Feed on
Posts
Comments

Sanacija bank in posebno odpis podrejenih obveznic je in bo tudi še naprej zelo vroča tema v Sloveniji. Nesporno je bilo v postopku sanacije gledano s časovne perspektive sprejetih precej vprašljivih odločitev in nekateri vidijo v vsem dogajanju skrbno načrtovano zaroto tujega kapitala kako oslabiti državo in priti poceni do premoženja v Sloveniji. Takšno sklepanje pogosto izhaja iz dokaj servilnega sprejemanja usmeritev Evropske komisije, katere cilj ni bila nujno ravno »pomoč« Sloveniji (posebno, ker smo tako vse sami plačali, dobili smo samo omejitve). Je pa tudi res, da so bili takrat zaradi zaostrovanja razmer v okolju ter tudi škodoželjnosti znotraj države, odgovorni pod velikim časovnim pritiskom in hitre odločitve so bile nujne. Samo nekaj, bolj kot ne računovodskih transakcij (šlo je pravzaprav samo za preknjižbe depozitov države v kapital ter premoženja z ene institucije na drugo), je ta pritisk tujine sprostilo, vsi trendi so se obrnili navzgor in zahtevana donosnost na slovenske obveznice (pokazatelj rizičnosti države) je v letu dni padla iz sedem na manj kot en odstotek.

Ob današnjih, vse močneje izraženih dilemah o pravilnosti in upravičenosti izvedenega postopka sanacije bank, sem v nekaj sestavkih poskušal oceniti ustreznost zahteve po dodatni slabitvi bančnega portfelja v letu 2013. Izhajal sem iz današnje vrednosti tega premoženja preko postopkov unovčevanja in prodaje terjatev ter prodaje celotne banke in v teh aktivnostih današnji upravljavci premoženja ne uspevajo iztržiti kaj več kot so jeseni 2013 pesimistično ocenjevali. Na takšno tezo sem dobil kar precej pridržkov, predvsem v smeri, da s tem zagovarjam takratne odločitve Banke Slovenije, ki so sporne po vse bolj prevladujočem mnenju. Zato zainteresiranemu bralcu dodajam še malo povzetka celotnega dogajanja in v njem poskušam ločiti tisti del, ki je nesporen, ki izhaja iz dejstev in konkretnih številk od tistega dela trditev, ki so in bodo vedno ocene, ker drugače na more biti.

Začetek vsega problematičnega dogajanja sega dejansko v obdobje 2005 – 2008, ko so podjetja in banke v času pretiranega optimizma in presežka denarja več kot podvojile obseg kreditiranja (zadolževanja) in to skoraj v celoti z viri iz tujine. To je seveda omogočilo visoko gospodarsko rast, rast vrednosti premoženja, rast vseh prejemkov ljudi, s čemer so se vsi hvalili in tudi izkoristili. So pa takrat vsi vpleteni zanemarjali, da takšna rast ne temelji na zdravih osnovah (zato tudi dosežki leta 2007 in 2008 niso ustrezno izhodišče za primerjave z današnjim stanjem) ter da je bil že takrat, kljub dobrim rezultatom gospodarstva, velik del kreditov problematičen. Po današnjih strogih kriterijih pri odobravanju posojil bi že v letu 2008 moral bančni sistem oblikovati vsaj 8 milijard rezerv za slabe naložbe, a tega ni nihče uvidel niti zahteval (ne vodstva, ne nadzorniki, ne cenilci in revizorji, ne Banka Slovenije…).

Z nastopom krize v 2008 so v večini drugih držav takoj pripoznali visoke bančne izgube (nič manjše kot v Sloveniji) in jih sanirali v glavnem z državno pomočjo (npr. tudi javni dolg Velike Britanije je porastel od 40 na preko 80 % BDP). V Sloveniji pa smo cincali in prelagali odgovornost od enega na drugega ter iskali krivce (no, kakih 5 smo jih na koncu našli). Banke so postopno vsako leto oblikovale vse več rezervacij (NLB npr. od leta 2008 po okoli 400 milijonov evrov letno), kolikor so jih rezultat in lastniki lahko pokrili. In s takšno višino potrebnih slabitev posojil so se vsako leto strinjale uprave, revizorji in tudi BS. Revizorji so tako na začetku leta 2013 potrdili oceno Uprave NLB, da je 1,9 milijarde evrov slabitve na blizu 8 milijard posojil gospodarstvu »poštena predstavitev finančnega stanja« banke. Z zgoraj navedenimi ocenami se večina poznavalcev najbrž strinja, saj gre za dejstva (strinjanje je seveda na načelni ravni, konkretno ne bo nihče od omenjenih odgovornih oseb na katerikoli ravni priznal, da je kaj spregledal ali zanemaril).

Ob takratnih pritiskih Evropske komisije, EBC in finančnih trgov (zarota?) je bila v Banki Slovenije in Ministrstvo za finance sprejeta odločitev o ponovnem vrednotenju portfelja bank, predvsem seveda naložb v podjetjih, kjer so bila tveganja največja. Čeprav dobro plačane, so bile po izjavah vpletenih, te cenitve izdelane na precej neobičajen način, tudi nestrokovno (pripombe bankirjev, ki jih sicer niso smeli povedati glasno) ter ob zelo negativnih predpostavkah (tudi za takratne razmere). Koliko je bilo to načrtno, diktirano s strani EK ali nekih mednarodnih lobijev, koliko je bilo pri tem servilnosti slovenske oblasti, seveda ne bomo nikoli vedeli in to bo vedno predmet različnih špekulacij in ocen. Sam o tem ne morem soditi, vseeno pa izhajam iz predpostavke da imamo na odgovornih mestih ljudi, ki večinoma sprejemajo odločitve v dobri veri, seveda pa ni nujno, da so vedno dobre. Danes lahko ocenim, da neka odločitev ni bila dobra, da so preveč pravoverno sprejemali usmeritve EK, ne bi pa mogel brez argumentov obtoževati takratnih odločevalcev kot o neki podaljšani roki tujih interesov in zarote.

Nova cenitev za Skupino NLB je tako pokazala, da bi na omenjenih bruto 7,7 milijarde evrov posojil gospodarstvu morali oblikovati 3,3 milijarde popravkov (40 % popravek vrednosti namesto prejšnjih 25 %). Ker je to povzročilo 1,7 milijardno izgubo NLB, je imela banka 540 milijonov kapitalskega primanjkljaja (več obveznosti od premoženja), kar je pokrila z odpisom podrejenih obveznic (258 milijonov evrov) in kapitalskim vložkom države (1,55 milijarde). Osnovna dilema, ki jo danes rešuje tudi Ustavno sodišče (sicer s pravnega vidika) je torej v tem, ali so bili tako visoki popravki (3,3 millijarde) nujni ali ne. Če so bili, potem so k pokrivanju izgub morali prispevati delničarji ter tudi lastniki hibridnih papirjev (stečaja sistemskih bank si sicer nismo smeli privoščiti). Če pa bi bile potrebne slabitve milijardo nižje, potem bi banki ostalo še 500 milijonov evrov kapitala in bi se »izvlekla« z dokapitalizacijo še kakih 500 milijonov in lahko poslovala naprej brez izgub podrejencev in tudi ostalih delničarjev. Danes gremo seveda lahko pregledati takratne postopke in lahko, da so bile pri sprejetih odločitvah zaradi časovne stiske in pritiska narejene kake napake, mogoče smo se prehitro uklonili »usmeritvam« – o tem bodo odločale pristojne institucije, če bo do tega preverjanja prišlo in tudi o tem ne morem soditi (čeprav drži, da je bilo res marsikaj »čudno« izpeljano in točnih pojasnil nismo dobili).

O ključnem vprašanju, ali so bile nove ocene vrednosti portfelja pravilne in upravičene, pa bo bistveno težje dobiti pravilni odgovor. Prave in enoznačne ocene pri takšnih zadevah preprosto ni, vedno bodo odvisne od pristopa ocenjevalca. Čeprav radi govorimo o objektivnih kriterijih, gre dejansko na koncu v veliki meri za subjektivno oceno. Kakšna je na primer danes prava vrednost 350 milijonskih posojil, ki jih Skupina Tuš izkazuje v svojih bilancah konec lanskega leta? Je potrebnih 0, 50, 100 ali 200 milijonov popravkov na te terjatve v bilancah bank? Šele naslednja leta ali morebitna prodaja terjatev z diskontom bodo pokazale, koliko so bile ocene leta 2013 pravilne. Absolutno točne (ali vsaj približno) ne vemo niti danes, niti je nismo v 2013, prav tako je ne bodo odkrile nobene revizije. Vsaka bo lahko dala drugačen rezultat, predvsem pa se je težko postaviti v letu 2013, potem ko že vemo, kaj se je naslednja leta dogajalo. Mogoče v kazenskih postopkih lahko izločimo nek dokaz, a pri ocenjevanju vrednosti terjatve v letu 2013 težko spregledamo, da je banka to terjatev kasneje prodala npr. s 30 % diskontom.

V svoji oceni vrednosti portfelja sem pogledal, po koliko so se te terjatve potem prodajale in kako jih vodijo v knjigah danes, po pretečenih treh letih, ko je védenje bistveno boljše. Od omenjenih 7,7 milijard evrov skupne vrednosti posojil Skupine NLB gospodarstvu, so jih:

  • 2 milijardi prodali DUTB (s 70 % diskontom v povprečju),
  • plačanih ali prodanih z dodatno 800 milijoni popravkov je bilo 1,4 milijarde posojil,
  • v knjigah pa jim je ostalo še 1,7 milijarde problematičnih posojil na katerih imajo 1,1 milijarde slabitev
  • ter še 2,4 milijarde neproblematičnih posojil.

Banka (in DUTB) torej še danes več ali manj vztraja na teh dodatno oslabljenih vrednostih in to dejstvo sem uporabil kot argument, da so te nove vrednosti na žalost najbrž kar pravilne. In to trdijo tako uprave teh družb, njihovi nadzorniki ter vsi revizorji, ki podpisujejo izjave o »pošteni vrednosti«. Ali pa gre za vrednosti, za kolikor so jih delavci bank uspeli prodati. In iz tega sklepam, da je imela v letu 2013 NLB dejansko kapitalski primanjkljaj in da so bile bolj vprašljive ocene v letih pred tem.

Glavni očitek takšnemu sklepanju je v tem, da prodajne vrednosti terjatev ne morejo biti dokaz njihove vrednosti, prav tako tudi ne slabitve, ki jih družbe izkazujejo v knjigah danes in še manj cena po kateri se banka prodaja kot celota. Vsekakor je kar nekaj argumentov, ki temu pritrjujejo – a v tem primeru, delajo danes aktualne uprave in revizorji kriminalna dejanja, saj prodajajo premoženja v škodo svojih družb. Prav tako pa izkazujejo »nepošteno« vrednost tega premoženja v knjigah in s tem dajejo priložnost kupcem (in prodajalcem), da se s prodajami ali odplačevanjem kreditov z diskontom okoriščajo. Pod lupo bi torej morali vzeti predvsem postopke, ki se vodijo danes, včeraj, prodaje, ki jih bodo te družbe delale jutri. Iz izkušenj sicer vemo, da (pre)visoki popravki vrednosti naložb v bilancah res omogočajo lagodnejše in manj pozorno delo obstoječim upravam. A sam preprosto ne morem verjeti, da bi odgovorni na teh pozicijah danes premoženje bank (vključno DUTB) prodajali s premajhno skrbnostjo in v škodo družb – ali skupaj z revizorji ocenjevali to premoženje bistveno nižje kot je dolgoročna iztržljiva vrednost.

Vsekakor so primeri, kjer se je že izkazalo, da je bila cenitev prenizka in je banka ali DUTB ob prodaji izkazala dobiček (Letrika, Laško), a najbrž je precej tudi primerov, kjer so terjatve prodali ceneje ali ocenjujejo, da je vrednost še nižja kot v prvotni oceni. Vsaj iz vseh objavljenih dokumentov lahko tako zaključimo. Če pa trdimo, da temu ni tako, da je bila vrednost premoženja bank v 2013 bistveno višja (in tukaj ne mislimo nekaj deset milijonov, temveč govorimo o milijardni razliki samo v primeru NLB, če bi hoteli sanirati banko drugače), potem pa je potrebno poklicati na odgovornost predvsem ljudi, ki to delajo danes. Ljudi, ki ocenjujejo vrednost preostalih naložb in ki te naložbe z diskontom prodajajo. Nič še nismo izgubili, če smo ocenili, da je naše premoženje vredno nekaj manj, če smo previdnejši pri ocenjevanju – izgubimo takrat, ko ga pod realno ceno prodamo (se pa strinjam, da nas nižja bilančna vrednost lahko zavede, da smo manj pozorni pri prodaji).

Razprava torej ne sme iti v smer ali je ocenjevanje, kdo je zagovornik ali kritik Banke Slovenije. Dejstvo je, da so bile v letu 2013 na vprašljiv način narejene zelo visoke dodatne slabitve bančnega portfelja, vendar kaj je bilo takrat najbolj primerno, ne bomo nikoli znali ugotoviti. Imamo pa možnost spremljati, v kakšni višini ter terjatve unovčujemo, torej prodajamo ali kako jih dolžniki plačajo in to je vseeno najboljša potrditev realne vrednosti naložb (glede na precejšnje izboljšanje gospodarskega okolja, bi bila realna ocena v 2013 lahko samo nižja od današnje). Trditve, da so bile slabitve takrat za NLB na primer milijardo previsoke (le takšna razlika bi spremenila način sanacije) zahteva torej preverjanje poslovanja družb in tudi dela revizorjev. Če pa tu večjih (nekaj sto milijonskih) nepravilnosti ni, potem pa so bile na žalost takratne slabe ocene kar točne. In samo v tej smeri je bilo moje sklepanje – ne moremo pa zaradi do določene mere vprašljivih postopkov pred časom (ki jih je vsekakor potrebno preveriti in ugotoviti ozadje, da se izognemo posplošenim očitkom) brez argumentov in dokazov ocenjevati, da današnje uprave teh družb (ob sodelovanju nadzornikov in revizorjev) delajo škodo svojim družbam in pod ceno prodajajo in vrednotijo svoje premoženje. Ravno to namreč pomeni današnja trditev, da so bile slabitve v letu 2013 močno previsoke. Če pa je temu tako, potem bi morali ukrepati in zaščititi državno premoženje – edino to lahko tudi ekonomsko upraviči vračilo naložb lastnikom podrejenih obveznic (pravni vidiki so od tega lahko neodvisni, ker pač morajo dobesedno slediti določilom v pogodbah).

Na koncu bi mogoče še dodal, da celotno dogajanje v Sloveniji (od zadolževanja brez kakršnihkoli ovir, nato blokade in negativnih ocen o stanju države do razprodaje premoženja) res kaže na nekakšno orkestrirano zaroto tujine, kateri smo z lastno nevoščljivostjo in privoščljivostjo veliko dodali tudi sami. A to so lahko samo špekulacije za katere dokazov nikoli ne bo, predvsem ne za kako ukrepanje proti domnevnim povzročiteljem. Imamo pa še vedno priložnost, da smo na osnovi izkušenj nekoliko bolj previdni in servilni vsaj pri odločitvah, katere še nismo sprejeli.

10 Responses to “Epilog o naši nesrečni sanaciji bank”

  1. loti says:

    tadej kotnik!!!!!
    kako ni dokazov!!!!!
    vedeli so kaj počnejo do pike natančno!!!
    tisti, ki bi takrat morali ukrepat oz. so bili dolžni ukrepat pa niso, danes postajajo ministri!!!!

  2. haapy yack says:

    hoj
    Rabil niso nič vedeti. Note so jim prinesli na mizo. In po njih so naredili kar so.
    Za nagrado bodo ministri. Enostavno a ne.
    čao

  3. REMY.CREDIT says:

    Ali ste utrujeni od iščejo posojila in hipoteke, so vam obrnili navzdol ves čas do vaših bank in drugih finančnih institucij, Nudimo kakršno koli obliko posojila za posameznike in pravne osebe po nizki obrestni meri v višini 2% .Če so zainteresirani za posojila , vas prosimo, da nas kontaktirate danes, vam obljubim, da vam ponudimo najboljše storitve ever.Just nam dajejo poskusiti, saj bo sojenje prepričati. Kakšne so vaše finančne potrebe?

    Pišite nam preko e-pošte: [remy.credit111@gmail.com]

    Ali potrebujete poslovno posojilo?
    Ali potrebujete osebnega posojilo?
    Želite kupiti avto?
    Ali želite refinanciranje?
    Ali potrebujete hipotekarno posojilo?

    Ali potrebujete veliko kapitala, da začnete svojo poslovno predlog ali širitev?
    Ste izgubili upanje in mislite, da ni izhoda, in vaše finančne obremenitve še vedno prisotna?

    Prosimo, ne oklevajte, da nas kontaktirate za možno poslovno sodelovanje

    Pišite nam preko e-pošte: [remy.credit111@gmail.com]

  4. richard. says:

    Ali potrebujete finančno pomoč? Pišite nam danes za poslovno posojilo, osebna posojila, posojila iz kakršnega koli razloga na samo 2% na odpravijo, Email: richardcosmos5@gmail.com

    posojilo ponudba

  5. John Ahmed says:

    Sem zasebni posojilodajalec in investitor, Ali potrebujete zakonit, pošten, ugledne in hitro posojilo? Lahko ti pomagam s 100% garancijo za posojilo, sem ponudbo poslovnih in posameznega posojila, več smo tudi financiranje vse vrste projektov. Pri nas več podrobnosti pišite na: russell.credit40@gmail.com

  6. POZOR VSI:
    Ali potrebujete nujno posojilo? smo licenco in overjene spletne posojilodajalci, ali boste morali plačati nekaj računov? ne potrebujete osebnega posojilo? rabiš zmontiral posojilo? vse, kar potrebujete za zagon vašega podjetja? Ali potrebujete posojilo za nakup hiše, avtomobila, ne potrebujete posojilo za začetek razvoja v vaši državi ali vasi? ne iščejo več nadalje smo tukaj, da vam odobri vsak znesek posojila, ki ga želijo, velja zdaj za prenos posojila preko e-pošte alenrechiefinanceloan123@gmail.com

  7. MAGRET JAMES says:

    Quiero que sepa que no hay ninguna compañía de préstamos que dará préstamos a sus clientes sin registrarse. Es una póliza que tenemos como una compañía de préstamos registrada.
    Buenas noticias acerca de nuestra empresa es que después de que no hay otros costos ocultos como la cuota de seguro y la carga fiscal a diferencia de otras compañías de crédito.

    Usted puede obtener su préstamo dentro de una hora de la cuota de inscripción pagada y verificada.

    Esperando su pronta respuesta
    Gracias

  8. Ali potrebujete nujno posojilo? Dali smo poslovna posojila, osebna posojila, študentska posojila, avto posojila itd. Če ste zainteresirani, nam pišite prek: (dakany.endre(a)gmail.com)

    Ponudba za posojila.

  9. Potrebujete posojilo? če da, email: (dakany.endre@gmail.com) says:

    Potrebujete posojilo? če da, email: (dakany.endre(a)gmail.com)

Leave a Reply