej kar 8,3 milijarde evrov ali dobro milijardo več kot je ista država zbrala z davki na zaslužke prebivalstva. Seveda bi tej primerjavi lahko oporekali, da prebivalci plačujejo davke tudi od potrošnje (DDV, trošarine), ki se potem koristijo za pokrivanje tako nastalega manka. Vseeno pa gre pri teh izplačilih za neke vrste upravičenja (pravico do teh nadomestil), ki jih dobijo prebivalci s tem, ko živijo v državi in plačujejo davke na svoje prejemke. To je pomembno omeniti zato, ker pogosto zasledimo primere, ko ljudje plačujejo davke v davčno bolj prijaznih okoljih – a to jih ne odvrne od tega, da ne bi uveljavljali pravic v matični državi pri zdravstvenem varstvu,  do vseh navedenih prejemkov in nadomestil, ki pripadajo otrokom in enako tudi njihovim staršem.

A tudi tukaj bi takoj dobili očitek – kaj mešamo starše in njihove pokojnine, saj so vendar vso delovno dobo vplačevali prispevek za pokojninsko zavarovanje in so si pokojnino zaslužili! Pravico vsekakor, z denarjem pa je na žalost malo drugače in zato poglejmo to plačevanje prispevkov še z drugega zornega kota.

Osnovni pokojninski sistem namreč že od vsega začetka ne temelji na nekem zbiranju in nalaganju sredstev. Uporabljamo princip, da zaposleni, delovno aktivni, skrbijo za svoje starše, ko le ti onemorejo (ko se upokojijo), enako kot so oni skrbeli za nas, ko smo bili mladi (»pay-as-you-go« sistem). Gre za medgeneracijsko solidarnost, ko delovno aktivni skrbe za ostale člane širše družine in tako kot je veljalo vso zgodovino, le da se danes to »pelje« preko države in ne več neposredno. S tem se seveda zagotavlja bistveno večja socialna varnost ter solidarnost. Naši starši so res plačevali pokojninske prispevke, a za izplačilo pokojnin njihovih staršev (ne na zalogo), oni pa zopet za svoje – in enako moramo mi za svoje (vzporedno pa se seveda vse več vplačuje tudi dodatna sredstva v obliki naložbe).

Poglejmo to na konkretnem primeru povprečne slovenske družine. Glede na strukturo prebivalstva Slovenije jo sestavljata dva zaposlena s povprečnimi mesečnimi neto prejemki 1.250 evrov, družina pa ima 1,3 otroka in 1,35 starša (upokojenca). Ob takšnih neto prejemkih mesečno plačujeta po 750 davka oz. skupaj 1.500 evrov vplačanih davščin (ta izraz uporabljam kot skupni za prispevke ter dohodnino).

In kaj zato ta družina dobi oz. do česa je upravičena? Vsak otrok je zdravstveno zavarovan (povprečno zavarovanje na osebo stane 80 evrov), dodatno pa upravičen tudi do otroškega dodatka, štipendije, subvencije v vrtcu, prevozu in prehrani v šoli, socialne pomoči (vse seveda odvisno od socialnega statusa družine). Vsa ta nadomestila v povprečju (preračunano na enega prebivalca do starosti 25 let) znašajo blizu 200 evrov. To so sredstva, ki jih hipotetično dobi vsak mladostnik od države (nekateri seveda več, drugi manj) in v tej družini to pomeni 260 evrov mesečno.

Skupni mesečni prejemki na upokojenca pa znašajo okoli 750 evrov (pokojnina, zdravstveno zavarovanje, dodatki za upokojence, subvencija domov za ostarele…). Ker imamo v širši družini 1,35 upokojenca, to pomeni dobrih tisoč evrov mesečnih nakazil države. Dodatno pa imata  s plačevanjem davščin tudi oba starša zagotovljeno zdravstveno varstvo (dvakrat  po 80 evrov) ter tudi nadomestila v času, ko ne moreta delati (bolniška, porodniška, nezaposlenost) in tega je dodatno 180 evrov na mesec.

Če seštejemo vse navedene prejemke naše širše družine (brez naše neto plače), smo torej dobili od države 1.600 evrov, starša pa sta plačala 1.500 evrov davščin. In razlika je pravzaprav omenjeni manko državnih financ, ki smo ga omenili na začetku in katerega potem v proračunu pokrijemo iz vplačil drugih davkov (ali se zanj zadolžimo).


Seveda gre za hipotetično družino in vsak ima drugačno situacijo, a povprečje v državi je pač takšno. Lahko pa iste številke pogledamo še na drug način, kot osebni račun vsakega posameznika. Tudi tu razumljivo lahko govorimo samo o povprečjih.

Ob upoštevanju starostne strukture ter podatkov ZPIZ-a, danes posameznik v povprečju 35 let dela (in plačuje davke), pred tem so ga v povprečju 25 let vzdrževali starši s pomočjo države (preko omenjenih dodatkov) in potem je še približno 20 let v pokoju. Denimo, da ne bi bilo požrešne države in da bi v času ko delamo (35 let od skupnih 80) ne plačevali nobenih davkov od plač, temveč ta sredstva shranili za čas, ko nismo ali ne bomo delali. Na ta način bi se nam nabralo 315 tisoč evrov (35 let po 750 evrov mesečno).

Seveda pa bi potem morali sami plačevati zdravstveno zavarovanje (80 evrov mesečno) in vzeti iz zbranih sredstev denar za tisto desetino delovne dobe, ko v povprečju ne delamo (ko smo bolni, na porodniški ali brez službe). Vseh teh potreb bi bilo kar 70 tisoč evrov. Tudi prvih 25 let preden smo se zaposlili, smo morali vzeti iz zbranega kupa (vnaprej, na kredit) vsak mesec 200 evrov za zdravstveno zavarovanje in ostalo pomoč staršem, ki jo danes sicer zagotavlja država – skupaj torej naslednjih 60 tisoč evrov potrošenih sredstev. No in potem gremo v pokoj in vsak mesec vzamemo iz kupa še 750 evrov za vse tekoče izdatke skupaj z zdravstvenim zavarovanjem. Če nam je dano še 20 let življenja, bodo zbrana sredstva v času zaposlitve ravno zadoščala (skupaj smo do takrat porabili 310 tisoč evrov), naslednje leto pa bi denarja že zmanjkalo.

Kljub sicer visoki davčni obremenitvi plač, so torej vsi davki na plače pravzaprav tudi naši prejemki, katere smo (bomo) prejemali v času, ko ne delamo (ko smo mladi ali v pokoju). Seveda bi bili lahko tudi nižji, a potem bi morali biti tudi nižji vsi navedeni prejemki in pravice, ki jih zagotavlja država iz zbranega denarja. Vendar pa bi takšna rešitev pomenila tudi velik udarec socialni varnosti, saj se preko takšnega sistema zagotavlja tudi visoka stopnja solidarnosti (bolje plačani vplačujejo višje davke, a praviloma koristijo manj nadomestil – razen pri pokojninah). To pa najbrž ni smer v katero bi želeli.

Izboljšanje razmer (znižanje obdavčitve) bi bila seveda možna tudi s podaljšanjem časa ko smo aktivni in krajšanjem neproduktivnega življenjskega obdobja. V to smer gredo tudi spremembe pokojninske zakonodaje. A na žalost te spremembe pravega učinka nimajo, če ni zadosti delovnih mest (v družbi kot celoti ni veliko razlike, če imamo deset tisoč manj upokojencev, a zato deset tisoč več nezaposlenih mladih). Obstoječ sistem socialne varnosti (pa bi si jo seveda želeli še več) in obstoječa starostna ter delovna struktura pač zahtevata več zbranih sredstev. Zato so takšne davčne obremenitve potrebne in v vseh razvitejših državah je obseg pobranih davkov od plač še pomembno višji.

Ti podatki tudi zavračajo značilno izjavo »saj plače res niso visoke, le država pobere preveč«. Vse kar pobere »država« so tudi prejemki zaposlenih, le da jih prejemajo v nekem drugem času, v času ko ne delajo. Zato je strošek dela v bistvu in v celoti prejemek zaposlenega in če ocenjujemo, da so previsoki, potem trdimo, da ljudje dobijo preveč za svoje delo (ne neka država).

Ob pozornem branju, ste lahko opazili, da na začetku omenjamo razliko med zbranimi in izplačanimi sredstvi na nivoju države ali družine, pri osebnem obračunu celotnega življenja na koncu teksta, pa te razlike več ni. Če vas zanima razlog, še nekaj pojasnil v nadaljevanju.

Osebni življenjski obračun temelji na polnem plačevanju povprečnih davkov (750 evrov mesečno) ter povprečni strukturi starostne aktivnosti. V tem primeru se »računica« izide in vplačani prispevki bi zadoščali za pokritje vseh obveznosti. Srečujemo pa se z dejstvom, da precejšen del zaposlenih (samostojnih podjetnikov, zaposlenih oseb pri njih, zaposlenih po drugih osnovah) plačuje precej nižje mesečne zneske davkov, čeprav pa oni in njihovi družinski člani seveda koristijo vsa upravičenja (zaradi nižjih uradnih prejemkov praviloma celo več). Ob 650 tisoč zaposlenih pri pravnih osebah, je samozaposlenih in zaposlenih pri fizičnih osebah kar 140 tisoč, a njihov povprečni vplačan znesek vseh davščin je le okoli 350 evrov mesečno. Ti zaposleni v svoji življenjski dobi zberejo le 150 tisoč evrov davščin, veliko ljudi pa še manj in zaradi tega na nivoju cele države tudi nastaja razlika med vplačanimi ter izplačanimi sredstvi. Če bi vsi vplačevali po 750 evrov mesečno, potem dodatnega manka ne bi bilo, podobno kot ga ni pri hipotetičnem državljanu.

Bine Kordež, 8.7.2014

Zmote glede obdavčitve plač (II. del) – uvedba socialne kapice

V prejšnjem tekstu smo ugotavljali, da je obdavčitev plač v Sloveniji skoraj enaka kot v Avstriji, pri nižjih plačah celo nekaj ugodnejša. Do pomembnejših razlik prihaja le pri večjih plačah, ker imajo v Avstriji uvedeno tako imenovano socialno kapico. Tudi v Sloveniji je v zadnjem času veliko pobud za njeno uvedbo, čeprav bi se iz marsikaterih izjav (predvsem politikov) dalo sklepati, da zagovorniki večkrat niti ne vedo, kaj to pomeni in še manj, kakšne bi bile posledice njene uvedbe. Zato v tem drugem delu predstavitve obdavčevanja plač, nekaj več podatkov o učinkih uvedbe limita za plačilo socialnih prispevkov.

Osnovni argument zagovornikov uvedbe socialne kapice je ustrezno plačilo izobraženih kadrov, strokovnjakov, da ne bi zaradi ugodnejše davčne obravnave uhajali v tujino. Danes se poleg dohodnine, od plač obračunavajo tudi prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v skupini višini okoli 40 % od bruto plače (deloma podjetje, deloma zaposleni). Gre za plačilo zavarovanja za zdravstvene varstvo in pravico do pokojnine in upravičeni so argumenti, da se ta prispevek plačuje samo do določene višine, saj so tudi upravičenja iz njih limitirana. Zaradi tega je večina držav uvedla zgornjo mejo, do katere se plačuje to zavarovanje, konkretno Avstrija na višini 4.440 evrov bruto plače. Avstrijci torej plačujejo te prispevke v višini 39,9 % od bruto plače, a največ 1.772 evra mesečno. Pri nas znašajo 38,2 % ne glede na višino plače, torej brez omejitve navzgor (brez kapice), kar pomeni pri 20 tisoč evrov mesečne plače tudi 7.700 evrov.

Predpostavimo, da bi zaradi navedenih (sicer logičnih) razlogov, tudi pri nas uvedli omejitev plačevanja socialnih prispevkov nad določeno mejo in sicer enako kot v Avstriji (»da nam strokovnjaki ne bi uhajali v sosednjo državo«). Na spodnji sliki je s polno modro črto prikazana trenutna višina neto plače glede na bruto plače (te so navedene na spodnji osi grafikona). Če bi torej uvedli enako omejitev plačila prispevkov, bi se neto plače seveda dvignile (prekinjena modra črta in zneski na beli podlagi).

Kaj pomeni ta uvedba? Kot prvo bi uvedba takšnega limita vplivala samo na plače 5 % najbolje plačanih ljudi v Sloveniji (z rumeno linijo je prikazan kumulativni delež zaposlenih s posameznimi plačami), torej tisti, ki zaslužijo več kot 2.500 evrov neto. Oseba, ki danes zasluži na primer 3 tisoč evrov neto, bi po uvedeni spremembi dobila 200 evrov več, poleg tega pa bi firma imela 250 evrov manj stroškov (država torej izgubi 450 evrov prilivov).

Kakor je sicer uvedba logična, verjetno vseeno drži, da zaradi teh razlik prav veliko drugačnih odločitev ali odhodov v tujino ne bo. Predvsem pa strokovnjaki za katere je izražena največja skrb, redko prejemajo več kot 2.500 evrov neto mesečno (do tam pa je obdavčitev enaka kot v Avstriji). Zavedati se je treba, da bi ta sprememba imela predvsem vpliv na visoke (direktorske) plače. Tu pa se razumljivo postavlja vprašanje, zakaj bi moral nekdo z 20 tisoč evri mesečne plače dobiti mesečno še 1.700 evrov več (kot v Avstriji) – najbrž pravega odgovora ni (zanimivo bi bilo o tem povprašati politike, ko argumentirajo uvedbo).

Glede na slovenski nivo plač, bi bila sicer upravičena uvedba nižjega limita in s tem razbremenitev tudi srednjih plač (rdeča črta na grafu). A še vedno bi se srečali z največjimi razlikami (koristmi) pri visokih plačah, dodatno pa bi to povzročilo preveliko luknjo v javnih financah, o čemer več v nadaljevanju.

Ob takšni spremembi bi bilo seveda možno, da bi se ustrezno znižale najvišje bruto plače (da bi ostala neto plača enaka) in s tem razbremenili podjetja. A po izkušnjah iz leta 2007, ko se je najvišja dohodninska stopnja znižala iz 50 na 41 %, to ni realno pričakovati. Predvsem so plače določene pogodbeno v bruto zneskih in enostranske spremembe niso izvedljive, interesa za znižanje pa ne bi bilo. V 2007 sem objavil članek, da takratno znižanje obdavčitve ne bo povzročilo drugega, kot dodatni dvig najvišjih neto prejemkov (osebno se mi je plača dvignila za tisoč evrov mesečno), a kakega odziva ni bilo.

Te podatke poglejmo še z drugega zornega kota in sicer v obliki odstotka davščin. Na spodnjem grafikonu je z modro polno črto prikazan odstotek vseh davkov in prispevkov na neto plačo glede na višino bruto plače (spodnja os). Ta odstotek predstavlja povprečno stopnjo celotne obdavčitve pri posamezni plači. Poleg tega pa imamo tudi mejne stopnje torej stopnje po kateri se obdavči vsak dodatni evro v tem razredu. Te so seveda višje in so prikazane z rumeno črto. Bruto plača na višini 10 tisoč evrov je tako obdavčena s 139 % na neto znesek, vendar pa je vsak dodatni evro, ki ga želimo v tem razredu nameniti zaposlenemu obdavčen kar 198 %[1], zaradi česar se povprečna obdavčitev tudi postopno povečuje.

S prekinjeno črto pa je prikazana obdavčitev, če bi uvedli socialno kapico na nivoju 4.440 evrov. Mejna stopnja obdavčitve (obdavčitev vsakega dodatnega izplačila) bi zato po dosegu te meje padla na 69 % in nato zopet porasla, ko bi posameznih prešel v najvišji dohodninski razred (šele nad 7.000 evrov bruto plače). Zaradi takšnega gibanja mejne obdavčitve, bi se nekoliko znižala tudi povprečna obdavčitev neto plače.

Uvedba socialne kapice bi torej imela vpliv samo na najvišje plače, glede katerih pa vlada prepričanje, da so že danes previsoke. Poglejmo pa še, kako bi ta uvedba vplivala na javne finance. Z njeno uvedbo bi izpadlo kakih 80 milijonov evrov prispevkov za zdravstveno in pokojninsko blagajno (skupnega priliva v letu 2013 je bilo 5,1 milijarde evrov). Ker pa bi se zaradi tega dvignila davčna osnova, bi bilo nekaj več vplačil dohodnine, a javne finance bi kot celota izgubile okoli 60 milijonov prilivov (razdelili bi si jih posamezniki in firme).

Ti okvirni izračuni veljajo za postavitev limita na avstrijskem nivoju (4.440 evrov). Nižja meja do katere bi se  plačevali prispevki (npr. 2.500 evrov bruto, kot je upoštevano pri drugem grafikonu), pa bi pomenila kar okoli 330 milijonov evrov izpada socialnih prispevkov oz. neto 250 za celotne javne finance (bilo bi 80 milijonov več dohodnine). Seveda teh številk pri zavzemanju za socialno kapico nihče ne navaja, kaj šele predlaga, kako bi to nadomestili.

Z uvedbo socialne kapice bi nedvomno naš davčni sistem v večji meri uskladili s prakso v tujini, a to bi pomenilo predvsem dvig že do sedaj dokaj najvišjih plač ter dodatni izpad v javnih financah. Neomejeni socialni prispevki tudi na visoke plače so pravzaprav dodatna obdavčitev teh prejemkov. Je pa res, da bi lahko iste učinke dosegli z drugačno dohodninsko lestvico – npr. socialna kapica in 70 % najvišja dohodninska stopnja bi dali pri najvišjih plačah podobne rezultate.

S tem sicer odstopamo od tujine, a zato kakih večjih težav s konkurenčnostjo nimamo. Če danes za svojega predsednika uprave Mercator plača 5 tisoč evrov več davščin kot v primeru uvedene socialne kapice, pač to družba vzame v zakup in ustrezno dvigne bruto plačo. Je pa res, da bodo tuji lastniki za kake dodatne nagrade najbrž poiskali davčno ugodnejše variante.

Bine Kordež, 7.7.2014


[1] Najvišja stopnja dohodnine je sicer 50 % od osnove, a to pomeni 100 % na neto prejemek, preostalih 98 %  na neto prejemek. pa so socialni prispevki.

Zmote glede obdavčitev plač: primerjava s sosedi (1. del)

Če je kakšno področje ekonomske politike, kjer se vsi poenotijo, so to visoke obremenitve dela oz. plač zaposlenih. Seveda ni dvoma, da so osebni prejemki davčno precej obremenjeni in ob ugodnejši javno-finančni situaciji bi bilo znižanje davčnih stopenj vsekakor smiselno. Vseeno pa je pri obravnavi te teme prisotno veliko demagogije in nepoznavanja dejanskega stanja. Podrobnejša analiza namreč pokaže, da se v tujini srečujejo s podobnimi razmerami, prav tako pa so davčne obremenitve tudi nekako upravičene, kar bi argumentirali v naslednjih treh tekstih. Verjamem, da se z navedbami marsikdo ne bo strinjal, ker se ne ujemajo z našim prepričanjem, a številke so pač takšne.

Najprej bi pogledali, kakšna je davčna obremenitev plač v Sloveniji v primerjavi s kako primerljivo državo. Lahko bi vzeli Hrvaško, a ker so tam davki še višji, izbor ni najbolj primeren. Vsekakor imajo nižje davke na plače v Singapurju ali na Japonskem, a ljudje morajo tam sami poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, da drugih socialnih prejemkov ne omenjamo. Zato smo pogledali nam najbližjo Avstrijo, glede katere najbrž dilem ni.

Naj seveda takoj na začetku poudarim, da to ni diskusija o višini plač, te so pač v Avstriji pomembno višje kot v Sloveniji. Zanima nas samo, kakšne so skupne davčne obdavčitve ob enakem strošku za delodajalca ali ob enakem neto prejemku. Koliko je na primer potrebno odvesti državi, če podjetje nameni zaposlenemu dva ali tri tisoč evrov, ali koliko je skupni strošek podjetja, če želi delavcu izplačati tisoč ali dva tisoč evrov na njegov račun.

Poglejmo najprej način obdavčevanja plač, ki je v obeh državah dokaj podoben (zanemarjamo razne podrobnosti in posebne olajšave, katere je težko primerjati). Od bruto plače pogodbeno dogovorjene med podjetjem in zaposlenim se najprej plačajo socialni prispevki (v Sloveniji 22,1 %, v Avstriji 18,2 %), od preostalega zneska se odbijejo razne olajšave (splošna, za otroke, za razne stroške ipd.) in tako dobljeni znesek je osnova za izračun dohodnine po davčni lestvici. Posameznik dobi torej neto plačo potem, ko se od bruto plače odštejejo prispevki in tako izračunana dohodnina, strošek za podjetje pa je bruto plača povečana še za socialne prispevke, ki jih plača delodajalec (V Sloveniji 16,1 %, v Avstriji 21,7 %).

Posameznih stopenj seveda ni smiselno primerjati, uporaben rezultat dobimo z izračunom celotnih stroškov plač in nato s primerjavo odstotka vseh davščin glede na neto prejemek posameznika. Pri primerjavi pa je za Slovenijo potrebno upoštevati tudi izplačilo dodatkov k plači. V povprečju slovenska podjetja izplačajo mesečno 260 evrov na zaposlenega kot nadomestilo za prehrano, za prevoz na delo ter regres. Gre za dodatke, ki so po kolektivni pogodbi obvezni, predvsem pa niso davčno obremenjeni (edino regres samo z dohodnino) in za večino predstavljajo neko dodatno plačo. V Avstriji sta sicer obvezni kar dve dodatni plači (božičnica in poletno izplačilo), a sta obdavčeni podobno kot redna plača, za prevoz na delo pa so upravičeni do olajšave pri dohodnini.

Pomembna razlika med obema sistemoma plač je še pri plačilu socialnih prispevkov, ki se v Avstriji ne plačujejo več, ko mesečna plača preseže 4.440 evrov bruto. Gre za tako imenovano socialno kapico, o kateri se v zadnjih letih veliko razpravlja tudi pri nas, a o njenih učinkih več v drugem prispevku na to temo.

Na osnovi vseh zakonskih opredelitev glede davkov na plače, smo torej izračunali plače, prišteli omenjene dodatke v Sloveniji in v spodnjem grafikonu je prikazano, kakšen je odstotek vseh davščin na neto prejemek zaposlenega v Avstriji in Sloveniji.

Prekinjena modra črta prikazuje odstotke davščin za redno plačo v Sloveniji, polna pa upošteva še dodatke, zaradi česar je dejanska stopnja obdavčitve neto prejemkov nižja. Zaradi omenjenega limita pri plačilu socialnih prejemkov, so visoke plače pri sosedih obdavčene precej manj (rdeča črta), a to velja samo za prejemke nad 2.500 evrov neto, katere prejema le kakih 2 % vseh zaposlenih. Večina zaposlenih v Sloveniji (95 %)  prejema plače manjše od 2 tisoč evrov neto, zato nas zanima predvsem ta del, ki je v drugem grafikonu prikazan nekoliko podrobneje.

Grafikon berem na sledeč način: če nek zaposlen prejme 1.700 evrov mesečno, mora podjetje k temu v Sloveniji plačati 92 % celotnih davščin (prispevki, dohodnina) v kolikor gre samo za redno plačo. Ko pa gledamo celotne prejemke (skupaj z dodatki), pa je davščin manj in sicer 74 %. Za isto neto izplačilo mora avstrijski delodajalec plačati državi še 86 % davščin. Ob upoštevanju vseh izplačil, ki jih prejme zaposleni, je torej davčna obremenitev v Avstriji za neto izplačila med 1.200 in 2.500 evrov mesečno celo višja kot v Sloveniji. Redna plača je sicer pri nas obdavčena nekaj več (prekinjena črta), a realnejša je primerjava vseh izplačil in po njej je obdavčitev v primerjavi z Avstrijo prej nižja, vsekakor ne višja za pretežni del zaposlenih.


Poglejmo obdavčitev še z drugega zornega kota in sicer kolikšno bi bilo neto izplačilo glede na skupni strošek delodajalca. Na spodnji osi je tako podatek o skupnem mesečnem strošku delavca, modra in rdeča črta pa potem prikazujeta višino neto prejemka zaposlenega v Sloveniji oz. Avstriji. Pri najnižjih plačah (takih sicer v Avstriji ni) je neto izplačilo pri nas višje, nato nekaj nižje in zopet višje (od 2.000 evrov stroška oz. 1.200 neto izplačila). Tako je vse do skupnega stroška 6 tisoč evrov, pri višjih plačah pa so zaradi omenjene omejitve plačila socialnih prejemkov, neto prejemki v Avstriji precej višji.

Rumena črta na tem grafikonu kaže, kolikšen del zaposlenih (kumulativno) prejema takšno plačo v Sloveniji (npr. 70 % ljudi manj od 2.200 evrov skupaj oz. 1.200 neto prejemka).  Na zgornjem grafikonu so stroški plač razporejeni v enakomernih zneskih (po 500 evrov), lahko pa vse zaposlene razporedimo v 20 skupin (po 5 % zaposlenih) in pogledamo podatke oz. obdavčitve za te skupine (enakomerna razporeditev glede na število zaposlenih). Zneski neto prejemkov za Slovenijo in Avstrijo so zopet prikazani z modro in rdečo črto, z rumenimi stolpci pa dodatno še razlika v evrih. Do 1.200 evrov je neto prejemek v Sloveniji ob istih skupnih stroških plač nekaj evrov nižji, nato pa višji do 80 evrov mesečno, razen seveda zopet pri najvišjih.

Vsi štirje grafikoni so mogoče že malo preveč zapleteni in namenjeni pozornejšemu bralcu. Vseeno pa je lepo razvidno, da je obdavčitev plač pri zaposlenih z neto prejemki do pribiližno dva tisoč evrov (in takih je pri nas 95 %) v Sloveniji dokaj podobna kot v Avstriji. Odstopanja so nekaj deset evrov, večinoma celo v korist zaposlenih pri nas (razen v razponu med 1.000 in 1.200 evrov neto). V boljšem položaju bi bilo ob uporabi avstrijske davčne zakonodaje le  30 tisoč najbolje plačanih zaposlenih, o pomenu tega pa več v naslednjem tekstu.

Kot povedano na začetku, so navedeni izračuni precej presenetljivi, a večinoma kar točni (uporaba različnih olajšav bi dala nekaj spremenjene rezultate, a bistvenih odstopanj ne bi bilo). Tudi Avstrijci torej delo obdavčujejo dokaj podobno kot v Sloveniji, s podobnimi davčnimi stopnjami (40 % prispevkov, 50 % najvišja stopnja dohodnine). Ker pa imajo potem še višje prejemke, zberejo na prebivalca kar 10 tisoč evrov davkov od dela, mi pa le 4 (štiri) tisoč. Seveda bi si želeli nižje stopnje, a avstrijske razmere vseeno kažejo, da pri tem ne odstopamo od sosednjih držav (tudi v Italiji obdavčitve niso nič manjše). Zakaj pa je to nujno, pa v zadnjem (III.) delu vpogleda v obdavčevanja dela v Sloveniji.

Bine Kordež, 6.7.2014