Kdo koristi učinke rasti BDP?

Podatek o bruto družbenem produktu (BDP) vsekakor ne odraža vseh vidikov doseženega razvoja posamezne države ali blagostanja državljanov, kljub temu pa je daleč najbolj pogosto uporabljena ekonomska kategorija. Tako lahko informacija o enoodstotnem porastu ali upadu ustvarjene celotne dodane vrednosti neke družbe (kot tudi lahko opredelimo BDP) popolnoma spremeni pogled na uspešnost in razvojne perspektive te države. Za Slovenijo vemo, da je BDP vse do krize naraščal po povprečni stopnji okoli 4,5 % letno, danes pa je skoraj 10 % nižji kot je bil na vrhuncu leta 2008. To naj bi bil tudi glavni pokazatelj gospodarske (ne)uspešnosti naše države v zadnjih letih. Seveda pa lahko pa ta podatek pogledamo tudi s kakega drugega zornega kota, kar vodi do precej drugačnih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju.

Continue reading “Kdo koristi učinke rasti BDP?”

So počitniške kapacitete res vedno poslovno nepotrebno premoženje?

Starejši se še dobro spomnimo termina »počitniške kapacitete« v katerih smo preživljali dopustniške dni. V sedemdesetih in osemdesetih letih praktično ni bilo večjega podjetja v Sloveniji, ki ne bi imelo počitniških objektov na hrvaški obali ter v domačih termalnih kopališčih, v katerih so letovali zaposleni po subvencioniranih cenah. S spremembo družbenega sistema ter tudi poslovnimi težavami podjetij je ta dejavnost začela odmirati, pogosto je bila obravnavana kot nek ostanek prejšnjega sistema, ki že zaradi tega ni mogla (smela) ostati. Danes ima sicer še kar nekaj podjetij ter tudi javnih zavodov objekte za letovanje, a njihovo število se vztrajno zmanjšuje. Kljub takšnemu trendu, mogoče vseeno nekaj pogledov na to dejavnost, tudi na argumente, ki govorijo v prid.

Continue reading “So počitniške kapacitete res vedno poslovno nepotrebno premoženje?”

Pomoč in “pomoč”

Nedavno smo na isti dan lahko prebrali dve podobni, a po nekaterih podrobnostih, zelo različni novici. Ruski predsednik Putin je med južnoameriško turnejo obiskal Kubo, nemška kanclerka Merklova pa se je za nekaj ur ustavila v Dubrovniku in prisostvovala srečanju treh predsednikov Zahodnega Balkana (Srbije, Hrvaške, Slovenije). Oba predstavnika velikih gospodarskih sil sta seveda izrazila vso podporo omenjenim državam, pohvalila njihove aktivnosti in prizadevanja, pri konkretnih dejanjih pa je njun obisk izzvenel precej različno. Zato poglejmo, kako se lahko pomoč razlikuje od »pomoči«. Continue reading “Pomoč in “pomoč””

So res potrebne takšne davčne olajšave lastnikom podjetij?

Pred časom smo lahko na blogu prof. JP Damijana brali zanimivo analizo o učinkih davčnih stopenj na gospodarsko rast (www.damijan.org Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast? januar 29, 2014). Predvsem v bolj liberalnih ekonomskih krogih velja teza, da naj bi nižje davčne stopnje na podjetniške dobičke spodbujala podjetja, da več investirajo, odpirajo nova delovna mesta ter zagotavljajo višjo celotne ekonomije. Te ideje smo hitro povzeli tudi pri nas, a na žalost je rezultat podoben kot to ugotavljajo tudi v razvitih državah. Nižji podjetniški davki so samo močno znižali proračunske prilive, kakega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast pa ni bilo. V svetu ugotavljajo celo obratne učinke pretiranega zniževanja davčnih stopenj, predvsem zaradi posledično še večje neenakosti med prebivalstvom. Zato bi bilo zanimivo primerjati našo ekonomsko politiko na tem področju z dogajanji v tujini.

Razmišljanje o pozitivnih učinkih nižjih davkov na gospodarsko rast je začelo prevladovati sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA. Takšne zaključke in analize so razumljivo bogato sponzorirale velike korporacije in nasploh kapital, ki je v spremembah davčne zakonodaje videl predvsem svoje interese. Tako so se v tem času pričele zniževati stopnje davka na dobiček podjetij (ter tudi zgornje dohodninske stopnje za prejemke prebivalstva) in če so najvišje stopnje nekdaj znašale 60, 70 ali tudi več odstotkov, so se predvsem v času Reagana znižale na okoli 25 %, dejansko plačani davki so celo nižji.

Spremembe gospodarskih gibanj zadnjih let ter predvsem finančna kriza, pa so bile verjetno razlog, da vse več analiz zavrača tezo o blagodejnem učinku znižanja davkov na gospodarsko rast, da gre zgolj za lažen mit. Kot smo lahko prebrali v omenjenem članku so v Ameriškem kongresnem analitske uradu prišli do zaključkov, da je bila v obdobju višjih davkih rast BDP celo višja, da nižji davki ne spodbujajo k varčevanju in investiranju in da so samo še dodatno povečali prihodke najbogatejšega sloja ljudi, s čemer so povezani marsikateri negativni trendi v ekonomiji. Po nekaterih ugotovitvah, naj bi bila ta povečana neenakost tudi pomemben razlog za zadnjo veliko finančno krizo.

Glede na takšne ugotovitve, je seveda zanimivo pogledati tudi politiko naše države glede obdavčevanja kapitala oz. dohodkov (dobičkov) gospodarskih družb. Pri tem je na prvem mestu potrebno izpostaviti neko zelo običajno navedbo v zvezi z zniževanjem davka na dobiček. Katerikoli zapis na to temo boste brali, se praviloma napiše, da s z zniževanjem davkov razbremenjuje gospodarstvo. Če so gospodarske družbe davčno manj obremenjene, jim zato ostane več sredstev za nove naložbe, za nove tehnologije in delovna mesta, kar je seveda vse samo pozitivno.

Vendar to »razbremenjevanje« ne pomeni popolnoma nič drugega kot nižji davke na dohodke (zaslužke) lastnikov podjetij, nižji davek na dobiček na kapitalske dohodke. Ob večjih neto zaslužkih pa se potem lastniki podjetij (oz. njihova poslovodstva, ki upravljajo s tem premoženjem) odločajo, ali bodo del teh dodatnih dobičkov namenili za širitev, za nove investicije ali za odplačilo posojil ali pa za izplačilo dividend. Država sicer z dodatnimi določili pri izračunu višine davka spodbuja vlaganja in omejuje izplačila lastnikom, a tudi povečane investicije podjetij še vedno pomenijo tudi povečano premoženje konkretnih lastnikov in nekega imaginarnega podjetja. Če za zaslužen milijon dobička v primeru nove naložbe, podjetju ni potrebno plačati npr. 250 tisoč evrov davka, je to čisti dodatni zaslužek (premoženje) lastnika tega podjetja, ne glede na to, da ga vloži naprej. In vlaga ga ob pričakovanju nadaljnjega oplemenitenja (kar pa seveda ni nujno in lahko, da ga tudi izgubi, če se naložba ne povrne).

Seveda je za podjetje in za družbo kot celoto izjemno pomembno, da se ustvarjen dobiček vlaga v nove kapacitete, v nova delovna mesta, a vseeno se ne smemo slepiti, da dodatni prejemki zaradi nižjih davkov pomenijo samo neko olajšavo za podjetje. Dejansko pomenijo čisti dodatni zaslužek lastnikov podjetij, lastnikov kapitala in povečanje njihovega premoženja na osnovi nižje plačanih davkov.

Omenjene analize so torej dokazovale, da znižanje davka na dobiček (in posledično povečanje dohodkov, premoženja lastnikov kapitala) ne pomeni nujno tudi več naložb in višjo gospodarsko rast v državi. No, ne glede na takšne ugotovitve, smo se v Sloveniji celo v času varčevanja in dvigovanja obdavčitev drugih zaslužkov in potrošnje, odločili za dodatno znižanje davka na dobičke (lastnikov) podjetij. Na spodnjem grafikonu je prikazano, kako se je  v zadnjih trinajstih letih gibala višina obdavčitve davka na dobiček oz. davkov od dohodka pravnih oseb, kot se pravilno imenuje.

Rdeča črta prikazuje gibanje višine davka na dobiček v odstotkih od leta 2001, ko je znašal 25 %, podobno kot še danes v večini razvitejših držav (npr. v sosednji Avstriji, marsikje je tudi višji). Ob zviševanju drugih obdavčitev, smo se že v času Bajukove vlade (2006) odločili, da pa bomo lastnike podjetij davčno razbremenili in stopnjo smo postopno spustili na 20 %. Dodatno znižanje stopenj celo do 15 % (in posledično prihodkov) pa je bilo sprejeto v letu 2012. Tak ukrep je bil uveden v času varčevanja na vseh drugih področjih, a je bilo to potem zniževanje ustavljeno pri stopnji 17 %.

Cilj tega znižanja obremenitev je bil seveda dobronameren in sicer spodbuditi gospodarsko rast, zaposlovanje in investiranje. A kakih učinkov v tej smeri ni bilo, omogočil pa je večje zaslužke lastnikom kapitala ter zmanjšanje prilivov v proračun. Takšno zniževanje davčne stopnje so okrepile še istočasno uvedene davčne olajšave, zaradi česar je dejansko plačani davek (efektivna stopnja) še nižja. Na grafikonu je namreč prikazana tudi ta stopnja, torej dejanska povprečno plačana stopnja davka na dobiček glede na višino doseženega celotnega dobička gospodarstva pred obračunom davka. Zakonodaja namreč omogoča, da davčno osnovo podjetja dodatno znižajo, predvsem za investicije. Kot vidimo, je bilo to v veljavi predvsem do leta 2003, ko so podjetja zaradi koriščenja olajšav dejansko v povprečju plačale le 12 % davka od celotnega ustvarjenega dobička namesto nazivnih 25 %. Nato se je obseg olajšav močno skrčil, do padanja efektivne stopnje pa je prišlo ponovno po letu 2006. Najprej zaradi zniževanja osnovne davčne stopnje, zadnji dve leti pa zaradi obeh učinkov.

Govorimo seveda o povprečni efektivni davčni stopnji, medtem ko so bila posamezna podjetja (in njihovi lastniki) v različnih položajih, kar prikazuje spodnja slika. Na njej smo dobiček pred obračunom davka razdelili glede na višino uporabljene davčne stopnje (na spodnji osi). Pred zadnjimi spremembami je velik del podjetij (svetlo modro polje) plačeval davek po dejanski stopnji med 15 in 20 %. V letu 2012 pa se je obseg olajšav razširil ter znižala davčna stopnja in pretežni del podjetij (rdeča črta) je plačeval davek po stopnjah med 10 in 18 %, petina dobička zaradi olajšav sploh ni bila obdavčena. Zanimiva je še primerjava obdavčevanja izpred desetih let, ko je bila stopnja sicer 25 %, a olajšave še višje. Takrat so bila podjetja enakomerno razporejena po celotnem razponu obdavčitve – od nič do 25 %, kolikor so pač investirala.

Ugotavljamo torej, da davčna zakonodaja omogoča, da so dohodki lastnikov v primeru naložb lahko obdavčeni tudi zelo nizko, čeprav zaradi te ugodnosti ni nujno, da tudi več investirajo. Gre v bistvu bolj za nagrado za naložbe, kot spodbudo k odločitvam za investiranje. Zaradi tega se upravičeno postavlja vprašanje takšnih davčnih ugodnosti posebno v razmerah, ko se išče dodatne davčne osnove za pokrivanje proračunskega primanjkljaja. Je res potrebno in učinkovito, da so ti dohodki tako nizko obdavčeni ob tem, ko dodatno obremenjujemo potrošnjo ali dohodke iz dela? Ob sicer logičnih opredelitvah, da se davki ne bodo povečevali, kak neobremenjene razmislek in primerjava različnih obremenitev, vseeno ne bi bila odveč.

V zadnjem grafikonu so tako prikazani podatki o dejansko obračunanih in plačanih davkih gospodarskih družb od leta 2001 (rdeče polje), dodali pa smo tudi podatke, koliko je bilo tega davka manj zaradi koriščenja olajšav pretežno v povezavi z novimi investicijami (rumeno polje), ter še kolikšna je razlika do 25-odstotne davčne stopnje. Torej koliko bi bilo več tega davka v primeru uporabe enake obdavčitve kot velja v Avstriji. Zadnji dve leti je te razlike kar okoli 400 milijonov evrov. Ob tem je sicer potrebno korektno navesti, da bi bilo ob višjih davčnih stopnjah mogoče nekaj manj dobička, a večjih odstopanj zaradi nekaj odstotkov višje davčne stopnje ne bi bilo.

Na grafikonu je z modro črto prikazan še znesek vplačil davka od dobička v proračun. Vplačila so večino obdobij višja, ker zajemajo tudi vplačila davkov drugih pravnih oseb (bank, zavarovalnic). Do večjih odstopanj je prišlo v zadnjih letih, kar pa je posledica načina vplačevanja davka. V letu 2012 so podjetja plačevala akontacije še po stari zakonodaji, nato pa so v 2013 naredila poračuna za nazaj in proračun jim je moral vrniti kar so leto pred tem vplačala preveč. To omenjam zato, ker bi bil ob sorazmernem vplačevanju davka na dobiček proračunski primanjkljaj v 2013 precej podoben primanjkljaju v 2012, zaradi takšne dinamike vplačila pa se je po uradnih podatkih močno poslabšal (2013: 1.537 milijona, 2012: 1.107 milijona).

Seveda takšni pisanje in razmišljanje ni poziv, da je ta davek nujno ponovno dvigniti, a upravičen je razmislek, ali bi bilo mogoče bolj smiselno in učinkovitejše znižati kak drug davek in tega deloma zvišati, torej razmislek o nekih bolj primerljivih obdavčitvah različnih osnov.

Bine Kordež, 28.7.2014