Uspešnost in priložnosti NLB

V članku o sanaciji bank sem pred dnevi prikazoval na primeru NLB do kakšnih razlik prihaja pri vrednotenju premoženja (portfelja) bank. Iste uprave in revizorji (ali cenilci) lahko na nek dan ocenijo, da je »poštena vrednost« portfelja 6,3 milijarde evrov (vrednost terjatev Skupine NLB do podjetij 31.12.2012), le par mesecev kasneje pa naj bi bilo tega le še za 4,5 milijarde. In za obema ocenama seveda stojijo s svojimi funkcijami in podpisi. Ob takšnih nihanjih vrednosti, ki seveda ključno vplivajo na rezultate banke, smo lahko upravičeno skeptični do izračunov, ko dobimo na mizo novo letno poročilo. Zaradi tega spremljanje uspešnosti banke preko končnega rezultata poslovanja ne odraža nujno dejanskega položaja in dosežkov banke saj jih krojijo odločitve v katero leto vključimo posamezne popravke naložb. Resnično uspešnost osnovne dejavnosti banke zato izkazuje rezultat predno vanj vključimo omenjene slabitve naložbe. Poglejmo zato, kaj se je dejansko dogajalo z uspešnostjo Nove Ljubljanske banke v zadnjih letih.

Pred prikazom prihodkov in stroškov banke v spodnji tabeli prikazujem osnovne podatke o bilančni vsoti vseh bank povezanih v Skupino NLB. S polji so prikazane naložbe (premoženje, terjatve) banke, s stolpci pa, kako so bila ta sredstva zbrana, torej kakšni so viri zanje. Značilno je, da pri vseh ostalih naložbah, razen kreditov podjetjem, do kakih večjih razlik v zadnjih petih letih ni prišlo. Skupina NLB vzdržuje dokaj konstanten obseg posojil prebivalstvu, ostalih finančnih sredstev (predvsem vrednostni papirji) ter denarja, osnovnih sredstev in ostalega. Do močnega upada je prišlo le pri kreditih gospodarstvu, katerih vrednost sej je od 7,5 milijarde v letu 2011 znižala na le 3,1 milijardo konec lanskega leta (gre seveda za neto, realno vrednost posojil, po opravljenih slabitvah). Tako danes banke posoja podjetjem že skoraj manj kot prebivalstvu. Zaradi teh gibanj se je tudi znižala bilančna vsota Skupine NLB na slabih 12 milijard evrov.

In kje NLB zbere sredstva za svojo dejavnost kreditiranja? Tudi tu vidimo, da je poleg kapitala obseg zbranih depozitov vse obravnavano obdobje skoraj enak. Banka zbere približno enako sredstev od prebivalstva in ostalih domačih pravnih oseb (gospodarstvo, finančne organizacije), medtem ko se v ostalem bančnem sistemu Slovenije ti viri od leta 20111 postopno povečujejo. Seveda pa ima zaradi upada kreditiranja gospodarstva precej manj potreb in zato je banka zmanjšala obseg dodatno potrebnih virov, ki jih je najemala pri centralni banki, bankah v tujini in državi (iz 6 na 1,25 milijarde evrov). Obseg poslovanja banke se torej od leta 2011 zmanjšuje zaradi manjšega kreditiranja podjetniškega sektorja, zaradi česar je imela tudi manj potreb po iskanju dodatnih virov na finančnih trgih. Ostala osnovna dejavnost banke pa je v obravnavanem obdobju dokaj stabilna.

Za uspešnost banke je vsekakor pomemben znesek posredovanih sredstev (zbranih in posojenih), a sama uspešnost se seveda meri z zaslužkom. Rezultat poslovne banke običajno krojijo razlike med obrestnimi merami, ki jih banka plačuje za zbrane vire ter obrestnimi merami po kateri posoja ta sredstva naprej. K temu doda še ostale prihodke neodvisne od zbranih sredstev, katere jih dosega z vodenjem plačilnega prometa in transakcijskih računov, prometa s karticami, danih jamstev in podobno. Po odbitku stroškov poslovanja (plače in drugi administrativni stroški) pa dobimo rezultat, ki nas zanima. Torej rezultat pred obračunom slabitev ter raznih drugih manj pomembnih postavk. Za slabitve smo ugotovili, da imajo največji vpliv na končni rezultat, pri čemer je njihova višina in vključitev v izračun rezultat posameznega leta v precejšnji meri odvisna od odločitve vodstva in s tem lahko do določene mere kreirajo rezultat. Seveda bodo odgovorni trdili, da je višina slabitev posledica vsakokratne natančne preveritve bančnega portfelja in ocene njegove realne vrednosti, a na začetku omenjena praksa v leta 2013 nakazuje, da temu ni ravno tako.

Zato torej poglejmo, kako uspešno je banka delala pred odločitvijo koliko slabitev vključi v rezultate posameznega poslovnega leta. Zneske lahko gledamo v nominalni višini, a za večjo primerljivost sem jih preračunal glede na bilančno vsoto, torej kot obrestne mere za posamezne vrste naložb in virov. Na naslednji sliki je tako prikazano, kakšne obrestne mere je dosegala NLB v zadnjih desetih letih. Rdeča črta prikazuje donos vseh naložb, ki prinašajo obresti in ta donos se z leti pričakovano zmanjšuje. V času začetka krize se je gibal med 5 in 6 %, zadnje leto pa je padel že pod 4 % na leto. S prekinjenima črtama je prikazan zaslužek od posojil nebančnemu sektorju (gospodarstvo, prebivalstvo, država) in ta je še vedno nad 5 %, hitrejši pa je padec donosov na vrednostne papirje (večinoma obveznice). Te so lani v NLB v povprečju prinašale že manj kot 2 %. Pri teh donosih izstopa leto 2013, ko so obrestne mere posojil nebančnemu sektorju padle pod 5 %, a to je bolj posledica čiščenja portfelja ter izločanja obračunov obresti za vse sporne kredite, dejansko so se obrestne mere verjetno zniževale dokaj kontinuirano.

Modra črta pa kaže obrestne mere za zbrane vire, kjer je padec celo nekaj večji – od okoli 3 % pred leti na današnjih manj kot en odstotek, kolikor je NLB plačevala lani za vseh preko 10 milijard zbranih sredstev. Zaradi takšnih gibanj, se je obrestna marža oz. zaslužek NLB v zadnjih letih celo povečal. Če se je razlika v obrestnih merah vsa zadnja leta gibala med 2,3 in 2,5 odstotkov, je bila lani skoraj 3 odstotke. S tega vidika bi lahko ocenili, da je bila politika NLB uspešna.

K tem rezultatom so na naslednji sliki dodani še ostali zaslužki banke ter stroški njenega poslovanja., vse v primerjavi z bilančno vsoto. Zaslužkov s plačilnim prometom in kartičnim poslovanje je zadnja leta nominalno sicer nekaj manj (dobro desetino), a se je glede na večji upad bilančne vsote njihov delež celo povečal (od 0,9 na 1,2 % od obsega poslovanja). Podobna gibanja so prisotna tudi pri stroških poslovanja banke. Nominalno so se sicer znižali za 20 odstotkov, a ker je obseg poslovanja nižji kar za tretjino, se je njihov delež dvignil na 2,5 % glede na bilančno vsoto. Učinkovitost banke se torej z leti nekoliko zmanjšuje, a je rezultat pred slabitvami zaradi večjih zaslužkov vseeno nekoliko narastel, če ga spremljamo kot odstotek od obsega poslovanja, sicer pa je nominalno nekoliko nižji.

Kako bi torej lahko iz vseh navedenih podatkov ocenili uspešnost poslovanja celotne NLB skupine v zadnjih letih? Nominalno so vsi zneski (neto obresti, provizije, stroški, rezultat) nekaj nižji, a ker se je obseg poslovanja zmanjševal še hitreje, so donosi na bilančno vsoto celo nekaj višji. To bi razumeli kot relativno uspešnost banke, ki pa skriva precej pomembno past v katero prihaja. Tudi če od stroškov odštejemo ostale zaslužke, se je delež preostalih stroškov glede na bilančno vsoto zadnja leta nekoliko povečeval (od 1,1 na 1,3 %). To sicer ni veliko, a težava je v tem, da banka danes sicer še vedno uspeva dokaj »drago« prodajati zbrana sredstva in sicer nebančnemu sektorju po povprečnih 5,5 %, kar ji je v 2015 tudi omogočilo 2,9-odstotno bančno maržo. S takšnimi zaslužki v bodoče banka vsekakor ne more več računati (so bolj posledica starih posojil, katere komitenti ne morejo zamenjati za ugodnejše, takšne, ki veljajo na finančnih trgih danes). Za primerjavo in podkrepitev navedimo podatek, da večina evropskih bank danes dosega neto maržo okoli 1,7 %.

Ne glede na to dejstvo, bi vseeno lahko ocenili poslovanje Skupine NLB kot solidno in pred vključitvijo slabitev na posojila, tudi dokaj stabilno vsa zadnja leta. Ob zmanjšanju poslovanja so deloma prilagodili tudi stroške, tako da tudi današnji rezultat pred slabitvami ni veliko slabši kor pred petimi ali desetimi leti. Tudi rizikov v poslovanju je vse manj, saj imajo posojil do gospodarstva le še tri milijarde (četrtino bilančne vsote). Perspektivno je z vidika donosov pred banke sicer kar nekaj izzivov, a verjetno bodo to znali nevtralizirati. Dosegajo pa nižjo donosnost glede na kapital, a zopet bolj zaradi precej več kapitala kot so ga imeli pred leti. Kapitalska ustreznost je tudi kar nekaj višja glede na povprečje banke v Evropski Uniji.

Gledano s stališča trenutnega stanja, torej banka kakih večjih rizikov v portfelju nima in tudi donosnost je relativno ugodna. Vseeno pa takšno stanje odpira dve pomembni vprašanji. Je res nujno, da se banka tako močno umika iz osnovne dejavnosti kreditiranja gospodarstva in zmanjšuje obseg poslovanja? To je sicer povezano predvsem z dejstvom, da so tudi podjetja, posebno finančno zdrava, zaradi izkušenj iz preteklosti zelo previdna pri najemanju novih posojil in povpraševanje je dokaj omejeno. Do vseh, tudi minimalno rizičnih naložb, pa je iz svojih izkušenj previdna tudi banka oz. odgovorni bančni delavci. »Bolje manj posla in slabši rezultat kot tvegane naložbe« je pravilo, ki se ga drži današnji bančniki in težko bi kdo zahteval drugačen pristop. Seveda pa takšna politika pomeni tudi slabše perspektive za banko s stališča rasti in donosnosti. In to v razmerah, ko se zaradi padanja obrestnih mer že tako zožuje prostor za zaslužek. Vse to so seveda zelo slabi obeti za iztržek pri prodaji banke, kar (menda) država Slovenija mora storiti.

Prav tako pomembna ali še bolj, pa je bila politika banke (in države) pri samem čiščenju portfelja. Kot sem prikazoval v prejšnjem tekstu na temo sanacije bank, dejanski rezultati pri unovčevanju slabih posojil kažejo, da so bili rezultati stresnih testov in dodatne slabitve portfelja v letu 2013 kar upravičene. Pri prodaji ali poplačilu posojil NLB (in DUTB) ne uspeva zaslužiti kaj več kot je znašala vrednost dodatno oslabljenih posojil. Alternativa bi bila, da bi ta proces vodila sama banka in mogoče pri izterjavi uspela doseči večji izplen. Bilance sicer na žalost kažejo, da je vodstvo banke te zadnje slabitve sprejelo kot dejstvo (verjetno to tudi je) in pri prodaji ne uspeva izterjati kaj več kot so že odpisali. Vseeno pa se lahko vprašamo, zakaj vidijo razni skladi interes za odkup raznih terjatev z diskontom. Zakaj je nek sklad iz Amerike, Nemčije ali Hrvaške bolj sposoben pri izterjavi slabih posojil kot zaposleni v sami banki. Prepričani smo lahko, da nihče od teh skladov ne kupuje terjatev, če s precejšnjo gotovostjo ne vidi vsaj 20, 30 ali tudi višje odstotke zaslužka. Ta dejavnost se danes kaže kot najbolj donosna v finančnem svetu – a zanimivo, da jo banke, ki se sicer srečujejo z vse nižjimi zaslužki v osnovni dejavnosti, prepuščajo drugim igralcem na trgih. To je sicer proces in način, ki velja za večino bank v svetu in je verjetno posledica dejstev, da se nova vodstva ne želijo ukvarjati s starimi problemi, saj so zanje tako odgovorna neka prejšnja poslovodstva. Najraje jih hitro prodajo, pri čemer pa zanemarjajo potencialne zaslužke, ki bi jih z njimi lahko dosegli in na katere računajo kupci. Ob tem, da se trudijo za vsak milijon ali tisoč evrov pri tekočih posojilih, iz rok spuščajo diskonte v višini deset ali sto milijonov.

Le zakaj je bilo npr. potrebno prodajati terjatev do ACH z diskontom, kar bo na koncu ACH vseeno v celoti poravnal in še veliko drugih primerov, kjer bodo kupci terjatev z ustrezno vodeno sanacijo in brez časovnega pritiska lahko realizirali ogromne dobičke? To je tisti prostor, ki odpira vprašanje ali so bile slabitve leta 2013 vseeno previsoke. Odgovor bi bil lahko »da« – a le ob pogoju, da bi vodstvom banke dali pooblastila, da v daljšem roku na najbolj optimalen način rešujejo svoje terjatve, podobno kot jih bodo kupci teh terjatev. Do takšnega položaja pa najbrž ne bi znali priti in zato so bile za banke večje slabitve na žalost kar nujnost.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *