Deset razlogov zakaj obiskati Slovenijo

Ob slabi banki, superrevizorju, prekapitaliziranosti bank in ostalih vsakodnevnih informacijah s katerimi vnašamo vse več malodušja v razmišljanje ljudi, je toliko bolj dobrodošla tudi kaka pozitivna novica. Pa naj si bo to predstavitev na CNN (10 reasons to visit Slovenia in 2015), kjer svoje bralce prepričujejo, da morajo letos obvezno obiskati Slovenijo in njeno brezčasno lepo pokrajino. Ali pa seveda zadnji aktualni podatek po katerem je cena naših desetletnih obveznic padla že pod en odstotek. Tuji investitorji nam tako močno zaupajo, da so nam pripravljeni za deset let posoditi denar po le enoodstotni obrestni meri. Omenjena negativna dogajanja k sreči vseeno niso tako ključna za naše gospodarske razmere (tudi ne za vsakodnevno življenje ljudi) in zato najbrž tujci zaznavajo Slovenijo precej drugače, kot mi sami.

Minilo je komaj dobro leto, ko so investitorji naložbo v naše slovenske vrednostne papirje označili za smeti in zahtevali skoraj podvojen obseg vračila sredstev po desetih letih (7 % letna obrestna mera), danes pa bi nam posodili denar skoraj zastonj. Zadovoljni so že s tem, da jim ga bomo deset let čuvali za minimalno nadomestilo. Res so se naši gospodarski kazalci v letu dni nekoliko izboljšali (kar sicer večina doma še vedno ne sprejema), z dodatno zadolžitvijo smo okrepili banke, spremenilo se je tudi makro okolje, a do kakih večjih premikov vseeno ni prišlo. Zopet se je pokazala pravilnost Keynesove teze iz daljnega leta 1936, da so ocene finančnih trgov bolj »lepotno tekmovanje« (kako je kdo komu všeč), kot pa rezultat nekih natančnih finančnih projekcij. Kakorkoli, takšna ocena v vsakem primeru pomeni zaupanje tujine v naše gospodarsko okrevanje in razvoj – na žalost pa to ne pomeni, da so stroški financiranja našega javnega dolga danes kaj nižji.

Donos 0,943 % na našo desetletno obveznico dosežen v petek (6.3.2015) pomeni, da je kupec obveznice zadovoljen s takšnim letnim donosom vse do leta 2024, ko bo konkretna obveznica zapadla. Na spodnji sliki je prikazano, kako se je tako izračunan donos na slovenske obveznice gibal zadnji dve leti. Še oktobra 2013 je bil blizu 7 %, nato pa se je konstantno zmanjševal na današnji nivo pod enim odstotkom. Zanimiva je primerjava z obveznico Italije, kjer smo po začetnem nezaupanju, za investitorje danes že bolj zanesljiva država (zahtevan donos na italijanske je isti dan znašal 1,3 %), poglavje zase pa so seveda obveznice Nemčije. K njim investitorji »spravljajo« denar že za vsega 0,38 % na leto, kar so res rekordno nizka nadomestila, a v desetih letih je to le 5,6 % manj kot bo investitorjem plačala Slovenija.

Ob črtah, ki prikazuje donose na omenjene desetletne obveznice, pa je dodan še podatek o dejanski ceni naše obveznice (desna skala na grafikonu). Trguje se namreč s cenami obveznic in ta je za slovensko znašala 132 %, medtem ko je omenjeni odstotek le izračun, kakšen donos ta obveznica pri tej ceni prinaša. Ti donosi so torej rezultat trgovanja na trgu med investitorji, med kupci naših obveznic, a to dejstvo na žalost (ali srečo v letu 2013) kakega vpliva na obveznosti iz že izdanih obveznic to nima

Konkretno. Slovenija je obveznico, ki bo do leta 2024 današnjemu kupcu nosila le slab odstotek na leto, izdala s 4,6 odstotnimi obrestmi in takšne obresti bo plačevala vse do njene zapadlosti leta 2024. Učinek tega znižanja imajo dejansko investitorji, ki so Sloveniji posodili denimo milijardo evrov (torej kupili njene državne papirje za to vsoto) in danes lahko te papirje prodajo za 1,32 milijarde (!). Nizki donosi, s katerimi so danes zadovoljni investitorji, seveda omogočajo Sloveniji, da za novo izdane obveznice ponudi precej nižjo obrestno mero, medtem ko učinke nizke obrestne mere pri že izdanih obveznicah, koristijo le finančni investitorji. Investitorji, ki so zaupali v Slovenijo pred letom in več in so danes zato bogato nagrajeni. V letu in pol so dosegli tudi 50 % donos na njihovo naložbo v obveznice Republike Slovenije – mi pa bomo še naprej plačevali 4,6 % obresti na leto. Ukrepi ECB z odkupi državnih papirjev naj bi sicer spodbudili gospodarsko rast, dvignili inflacijo ter znižali stroške zadolževanja držav, a največje zaslužke bodo zopet realizirali finančni trgi oz. investitorji s presežki denarja.

V takšnih razmerah se vidi kako je pomembna je politika zadolževanja države oz. upravljanja javnega dolga. Seveda pogosto državna zakladnica nima veliko »manevrskega« prostora pri svojih odločitvah, v zaostrenih pogojih pridobivanja finančnih sredstev veliko izbire pač ni bilo. Vseeno pa konkretni podatki kažejo, da pri tem mogoče nismo bili najbolj uspešni. In učinki se hitro merijo tudi v milijardi evrov. Poglejmo nekaj konkretnih podatkov o zadolževanju ter tudi depozitih države. Na spodnjem grafikonu je prikazano koliko sredstev je imela država v bankah po izvedeni sanaciji bank ter tudi koliko svojih presežkov so banke nalagale v državne vrednostne papirje.

Kot vidimo je državna zakladnica zadnje leto od skupne zadolžitve (javnega dolga) preko 25 milijard, ves čas držala v bankah med 5 in 6 milijard evrov presežkov finančnih sredstev. Mogoče sicer obstajajo kaki razlogi, zakaj ima država tako visoke likvidnostne rezerve, zakaj je povečala dolg za preko 5 dodatnih milijard, ki jih drži na računih bank (te pa potem ista sredstva kot depozit v tujini ali v državnih papirjih, ker same teh sredstev tako ne rabijo), vendar kakih pojasnil za takšno politiko ni. Dileme pa ni, da za te dodatno izdane milijarde plačujemo obresti in to še vedno večinoma po 4 do 5 % obrestni meri na leto.

Zanimiv je tudi drug podatek na tabeli in sicer naložbe, ki jih imajo naše denarne finančne institucije (predvsem banke) v državnih papirjih. Po zadnjih podatkih bančni sektor posoja državi že preko 8 milijard evrov, kar je skoraj že blizu obsegu kreditov podjetniškemu sektorju (11,5 milijarde neto). Banke imajo zaradi razumljive previdnosti pri kreditiranju gospodarstva (»kdo pa želi biti odgovoren za novo bančno luknjo«, kot se to običajno tolmači) precejšnje presežke, ki jih vlagajo v nakup državnih obveznic. Glede na zgoraj opisana gibanja cen obveznic, je bil to pravzaprav za banke izjemno zanimiv posel. Kot je razvidno iz prvega grafikona so se cene slovenskih evrskih obveznic v zadnjem letu dvignile za preko 30 % in mogoče je tudi naš bančni sektor sodeloval pri omenjenih zaslužkih finančnih institucij. Vsaj tako bi lahko razumeli gibanja, čeprav kakih pojasnil ali dobičkov iz tega naslova na primer v bilanci NLB nismo zasledili.

Omenimo pa še tretji podatek glede slovenskih državnih obveznic. Kot vemo, je ministrstvo za finance v obdobju oktober 2012 – februar 2014 uspešno izdalo za preko 10,7 milijard dolarskih obveznic. Takrat so bile ekonomske in finančne razmere za našo državo precej zaostrene in veseli smo bili, da so investitorji pokazali zanimanje za nakup naših državnih papirjev (po povprečni nazivni obrestni meri 5,16 % in približno takšna bila tudi realizirana). Na žalost pa se je v zadnjem letu razmerje dolar/evro precej poslabšalo za zadolževanje v tej valuti (enako kot v švicarskih frankih). Ob najemanju posojil smo za en dolar dobili 0,75 evra, danes pa moramo za dolar odšteti že 0,91 evra. To pomeni, da smo ob najemu 10,75 milijard dolarjev dobili 8.1 milijarde evrov, danes pa je ta dolg v evrih že 9,8 milijarde (1,7 milijarde več!). V prospektu bo izdaji je sicer objavljeno, da posojil ne moremo predčasno odplačati, nobene informacije pa ni, ali smo se kot izdajatelj kaj zaščitili proti tečajnim tveganjem. Upajmo da, v nasprotnem pa se je naš javni dolg lani na osnovi izbranega načina zadolževanja dodatno povečal za 1,7 milijarde evrov.

Rekordno nizke obrestne mere na slovenske državne obveznice so vsekakor pomemben in pozitiven kazalec zaupanja mednarodnih trgov v Slovenijo in njen gospodarski in finančni položaj. Omogočajo nam tudi ugodno zadolževanja pri novih izdajah državnih papirjev. Na žalost pa moramo na obstoječi dolg do zapadlosti plačevati obresti po stopnjah, po kakršnih smo obveznice izdali. Pozitivne učinke višjih cen obveznic (torej nižjih realiziranih obrestnih mer) imajo predvsem finančne institucije, imetniki naših obveznic. K sreči so med njimi tudi naše banke, katerim takšno gibanje omogoča dodatne zaslužke. Prav bi bilo, da bi vsaj državne banke (ki smo jih sanirali z davkoplačevalskim denarjem, kot vsak dan navajamo) podale celovito informacijo, kakšni so ti učinki na vrednost njihovega portfelja in na potencialne dobičke. Gre za tako pomembne številke, da o njih ne bi smeli molčati (posebno glede na to, kako seštevamo vsakih 10 milijonov izdatkov ali prejemkov v proračunu). Še bolj pomembna pa je usoda dolarskih obveznic. Kot prikazano, gre lahko za obveznosti, ki močno presegajo vse ostale diskusije ter primanjkljaje in nujno bi bilo pojasnilo ministrstva za finance, kakšne so dejanske obveze iz tega naslova. Samo upamo lahko, da nas te tečajne razlike ne bremenijo.

P.S.

Na blogu JP Damijana je nek bloger dodal komentar, da naj bi minister za finance izjavil, da smo se zavarovali pred tečajnimi riziki. To je vsekakor pozitivna novica in v zgornjem tekstu sem samo opozoril na nevarnost in potencialne izgube, če tega nismo naredili. Vsekakor pa je škoda, da Ministrstvo tako pomembne informacije javno ne objavi. Vsi podatki o izdanih obveznicah in javnem dolgu so namreč javno dostopni in za celovit pregled bi morali dodati tudi takšne informacije, v nasprotnem primeru namreč vsa množica siceršnjih podatkov nima neke uporabne vrednosti. Ob tem bi bil dobrodošel tudi podatek o stroških tega zavarovanja, kar bi omogočalo primerjave posamezne zadolžitve.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *