Vračilo nagrade najbolje plačanim

Ko je vlada s slavnim ZUJF-om leta 2013 med drugim uvedla dodatni dohodninski razred z najvišjo 50 % obdavčitvijo, so to obrazložili s potrebo po enakomernejši porazdelitvi bremena finančne konsolidacije (vsaj tako danes tolmači Ministrstvo za finance). Ker je gospodarstvo pričelo rasti, naj bi ta dohodninski razred z naslednjim letom odpravili in najvišji dohodki naj bi bili obdavčeni zopet z največ 41 %. V obrazložitvi predloga za parlament bo najbrž preprosto zapisano, da se odpravlja začasni ukrep, kajti vsako podrobnejše pojasnjevanje učinkov te spremembe bo hitro naletelo na odpor javnosti. Poglejmo za kakšne učinke pravzaprav gre.

S tem najvišjim davčnim razredom, ki posega šele na dohodke nad 8.000 evrov bruto mesečno, je seveda obdavčenih zelo malo ljudi. V letu 2013 je imelo po uradnih podatkih le 3.262 državljanov Slovenije večji mesečni bruto prejemek (to ustreza približno 4.000 evrov neto brez dodatnih olajšav na otroke). In znižanje najvišje davčne stopnje na 41 % bo za te posameznike pomenil v povprečju 3.500 evrov večji letni neto dohodek glede na prejemke v letošnjem letu. Precej verjetno je namreč, da zaradi nižje obdavčitve nihče od njih ne bo znižal bruto prejemkov in s tem razbremenil podjetje oz. zagotovil večjo konkurenčnost gospodarstva, kot to radi navajamo. Seveda pa to pomeni tudi določen izpad v proračunu in sicer okoli 11 milijonov letno (ta izračun temelji na podatkih za leto 2013 in kakšnih bistvenih razlik ne bo).

Nedvomno so najvišje plače in prejemki v Sloveniji močno obdavčeni. Ker se nanje plačujejo tudi vsi socialni prispevki (nimamo socialne kapice), dejansko precej več kot v drugih državah. S tega vidika je nekolikšno znižanje vsekakor upravičeno, saj je pravilno, da smo tudi v tem segmentu vsaj približno primerljivi z okoljem. Vendar pa tudi drži, da zaradi tega popravka ne bomo pridobili nobenega dodatnega tujega strokovnjaka, pa tudi konkurenčnost našega gospodarstva ne bo nič višja. Državljani, ki prejemajo deset, dvajset ali več tisoč evrov mesečnih bruto prejemkov se pač ne žele izpostavljati ter pritoževati, kako visoke davke plačujejo, ker bi bili preje deležni kritik kot razumevanja.

Če bo ministrstvo v predlogu nastopilo s konkretnimi številkami, da bo npr. direktor z 10.000 evri neto mesečne plače po spremembi prejemal 11.000, kakšnega velike navdušenja (tudi v parlamentu) najbrž ne bo. Posebno, ko bodo sestavljali proračun ob izpadu omenjenih 11 milijonov evrov prihodkov. Zato bodo verjetno predlagali samo odpravo začasnega ukrepa, ki je nedvomno še dodatno obremenil najvišje prihodke. Dvomim tudi, da bo posebej izpostavljen učinek te spremembe na proračun (čeprav je po zakonu potreben).

Vsekakor pa ta sprememba ponovno odpira celovito razpravo o ustreznosti obdavčitve plač. V ta namen bodo naročili veliko analiz ter dolgo premišljevali. Seveda bi vsi radi znižali visoko obdavčitev plač, a ni prostora za zviševanje kakih drugih davkov, prav tako pa tudi ne veliko možnosti za dodatno zniževanje proračunskih odhodkov. Ker želimo ob tem še zmanjšati primanjkljaj, nekaj prostora odpira edino pričakovana višja gospodarska rast. Zato v nadaljevanju vseeno poglejmo, kakšne so pravzaprav opcije pri obdavčitvah plač v povezavi tudi z vedno aktualno socialno kapico. Pri teh zadevah so računsko stvari precej jasne in brez ovir jih lahko z nekaj excelovimi tabelami narede že kar na finančnem ministrstvu. A problem ni v številkah.

Splošno prepričanje je, da je najbolj obremenjen srednji sloj in da bi bili tu potrebni popravki. Vendar se na drugi strani vsi strinjamo, da zato ni sprejemljivo dodatno obremeniti najnižjih plač in jih še dodatno znižati, enako pa velja tudi za najvišje, ki so že tako primerjalno daleč najbolj obdavčene. In tako se vrtimo v začaranem krogu, kjer neke idealne rešitve ni in kakršnikoli popravki vedno odpirajo nove dileme. Zato je premišljevanje, analiziranje in odlaganje sprememb na leto 2017 samo kupovanje časa, ker pač ne vemo kaj narediti. In naslednje leto ne bomo nič bolj pametni. Proklamirana »enakomerna porazdelitev davčnih bremen« je pač lahko samo nek kompromis, politični dogovor, ki ga je enkrat treba sprejeti.

Na spodnji sliki je tako prikazana skupna obdavčitev plač in sicer vsi davki v primerjavi s skupnimi stroški plač. Torej koliko je od bruto bruto plače (bruto plača s prispevki nanjo) potrebno plačati socialnih prispevkov in dohodnine. Pri najnižji plači gre »državi« približno tretjina, pri 3.500 evrih bruto mesečne plače dobijo danes javne blagajne polovico vseh stroškov dela, drugo polovico pa dobi posameznik v žep. Pri najvišjih prejemkih pa je vseh davščin že skoraj dve tretjini. To trenutno veljavno obdavčitev prikazuje črna črta na grafikonu za posamezne bruto plače, ki so navedene na spodnji osi .

Z modro neprekinjeno črto pa je prikazana obdavčitev po predvideni odpravi najvišje 50 % dohodninske stopnje. Razlika se pojavi šele od 8.000 evrov bruto plače naprej in pri npr. 20 tisoč evrih mesečnega prejemka se celotna obdavčitev zniža od 62 na 59 %. S prekinjeno črto pa sta dodani varianti uvedbe socialne kapice pri 4.000 evrih in sicer celotna odprava prispevkov nad tem zneskom bruto plače ali delna socialna kapica, ko se odpravijo samo prispevki, ki jih plačuje delodajalec. Kot vidimo bi se ob uvedbi ukinitve vseh prispevkov nad omenjenim zneskom, povprečna obdavčitev pri visokih plačah znižala celo na 43 % od celotnega stroška plače. Nominalno plačilo davščin bi bilo seveda večje, a odstotek bi bil celo nižji kot pri plačah nad 2.000 evrov bruto mesečno.

Dodan pa je še en izračun o katerem bi bilo vredno razmišljati. Večina držav ima res uvedeno omejitev plačevanja socialnih prispevkov na določeno višino plače, kar se utemeljuje s tem, da tudi pokojnine ne moreš imeti več kot nek določen znesek, prav tako pa tudi ne moreš koristiti več zdravstvenega varstva. A nekatere, predvsem skandinavske države imajo zato precej višjo dohodninsko lestvico, najvišjo stopnjo tudi blizu 60 %. Če bi na primer z uvedbo socialne kapice pri plačah nad 4.000 evrov bruto, nad tem zneskom istočasno uvedli tudi višjo dohodninsko stopnjo (to, ki jo sedaj ukinjamo), bi dobili bolj enakomerno porazdelitev davčnega bremena. Rumena črta prikazuje uvedbo najvišje 50 % dohodninske stopnje, rdeča pa 60 % davčne stopnje na dohodek (vse ob uvedbi socialne kapice).

Mogoče bi res lahko uvedli tudi socialno kapico, a vzporedno bi morali vsekakor povišati najvišjo dohodninsko stopnjo na npr. 60 %, kar ni nekaj neobičajnega v svetu. Ob takšni rešitvi, bi bili skupni izplen za državo kot tudi neto prejemek posameznika približno enak, a bolj primerljiv z drugimi državami. Je pa res, da bi takšna sprememba pomenila precejšnje razlike v javnih blagajnah (proračun bi dobil več, zdravstvena in pokojninska blagajna pa manj), kar bi povzročilo druge težave, posebno v zdravstvu (pokojninska blagajna tako dobi razliko iz proračuna). In potem zopet mogoče ugotovimo, da je najbolje, da kar ostane tako kot je.

Če se za konec še enkrat vrnemo k predlagani ukinitvi najvišjega dohodninskega razreda, se kljub siceršnji upravičenosti, vseeno postavlja vprašanje, ali je to nujno. Kakšen bo pravzaprav učinek v primeru povišanja že tako najvišjih plač oz. prejemkov (razen bolj primerljivih bremen)? Vsekakor kakega pospeška gospodarski rasti to ne bo dalo, prav tako podjetja ne bodo nič bolj konkurenčna, proračunu pa bo teh 11 milijonov kar nekaj pomenilo. No, če bodo s temi konkretnimi podatki šli v parlament, vseeno dvomim, da bodo dobili podporo (tudi poslanci večinoma niso v tem razredu).

2 thoughts on “Vračilo nagrade najbolje plačanim”

  1. Če se že gremo mednarodno primerljivost bi lahko uvedli socialno kapico ali manjšo dohodnino ob tem pa uvedli tudi “normalen” davek na dohodek pravnih oseb… Verjetno bi bil učinek na proračun pozitiven… Nekaj časa nazaj ste pokazali, da je bil dobiček skoraj vedno okoli 3 milijarde (po-krizna leta…), če pa ste pogledali “nove” podatke AJPES-a za leto 2014 se je zgodil kar velik skok: 3.775.107.000… (2013 – okoli 3,2 mlrd…)! Plačanega je bilo 426.549.000 davka, kar je 11,3% (popravite me če se motim???) oz. gledano v % najmanj do sedaj… Če bi imeli 25% stopnjo, kot smo jo imeli včasih in povprečno 5% olajšav bi pobrali 328.472.000 več… (torej 20% od dobička…)! (http://www.ajpes.si/doc/LP/Informacije/Informacija_LP_GD_zadruge_2014.pdf str. 30)
    Res se sprašujem, če bi šlo gospodarstvu v tem primeru kaj slabše… Še posebej če primerjam z dobrimi vložki tega denarja tja, kjer so fiskalni multiplikatorji veliki… Pravzaprav obstaja precejšnja verjetnost, da bo dobiček gospodarstva tudi v naslednjih letih rasel in nekoliko večji davke (a še vedno pod povprečjem EU!!!) bi lahko poskrbel, za precej boljšo proračunsko situacijo…
    Seveda upoštevam tudi Vaše ugotovitve o poslovanju gospodarskih družb, ki nakazujejo, da stanje v gospodarstvu le ni takšno, da bi ga vsaka spremembica davka na dohodek pravnih oseb potopila! Če se je samo v enem letu dobiček povečal za nekaj manj kot 600 milijonov, potem je naša VPLAČANA STOPNJA precej neracionalna…
    Res pa je, da gospodarstvo primerja naše davke s tujino takrat, ko mu to koristi (kar je logično…), ni pa logično da politika ljudem ne predstavi dejstev…

  2. Se strinjam z vami in sam sem o tem pisal že večkrat. Takratno znižanje davčne stopnje na 17 % vsekakor ni pospešilo gospodarske aktivnosti (kot je predvideval finančni minister v tistem času), je pa povzročila precejšnjo luknjo v proračunu (posebno, ker so prvo leto še “kasirali” davek po stari stopnji, nova vlada pa je podedovala najprej vračilo 150 mio preveč vplačanih akontacij, ter še enkrat toliko znižanja tekočih prilivov). Podjetniške odločitev niso odvisne od kakega odstotka višje ali nižje stopnje na dobiček, temveč od splošne gospodarske klime.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *