Bomo imeli letos zopet primarni proračunski presežek?

Če vas zanimajo javne finance, proračunski primanjkljaj in javni dolg, potem ste sredi poletja verjetno zasledili pozitivno informacijo, da je bil proračunski primanjkljaj v prvi polovici leta za več kot 500 milijonov (ali skoraj za polovico) nižji, kot je bil v enakem obdobju lani. Le dober mesec zatem pa ste lahko prebrali alarmantno vest, da je primanjkljaj v sedmih mesecih presegel že 90 % načrtovanega za celo leto. Oba podatka sta seveda točna, a v taki obliki uporabna predvsem za politične potrebe – pač odvisno od tega ali želimo razmere prikazati v lepi ali slabi luči. Zato mogoče nekaj dejanskih podatkov o gibanju letošnjega minusa v javnih financah ter tudi razlogih za takšna nihanja.

Najprej nekaj pojasnila glede različnih definicij primanjkljaja javnih financ. Med letom praviloma spremljamo primanjkljaj (ali presežek) državnega proračuna na osnovi mesečnih podatkov o proračunskih prihodkih in odhodkih. Ta podatek je praviloma tudi najbolj pomemben za oceno o finančnem »zdravju« države (na spodnjem grafikonu je z rdečo črto prikazano zadnjih osem let). K temu pa se potem za izračun celotnega primanjkljaja države dodajo še kapitalski izdatki države (naložbe države v podjetja in banke ter tudi razne druge državne institucije). Gre za izdatke, ki se ne vštevajo med tekoče izdatke proračuna, a vseeno povečujejo primanjkljaj javnih financ. Poleg zadnje čase najbolj pogosto obravnavanega povečanja kapitala v bankah (to je bil po obsegu tudi daleč najbolj pomemben znesek), smo med te dodatne izdatke v zadnjih letih upoštevali tudi naložbe v druga državna podjetja, priznavanje obveznosti do Slovenskih železnic, dokapitalizacija SOD-a, nekatere dodatne obveznosti države za žrtve vojnega nasilja in zaplembe premoženja, vplačila v evropske varčevalne sklade in podobno. Tako izračunani skupni primanjkljaj države (ta se tudi vodi v uradnih statistikah) je na grafikonu prikazan z modro črto (v letu 2013 je predvsem zaradi vključitve dokapitalizacije bank znašal 5,2 milijarde evrov).

Dodatno pa je na grafikonu prikazan še tako imenovan primarni primanjkljaj proračuna (prekinjena rdeča črta), ko od skupnega proračunskega primanjkljaja odštejemo neto izdatke za obresti. Ta številka predstavlja primanjkljaj (ali presežek) državnega proračuna brez upoštevanja obresti na javni dolg, torej rezultat tekočih proračunskih gibanj brez obveznosti za nazaj (obresti so v bistvu strošek za nepokrit primanjkljaj v preteklih letih).

In kaj se dogaja s temi kategorijami primanjkljaja javnih financ v letošnjem letu? Pri tem bomo pogledali samo proračunski primanjkljaj, ki se bo sicer konec leta povečal še za letošnjo dokapitalizacijo bank in prenos njihovih terjatev na slabo banko (DUTB). Zaenkrat so sicer na voljo podatki za prvih sedem mesecev, a na osnovi sprejetih politik ter nekoliko bolj optimističnih gospodarskih napovedi, lahko za večino postavk vseeno ocenimo gibanje do konca leta. Nekaj več dilem (odstopanj) je mogoče pri prejetih sredstvih iz Evropske Unije, nekoliko je tudi vprašljivo, če bo država lahko nadaljevala s pospešenim izplačevanjem dividend iz državnih podjetij, medtem ko so ostale postavke dokaj predvidljive. Nanje tudi novooblikovana vlada kaj pretirano ne bo mogla vplivati.

Oceno letošnjega primanjkljaja smo vnesli v zgornji graf in kot vidimo, naj bi se primarni primanjkljaj približal ničli. torej ga skoraj ne bi bilo več oz. bi se v primeru kakih večjih prilivov iz EU celo prevesil v presežek. Celotni proračunski primanjkljaj pa naj bi bil na nivoju okoli milijarde evrov, torej več ali manj v skladu z načrtom za letos. Ob siceršnjih negativnih, pogosto tudi katastrofalnih ocenah, ta napoved najbrž preseneča, a bo kar držala. Če na grafikonu pogledamo gibanja vse od leta 2009, je takšen trend pravzaprav pričakovan. Lansko leto je sicer prišlo do nihaja navzdol, a ta je bil večinoma posledica dinamike vplačil davka na dobiček. Kljub znižanju obdavčitve so namreč podjetja še celo leto 2012 plačevala akontacijo davka po starih stopnjah, v letu 2013 pa so dobila vrnjena vsa preplačila (okoli 160 milijonov evrov). S korekcijo teh vplačil (tanjša rdeča črta) lahko vidimo dokaj konstantno izboljševanje proračunske situacije zadnjih pet let po močnem padcu v letu 2009.

Poglejmo še nekoliko natančneje, zaradi katerih sprememb je (bo) do izboljšanja prišlo ter tudi kaj je razlog takšnih nihanj (in ocen) v zadnjih mesecih. Na spodnji tabeli je nekaj ključnih postavk proračuna Republike Slovenije za zadnja tri leta. Zaradi lažje ocene realnih gibanj, smo kot v grafikonu izvedli popravek lanskega (povečanje prihodkov) in predlanskega (zmanjšanje) proračuna za omenjenih 160 milijonov davka na dobiček

Na izboljševanje proračunskih razmer so v zadnjih dveh letih vplivale predvsem sledeče spremembe:

–          postopno povečevanje davkov na potrošnjo (trošarin ter DDV, tako višje stopnje kot boljše izterjave) – povečanje do 200 milijonov letno oz. 4 % več,

–          varčevanje pri proračunskih izdatkih za plače, materialne izdatke, socialo – prav tako okoli 200 mio učinka na leto,

–          po 50 milijonov letno dobimo vsako leto več iz Evropske Unije,

–          nekako bolj na tiho pa zadnja tri leta finančno ministrstvo izboljšuje proračunsko sliko s povečanjem izplačil dividend iz državnih podjetij (lani so jih plačala več kot je država dobila davka na dobiček od celotnega gospodarstva).

Vsi navedeni večji prilivi ter učinki varčevanja so bili sicer deloma porabljeni za plačilo višjih obresti, stroškov povečanega upokojevanja v 2013 ter tudi večjih investicij, preostanek pa je omogočil postopno znižanje proračunskega minusa.

Nihanja v mesečnih podatkih, katera smo omenili na začetku in ki so pogosto razlog za nerealne ocene pa deloma temeljijo na objektivni dinamiki proračunskih postavk, včasih pa tudi nerazumljivih pravilih. Med slednje vsekakor spada plačevanje trošarin na goriva, ki se plačujejo 30. v mesecu in če to ni delovni dan, se vplačila izvršijo v naslednjem mesecu. Ker gre za okoli 50 milijonov proračunskih prihodkov, to pomembno vpliva na mesečni proračunski primanjkljaj.

Na mesečna nihanja pa vplivajo poračuni dohodnine za preteklo leto (junija na primer 70 milijonov več priliva zaradi doplačil občanov, julija pa 150 dodatnega odliva zaradi vračil) ali davka na dobiček. Nesorazmerno dinamiko imajo tudi  plačila obresti na javni dolg, kjer jih kar dve tretjini zapade že v prvih štirih mesecih leta. Na drugi strani pa v decembru praviloma počrpamo več kot polovico celoletnih sredstev iz EU.

Zaradi vseh navedenih nihanj med letom, so mesečni podatki o proračunskem primanjkljaju lahko zelo zavajajoči, kar za neko realno oceno zahteva nekoliko bolj poglobljen vpogled in analizo. To pa je seveda že prezahtevno za običajne komentatorje (in pogosto tudi stroko). In zato seveda ne boste zasledili komentarja, da bomo imeli letos po dolgih letih mogoče celo primarni presežek v proračunu ali da se mu bomo vsaj precej približali. Če drugega ne, je to mogoče preveč pozitivna informacija za naše prevladujoče javno mnenje.

Bine Kordež, 3.9.2014

3 thoughts on “Bomo imeli letos zopet primarni proračunski presežek?”

  1. Zanimivo. Torej kriterije max 3% primarnega primankljaja že letos izpolnjujemo in to ne bo potrebno storiti šele 2015. Tukaj nekaj ne gre skupaj.

    lpd

  2. Po Maastrichtskih kriterijih smo dolžni spraviti primanjkljaj javnih financ pod 3 % (skupni primanjkljaj, ne samo primarni). V članku sem prikazoval, da se bo primarni proračunski primanjkljaj letos lahko približal ničli, celotni pa bo okoli 3 %. Seveda pa je to del (sicer najpomembnejši) celotnega primanjkljaja javnih financ, ki se sicer spremlja v uradnih statistikah. Ta pa zajema predvsem še razne kapitalske naložbe države, ki pa bodo v letošnjem letu še kar precejšnje zaradi dodatnih naložb v sanacijo bank.

    Tudi tukaj se vidi slabost poenostavljenega gledanja številk. Če bi nam Evropska komisija že lani dala soglasja za celovito sanacijo bank (pa so po nepotrebnem zavlačevali), so bile določene naložbe (Abanka) realizirane šele letos in bodo bremenile letošnji primanjkljaj. V nasprotnem primeru pa bi bilo vse že vključeno lani in številka nekoliko večja – letos pa bi bil primanjkljaj lahko že v postavljenih okvirih. Ob takih dogajanjih je upravičeno vprašanje ali omenjeno zavlačevanje ni bilo kar namerno (glede na prvotne zahteve po čim hitrejših potezah).

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *