Zmote glede obdavčitve plač, III. del – kam gre denar iz vplačanih davkov

»Pri nas moraš dati eno plačo delavcu in eno državi« smo lahko nedavno prebrali izjavo uspešnega slovenskega podjetnika. Izjava je odraz splošnega pogleda na obdavčitev plač, po katerem pogoltna država pobira davke za neke svoje potrebe. Zato bi v tretjem delu obravnave obdavčevanja plač pogledali še, kam se pravzaprav stekajo vsi pobrani davki od plač in zakaj je takšen nivo obdavčitve potreben (pri nas in v socialno primerljivih državah). V prvih dveh sestavkih smo namreč ugotavljali, da obdavčitev plač v Avstriji ni bistveno drugačna za večino zaposlenih in da odstopa le pri najbolje plačanih – tu pa smo utemeljevali, da vsaj v trenutnih razmerah popravki niso nujni (upravičeno razbremenitev srednjega sloja bi lažje izvedli s korekcijo dohodninske lestvice). Pri tem bi opozoril, da ne gre za neko opravičevanje obstoječe visoke obdavčitve (to je takoj predmet kritike), temveč samo nek realen pogled o porabi zbranih sredstev od davkov na plače.

Zaradi lažjega razumevanja bomo pri obravnavi sredstev zbranih z davki izhajali iz povprečno izplačanih plač in davkov, potem ko smo podrobnejše strukture prikazali v prejšnjih dveh sestavkih. V letu 2013 je tako znašal povprečni strošek dela na zaposlenega v gospodarskih družbah 2 tisoč evrov mesečno in od tega so dobili zaposleni približno 1.250 evrov (neto plače in ostalih dodatkov k plači – prehrana, prevoz, regres), »država« pa 750 evrov. Delitev je bila torej dobra tretjina za davke, razlika pa v žepe posameznikom ali drugače, v povprečju je bilo potrebno državi odvesti še 60 % zneska, ki je bil sicer izplačan zaposlenemu. Torej ne pol pol, kot se rado navaja. Seveda to velja za povprečno plačo, pri bolje plačanih je davčna obremenitev višja, pri plačah pod povprečjem (te dobiva dve tretjini zaposlenih), pa razumljivo nižja.

Poglejmo torej za kakšne namene so bila porabljena sredstva zbrana z davki in prispevki na izplačane plače. V spodnji tabeli so navedeni podatkih iz javnofinančnih bilanc Slovenije za preteklo leto. Na levi so vsi prikazani prispevki od plač in dohodnina (tretjina dohodnine je sicer od drugih dohodkov prebivalstva poleg plač) in skupaj je bilo lani zbranih nekaj več kot 7 milijard evrov. V desni koloni pa je spisek vseh izdatkov, ki jih država v širšem smislu (proračun in ostale javnofinančne blagajne – pokojninska, zdravstvena) pokriva iz teh zbranih sredstev. Ali drugače – prikazan je spisek vseh prejemkov, ki smo jih od države dobili prebivalci Slovenije na osnovi plačevanja davkov od plač in s tem povezanih pravic oz. upravičenj.


Največji izdatki so seveda namenjeni pokojninam ter plačilu zdravstvenega varstva, nato pa sledijo ostali zneski od porodniške, otroških dodatkov, nadomestila za vrtce, bolniška… Skupaj torej kar 8,3 milijarde evrov ali dobro milijardo več kot je ista država zbrala z davki na zaslužke prebivalstva. Seveda bi tej primerjavi lahko oporekali, da prebivalci plačujejo davke tudi od potrošnje (DDV, trošarine), ki se potem koristijo za pokrivanje tako nastalega manka. Vseeno pa gre pri teh izplačilih za neke vrste upravičenja (pravico do teh nadomestil), ki jih dobijo prebivalci s tem, ko živijo v državi in plačujejo davke na svoje prejemke. To je pomembno omeniti zato, ker pogosto zasledimo primere, ko ljudje plačujejo davke v davčno bolj prijaznih okoljih – a to jih ne odvrne od tega, da ne bi uveljavljali pravic v matični državi pri zdravstvenem varstvu,  do vseh navedenih prejemkov in nadomestil, ki pripadajo otrokom in enako tudi njihovim staršem.

A tudi tukaj bi takoj dobili očitek – kaj mešamo starše in njihove pokojnine, saj so vendar vso delovno dobo vplačevali prispevek za pokojninsko zavarovanje in so si pokojnino zaslužili! Pravico vsekakor, z denarjem pa je na žalost malo drugače in zato poglejmo to plačevanje prispevkov še z drugega zornega kota.

Osnovni pokojninski sistem namreč že od vsega začetka ne temelji na nekem zbiranju in nalaganju sredstev. Uporabljamo princip, da zaposleni, delovno aktivni, skrbijo za svoje starše, ko le ti onemorejo (ko se upokojijo), enako kot so oni skrbeli za nas, ko smo bili mladi (»pay-as-you-go« sistem). Gre za medgeneracijsko solidarnost, ko delovno aktivni skrbe za ostale člane širše družine in tako kot je veljalo vso zgodovino, le da se danes to »pelje« preko države in ne več neposredno. S tem se seveda zagotavlja bistveno večja socialna varnost ter solidarnost. Naši starši so res plačevali pokojninske prispevke, a za izplačilo pokojnin njihovih staršev (ne na zalogo), oni pa zopet za svoje – in enako moramo mi za svoje (vzporedno pa se seveda vse več vplačuje tudi dodatna sredstva v obliki naložbe).

Poglejmo to na konkretnem primeru povprečne slovenske družine. Glede na strukturo prebivalstva Slovenije jo sestavljata dva zaposlena s povprečnimi mesečnimi neto prejemki 1.250 evrov, družina pa ima 1,3 otroka in 1,35 starša (upokojenca). Ob takšnih neto prejemkih mesečno plačujeta po 750 davka oz. skupaj 1.500 evrov vplačanih davščin (ta izraz uporabljam kot skupni za prispevke ter dohodnino).

In kaj zato ta družina dobi oz. do česa je upravičena? Vsak otrok je zdravstveno zavarovan (povprečno zavarovanje na osebo stane 80 evrov), dodatno pa upravičen tudi do otroškega dodatka, štipendije, subvencije v vrtcu, prevozu in prehrani v šoli, socialne pomoči (vse seveda odvisno od socialnega statusa družine). Vsa ta nadomestila v povprečju (preračunano na enega prebivalca do starosti 25 let) znašajo blizu 200 evrov. To so sredstva, ki jih hipotetično dobi vsak mladostnik od države (nekateri seveda več, drugi manj) in v tej družini to pomeni 260 evrov mesečno.

Skupni mesečni prejemki na upokojenca pa znašajo okoli 750 evrov (pokojnina, zdravstveno zavarovanje, dodatki za upokojence, subvencija domov za ostarele…). Ker imamo v širši družini 1,35 upokojenca, to pomeni dobrih tisoč evrov mesečnih nakazil države. Dodatno pa imata  s plačevanjem davščin tudi oba starša zagotovljeno zdravstveno varstvo (dvakrat  po 80 evrov) ter tudi nadomestila v času, ko ne moreta delati (bolniška, porodniška, nezaposlenost) in tega je dodatno 180 evrov na mesec.

Če seštejemo vse navedene prejemke naše širše družine (brez naše neto plače), smo torej dobili od države 1.600 evrov, starša pa sta plačala 1.500 evrov davščin. In razlika je pravzaprav omenjeni manko državnih financ, ki smo ga omenili na začetku in katerega potem v proračunu pokrijemo iz vplačil drugih davkov (ali se zanj zadolžimo).


Seveda gre za hipotetično družino in vsak ima drugačno situacijo, a povprečje v državi je pač takšno. Lahko pa iste številke pogledamo še na drug način, kot osebni račun vsakega posameznika. Tudi tu razumljivo lahko govorimo samo o povprečjih.

Ob upoštevanju starostne strukture ter podatkov ZPIZ-a, danes posameznik v povprečju 35 let dela (in plačuje davke), pred tem so ga v povprečju 25 let vzdrževali starši s pomočjo države (preko omenjenih dodatkov) in potem je še približno 20 let v pokoju. Denimo, da ne bi bilo požrešne države in da bi v času ko delamo (35 let od skupnih 80) ne plačevali nobenih davkov od plač, temveč ta sredstva shranili za čas, ko nismo ali ne bomo delali. Na ta način bi se nam nabralo 315 tisoč evrov (35 let po 750 evrov mesečno).

Seveda pa bi potem morali sami plačevati zdravstveno zavarovanje (80 evrov mesečno) in vzeti iz zbranih sredstev denar za tisto desetino delovne dobe, ko v povprečju ne delamo (ko smo bolni, na porodniški ali brez službe). Vseh teh potreb bi bilo kar 70 tisoč evrov. Tudi prvih 25 let preden smo se zaposlili, smo morali vzeti iz zbranega kupa (vnaprej, na kredit) vsak mesec 200 evrov za zdravstveno zavarovanje in ostalo pomoč staršem, ki jo danes sicer zagotavlja država – skupaj torej naslednjih 60 tisoč evrov potrošenih sredstev. No in potem gremo v pokoj in vsak mesec vzamemo iz kupa še 750 evrov za vse tekoče izdatke skupaj z zdravstvenim zavarovanjem. Če nam je dano še 20 let življenja, bodo zbrana sredstva v času zaposlitve ravno zadoščala (skupaj smo do takrat porabili 310 tisoč evrov), naslednje leto pa bi denarja že zmanjkalo.

Kljub sicer visoki davčni obremenitvi plač, so torej vsi davki na plače pravzaprav tudi naši prejemki, katere smo (bomo) prejemali v času, ko ne delamo (ko smo mladi ali v pokoju). Seveda bi bili lahko tudi nižji, a potem bi morali biti tudi nižji vsi navedeni prejemki in pravice, ki jih zagotavlja država iz zbranega denarja. Vendar pa bi takšna rešitev pomenila tudi velik udarec socialni varnosti, saj se preko takšnega sistema zagotavlja tudi visoka stopnja solidarnosti (bolje plačani vplačujejo višje davke, a praviloma koristijo manj nadomestil – razen pri pokojninah). To pa najbrž ni smer v katero bi želeli.

Izboljšanje razmer (znižanje obdavčitve) bi bila seveda možna tudi s podaljšanjem časa ko smo aktivni in krajšanjem neproduktivnega življenjskega obdobja. V to smer gredo tudi spremembe pokojninske zakonodaje. A na žalost te spremembe pravega učinka nimajo, če ni zadosti delovnih mest (v družbi kot celoti ni veliko razlike, če imamo deset tisoč manj upokojencev, a zato deset tisoč več nezaposlenih mladih). Obstoječ sistem socialne varnosti (pa bi si jo seveda želeli še več) in obstoječa starostna ter delovna struktura pač zahtevata več zbranih sredstev. Zato so takšne davčne obremenitve potrebne in v vseh razvitejših državah je obseg pobranih davkov od plač še pomembno višji.

Ti podatki tudi zavračajo značilno izjavo »saj plače res niso visoke, le država pobere preveč«. Vse kar pobere »država« so tudi prejemki zaposlenih, le da jih prejemajo v nekem drugem času, v času ko ne delajo. Zato je strošek dela v bistvu in v celoti prejemek zaposlenega in če ocenjujemo, da so previsoki, potem trdimo, da ljudje dobijo preveč za svoje delo (ne neka država).

Ob pozornem branju, ste lahko opazili, da na začetku omenjamo razliko med zbranimi in izplačanimi sredstvi na nivoju države ali družine, pri osebnem obračunu celotnega življenja na koncu teksta, pa te razlike več ni. Če vas zanima razlog, še nekaj pojasnil v nadaljevanju.

Osebni življenjski obračun temelji na polnem plačevanju povprečnih davkov (750 evrov mesečno) ter povprečni strukturi starostne aktivnosti. V tem primeru se »računica« izide in vplačani prispevki bi zadoščali za pokritje vseh obveznosti. Srečujemo pa se z dejstvom, da precejšen del zaposlenih (samostojnih podjetnikov, zaposlenih oseb pri njih, zaposlenih po drugih osnovah) plačuje precej nižje mesečne zneske davkov, čeprav pa oni in njihovi družinski člani seveda koristijo vsa upravičenja (zaradi nižjih uradnih prejemkov praviloma celo več). Ob 650 tisoč zaposlenih pri pravnih osebah, je samozaposlenih in zaposlenih pri fizičnih osebah kar 140 tisoč, a njihov povprečni vplačan znesek vseh davščin je le okoli 350 evrov mesečno. Ti zaposleni v svoji življenjski dobi zberejo le 150 tisoč evrov davščin, veliko ljudi pa še manj in zaradi tega na nivoju cele države tudi nastaja razlika med vplačanimi ter izplačanimi sredstvi. Če bi vsi vplačevali po 750 evrov mesečno, potem dodatnega manka ne bi bilo, podobno kot ga ni pri hipotetičnem državljanu.

Bine Kordež, 8.7.2014 >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *