Feed on
Posts
Comments

Če bi poskušali povzeti nek splošen pogled na delovanje bančnega sistema Slovenije v zadnjem dobrem desetletju, bi verjetno izpostavili sledeče značilnosti:

  • do nastopa krize so banke v razmerah presežnih sredstev in splošnega optimizma močno povečale obseg kreditiranja, pogosto tudi za preveč rizične in sporne naložbe,
  • zaradi slabih naložb so po letu 2008 utrpele ogromne izgube, zaradi česar so bile banke sanirane z davkoplačevalskim denarjem,
  • to je tudi razlog, da so banke danes bistveno bolj previdne, ne podpirajo novih projektov in zmanjšujejo obseg kreditiranja gospodarstva, ki vse od krize naprej, kredite samo vrača.

To več ali manj drži, a mogoče je zanimivo pogledati, kaj se v zadnjih letih dejansko dogaja v bilancah bančnega sistema Slovenije. So podjetja res vrnila preko 10 milijard posojil bankam, ki se danes kopljejo v presežkih sredstev in ne vedo kam z denarjem?

Zanima nas seveda predvsem dogajanje po letu 2008, ko je bilo stanje odobrenih posojil največje in ko so v bankah počasi pričeli ugotavljati, da z njihovimi naložbami ni vse tako kot bi moralo biti. Kljub kar štirikratnemu povečanju kreditiranja podjetniškega sektorja v vsega šestih letih (2002 – 2008), namreč ne v bankah, niti v Banki Slovenije, še na začetku leta 2009 niso opazili kakšnih pomembnejših spornih terjatev v bančnih bilancah. V spodnji tabeli so nekateri ključni podatki za celotni bančni sistem Slovenije (Banka Slovenije ter poslovne banke), pri čemer so nekatere postavke zaradi preglednosti seštete ali saldirane.

 

Vir: Bilten Banke Slovenije, Konsolidirana bilanca monetarnih finančnih institucij

Če je imel celoti bančni sistem leta 2002 na voljo skupaj 18 milijard evrov sredstev (kapital in depoziti), so od teh sredstev kar tretjino plasirali v tujini, ker doma potreb ni bilo (ali pa so bile banke in podjetniki bolj previdni). Na koncu leta 2008 pa je bilo posojil domačim sektorjem skoraj 34 milijard, zaradi česar je bilo potrebno v tujini najeti dodatnih 7 milijard za pokritje vseh domačih potreb. Poslovne banke so imele takrat sicer skupaj skoraj 18 milijard najetih posojil v tujini (za primerjavo: leta 2002 manj kot tri milijarde), a celotni bančni sistem je imel v tujini tudi preko 10 milijard naložb, od deviznih rezerv, zlata do vlog in danih posojil in zato govorimo o neto 7 milijard evrov virov iz tujine.

In kaj se je v bančnem sistemu dogajalo zadnjih šest let, v času ko smo bili po mnenju nekaterih občasno že na robu bankrota? Bilance kažejo, da je podjetniški sektor (podjetja in ostali finančni sektorji) v tem času znižal svojo izpostavljenost do bank za skoraj 13 milijard evrov. Samo posojila podjetjem so se znižala od 21 na manj kot 10 milijard evrov (zadnji razpoložljivi podatek iz februarja letošnjega leta) in to bi na prvi pogled vsekakor potrdilo oceno o »umikanju« bank iz kreditiranja gospodarstva, kar naj bi bila sicer njihova glavna funkcija. Prav tako so mogoče te številke tudi potrditev teze o (pre)veliki previdnosti bank odobravanju novih posojil.

Slednje vsekakor drži, vendar se ti podatki običajno napačno tolmačijo. Gospodarstvo namreč ni vrnilo 11 milijard ali več kot polovico nekdanjega obsega posojil, temveč gre samo za podatek o vrednosti teh posojil v bančnih bilancah. Pretežni del znižanja se namreč nanaša na popravke vrednosti problematičnih posojil, ki jih podjetja niso bila sposobna vrniti. Analiza bilanc podjetij namreč kaže, da imajo trenutno delujoča podjetja precej podoben obseg posojil kot so jih imela leta 2008, nekatera sicer manj, druga pa tudi več. Ni šlo torej za vračanje posojil s strani gospodarstva, katera sredstva bi potem banke namenile za odplačila posojil v tujini, temveč za precej drugačne tokove. Banke so na svoje naložbe oblikovale preko 10 milijard evrov popravkov vrednosti (ter izkazale izgube) in to je bil glavni razlog za znižanje obsega odobrenih posojil gospodarstvu. Ti minusi so bili deloma pokriti s tekočim rezultatom bank, deloma pa z dokapitalizacijami države ali tujih lastnikov bank.

Gibanje oz. zmanjševanje obsega posojil gospodarstvu je še nekoliko bolj nazorno prikazano na spodnjem grafikonu (modra črta), kjer se vidi tudi gibanje posojil prebivalstvu (rdeča črta). Ta so od leta 2008 nekoliko narasla, čeprav se zadnja leta tudi postopno znižujejo. Na drugi strani pa so se razpoložljiva sredstva v bančnem sistemu tudi v času po krizi povečevala, kar je na grafikonu prikazano z obarvanimi polji in prekinjeno črto (brez dodatno potrebnih sredstev iz tujine). Ob siceršnji rasti vseh depozitov, posebno zadnja tri leta, nekako najbolj izstopa porast »ostalih virov«, kjer so največja postavka izdani bankovci.

Izdaja denarja v obliki bankovcev seveda pomeni brezobrestni kredit imetnikov bankovcev državi (oz. centralni banki kot izdajatelju), torej posojilo npr. prebivalcev svoji državi. Dokler smo imeli svojo valuto (tolar), je bilo v obtoku za največ milijardo evrov gotovine, po uvedbi evra pa je obseg opredeljen kot določen odstotek vseh izdanih bankovcev Evropske centralne banke (ECB). Ob uvedbi (1.1.2007) nam je tako pripadlo skoraj 3 milijarde (razliko je BS vknjižila kot »ostala aktiva«), danes pa je ta znesek že 4,9 milijarde evrov. Ne glede na to, koliko bankovcev imajo dejansko v rokah (in pod blazinami) Slovenci, vodi Banka Slovenije tolikšna sredstva kot obveznost ter tudi kot premoženje.

Vseh tako opredeljenih sredstev ima konec februarja letos bančni sistem Slovenije že 37 milijard evrov in ker pravnim in fizičnim osebam posoja slabih 20 milijard, preostalih 17 milijard evrov nalaga v državne papirje Republike Slovenije (10 milijard), razlika pa so neto naložbe v tujino. Skupnih naložb v tujini je sicer še več, ker imajo banke še vedno tudi 5,3 milijarde najetih posojil, a trenutni neto odnos bančnega sistema Slovenije s tujino je omenjenih 7 milijard evrov presežka.

Bančni sistem torej le še dobro polovico vseh razpoložljivih sredstev namenja za kreditiranje komitentov (domačih pravnih oseb, prebivalcev), vse večji ostanek sredstev pa namenja za naložbe v državne papirje ali nalaga v tujini. Te naložbe so seveda manj tvegane, a tudi vse manj donosne, kar poslabšuje bančno uspešnost (dobičkonosnost). S tega vidika imajo nedvomno tudi banke interes za povečanje kreditne aktivnosti domačemu podjetniškemu sektorju in prebivalstvu. Gospodarstveniki se sicer večkrat upravičeno pritožujejo nad slabo odzivnostjo bank, a bistveno večja ovira za porast teh naložb je v manjših potrebah podjetij. Glede na podjetniške bilance, bi namreč gospodarske družbe, ki ustvarjajo kar tri četrtine celotne dodane vrednosti, brez večjih zadržkov dobila bančna posojila, vendar nimajo potreb po zadolževanju. Tolikšno število podjetij ali sploh ni zadolženo ali pa ima minimalni dolg in bi brez ovir lahko najeli nova posojila, vendar nimajo širitvenih načrtov oz. jih lahko financirajo z lastnimi viri. Večji interes izkazujejo ostala podjetja, kjer pa se banke zaradi višje zadolženosti in tveganosti upravičeno raje umikajo kot odobravajo nova ali podaljšujejo obstoječa posojila.

Slabe izkušnje iz preteklosti ter strah pred morebitnim ponovnim poslabšanjem gospodarskih razmer odvračajo od posojilnih razmerij tako gospodarstvenike kot bankirje in do porasta kreditiranja bo prišlo šele z nadaljevanjem gospodarske rasti, svoje pa bo naredil tudi čas. To so osnovni dejavniki, ki bodo pospešili ponovno zadolževanje in še tako nizke obresti in presežki denarja, ne bodo spremenile obsega kreditov. Do takrat pa bodo banke vse večji znesek vlog in depozitov plasirale v državne papirje z minimalnimi donosi.

Ob tem je zanimiv še en podatek, ki izhaja iz bančnih bilanc. Ob visoki zadolženosti države (30 milijard javnega dolga), ima zadnja leta država ves času tudi precejšnjo »varnostno rezervo«. Na računih pri poslovnih bankah in Banki Slovenije drži kar med 4 in 5 milijard likvidnih sredstev (depoziti čez noč ali različne ročnosti), ki jih banke potem namenjajo npr. za nakupe njenih papirjev (država v bistvu kreditira sama sebe). Poleg tega pa je zadnji dve leti država pričela povečevati tudi neposredna imetja v tujini v obliki vlog in te so konec preteklega leta znašale že skoraj 4 milijarde (podatek iz tabele 3.6 Stanje mednarodnih naložb, Bilten Banke Slovenije). Lahko bi torej ocenili, da država začela nalagati finančne presežke tudi sama neposredno v tujino, ker ima domač bančni sistem že zadosti virov in ne potrebuje dodatnih sredstev.

2 Responses to “O presežkih v bankah”

  1. Patrik Trobec says:

    Če prav razumem je potem zmotno trditi, da banke zavirajo rast, kot trdijo ekonomisti na EIPF. Prav tako pa je trenutno resnično slab čas za prodajo, saj so cene (kot posledica slabe dobičkonosnosti in majhnega razmerja med dobičkom in vrednostjo bank) precej nizke. Lahko pa računamo, da se bodo dobički in cena precej dvignili v boljših časih. Poleg tega lahko trdimo, da imajo banke danes v obtoku zelo malo tveganih posojil, kar nasprotuje morebitnemu argumentu, da se v vsakem primeru splača banke hitro prodati, da jih nebi zopet dokapitalizirali. Očitno bomo precej denarja od rekapitalizacije dejansko izgubili, čeprav obstaja precejšnja možnost, da bi ga na dolgi rok dobili nazaj, če bi prodaje izvedli v ustreznem času.

    LP Patrik

  2. haapy yack says:

    hoj
    In vse kar uporabljajo je ILUZIJA, lažen denar, ki ni podprt z ničemer.
    čao

Leave a Reply