Feed on
Posts
Comments

Povečevanje števila starejših ljudi in daljša življenjska doba vsekakor zahtevajo stalno prilagajanje obveznega pokojninskega sistema. Spremembe gredo v smeri podaljševanja zahtevane starostne meje pri odhodu v pokoj in to je zajeto tudi v novih predlogih zbranih v Beli knjigi. Takšni popravki so seveda pričakovani, vendar ne gre za kakšne drastične spremembe, predvsem pa vzdržnost pokojninskega sistema tudi v naslednjih desetletjih ni tako problematična in kritična, kot se običajno prikazuje. Takšno razmišljanje poskušam argumentirati z nekaj dodatnimi pogledi na to tematiko.

V dosedanjem tekstu je bil poudarek na delovanju obveznega pokojninskega sistema, kjer moramo predvsem upoštevati, da se vplačani prispevki ne zbirajo na nekem računu, temveč porabijo za tekoče izplačilo pokojnin, tako kot so naši starši vplačevali za pokojnine njihovih prednikov in kot seveda mi pričakujemo od zanamcev. Predstavljeno je bilo, da se število starejših sicer povečuje, a bo število delovno aktivnih tudi čez desetletja zadostno za izplačevanje takratnih pokojnin – če bodo le imeli delo.

Dodatno pa bo vzdržnost pokojninskega sistema odvisna tudi od višine prispevkov, kjer ugotavljamo, da kar petina zaposlenih vplačuje skoraj pol nižje prispevke. Še bolj pa od nadaljnjega gibanja višine pokojnine. Za preteklih dvajset let je namreč značilno, da se je položaj upokojencev glede na prejemke zaposlenih postopno poslabševal, tako zaradi počasnejšega usklajevanja kot tudi vse nižjih pokojnin na novo upokojenih.

PREDLOGI NOVIH POGOJEV UPOKOJEVANJA

Na osnovi trenutnega stanja ter predvidenih neugodnih demografskih gibanj, smo torej v obliki Bele knjige na mizo dobili pregled in izhodišča za nove spremembe pokojninske zakonodaje. Kot povedano, je seveda logično pričakovanje podaljševanje starostne meje za upokojitev, manj pa mogoče dvigovanje zahtevane delovne dobe. Predlogi gredo namreč v smer, da bi se lahko upokojili pri 67 letih, če imamo dopolnjenih vsaj 15 let delovne dobe. Ker je že po obstoječi zakonodaji pogoj 65 let, v tem delu kakega velikega zaostrovanja oz. sprememb niti ni. Močneje pa bi se zaostrili pogoji upokojitve pred 67-tim letom, ko se zahteva kar 45 let delovne dobe oz. 43 po milejši varianti (danes zadošča 40 let).

Zakaj je vprašljivo tudi podaljševanje delovne dobe, lepo prikazuje naslednja slika. Prikazuje namreč pričakovano trajanje življenja in njegovo strukturo glede na delovno aktivnost. Danes se upokojujejo s 60 leti ljudje rojeni okoli leta 1955 s pričakovano življenjsko dobo 84 let (povprečje za oba spola), kot je prikazano na začetku grafikona. Projekcije staranja predvidevajo, da se bo pričakovano trajanje življenja dvignilo na 89 let, s pokojninsko reformo pa bi do leta 2060 starost ob upokojevanju počasi dvignili na 66 let. Manjka še tretji podatek in sicer leto prve zaposlitve, kjer prav tako prihaja do dviga starostne meje. Če so se letniki 55 prvič zaposlili pri 21 letih, se današnje generacije v povprečju šele pri 27.

Če te starostne meje vnesemo v graf, vidimo, da bo čas prejemanja pokojnine kljub dvigovanju potrebne starosti za upokojitev, ostal ves čas približno enak, okoli 22 let. Kljub skrbi današnjih generacij kako bodo pri pokojnini prikrajšani zaradi dvigovanja upokojitvenih pogojev, jo bodo zaradi vse daljšega življenja prejemali prav tako dolgo kot današnje in starejše generacije. Še bolj zanimiv pa je podatek o delovni dobi. Vse poznejša prva zaposlitev, kljub podaljševanju zahtevane starosti za upokojitev, ne prinaša daljše delovne dobe v povprečju. Seveda bo veliko prebivalcev pri 67 letih imelo tudi 45 ali več delovne dobe (če bodo seveda lahko delali tako dolgo), a projekcije tudi bo Beli knjigi kažejo, da bodo ljudje v povprečju imeli celo krajšo delovno dobo kot jo imajo danes.

S tega vidika je upravičena dilema ali je prav, da za ljudi, ki se zaposlijo prej, zahtevamo daljšo delovno dobo, če se bo večina v povprečju upokojevali z okoli 40 let dela. Mogoče nasploh v zakonodajo vnašamo preveč različnih pogojev in bi morali izhajati iz stališča zahtevanih 40 ali na primer 42 let dela in tisti, ki bi se zaposlil prej, bi lahko tudi prej pričel uživati pokojnino, mogoče z manjšim malusom (zmanjšanjem) zaradi daljšega časa prejemanja pokojnine. A tudi tu ni odveč upoštevati, da je bil nekdo, ki se zaposli šele pri osemindvajsetih letih, tudi toliko dlje vsaj deloma na bremenih države (šolanje, zdravstveno zavarovanje, ostali prejemki) v primerjavi z osebo, ki se je zaposlila pri dvajsetih. Pri tem ne gre samo za finančne temveč tudi fizične obremenitve. Vsekakor nekdo, ki se prvič zaposli pri 28 letih lažje dela do 67 leta (vsega 39 delovne dobe!), kot pa nekdo, ki je pričel z delom že pri dvajsetih. Menim torej, da bi morala biti prvenstvena zahteva in pogoj dolžina delovne dobe in ljudje, ki jo dosežejo prej, ne bi smeli biti zaradi tega preveč »kaznovani« (z odbitki višine pokojnine).

Na osnovi novih upokojitvenih pogojev so v Beli knjigi prikazani tudi izračuni, kakšen bi bil skupni znesek izplačanih pokojnin v primerjavi z BDP po posameznih letih in variantah bolj ali manj rigoroznih upokojitvenih pogojev. Preko tega so pripravljavci gradiva preverjali, kakšna obremenitev javnih financ bi bila še finančno vzdržna in iz tega naj bi tudi sledili predlogi. Poglejmo, kaj so izračunali v predstavljenih dokumentih.

PROJEKCIJE IZDATKOV ZA POKOJNINE

Kljub rasti števila upokojencev v zadnjih letih, se je delež skupnih izdatkov za pokojnine zadnjih dvajset let ves čas gibal okoli 11 % bruto domačega produkta. Ugodnejša gibanja so bila seveda do nastopa krize, ko se je delež postopno zniževal. S padcem BDP v 2009 pa se je obseg izdatkov za izplačilo pokojnin dvignil na nekoliko nad 12 %, reforma ter tudi omenjeno zniževanje povprečne pokojnine pa v zadnjih letih obremenitev zopet znižuje. Pomembno je, da se bo zaradi postopnega uveljavljanja določb še prejšnjega zakona, delež pokojnin v BDP zniževal vse do leta 2020 in šele leta 2030 prišel ponovno na delež izpred dveh let. Če torej pokojninskega zakona iz leta 2012 ne bi v ničemer spreminjali, bi po oceni piscev Bele knjige šele čez petnajst let izdatki za pokojnine dosegli enak odstotek BDP kot so ga v letu 2013. Zakon o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je pričel veljati v 2012, bo zaradi prehodnih določb v celoti zaživel šele po letu 2020 in učinki se bodo poznali v nižjih izdatkih za pokojnine tudi v naslednjih letih. Takšni izračuni in rezultati potrjujejo, kako običajna priporočila mednarodnih institucij o potrebi po skoraj jutrišnjem sprejetju nove pokojninske zakonodaje ne temeljijo na dejanski analizi razmer.

Seveda pa bi se zaradi neugodnih demografskih gibanj brez sprememb zakonodaje obseg izdatkov za pokojnine postopno povečeval in leta 2050 dosegel vrh v višini 15,5 % BDP Taka obremenitev bi bila po mnenju predlagateljev javno-finančno nevzdržna, zaradi česar so spremembe pokojninske zakonodaje nujne (rdeča črta na grafikonu prikazuje delež izdatkov za pokojnino v BDP in sicer dejanski podatki do 2015 ter projekcija po obstoječem zakonu v naslednjih letih).

Predno pogledamo, kakšne predloge so za zagotovitev finančne vzdržnosti predstavili sestavljavci gradiva, ni odveč pogledati kako je s pokojninskimi izdatki v Evropski Uniji in nekaterih sosednih državah. Iz predloga se da razumeti, da so pokojninski izdatki v višini okoli 13 % BDP nekakšna zgornja meja za vzdržnost javnih financ. Kot je zapisano v Beli knjigi je »osnovni cilj pokojninske reforme dolgoročna vzdržnost pokojninskega zavarovanja oz pokojninske blagajne« (stran 105). Zanimivo, da se piše o pokojninski blagajni, čeprav gre v bistvu za vzdržnost javnih financ torej celotnega javnega financiranja države, v katerem znašajo pokojninski izdatki okoli tretjino. To seveda tudi nakazuje velik pomen ustrezne ureditve tega področja.

Na spodnjem grafikonu so podatki o izdatkih za obvezno pokojninsko zavarovanje za nekaj držav v obliki odstotka v primerjavi z BDP. Kljub opozarjanju na finančno nevzdržnost tovrstnih izdatkov v Sloveniji, prikazana razmerja po nekaterih državah Evropske Unije tega ravno ne potrjujejo. V povprečju namenjajo države EU za pokojnine kar nekaj več BDP kot smo ga mi v najbolj kritičnem letu (2013), posebej pa izstopajo na primer Avstrija in Italija. Ti odstotki vsekakor postavljajo pod vprašaj trditve, da je 13 % nekje zgornja meja, ki si jo lahko privošči država pri izplačilih pokojnin. Izkušnje nekaterih drugih držav kažejo na javno-finančno vzdržnost tudi ob višjih odstotkih. Seveda je obseg izdatkov za pokojnine samo en vidik, pomembno je tudi, koliko sredstev zberemo z obveznimi prispevki za pokojninsko zavarovanje. V Avstriji je teh vplačil bistveno več, tako da avstrijska država kljub višjim pokojninskim izdatkom dodaja iz proračuna precej manj kot Slovenija.

Zaradi korektnosti je v teh primerjavah potrebno omeniti tudi Češko kot primer države z nižjim odstotki BDP za pokojnine. Analiza vseh držav pravzaprav pokaže, da namenjajo razvitejše države praviloma precej več družbenega proizvoda za pokojninske izdatke (večina 11 – 15 %) kot države z nižjim BDP na prebivalca (8 – 10 %).

Seveda lahko takšne rezultate tolmačimo na način, da ekonomija razvitih držav pač omogoča večja sredstva za namene izplačevanja pokojnin. Vendar tu ne govorimo o nominalni višini izdatkov za pokojnine, ki so v razvitejših državah razumljivo višji, temveč o deležu BDP kar pa zahteva dodatne razloge in pojasnila. Menim, da vse projekcije ter tudi odločitve glede izdatkov za pokojnino zanemarjajo pomemben vidik teh izplačil. Pri pokojninah kot tudi pri ostalih odhodkih države ne gre samo za izdatke, temveč ti izdatki na drugi strani pomenijo za nekoga tudi prihodke, generirajo dodatno potrošnjo, gospodarsko rast, nova delovna mesta, zaslužke in davke. Ta vidik je pri projekcijskih izračunih popolnoma zanemarjen, a bi ga morali obvezno upoštevati.

Dvoodstotni točki BDP-ja več izdatkov za pokojnine pomeni tudi 700 milijonov dodatne potrošnje prebivalstva, ki generira preje omenjene učinke in povečuje proračunske prihodke ter BDP. Ta učinek v imenovalcu (BDP) žal nikoli ni upoštevan in vse kalkulacije temeljijo na predpostavki, da so razpoložljiva sredstva, ustvarjen BDP enak ne glede na višino izdatkov za pokojnino. Seveda ne moremo trditi, da se bodo izdatki za pokojnine v celoti vrnili v proračun preko več zbranih davkov, pomemben del pa vsekakor, ker tudi za te izdatke velja fiskalni multiplikator, ne samo za državne investicije. Gre za dejstvo, da 700 milijonov evrov več izdatkov za pokojnine pomeni tudi 300, 400 ali tudi več milijonov dodatnih prilivov v proračun skozi čas, enako kot bi tudi znižanje teh izdatkov pomenilo manjšo gospodarsko aktivnost, manjše proračunske dohodke in skupni učinek bi bil za proračun precej nižji od obsega privarčevanih sredstev za pokojnino. Zanimivo, da izračunov fiskalnega multiplikatorja za tovrstne izdatke ni zaslediti. To izpostavljam zaradi tega, ker mednarodne finančne institucije v zadnjih letih vse bolj priznavajo pomen državnih investicij na gospodarsko rast, posebno v kriznem obdobju, ko izostanejo naložbe privatnega sektorja.

Projekcije iz Bele knjige torej izhajajo iz predpostavke, da pokojninski izdatki pomenijo samo obremenitev proračuna in ekonomije, zanemarjen pa je povratni učinek teh izdatkov na gospodarsko rast in vse posredne učinke. Ocene o samo negativnih straneh porasta izdatkov za pokojnine na 14, 15 ali več odstotkov BDP brez upoštevanja posledične rasti BDP, so zaradi tega vsekakor pomanjkljive in kažejo slabšo sliko kot sicer. To do določene mere vsekakor potrjujejo tudi izkušnje in javno-finančni podatki razvitejših držav, ki domačo potrošnjo in ekonomijo vsekakor poganjajo tudi z večjimi izplačili za pokojnine.

Pri projekcijah obsega pokojninskih izdatkov glede na BDP v gradivih Bele knjige bodejo v oči še neke številke. Zapisano je namreč, da naj bi bilo v letu 2060 kar 800 tisoč upokojencev, čeprav bo ljudi starejših kot 65 let le približno 600 tisoč. Katera populacija naj bi predstavljala teh dodatnih 200 tisoč upokojencev ni pojasnjeno, seveda pa dodatno obremenjuje obseg pokojninskih izdatkov. Glede na današnje razmere, se število deloma poveča zaradi invalidskih in družinskih upravičencev do pokojnine, a ne za toliko.

Enako velja tudi za skupni obseg izdatkov za pokojnino, ki naj bi ob koncu obravnavanega obdobjua znašali med 13,5 in 15,5 % BDP odvisno od izbrane variante. Če bi npr. predpostavili 2 % realno rast BDP bi to v letu 2060 pomenilo povprečno pokojnino med 1.200 do 1.500 evrov (pri bolj realnih 700 tisoč upokojencih še 200 evrov višjo), neto plača pa bi se gibala med 1.500 in 2.000 evri (realna rast 1 do 1,5 %). Ob nižjih stopnjah (npr. BDP 1 % rast, plače 0,5 %) bi bila povprečna plača po današnjih cenah 1.250 evrov, pokojnina pa 900 – 1.100 evrov. Te opcije seveda lahko preračunavamo na različne načine, z različnimi predpostavkami, a vse kažejo, da so pričakovane višine pokojninskih izdatkov v bruto domačem proizvodu verjetno precenjene in da ni tako nujno dodatno poslabševanje položaja upokojenske generacije, kar je predstavljeno v naslednji točki.

To potrjujejo predvsem bolj zanesljive ocene o številu starejše in delovno aktivne generacije ter ocena, da slednja lahko zagotavlja zadostne vire za izplačevanje nekih sprejemljivih pokojnin (60 – 70 % neto plače). Ključ takratne finančne vzdržnosti je v razpoložljivih delovnih mestih in čim širšem zajemanju vplačevanja pokojninskega prispevka. Fokusiranje na zaposlenost vse starejše generacije ob tem, da s trga dela izločamo mlade do 30 let ter v relativno zmanjševanje upokojenskih prejemkov, vsekakor ni tako nujna, niti učinkovita.

Leave a Reply