Zmote glede obdavčitve plač (II. del) – uvedba socialne kapice

V prejšnjem tekstu smo ugotavljali, da je obdavčitev plač v Sloveniji skoraj enaka kot v Avstriji, pri nižjih plačah celo nekaj ugodnejša. Do pomembnejših razlik prihaja le pri večjih plačah, ker imajo v Avstriji uvedeno tako imenovano socialno kapico. Tudi v Sloveniji je v zadnjem času veliko pobud za njeno uvedbo, čeprav bi se iz marsikaterih izjav (predvsem politikov) dalo sklepati, da zagovorniki večkrat niti ne vedo, kaj to pomeni in še manj, kakšne bi bile posledice njene uvedbe. Zato v tem drugem delu predstavitve obdavčevanja plač, nekaj več podatkov o učinkih uvedbe limita za plačilo socialnih prispevkov.

Osnovni argument zagovornikov uvedbe socialne kapice je ustrezno plačilo izobraženih kadrov, strokovnjakov, da ne bi zaradi ugodnejše davčne obravnave uhajali v tujino. Danes se poleg dohodnine, od plač obračunavajo tudi prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v skupini višini okoli 40 % od bruto plače (deloma podjetje, deloma zaposleni). Gre za plačilo zavarovanja za zdravstvene varstvo in pravico do pokojnine in upravičeni so argumenti, da se ta prispevek plačuje samo do določene višine, saj so tudi upravičenja iz njih limitirana. Zaradi tega je večina držav uvedla zgornjo mejo, do katere se plačuje to zavarovanje, konkretno Avstrija na višini 4.440 evrov bruto plače. Avstrijci torej plačujejo te prispevke v višini 39,9 % od bruto plače, a največ 1.772 evra mesečno. Pri nas znašajo 38,2 % ne glede na višino plače, torej brez omejitve navzgor (brez kapice), kar pomeni pri 20 tisoč evrov mesečne plače tudi 7.700 evrov.

Predpostavimo, da bi zaradi navedenih (sicer logičnih) razlogov, tudi pri nas uvedli omejitev plačevanja socialnih prispevkov nad določeno mejo in sicer enako kot v Avstriji (»da nam strokovnjaki ne bi uhajali v sosednjo državo«). Na spodnji sliki je s polno modro črto prikazana trenutna višina neto plače glede na bruto plače (te so navedene na spodnji osi grafikona). Če bi torej uvedli enako omejitev plačila prispevkov, bi se neto plače seveda dvignile (prekinjena modra črta in zneski na beli podlagi).

Kaj pomeni ta uvedba? Kot prvo bi uvedba takšnega limita vplivala samo na plače 5 % najbolje plačanih ljudi v Sloveniji (z rumeno linijo je prikazan kumulativni delež zaposlenih s posameznimi plačami), torej tisti, ki zaslužijo več kot 2.500 evrov neto. Oseba, ki danes zasluži na primer 3 tisoč evrov neto, bi po uvedeni spremembi dobila 200 evrov več, poleg tega pa bi firma imela 250 evrov manj stroškov (država torej izgubi 450 evrov prilivov).

Kakor je sicer uvedba logična, verjetno vseeno drži, da zaradi teh razlik prav veliko drugačnih odločitev ali odhodov v tujino ne bo. Predvsem pa strokovnjaki za katere je izražena največja skrb, redko prejemajo več kot 2.500 evrov neto mesečno (do tam pa je obdavčitev enaka kot v Avstriji). Zavedati se je treba, da bi ta sprememba imela predvsem vpliv na visoke (direktorske) plače. Tu pa se razumljivo postavlja vprašanje, zakaj bi moral nekdo z 20 tisoč evri mesečne plače dobiti mesečno še 1.700 evrov več (kot v Avstriji) – najbrž pravega odgovora ni (zanimivo bi bilo o tem povprašati politike, ko argumentirajo uvedbo).

Glede na slovenski nivo plač, bi bila sicer upravičena uvedba nižjega limita in s tem razbremenitev tudi srednjih plač (rdeča črta na grafu). A še vedno bi se srečali z največjimi razlikami (koristmi) pri visokih plačah, dodatno pa bi to povzročilo preveliko luknjo v javnih financah, o čemer več v nadaljevanju.

Ob takšni spremembi bi bilo seveda možno, da bi se ustrezno znižale najvišje bruto plače (da bi ostala neto plača enaka) in s tem razbremenili podjetja. A po izkušnjah iz leta 2007, ko se je najvišja dohodninska stopnja znižala iz 50 na 41 %, to ni realno pričakovati. Predvsem so plače določene pogodbeno v bruto zneskih in enostranske spremembe niso izvedljive, interesa za znižanje pa ne bi bilo. V 2007 sem objavil članek, da takratno znižanje obdavčitve ne bo povzročilo drugega, kot dodatni dvig najvišjih neto prejemkov (osebno se mi je plača dvignila za tisoč evrov mesečno), a kakega odziva ni bilo.

Te podatke poglejmo še z drugega zornega kota in sicer v obliki odstotka davščin. Na spodnjem grafikonu je z modro polno črto prikazan odstotek vseh davkov in prispevkov na neto plačo glede na višino bruto plače (spodnja os). Ta odstotek predstavlja povprečno stopnjo celotne obdavčitve pri posamezni plači. Poleg tega pa imamo tudi mejne stopnje torej stopnje po kateri se obdavči vsak dodatni evro v tem razredu. Te so seveda višje in so prikazane z rumeno črto. Bruto plača na višini 10 tisoč evrov je tako obdavčena s 139 % na neto znesek, vendar pa je vsak dodatni evro, ki ga želimo v tem razredu nameniti zaposlenemu obdavčen kar 198 %[1], zaradi česar se povprečna obdavčitev tudi postopno povečuje.

S prekinjeno črto pa je prikazana obdavčitev, če bi uvedli socialno kapico na nivoju 4.440 evrov. Mejna stopnja obdavčitve (obdavčitev vsakega dodatnega izplačila) bi zato po dosegu te meje padla na 69 % in nato zopet porasla, ko bi posameznih prešel v najvišji dohodninski razred (šele nad 7.000 evrov bruto plače). Zaradi takšnega gibanja mejne obdavčitve, bi se nekoliko znižala tudi povprečna obdavčitev neto plače.

Uvedba socialne kapice bi torej imela vpliv samo na najvišje plače, glede katerih pa vlada prepričanje, da so že danes previsoke. Poglejmo pa še, kako bi ta uvedba vplivala na javne finance. Z njeno uvedbo bi izpadlo kakih 80 milijonov evrov prispevkov za zdravstveno in pokojninsko blagajno (skupnega priliva v letu 2013 je bilo 5,1 milijarde evrov). Ker pa bi se zaradi tega dvignila davčna osnova, bi bilo nekaj več vplačil dohodnine, a javne finance bi kot celota izgubile okoli 60 milijonov prilivov (razdelili bi si jih posamezniki in firme).

Ti okvirni izračuni veljajo za postavitev limita na avstrijskem nivoju (4.440 evrov). Nižja meja do katere bi se  plačevali prispevki (npr. 2.500 evrov bruto, kot je upoštevano pri drugem grafikonu), pa bi pomenila kar okoli 330 milijonov evrov izpada socialnih prispevkov oz. neto 250 za celotne javne finance (bilo bi 80 milijonov več dohodnine). Seveda teh številk pri zavzemanju za socialno kapico nihče ne navaja, kaj šele predlaga, kako bi to nadomestili.

Z uvedbo socialne kapice bi nedvomno naš davčni sistem v večji meri uskladili s prakso v tujini, a to bi pomenilo predvsem dvig že do sedaj dokaj najvišjih plač ter dodatni izpad v javnih financah. Neomejeni socialni prispevki tudi na visoke plače so pravzaprav dodatna obdavčitev teh prejemkov. Je pa res, da bi lahko iste učinke dosegli z drugačno dohodninsko lestvico – npr. socialna kapica in 70 % najvišja dohodninska stopnja bi dali pri najvišjih plačah podobne rezultate.

S tem sicer odstopamo od tujine, a zato kakih večjih težav s konkurenčnostjo nimamo. Če danes za svojega predsednika uprave Mercator plača 5 tisoč evrov več davščin kot v primeru uvedene socialne kapice, pač to družba vzame v zakup in ustrezno dvigne bruto plačo. Je pa res, da bodo tuji lastniki za kake dodatne nagrade najbrž poiskali davčno ugodnejše variante.

Bine Kordež, 7.7.2014


[1] Najvišja stopnja dohodnine je sicer 50 % od osnove, a to pomeni 100 % na neto prejemek, preostalih 98 %  na neto prejemek. pa so socialni prispevki.

>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *