O varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke

V teh dneh smo lahko prebrali veliko zapisov o razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je Slovenija dolžna poravnati obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke v državah nekdanje skupne države. Pri tem lahko na eni strani prebiramo komentarje o napačnih odločitvah politike in oseb, ki so se o tem pogajali in odločali, na drugi strani pa pojasnila udeležencev, da drugačne rešitve niso bile mogoče ter da gre za nepravično sodbo. Kakorkoli, Slovenija bo morala te obveznosti sedaj poravnati, pa naj se s tem strinjamo ali ne. Vseeno pa mogoče v nadaljevanju nekaj dodatnih pogledov in pojasnil, kaj se je s temi bančnimi vlogami sploh dogajalo, kakšne možnosti smo imeli ter kdo bi bil lahko krivec za takšen razplet.

V bivši Jugoslaviji so morale banke večji del zbranih deviz od prebivalstva deponirati v Narodni banki Jugoslavije. V svojih blagajnah so imele devize za tekoče poslovanje in izplačevanje dvigov, ostalo pa so vodili kot terjatev do centralne banke. Te devize so bile seveda potrošene za plačila obveznosti celotne države do tujine in sistem je deloval, dokler se ne bi vsi (ali tudi velik del) varčevalcev odločilo za dvig. To sicer velja tudi v današnjem času, saj banke vložena sredstva posodijo naprej in jih brez pomoči centralne banke in mednarodnih finančnih institucij ne bi mogla vrniti, če bi prišlo do pospešenega dvigovanja. Vendar pa je razlika v tem, da imajo danes banke obveznosti do varčevalcev pokrite s premoženjem (terjatvami), v Jugoslaviji pa prav veliko rezerv ni bilo. Vsekakor precej manj kot obveznosti do varčevalcev, pa še te so postale dobesedno predmet »kraje« med republikami, ko je začela država razpadati.

Ob osamosvojitvi smo se tako soočili z dejstvom, da teh sredstev praktično ni, ljudi pa kljub temu nismo mogli pustiti brez svojega premoženja v bankah. Zato je bil takrat v vodstvu države sprejet sklep, da bo Slovenija prevzela obveznosti za poplačilo varčevalcev v svoje  breme. To sicer ni pomenilo, da jih je tisti trenutek izplačala (takšnih rezerv niti nismo imeli), temveč samo priznala in garantirala, da bodo izplačane. S tem so umirili nervozo ljudi in pritiska na izplačilo v bankah niti ni bilo več. Država je samo »poknjižila« svojo obveznost do bank, povečala javni dolg, sredstva pa so pravzaprav ostala v bankah in prebivalci so pravzaprav zaradi zaupanja začeli denar v banke zopet prinašati (že v letu 1993 so bile za 500 milijonov višje vloge kot leto poprej).

Seveda pa je imela Ljubljanska banka v času skupne države podružnice tudi v drugih republikah (Zagreb, Sarajevo), druge republike pa tudi svoje hčerinske banke v Sloveniji (Jugobanka, Beogradska banka). Zaradi tega je bilo aktualno vprašanje, katere obveznosti bo Slovenija pokrila. Odločili smo se za tako imenovan teritorialni princip in sicer, da bomo pokrili vse obveznosti bank in podružnic, ki imajo sedež v Sloveniji. Opredelili smo se torej za opcijo, da pokrijemo vse vloge Slovencem na našem ozemlju (tudi v bankah v lasti drugih republik), ne pa obveze podružnic Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu. Sprejeli smo Ustavni zakon in ustanovili Novo Ljubljansko banko, ki naj ne bi imela nič z obvezami v podružnic drugih republikah.

Pravno bi bilo sicer korektno, da bi Slovenija prevzela vse obveznosti Ljubljanske banke ne glede na lokacijo in prepustila reševanje vlog ljubljanske podružnice Jugobanke ali Beogradske banke Srbiji. Seveda pa ni bilo politično sprejemljivo, da bi pustili na »cedilu« slovenske varčevalce drugih bank in reševali Hrvate in Bosance, ki so prinesli denar v »našo« banko pri njih. Predvideli smo pač, da bodo te obveze razrešili v njihovih državah, tako kot smo jih mi v Sloveniji.

Povedano je sicer precej poenostavljeno, brez navajanja vseh pravnih aspektov, a v bistvu je šlo točno za to dilemo. Zavedati se moramo, da je bil razpad istočasno tudi prehod v drug družbeni in pravni sistem, da je šlo za izločitev iz skupne države in v takih razmerah je bilo pač potrebno sprejemati odločitve in ni bilo časa, da bi proučili vse potencialne možnosti ter nevarnosti. Ni bilo ne prakse, ne izkušenj.

Na žalost pa se niso ne na Hrvaškem, ne v Bosni in Hercegovini odločili za pokritje obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke in začel se je dolgoletni pravni boj z zaključkom prejšnji teden. Seveda smo za nazaj vsi pametni in glede na razplet danes vemo, kakšne poteze bi morali sprejeti pred leti, a preprosto s(m)o pričakovali, da bo odločitev drugačna in naši pogajalci so »stavili« na to karto. Zanašali smo se na dejstvo, da smo obveznosti v Sloveniji pokrili in bo sodnike to prepričalo, a pri tako zapleteni tematiki ne moremo biti nikoli sigurni v uspeh (to velja tudi za mejno vprašanje, čeprav smo še tako prepričani v svoj prav). Vsekakor ni bil razlog takšne odločitve v tem, da leta 1992 nismo imeli sredstev (tudi slovenskim varčevalcem nismo vrnili, niti ne bi mogli).

Vsekakor pa smo imeli priložnosti, da bi tudi glede tega vprašanja v kasnejših letih dosegli kak kompromis, posebno v povezavi z zaščito ostalih interesov Slovenije v drugih republikah (npr. počitniške kapacitete, naše terjatve) in s tem umaknili z dnevnega reda izredno občutljivo vprašanje varčevalcev. To bi bila daleč najboljša rešitev, saj bi si s priznanjem teh obveznosti lahko na drugi strani preko poslovnih odnosov in okrepljenega trgovanja povrnili velik del vložka.

Za nek tak dogovor pa na žalost v naši državi ni bilo nikoli posluha, politične volje ter predvsem poguma. Si predstavljate reakcije opozicije, medijev, javnosti, če bi se nekdo dogovoril in pred desetimi ali dvajsetimi leti priznal teh takrat 250 milijonov obveznosti? Mislim, da bi bil hitro označen kot narodni izdajalec – posebno s strani tistih, ki danes naštevajo krivce, ki navajajo posameznike, ki naj pred leti ne bi bili pripravljeni sprejeti kompromisa ali preprosto prevzeti obveznosti za poplačilo teh obveznosti. Na žalost je najlažje, da se nič ne odločiš, kot pa tvegaš nevarnost, da se odločiš napačno (in to je danes prisotno še bolj). Predvsem pa za takšne in podobne zgrešene politične odločitve, ki so ključen razlog za trenutno stanje v Sloveniji seveda nihče ne odgovarja (niti moralno). Zato je politiki tudi v interesu, da se obsodi nekaj deset gospodarstvenikov in bankirjev in s tem računa, da je spisek krivcev zaključen.

In še o vplivu teh obveznosti na naše javne finance. Pri tem je predvsem potrebno izpostaviti, da ima ta obveznost precej drugačen značaj kot npr. 500 milijonov evrov več pokojnin, plač javnih uslužbencev, državnih investicij ali tudi nadomestil za izbrisane. Vsi omenjeni proračunski izdatki pomenijo tudi domačo potrošnjo in precejšen del teh izdatkov se potem vrne v dodatnih proračunskih prihodkih. Seveda se to ne vidi neposredno in zato teh izdatkov nikoli pravilno ne ovrednotimo. Še v nobenem proračunu zaradi povečanja izdatkov nismo povečali prihodkov – enako kot pri varčevanju nikoli ne ocenimo, koliko bodo rezi pri izdatkih vplivali na manjše prihodke.

Pri poravnavi obveznosti do varčevalcev nekdanjih republik pa bo šlo več ali manj za čisti odliv sredstev. Glede na ocene višine poplačila, katere se gibljejo med pol in milijardo evrov to pomeni npr. toliko kot 5 % višje pokojnine naslednjih deset let. A za slednje se bo kot lev boril Erjavec, obveznosti do nekdanjih varčevalcev pa bomo pripisali k skupnemu javnemu dolgu Republike Slovenije in plačevali letno kakih 20 ali 30 milijonov evrov dodatnih obresti na izdane obveznice. Seveda pa bo to poplačevanje kar zahteven tehnični postopek, vključno z vsemi zapuščinskimi postopki, kar bo vsekakor zavleklo končno izplačilo. Upajmo le, da to ne bo razlog za še kakšen ukor s strani Evrope.

Bine Kordež, 20.7.214 >

5 thoughts on “O varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke”

  1. Moti me, ko nekateri pišejo floskule, ki jim po tem masa bralcev naseda.

    Vse skupaj se začne z razlago kako v ex YU ni bilo deviz in kako so se te trošile samo za plačila obveznosti države do tujine, itd.
    Dejstva so drugačna in sicer, da je ravno tik pred razpadom Jugoslavije takratni premier Ante Markovič sprostil devizni trg in vsakdo, ki je želel je lahko zamenjal takratne Jugoslovanske dinarje za tujo valuto. Moje trditve lahko potrdijo vsi, ki so takrat brez težav v katerikoli jugoslovanski banki zamenjali dinarje za nemške marke. Širšo obrazložitev si lahko preberete na:
    http://www.b92.net/biz/vesti/srbija.php?yyy=2011&mm=11&dd=28&nav_id=561275
    Vsakemu kmetu je jasno, da država ni mogla čez noč omogočiti prostega deviznega trga, če ne bi imela deviznih zalog.

    Resnica ni v tem, da smo Slovenci kar pričakovali, da bodo vse republike ravnale enako kot mi, ker za to ni bilo nikakršne podlage. Poleg tega je ravnanje Slovenije, da ne poplača varčevalcev v drugih republikah ex YU pokazalo na nezrelost slovenske politike.
    V bančništvu veljajo mednarodna pravila, ki jih Slovenska politika ne more spreminjati in to so tisti, ki so o tem odločali vedeli takrat in ves čas do izreka sodbe in tudi sedaj po izreku sodbe niso nič drugačna. Ob upoštevanju teh pravil, bi Slovenija nikdar ne mogla ravnati tako kot je ravnala.
    Poleg tega, da je bilo vnaprej jasno, da bo Slovenija prej ali slej morala poplačati ta dolg, si je nakopala še eno dodatno nevšečnost, katere teža (beri vrednost) je veliko večja kot teh 250 MIO EUR. Ta nevšečnost je nerazčiščen odnos s sosedi. Ta je botroval temu, da je Hrvaška lahko “ravnotežno” postavila poravnanje tega dolga v pogajanja za slovenski vstop na odprto morje in kasneje povezano z njenim vstopom v EU.
    Razlage kako bi takrat bil tisti, ki bi se odločil priznati ta dolg, označen za narodnega izdajalca so iz trte zvite. Je danes “narodni izdajalec” kdo od tistih, ki so se takrat zavestno odločali v nasprotju z mednarodno zakonodajo, vedoč, da Slovenija NE more spreminjati pravil mednarodnega bančništva? Nihče! Nikomur v Sloveniji niti na kraj pameti ne pade, da bi zahteval odgovornost za tiste, ki so takrat tako odločali.

    Bilo bi bolj kotrektno, če bi avtor v svoji razlagi o vplivu na javne finance ne prikazoval primerjave pokojnin in njihovega vgpliva na javne finance, ker so te zaslužene z minulim delom in država neupravičeno manipulira z njimi.
    Veliko bolj korektno bi bilo, če bi za primerjavo vzel primer plač lobijev v javnem sektorju. Saj njihovi predstavniki konstantno praznijo proračun z enormnimi zneski. Poleg tega pa večina teh ljudi nima pojma o ekonomiji in nimajo nikakršnega interesa presežke svojih prihodkov vlagati v razvoj gospodarstva, temveč na podlagi enormnih plač (ki jih krije proračun), najemajo temu primerno enormne kredite (ki v končni fazi grejo spet na breme proračuna, ki garantira za njihove plače). Rezultat pa ni vračanje denarja v našo ekonomijo, saj se večina tega denarja porabi za nakup prestižnih avtomobilov, jaht, nepremičnin v tujini, itd. To predstavlja stalni regularni odliv proračunskega denarja v tujino, a tega si ne upa dotakniti nihče, ker je to zgolj in samo domena lobijev.

  2. “Na žalost je najlažje, da se nič ne odločiš, kot pa tvegaš nevarnost, da se odločiš napačno (in to je danes prisotno še bolj). Predvsem pa za takšne in podobne zgrešene politične odločitve, ki so ključen razlog za trenutno stanje v Sloveniji seveda nihče ne odgovarja (niti moralno). Zato je politiki tudi v interesu, da se obsodi nekaj deset gospodarstvenikov in bankirjev in s tem računa, da je spisek krivcev zaključen.”

    Vrhunsko, prikaz trenutnega stanja duha v podalpju. V družbah, žal jih je večina v zopet v krempljih države, se tako dandanes obnaša večina uprav. Bolje narediti nič (kot svoj čas Drnovšek), kot da se odločiš napačno, ker te v tem primeru novinarji in politikanti vseh barv nataknejo na kol ali vržejo na grmado. Seveda ob burnem aplavdiranju krvi lačne javnosti. Kruha in iger.

  3. “narediti nič” je še vedno veliko boljše kot delati narobe

    Vsakemu telebanu je jasno, da Slovenija nikdar ni in nikdar ne bo v stanju spreminjati mednarodno pravo ( v tem primeru mednarodna pravila v bančništvu).
    Tako ni potrebno biti genij, da ugotoviš koliko pameti imajo tisti, ki vodijo državo na tak način.
    Tu sta samo dve možnosti:
    1. ali so tako res tako omejeni, da ne vedo kaj počnejo
    2. ali pa so enostavno prodani višjim interesom od katerih imajo tudi sami koristi
    Ne eno in ne drugo ni v korsit državi in državljanom.

    V kolikor bi za take odločitve ustrezno odgovarjali, bi se to ne ponavljalo, tako pa se vse sfiži že ob tem, da so pri vsakem deliktu v trenutku “pravna mnenja deljena”.
    Tako si lahko samo pišemo pravljice in se sprašujemo koliko časa še…

  4. Mislim, da v razmišljanjih glede deviznih vlog nisva pretirano različnega mnenja. Strinjal bi se z vami, da mi pač ne moremo spreminjati mednarodnih pravil in precej verjetno je bilo za pričakovati takšen razplet. A veliko odločitev naših odgovornih ljudi in institucij v občutljivih primerih pač sledi ljudski volji in pričakovanju in ne pravnim argumentom (ali resnici), pa naj gre tu za sodstvo, parlament ali vlade. Ko je npr. direktor NLB Kramar dobil milijonsko nagrado, kar je bilo seveda nesprejemljivo za narod in politiko, so sprejeli naknadno določilo o 90 % obdavčitvi, kljub jasnemu pojasnilu pravnikov, da je to preprosto protiustavno. Ko so zakon sprejemali v parlamentu, so kljub temu vsi glasovali zanj (seveda je zakon potem padel in plačali so vse nazaj, z obrestmi). V takih razmerah pač nihče ne upa glasovati drugače, če ne bi ga mediji sesuli – in na to sem mislil pri odločanju o poravnavi teh obveznosti, ko sem govoril o narodnem izdajalcu.

    Vložena devizna sredstva v bankah so več ali manj šla v Beograd in so se porabila za celotne obveznosti države do tujine. Za devize so imele banke terjatve do NBJ, ta pa jim je zagotovila dinarje, ki so jih plasirali na svojih trgih. Seveda pa so imele v blagajnah nekaj teh deviz za tekoče potrebe, tudi v času Markoviča, ko so jih zagotovili nekaj več, a še zdaleč ne vse. Slovenske banke v tujini so seveda imele obveze do ljudi, a tudi terjatve do NBJ in do tamkajšnjih podjetij in ker slednjih nismo uspeli dobiti, so se pač odločili, da ne bomo poplačali tudi teh obvez. Lahko bi te obveze prevzela hrvaška in bosanska država in potem terjala od Slovenije oz. v nasledstvenih pogajanjih, pa so pragmatično ugotovili, da je za njih ugodneje, če tega ne narede (čeprav so potem njihovi državljani dolga leta čakali na poplačilo).

    Pravno smo bili najbrž obvezni plačati, a upravičeni tudi do določenega premoženja. Odločili pa smo se, da bomo pač poravnali samo vse obveze v Sloveniji, ker nismo mogli računati na premoženje drugje. V nasprotnem primeru bi poravnali vse obveznosti v Sloveniji ter še svoje drugje – kot sedaj tudi moramo. Glede na celovite odnose z drugimi republikami, bi bil dogovor in nek kompromis vsekakor boljši in sam sem to ves čas zagovarjal (posebno, ker smo se zaradi take odločitve toliko več problemov v poslovanju firm ter pri vračilu premoženja v drugih republikah), a odločitev je bila pač takšna (tudi zaradi negativnega sprejema javnosti ter seveda na nek način nepravičnega večjega deleža plačil obveznosti za nazaj).

    Glede plačila sem uporabil besedo najbrž, ker stvari vseeno niso tako enoznačne in čiste. Evropsko sodišče je na primer dalo prav Islandiji, da bankam ni treba plačati obveznosti za njihove podružnice v drugih državah in so to morale prevzeti druge države. Pa je šlo za čisto jasne lastniške relacije, v Jugoslaviji pa je bila le družbena lastnina, kjer je bilo vse od vseh. Takšen sklep verjetno temelji tudi na oceni, da bi poravnava teh obveznosti Islandijo uničila (imeli so dolgov za 8-kratnik BDP), medtem ko Slovenije brez večjih težav teh nekaj sto milijonov evrov pripiše svojemu javnemu dolgu. Tudi ti vidiki niso zanemerljivi.

    Poanta mojega teksta je bila bolj v razjasnitvi takratnih dogajanj in razlogov za tako odločitev, ker se mi je zdelo, da zadeve ljudje ne poznajo iz tega zornega kota. Ni bil namen, da zagovarjam takratne odločevalce, da so prav naredili, temveč da podam nekaj dodatnih pogledov. Drug poudarek teksta pa je bil na današnjih kritikih takratnih odločitev. Po bitki general je seveda lahko vsak – a pred petimi ali desetimi leti vsi ti niso imeli poguma, da bi tako vehementno napisali, da to moramo plačati. Prav tako bi bili vsi ti, tudi prvi kritiki drugačne odločitve pred leti, če bi jo slučajno sprejeli.

    O ostalih temah, ki jih navajate, sem na svojem blogu že precej pisal, a verjetno se ne boste strinjali z mojimi pogledi. Tako kot vi zaključujete, je seveda splošni pogled skoraj vsakogar pri nas, a menim, da temu ni ravno tako. Če se vam da brati, še nekaj misli na to temo.

    Kar se pokojnin tiče, so na žalost nizke, a to ni rezultat tega, da bi država z njimi manipulirala in podobne floskule, če uporabim vaš izraz. Vse od II. svetovne vojne (kar natančneje spremljam podatke) pač velja, da za potrebe izplačila pokojnin vsakokratni zaposleni odvajajo potrebni del svoje plače za ta namen. Da torej plačujejo toliko prispevkov, kolikor je bilo potrebno tisti mesec za izplačilo tekočih pokojnin in nikoli ni bilo neke rezerve, neke polne blagajne in podobno. In ker je bilo nekdaj malo upokojencev in veliko zaposlenih, so bili nekdaj pokojninski prispevki le kakih 10 % od neto plače (do sedemdesetih let), nato 20 % nekje do 1985 in šele od takrat se vplačuje prispevek, ki bi približno zadoščal za normalno pokojnino (35 % od neto plače). Ker pa je upokojencev in pokojnin sedaj bistveno več in tudi ti prispevki ne zadoščajo, mora razliko (okoli tretjino potreb) prispevati država iz drugih davkov. Ko sem računal kakšno pokojnino bi dobival oče iz vplačanih prispevkov, je ne bi bilo niti za polovico tega kar je prejemal – a vsak ima pravico do pokojnine in zato država razliko doda. To so pač številčna dejstva.

    Tega prispevka države je bilo lani npr. 1,6 milijarde evrov in za primerjavo: vseh skoraj 190 tisoč zaposlenih v javnem sektorju (največ zdravstvo in šolstvo ter še javna uprava z dobrih 50 tisoč od tega) pa dobi skupaj neto prejemkov okoli 2,2 milijardi. Seveda je vmes tudi kaj neupravičeno, ampak kar se plač tiče, si iz tega kakega velikega premoženja ni nihče ustvaril. Razmerje med plačami je v Sloveniji praktično najnižje med vsemi državami v svetu in če bi na primer sprejeli določili, da nihče ne sme prejeti več kot 2.500 evrov in vso razliko razdelili med ostale zaposlene, bi bile potem plače vseh lahko večje le za kaka 2 %. Iz plač si kake jahte nihče ni kupil, verjetno pa je prihajalo do neupravičenih prejemkov, a preko kakih storitev, pogodb, dobav raznega blaga in slično. Seveda pa je vaš opis za ljudi veliko bolj sprejemljiv in takšnim navedbam je pač nemogoče oporekati, ker so samo načelne – samo kradejo in podobno.

    Kot sem zapisal, se najbrž z mojimi razmišljanji ne boste strinjali, a sam pač pišem o tem, kar lahko razberem iz uradnih podatkov in bilanc, za katere menim, da so vseeno dokaj točne. In na konkretne podatke običajno kakih pripomb ni.

  5. Gospod Kordež

    Lahko bi napisal celpo knjigo na vaše komentarje.
    O tem kakšno je bilo finančno stanje ex YU bi vam svetoval, da ne modrujete, ker v 50 letih obstoja ni pridelala takšnega dolga kot naša slovenska “Švica” v 10 letih!

    Glede slovenskega sprenevedanja o poravnavi obveznosti ob razpadu Jugoslavije, pa tudi ni potrebno modrovati kako bi lahko “kombinirali”.
    Slovenija je po rebivakstvu manjaša od enega večjega evropskega mesta, nima dovolj lastnih resursov, nima naravnih virov, nima visoke tehnologije in je še tisto industrijo, ki jo je imela uspela z nastopom samostojnosti razsuti.
    Kaj nam to pove?*
    Da Slovenija ni nikakršen faktor na mednarodnem parketu!
    Nihče ne potrebuje si mazati rok s tem, da bi nas podpiral v naših interesih. To se nazorno kaže v mejnem sporu s Hrvaško.
    Zato, ker ne predstavljamo nič posebnega, si tudi ne moremo privoščiti spodrsljajev, ker se vsi vrnejo kot kazen! To bi naši sposobni politiki morali vedeti vključno z vami, ki modrujete kako “Pravno smo bili najbrž obvezni plačati, a upravičeni tudi do določenega premoženja. Odločili pa smo se, da bomo pač poravnali samo vse obveze v Sloveniji, ker nismo mogli računati na premoženje drugje.”
    Takpne odločitve so naravnost otročje. V kolikor bi imeli dovolj sposobne politike in ekonomiste, bi vedeli, da lahko samo s poravnanimi dolgovi upamo na pridobitev izgubljenega premoženja. V politični ekonomiji je to poznano kot vezana trgovina. To pa očitno presega sposobnosti tistih, ki so takrat odločali.
    Sicer dvomim, da sem bil dovlj razumljiv in bi moje navedbe verjetno potrebovale več razlage – sicer znajo biti narobe razumljene. Mogoče naslednjič …

    Kar se tiče pokojnin – sem hudo razočaran nad vašim razumevanjem osnov tega sistema in dejanskega razporejanja sredstev pri nas.
    Naj poenostavljeno prikažem:
    Pred 40 leti sem vplačeval v pokojninsko blagajno toliko, da se je v takratnem času to manifestiralo v višini 80% pokojnine (v razmerju do moje plače), danes se to kar sem takrat plačeval manifestira v 60%. Po vaši oceni sem takrat plačeval premalo in sedanje znižanje pomeni zgolj mojo krivdo za takrat vplačevano premajhno osnovo in preveč upokojencev v današnjem času.
    Vsakemu telebanu je jasno, da zaposleni ne moejo biti krivi za poslovanje države. Prej je država to regulirala z denarnim tokom (inflacijo), kar pa sedaj ne more več, ker se denarni tok (EURo) upravlja drugje in ne pri nas.
    Verjamem, da pokojninska blagajna nima presežkov. V kolikor pa bi se zgledovali po razvitih državah, bi se pokojnine ne delile zgolj iz rok v usta, temveč bi ta se sredstva obračala profotabilno in s tem zagotavljala ustrezno stabilnost pokojninske blagajne.
    Kljub vašim ekonomskim znanjem očitno ne razumete glavnih vzrokov zakaj je sedaj primanjkljaj v pokojninski blagajni vedno večji. Vzrok ne tiči samo v vedno daljši življenjski dobi in s tem “starejših” upokojencih.
    Ste iz generacije kjer se je po zaključeni osnovni šoli zaposlilo vsaj 1/3 tistih,, ki so zaključili snovno šolo. Po zaključeni srednji šoli pa celo več kot 1/3. Ker takrat ni bilo 9-letke se je bila večina mladih redno zaposlena pri 19-tem letu starosti.
    Kaj se dogaja danes?
    Po zaključeni osnovni šoli se nihče ne zaposli, ker se enostavno ne sme. Po zaključeni srednji šoli se jih zaposli le peščica, večina jih uživa študentska leta tja do 30-tih. Kje je torej manjko v pokojninski blagajni? Od kje izvira razlika v podaljšanju pokojninske dobe (od 55 na 65 let)?
    V razliki zaposlovanja mladih iz prej 19 na sedaj 29 let!
    V pokojninsko blagajno pa ne doteka dovolj svežih sredstev tudi zato, ker je vedno več delodajalcev ne odvaja prispevkov. Država, ki je s tem posredno oškodovana, pa reagira medlo in se zato število takih neplačnikov povečuje.

    Glede statističnih podatkov in povzemanja le teh ste sami v lastnem protislovju, saj enkrat (v vašem blogu) navajate kako se zanašate na te podatke, drugič (ko vam to iz drugega naslova bolj odgovarja) pa navajate kako ti podatki ne kažejo objektivne slike. Skušate biti strokovni a istočasno pričakujete, da so vaši bralci dovolj omejeni, da ne bodo videli te manipulacije.

    Navedbe, da si iz plače nekdo me more kupiti jahte – ste me prav nasmejali za kakšne butalce imate ljudi okoli sebe.
    Samo primeroma:
    Osnovna plača zdravnika specialista v bolnišnici z 20 let delovne dobe znaša v povprečju 4 do 5.000EUR neto, če tej plači prištejemo dodatke: zdravniški dodatek, dodatek na dežurstvo, na neugodne pogoje dela, na stalno pripravljenost, na vodenje, itd., se ta osnovna plača brez težav poveča za 50 in več %!
    Poleg tega se ta plača poveča še z drugimi dodatki kot so: mentorstvo, ptredavanja, strokovna in izvedenska mnenja, … in smo že na 10.000EUR na mesec.
    Sedaj pa si poglejte kaj se zgodi, če pride tak gospod na banko in predloži vse svoje dohodke iz katerih izhaja, da njegovi NETO prejemki znašajo 10.000EUR mesečno oziroma 120.000 EUR letno.
    Zaprosi za kredit za 10 let torej kredit za katerega ima jamstvo v višini 1,2 MIO EUR. Ker dela v državni slušbi je stopnja rizika najnižja in lahko brez težav prejme kredit v višini najmanj 50% jamstvene vrednosti – torej 600.000EUR kredita – za ta denar si je verjetno res težko kupit jahto – je to floskula ali resnica?
    Da se razumemo, da pri drugih lobijih (farmacija, izobraževanje, pravo, itd.) ni nekih velikih odstopanj).
    Ob tem, ko me grajate, da poenostavljeno razmišljam “samo kradejo” ste se sami ulovili v svojo mrežo. Kako?
    Najprej navajate. da po si vaši oceni iz plač ljudje ne morejo kupovati jaht. Torej iz česa si jih lahko potem-takem lahko kupijo? Iz loterijskih zadetkov? Ali prej iz nekje nakradenega denarja? Po vašem pisanju sodeč, verjetno iz nekje nakradenega denarja.
    Kasneje pa me grajate kako poenostavljeno razmišljam “samo kradejo” – sami sebi ste v protislovju.
    Da se razumeva, v slovenskih marinah je 90% plovil slovenskih lastnikov. Še več plovil (jaht) slovenskih lastnikov pa je v drugih marinah izven Slovenije !
    Sedaj pa se odločite – ali so kupljene iz plač ali iz nakradenega denarja.

    Med drugim trdite, da je v Sloveniji razmerje med plačami med najnižjimi v svetu in, da bi se vsem v primeru omejitve plače na 2.500 EUR vsem zvišal dohodek za 2%.
    Izgleda, da ste res prepričani, da vaš blog berejo samo telebani.
    Najnižja plača v Sloveniji je zakonsko določena in kar nekaj tisoč ljudi kljub temu prejema nižjo plačo od te zajamčene. So tiho, ker sicer nimajo s čim preživeti!
    Med (uradnimi) objavami izračunov dohodnin pa so v Sloveniji tudi taki, katerih letni dohodki znašajo nad milion EUR! S tem spadamo med najnižja razmerja plač v svetu??? Streznite se!

    Po drugi strani razumem vašo perfidnost s katero se po tej poti trudite doseči rehabilitacijo vaše identitete.
    Če je vaš cilj potegniti za seboj naivne in neuke, ki sprejmejo vse kar jim napišete in kot sami pravite “običajno ni nekih pripomb” – potem vsekakor dosegate svoj namen.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *