Ali zajamčene minimalne plače res ogrožajo delovna mesta?

V zadnjem času so zopet aktualne razprave o minimalni plači. Tokrat ne o sami višini, temveč ali iz minimalno zagotovljene plače izločiti razne dodatke na delovnem mestu. Pobuda sindikatov je sicer logična, saj najslabše plačani delavci dejansko sploh ne dobijo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času (ponoči, ob nedeljah). Predlagano je, da bi imel vsak polno zaposlen pravico do 790 evrov minimalne plače, dodatki pa bi se k temu prišteli. Delodajalska stran tej spremembi seveda nasprotuje, saj naj bi »poslabšala konkurenčnost gospodarstva ter ogrozila številna delovna mesta« . Kot običajno navedena stališča niso podkrepljena s kakimi številkami, zato poglejmo nekaj konkretnih podatkov in ocen, kako bi ta dvig lahko vplival na rezultate gospodarstva.

Trenutna bruto minimalna mesečna plača torej znaša 790,73 evra kar pomeni 604 evre neto izplačila oz. še 12 evrov več, če posameznik koristi kake olajšave (npr. za otroke). Od najnižjih plač se plačujejo praktično samo prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (22,1 % od bruto plače ter še 16,1 % delodajalec) medtem dohodnine skoraj ni. Je pa potrebno še navesti, da je v skladu s kolektivno pogodbo vsak zaposlen upravičen še do regresa za letni dopust ter nadomestila za malico in prevoz na delo, kar pomeni v povprečju okoli 250 evrov mesečno na zaposlenega. Ta podatek (in izplačilo) je pomembno tudi zato, ker večina držav teh dodatnih izplačil nima, kvečjemu kakega od njih.

Pogled po Evropi pokaže, da je naša nominalna bruto plača primerjalno z vsemi državami vzhodnega in južnega dela Evrope najvišja. Na jugu (Španija, Grčija, Portugalska) imajo podobno kot pri nas, v vzhodnih državah pa se giblje večinoma med 300 in 400 evri. Upoštevaje še omenjene dodatke, ki dvignejo strošek minimalne plače na blizu 1.200 evrov mesečno (od tega je dobrih 300 evrov davščin), so seveda tudi razumljivi očitki o nekonkurenčnosti naših podjetij ter tudi razlogih zakaj veliki svetovni koncerni odpirajo tovarne npr. na Slovaškem in ne pri nas. Tudi po preračunu z upoštevanjem kupne moči, je minimalna plača pri nas še vedno med višjimi (900 evrov, na vzhodu 500), v razvitejših zahodnih državah pa se giblje med 1.300 in 1.400 evri. Primerjalno z ostalimi državami je torej za socialno varnost v Sloveniji vseeno dokaj poskrbljeno (seveda daleč od idealnega), zaradi česar je tudi odstotek minimalne plače glede na povprečno pri nas najvišji.

Kljub torej relativno visoki minimalni plači glede na ostale plače, pa nas seveda zanima, kakšne posledice bi povzročila predlagana sprememba definicije minimalne plače. Čeprav gre le za drugačen način izračunavanja, bi v praksi to pomenilo dodatno povečanje nekaterih najnižjih plač. Poskušal sem oceniti, kako bi to vplivalo na rezultate poslovanja gospodarskih družb ter seveda morebitno reakcijo vodstev in lastnikov družb v smislu počasnejšega razvoja ali celo morebitnega odpuščanja in zapiranja delovnih mest.

Na blogu JP Damijana (http://damijan.org/2015/09/30/ali-minimalna-placa-ubija-delovna-mesta-hm-ne-studije-tega-ne-potrjujejo/) smo lahko prebirali zaključke kar nekaj analiz in razprav v katerih so avtorji ocenjevali učinek dviga minimalne plače na gibanje zaposlenosti. Povzetek vseh bi lahko bil, da avtorji niso našli neke vzročne zveze, ki bi potrjevala tezo, da je dvig najnižje plače povzročil kake pretrese v gospodarstvu ali zniževanje števila zaposlenih. Analize temeljijo predvsem na izkušnjah v Veliki Britaniji, medtem ko pri nas kakih tovrstnih raziskav ni bilo (vsaj niso poznane). Vzorec in časovne vrste so tudi prekratke, da bi lahko naredili kako relevantno oceno.

Pri nas je do večjega popravka minimalne plače prišlo marca 2010 ko se je iz 597 evrov dvignila na 734 evrov ali za 23 %. Ta premik je seveda povzročil takojšnje povečanje števila zaposlenih z minimalno plačo, saj v poslabšanih gospodarskih pogojih podjetja niso bila sposobna, da bi korigirala tudi ostale plače spodnjega dela lestvice. Takrat je število prejemnikov minimalne plače poraslo od 17 tisoč na okoli 40 tisoč od skupaj 460 tisoč zaposlenih v gospodarstvu. Plače ostalih se torej v glavnem niso spremenile, le 23 tisoč zaposlenim, ki so pred tem prejemali nekoliko višje prejemke kot je bila minimalna plača, je bilo po novem tudi vključenih med prejemnike povečane najnižje plače. S tem so se še dodatno zmanjšale razlike med plačami, ki so v Sloveniji že tako praktično najnižje na svetu (s čemer se seveda večina ne strinja).

Če analiziramo samo ta dvig minimalne plače in gibanje obsega zaposlenosti v gospodarstvu, bi seveda lahko odkrili preprosto povezavo. Skupno število zaposlenih v privatnem sektorju se je naslednja leta postopno zniževalo vse do številke 423 tisoč februarja 2013 (podatki AJPES). Vendar to zniževanje zaposlenosti vsekakor ne bi mogli neposredno povezati z dvigom minimalne plače. Razlogi za manjše število delovnih mest so predvsem v splošnih gospodarskih razmerah. Verjetno je v kaki družbi na odločitev o številu zaposlenih vplivala tudi višina minimalne plače, a statistično tega ne moremo potrditi niti ugotoviti. Lahko pa ocenimo, kakšne vplive bi imele predlagane spremembe v minimalni plači na trenutne gospodarske rezultate in na osnovi tega naredimo tudi kakšen zaključek o podjetniških odločitvah glede zaposlovanja.

Ob tem je potrebno omeniti, da je letos prišlo do pomembnega premika pri številu zaposlenih z minimalno plačo. Polnih pet let, od dviga marca 2010 do novembra lani je bilo v gospodarstvu ves čas okoli 40 tisoč zaposlenih na minimalni plači (dodano še 8 tisoč v javnem sektorju), zadnje mesece pa je njihovo število padlo na 28 tisoč. K temu zmanjšanju so nedvomno prispevale izboljšane gospodarske razmere in dobri rezultati družb, ki so omogočili tudi boljše nagrajevanje. Sprememba definicije minimalne plače bo verjetno število prejemnikov zopet povečalo, a tudi dvignilo del najnižjih plač.

Ocena povečanja plač zaradi predlaganih sprememb je seveda težja, kot če bi za na primer 50 evrov dvignili minimalno plačo. V tem primeru bi se število prejemnikov povečalo za kakih 25 tisoč, kolikor jih danes v gospodarstvu prejema bruto plačo med 790 in 840 evri. Izločitev dodatkov na plačo iz minimalnega prejemka, pa za nekatere prejemnike najnižjih plač ne bo imela vpliva (za tiste, ki dodatkov nimajo in bodo še naprej prejemali 790 evrov). Drugim pa se bo plača mogoče povečala tudi za 100 ali več evrov, zopet tretji bodo po novem prejemali minimalno plačo, a bodo z dodatki zaslužili več kot danes. Upoštevaje vse možnosti, bi lahko ocenili, da se bo v povprečju povečal izdatek za kakih 30 tisoč slabše plačanih zaposlenih za okoli 75 evrov mesečno. Istočasno sem za oceno občutljivosti v analizi preveril tudi učinke povečanja izplačil v razponu med 50 in 100 evrov (ali spremembe plač za 20 oz. 40 tisoč zaposlenih).

Izračun je zahteval še eno predpostavko in sicer, koliko zaposlenih na minimalni plači ima posamezno podjetje. Izhodišče je bila povprečna bruto plača v podjetju in nižja kot je, večji delež zaposlenih prejema najnižje plače. Upošteval sem neko normalno distribucijo oz. postopno zniževanje deleža teh zaposlenih z višanjem povprečne bruto plače v posameznem podjetju tako, da je bil skupni seštevek omenjenih 30 tisoč zaposlenih z minimalno plačo. Uporabljenih je torej kar nekaj predpostavk, a dobljeni rezultati so vseeno dokaj zanesljivi saj tudi odstopanja navzgor in navzdol bistveno ne spreminjajo zaključkov.

Povečanje najnižjih plač bi ob vseh teh predpostavkah pomenilo skupaj 32 milijonov evrov dodatnih stroškov plač (možen razpon 20 do 45 milijonov) za vseh preko 60 tisoč gospodarskih družb v Sloveniji (od tega jih je sicer 23 tisoč brez zaposlenih). Ta znesek na primer predstavlja le 0,30 % vseh stroškov plač, 0,05 % vseh materialnih stroškov ali 0,04 % prihodkov gospodarstva Slovenije. Pol promila povečani prihodki celotnega gospodarstva bi nadomestili odliv zaradi višjega nagrajevanja in podobno velja tudi za racionalizacijo na materialnih stroških. Seveda je pomemben učinek teh sprememb na posamezna podjetja, a prav je, da se zavedamo tudi skupnega učinka na gospodarstvo in ta kaže, da so njegovi rezultati in učinkovitost bistveno bolj odvisni od drugih elementov kot pa od višine minimalne plače.

A kot rečeno, pomembno je pogledati posamezna podjetja in oceniti, kako bodo predlagane spremembe vplivala nanje. Zneskovno največji vpliv bo seveda pri podjetjih z veliko zaposlenimi in nizkimi povprečnimi plačami (npr. Mercator, Tuš), a znesek je glede na obseg prodaje praktično zanemarljiv in ne more vplivati na kake pomembnejše poslovne odločitve. Imamo podjetja, ki bodo imela zaradi tega še večjo izgubo, a tudi taka, ki bi zaradi tega imela izgubo. Na primer neko znano slovensko podjetje ima od skupaj 270 zaposlenih mogoče 40 delavcev na minimalni plači in sprememba definicije minimalne plače bi denimo povzročila letno 45 tisoč evrov več stroškov dela. S tem bi od lanskega dobička pet sto evrov, zabeležilo 44 tisoč izgube – a kolikšen dejanski vpliv ima ta sprememba ob 12 milijonih prodaje ali 8 milijonih evrov izdatkov za material? Verjetno se boste strinjali, da zaradi tega poslovodstvo strategije firme ne bo spreminjalo, da bo prej izvedlo kake druge ukrepe. In enako velja tudi za vseh 1.700 podjetij, ki bi ob teh predpostavkah prešli iz dobička v izgubo (upal bi si trditi, da je takšna minimalna višina dobička bolj rezultat usmerjenega računovodstva kot dejanskega stanja družbe).

Ker podatki ali bo družba zaradi povečanja izplačil za minimalne plače izkazovala izgubo zaradi omenjenih razlogov niso posebej relevantni, sem preveril pomen zvišanja izdatkov za plače glede na druge kategorije poslovanja in to za vsako družbo posebej (osnova so bilance gospodarskih družb za leto 2014, AJPES). Na spodnjem grafikonu je tako z rdečo črto prikazan znesek povečanja plač v primerjavi s prihodki iz prodaje (v odstotkih) glede na število zaposlenih. Vsa podjetja, kjer znaša povišanje plač več kot 1 odstotek prihodkov zaposlujejo skupaj 10 tisoč ljudi, medtem ko je vpliv preko 2 odstotka prihodkov samo pri peščici podjetij, ki zaposlujejo skupaj 2 tisoč ljudi (dodana je tudi tanjša vijoličasta črta, ki kaže vpliv ob predpostavki 50 oz. 100 evrov dodatnih izplačil). Podobno velja za materialne stroške, kjer bi praktično vsa podjetja lahko povečanje plač nadomestila z manj kot 2 % izboljšanja nabavnih pogojev. Izračuni torej kažejo, da bi dodatni odliv zaradi sprememb definicije minimalne plače le redkokateremu podjetju toliko spremenil pogoje poslovanja, da bi zaradi tega prisiljeno odpuščati ali celo zapirati proizvodnjo. Samo odstotek povečanja prodaje lahko nadomesti povečane stroške tudi v podjetjih z najnižjimi plačami. In zaradi takšnih nihanj še nobeno poslovodstvo ni spremenilo strategije poslovanja podjetja. Zaradi tega tudi napovedi in grožnje o zmanjševanju števila delovnih mest niso ravno na mestu. Drži sicer da bo Hyundai raje odprl tovarno na Slovaškem, kjer lahko plača zaposlene tudi samo 350 evrov na mesec, a to najbrž ni cilj Slovenije.

Navedeni izračuni kljub sicer precejšnjim ocenam in uporabljenim predpostavkam potrjujejo, da predlagane spremembe in dejanski ponovni dvig minimalne plače vsekakor ne ogrožajo delovnih mest, predvsem pa nimajo pomembnejšega vpliva na rezultate poslovanja gospodarskih družb. Ti so bistveno bolj odvisni od vseh drugih pogojev poslovanja, predvsem od tržnih razmer v svetu ter domače ekonomske politike (spodbujanja ali zaviranja gospodarske aktivnosti). Je pa seveda res, da z dviganjem spodnjih plač in nezmožnostjo družb, da bi z enakimi odstotki povečali vse plače, zmanjšujemo možnost za razlike v nagrajevanju in uvajamo vse večjo uravnilovko (a tudi vse manjše razlike med plačami, če to gledamo kot nekaj pozitivnega). To so mogoče večji negativni učinki dvigovanja predvsem spodnjih plač, kot pa sam vpliv na rezultate poslovanja in poslovno učinkovitost družb.

Pa še to. Običajen očitek zvišanja plač leti na preveliko davčno obremenitev. Kot rečeno, so manjše plače praktično obdavčene samo s socialnimi prispevki (tretjino skupnega stroška), ki pri teh plačah tako ne pokrijejo upravičenj, ki jih prispevki nudijo in poseganje vanje ne bi bilo primerno. Dohodnine pa ob koriščenju olajšav samo za enega otroka sploh ni, a tudi to bi lahko brez ovir izničili z manjšim dvigom najnižje splošne davčne olajšave. >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *