Kdo ima korist od vojaških izdatkov

V medijih smo lahko prebrali »zaskrbljujočo« novico, kako je vrh NATA vse bolj nezadovoljen z višino sredstev, ki jih Slovenija namenja za obrambo. Po hodnikih Severnoatlantskega zavezništva naj bi se že slišala zbadljivka, kako naše obrambno ministrstvo vse bolj deluje kot socialna ustanova, ker naj bi pretežni del sredstev ministrstva namenjen za plače vojakov. Po merilih NATA bi morali namreč kakih 20 % proračuna obrambnega ministrstva namenjati za opremo in naši predstavniki bodo ob zardevanju pred visokimi predstavniki zavezništva najbrž obljubljali, da se bomo ta odstopanja v naslednjih letih popravili. Seveda pri teh izdatkih ni omenjen nek dodatni, ekonomsko izredno pomembni vidik, o katerem bi bilo prav, da bi ga redno izpostavljali (pa smo najbrž tiho).

Iz proračuna je Slovenija lansko leto namenila obrambnemu ministrstvo 341 milijonov evrov sredstev (0,92 % BDP), rebalans proračuna za 2015 pa govori o nekaj nižji številki, 338 milijonov evrov ali 0,88 % predvidenega bruto domačega proizvoda. Voditelji držav NATA so se lani (pa že tudi večkrat pred tem) obvezali, da bodo v naslednjem desetletju približali cilju izdatkov za obrambo v višini 2 % BDP. Za Slovenijo bi to pomenilo več kot podvojitev vsote za te namene (poleg rasti BDP).

Kljub relativno precejšnjemu odstopanju od ciljev zavezništva, na lestvici držav vseeno nismo zadnji. Od skupaj 28 članic namenja za obrambo kar osem držav še nižji znesek BDP. Problematično pa naj bi bilo dejstvo, da od omenjenega zneska 340 milijonov evrov večino namenimo za plače, za novo opremo pa le 2 milijona evrov. Po tem kazalcu naj bi bili na zadnjem mestu (no, na vsaki lestvici je pač nekdo vedno zadnji in nekdo vedno prvi).

Kot vzorno državo se seveda izpostavlja ZDA, ki za obrambne izdatke namenja okoli 4 % svojega bruto družbenega proizvoda oz. kar četrtino vseh izdatkov držav NATA za obrambo. Nedvomno gre pri tem velik delež za nakup nove opreme in njihovi predstavniki redno navajajo ter kritizirajo druge članice. Pri tem pa seveda nikoli ne omenjajo za kakšno opremo gre ter predvsem kdo je proizvajalec te opreme.

Primarni interes Združenih držav pri postavljanju zahtev za povečevanje izdatkov za vojaško opremo je namreč v možnosti prodaje te opreme, kar seveda zelo ugodno vpliva na njihovo ekonomijo. Predpostavljamo lahko, da ZDA večino opreme ter drugih izdatkov, ki jih imajo za obrambo, potrošijo doma, za svojo industrijo ter za svoje vojake. Kljub temu, da so ti izdatki visoki, to pravzaprav dodatno pospešuje njihovo gospodarsko rast in v končni fazi sploh nima nekega negativnega vpliva na njihovo javno financiranje. Kot imajo sicer visoke izdatke proračuna za obrambno ministrstvo, potrošnja teh sredstev na drugi strani vpliva na prihodke proračuna, ki ga polnijo ljudje s potrošnjo svojih prejemkov ter korporacije z vplačili davkov v celotni proizvodni verigi. Če pa uspejo (in to jim) proizvedeno vojaško opremo prodati drugim državam, pa je to le še dodatni plus za rast njihovega gospodarstva ter družbe kot celote.

Enako velja tudi za Slovenijo, za izdatke, ki jih imamo s plačami za zaposlene v vojski ter drugimi tekočimi stroški, saj se večino tega potroši v državi in generira gospodarsko rast na koncu polni nazaj proračun. Drugače pa je z izdatki za novo opremo, ki je praviloma uvožena in predstavlja samo čisti odliv za našo državo. Ob nakupu Patrij smo se sicer dogovorili o protidobavah slovenskega blaga, a v takih primerih gre bolj za iskanje obstoječih poslov (ob ustrezni proviziji), ki jih potem opredelijo kot izpolnitev pogodbenih obveznosti in ne za kake nove izvozne dosežke.

Izdatki za novo vojaško opremo imajo čisto drugačen ekonomski pomen za velike proizvajalke orožja, ki so praviloma tudi ključne članice Severnoatlantskega zavezništva. Zaradi tega se tudi zavzemajo za čim višje obrambne proračune vseh članic, saj jim njihovi nakupi orožja izboljšujejo gospodarsko rast. Če gre za lastno potrošnjo, se to vrti v okviru posamezne ekonomije, prodaja tretjim državam pa je zanje sploh ugodna. Obratno pa velja za vse male članice (vključno s Slovenijo), ki so pri nakupih orožja in vojaške opreme vezane na uvoz in s tem skrbijo predvsem za gospodarski napredek velikih in uspešnih držav.

Seveda ne moremo pričakovati, da bo tudi naša država kak pomembnejši proizvajalec vojaške opreme in z njenim izvozom pospeševala domače gospodarstvo. Prav pa je, da se v teh razpravah zavedamo tudi ekonomskega učinka nakupov in prodaje vojaške opreme in to upoštevamo pri vodenju politike izdatkov za obrambo. Ob vsej skrbi za varnost, gre na koncu vseeno predvsem za ekonomijo in tega se Američani dobro zavedajo in tudi koristijo. V teh velikih igrah Slovenci razumljivo nismo kak faktor, a dobro je, da se teh učinkov vsaj zavedamo.
>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *