O največji napaki slovenske osamosvojitve

»Privatizacija državnega (družbenega) premoženja je največja napaka slovenske osamosvojitve« smo na zadnjem posvetu ob obletnici priznanja Slovenije slišali iz ust uglednih predstavnikov naše države in takšna ocena bo najbrž stalnica vseh posvetov in zapisov o poteh in stranpoteh našega samostojnega razvoja še dolga leta. S privatizacijo so mišljeni predvsem spodleteli menedžerski prevzemi ter nasploh prehod nekdanjega družbenega lastništva v (pretežno) privatne roke. Takšno prepričanje, razumljivo, ne dopušča nobenega dvoma, ne v javnosti in medijih, kot priročno jo je sprejela politika in tudi stroka nima interesa za kako poglobljeno analizo.

Vsekakor so vse aktivnosti pri spremembah lastništva imele precejšnje posledice za celotno družbo. Tako zaradi izgub pri samem financiranju zgrešenih prevzemov, kot tudi posledic, ki so jih zaradi tega utrpele prevzete družbe. Stroka bi sicer lahko natančneje raziskala, koliko so k temu prispevali sami prevzemi, koliko pa napačne odločitve pri reševanju nastale situacije povezane z nastopom krize – a kot rečeno, interesa za to ni veliko, ker je družbeni konsenz glede tega poglavja naše zgodovine pač sprejet. Sam sem seveda močno vpleten v te procese in moje mnenje je zaradi tega nedvomno obremenjeno in najbrž tudi deloma pristransko (sicer nič manj kot mnenje ostalih piscev – le da na nasprotni strani), a na drugi strani imam enega boljših pregledov dogajanja, podkrepljen tudi s konkretnimi številkami.

Na osnovi vseh javno razpoložljivih podatkov, bi neposredne finančne dimenzije prevzemnih aktivnostih lahko ocenili nekje med 1 in 3 milijardami evrov, pri čemer je tako velik razpon odvisen od tega, kaj vse zajamemo pod sporne (menedžerske) prevzeme. Glede na to, da je bilo vseh bančni izgub preko 10 milijard in da je javni dolg narastel na 30 milijard, je očitno, da omenjeni obseg kakorkoli ga že seštevamo, ni bil ključni in še manj največji razlog za težave v katere je zašla Slovenija po letu 2008. Dodatno pa je ob teh številkah potrebno izpostaviti še dve dejstvi:
– največje izgube iz prevzemov so se na drugi strani odrazile v zaslužkih prodajalcev delnic, ki jih sicer ti ne bi imeli in med njimi je bila s pomembnim deležem tudi država,
– prav tako pa pretežni del teh izgub izhaja iz znižane vrednosti premoženja in ne osebnih okoriščanj vpletenih oseb – v vseh dosedanjih obtožnicah (ki so večinoma šele v postopkih dokazovanja pred ustreznimi organi) se pojavlja osebna korist mogoče v nekaj deset milijonih evrov, ostale milijarde pa predstavljajo zmanjšanje premoženja zaradi padca cen in s tem nezmožnost poplačila upnikov (bank).

Osnovna težava pri opredelitvi negativnih posledic menedžerskih prevzemov je torej že v samem zbiranju številk, kjer nekega celovitega pregleda enostavno ni. Pred leti se je v javnosti pojavljal podatek o 5,56 milijard izdanih garancij za 197 prevzemov, vendar garancije ne pomenijo, da je bilo tudi toliko odobrenih ter še manj izgubljenih posojil, zaradi česar ta podatek kakega večjega pomena za oceno posledic nima. Dodatno so se pojavljali nekateri spiski slabih posojil v državnih bankah, kjer se je poimensko izpostavljalo samo večje zneske in dolžnike, kar je za celovito oceno prav tako premalo.

Kot najbolj celovit in dostopen spisek bi lahko vzeli seznam terjatev prenesenih na DUTB v skupni višini bruto višini terjatev 4,95 milijarde evrov, za katere je DUTB plačala 1,6 milijarde, banke pa pri tem realizirale 3,34 milijarde evrov izgub. Seveda je bilo ob tem v bankah še veliko slabih posojil, ki jih državne banke (NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje) niso prenašale na slabo banko. Med njimi so bile seveda tudi izgube iz menedžerskih prevzemov (izpostavimo lahko na primer terjatve do prevzemnika Merkurja, družbe Merfin, ker bi bil prenos nesmiseln zaradi v celoti izgubljenih sredstev). Še več pa je bilo izgub iz ostalih slabih naložb, ki niso bile povezane s prevzemi (npr. Tuš) ali iz terjatev, ki so jih imele banke v drugih državah (te so reševale banke same in njihov obseg je še najbolj skrivnosten). Do omenjenih izgub vseh bank s sedežem v Sloveniji v višini preko 10 milijard evrov, je potrebno omeniti še izgube bank v tuji lasti, katerih izgube ocenjujem na najmanj 2 milijardi, a so jih bolj ali manj mimo oči javnosti pokrile matične banke in davkoplačevalci drugih držav (največ Avstrijci preko Hypo banke).

Struktura vseh slabih posojil torej ni poznana, a lahko se ustavimo samo pri analizi teh 3,3 milijarde izgub iz terjatev prenesenih na DUTB. Te izgube so v končni fazi povzročile kapitalski primanjkljaj omenjenih štirih bank v višini 1,6 milijarde evrov, medtem ko so vse ostale izgube državne banke uspele pokriti same iz tekočega poslovanja. Ta kapitalski primanjkljaj poldruge milijarde so najprej pokrili lastniki podrejenih obveznic s 500 milijoni, razliko pa država z dokapitalizacijo konec leta 2013 in v 2014. Te državne dokapitalizacije je bilo skupaj 3,3 milijarde in zato je po pokritju primanjkljaja omenjenim štirim bankam ostalo 2,2 milijarde kapitala za njihovo nadaljevanje poslovanja. Običajno sicer slišimo za številko 5 milijard davkoplačevalskega denarja, vendar ta zajema tudi vložke v banke pred tem ter predvsem zaokrožitev s strani medijev, da se lepše sliši. To so številke, ki so nesporne, preverljive in zaradi katerih se je povečal javni dolg (in bo deloma poplačan s prodajo – ali donosi – bank).

Na spodnji tabeli je povzetek tega natančnega spiska prenesenih terjatev in ustvarjenih izgub, katere lahko v bistvu »okrivimo« za dodatni javni dolg ter sorazmerni del težav povezan s tem (ob vseh zgoraj omenjenih omejitvah, torej kdo je pravzaprav pred tem prejel večino teh sredstev in služil s prodajami precenjenih delnic). Pri tem je spisek terjatev naveden samo v bruto znesku, torej brez izgube po posameznih podjetjih, a za okvirno oceno zadošča tudi povprečni odstotek izgube (diskonta), ki je znašal v povprečju 68 % od polne vrednosti posojil (po bankah med 59 in 73 %).

Vir: DUTB, http://www.dutb.eu/si/informacije_javnega_znacaja.aspx, lastni preračuni

Največje družbe na tem spisku predstavljajo približno 40 % vseh problematičnih terjatev, zahtevajo pa nekaj dodatnega komentarja:
– največji obseg predstavlja 15 pomembnejših gradbincev (18 % vseh terjatev), ki so bili skoraj sicer vsi menedžersko prevzeti, a sam nakup družb praktično ni bremenil, ker so bile prevzemne vrednosti zelo nizke; celotna izguba izhaja iz njihovih slabih poslovnih odločitev pri nakupih premoženja in investicijah, katerih vrednost je v krizi močno padla in so končala podobno kot tudi veliko manjših gradbincev, ki jih vsekakor ne povezujemo z nekimi prevzemi – zaradi tega bi ta podjetja le deloma lahko uvrščali med izgube zaradi menedžerskih prevzemov oz. privatizacije,
– druga skupina po obsegu so izgube v investicijski družbi Zvon (Ena in Dva) ter njuni hčerinski naložbi v T-2; tu načeloma ni šlo za menedžerski prevzem, temveč za nakupe družb po previsokih cenah (tudi od države, ki je s tem služila) v celoti na kredit ter velikih izgubah pri naložbi v družbo T-2, kjer bo na daljši rok verjetno izplen večji, a banke so terjatve hitro prodale,
– tako v Savi in Istrabenzu formalno prevzema ni bilo, je pa nastalo precej izgub zaradi njunih naložb v razne družbe po previsokih cenah, kjer je zopet »služila« država (npr. s prodajo Petrola ali drugi lastniki pri prodaji Abanke in Gorenjske banke Savi) – verjetno pa bodo te terjatve na DUTB relativno dobro unovčili in izgub ne bo veliko,
– v tej skupini bralec verjetno pričakuje tudi družbe Pivovarne Laško, a tu nekih izgub pri terjatvah bank sploh ni bilo, čeprav se ta primer najpogosteje pojavlja kot sporno lastninjenje,
– več izgub je bilo v Merkurju, največ zaradi precenjenega prevzema, kar pa se je zaradi posledičnih težav pri poslovanju, odrazilo tudi pri izgubah pri financiranju tekočih naložb,
– problematične terjatve v Cimosu niso del prevzemnih zgodb, temveč hitre širitve družbe v celoti s posojilnimi viri, kjer pa bi z več potrpežljivosti pri sanaciji lahko ohranili večji del proizvodnje ter na daljši rok tudi boljše poplačali banke,
– terjatve do ACH vidimo, da so bile poplačane v celoti in diskont, ki ga je odobrila DUTB ameriškemu kupcu je bil popolnoma nepotreben, razen ob predpostavki, da pač privatni kupci znajo to bolje prodati (ne upravljati!) kot DUTB.

S tem je torej zaključenih 40 % vseh problematičnih terjatev, ki so zahtevale dokapitalizacijo bank in kot vidimo, menedžerskih prevzemov ter s tem povezanih izgub prav veliko ni bilo, odvisno bolj od opredelitve gradbincev ter Zvona. Preostalih 60 % terjatev pa predstavlja kar 550 manjših družb. Med njimi najdemo še nekaj odmevnejših primerov, ki bi jih lahko uvrstili v podjetja povezana z menedžerskimi prevzemi (Viator, Avtotehna, DZS, Pinus, Radeče, Alpina), pri večini ostalih pa so drugi razlogi zaradi česar podjetja niso bila sposobna pravočasno poravnavati svojih obveznosti (pogosto tudi samo zaradi tega, ker so banke pričakovale takojšnje poplačilo, kar pri delujoči družbi nikoli ni možno).

Navedena struktura spornih terjatev torej kaže, da je večji del izgub zaradi katerih je morala država dokapitalizirati banke v bistvu izhajal iz drugih razlogov, predvsem slabih poslovnih potez (pa tudi kakšnih zavestnih prisvajanj) množice podjetnikov ob podpori premalo previdnih bank pri odobravanju posojil. Te terjatve se seveda nikoli ne izpostavljajo, temveč se vsa obravnava fokusira na nekaj posameznikov iz teh zgodb (deset ali mogoče še kakšnega več) in s tem se je v javnosti ustvarilo prepričanje, da so vse bančne izgube, vključitev davkoplačevalcev v njihovo sanacijo, socialne razlike ter nasploh nezadosten razvoj Slovenije, posledica predvsem teh primerov. Takšna ocena ne izhaja iz kake moje osebne obremenjenosti (čeprav razumljivo obstaja), marveč temelji na čisto preverljivih številkah in nobena podrobnejša analiza ne bi prinesla drugačnih rezultatov (tudi če bi imeli na voljo vse podatke).

Predvsem predragi nakupi podjetij so vsekakor povzročili veliko izgub v sistemu in tudi propadanje podjetij (mogoče celo več zaradi neustreznega reševanja), prav tako je zaradi medsebojne povezanosti posledično trpela marsikatera druga družba, a številke kažejo, da bi bila sanacija bank potrebna tudi ob izostanku teh prevzemov. Seveda zaradi teh številk, prepričani o neustrezni privatizaciji ne bodo spreminjali pogledov, a odprto ostaja tudi ključno vprašanje – kakšna pa bi bila prava (pravična, poštena) privatizacija? Na žalost kakih vzorcev in dobrih praks s tega področja nimamo.

S tem problemom so se srečali v vseh nekdanjih socialističnih (komunističnih) državah, a upal bi si trditi, da so bile njihove rešitve slabše. Poleg delno zadržanega državnega premoženja, so večino podjetij prodali tujcem, pomemben del pa pristal v rokah zelo ozkega kroga domačih izbrancev. Ta pot je bila mogoče z gospodarskega vidika celo učinkovitejša, a vsekakor manj pravična. Kakorkoli ocenjujemo našo današnjo lastniško situacijo, bi za tisto dobro tretjino kolikor gospodarstva je danes v privatnih domačih rokah, težko rekli, da je bila pridobljena na sporen način.

Kdo bi bil pravzaprav primerni upravičenec nekdanjega družbenega premoženja, da bi to lahko ocenili kot poštena privatizacija? Lahko bi na primer obdržali nekdanji sistem družbene lastnine, ko je bila ta od vseh in istočasno od nobenega, upravljali pa so jo zaposleni. Verjetno ta sistem v današnjih razmerah ne bi bil preveč učinkovit, predvsem pa bi bili pri tem unikum v svetu. Različica bi bila lahko v tem, da bi zaposleni postali neposredni lastniki v svojih družbah, a s tem bi dali precejšnjo »prednost« določeni skupini ljudi in procesi na koncu ne bi bili nič drugačni kot so bili.

Da bi celotno gospodarstvo upravljala država (politika), najbrž tudi ne bi bilo sprejemljivo. S stališča ustvarjanja bi bilo mogoče najbolj pošteno, da bi celotno premoženje prešlo v nek pokojninski sklad, ki bi s tem zagotavljal financiranje pokojnin prejšnjih generacij, ki so to premoženje tudi ustvarjale. A v prvi fazi bi to pomenilo popolno državno lastništvo z vsemi slabostmi takšnega upravljanja, s časom pa seveda prodajo, večinoma tujcem (domači premoženja tako nimajo). Bi pa pri teh opcijah kupnina polnila javne blagajne, kar bi bilo za vzdržnost javnih financ seveda ugodnejše.

Ostaja nam torej samo še možnost razdelitve med vse državljane, kar je bilo tudi storjeno in lahko ocenimo, da tudi dokaj pravično (glede na starost, na prispevek k ustvarjanju družbene lastnine). Smo pa pri tem spregledali, da večina ljudi nima interesa dolgoročno ostati lastnik in da bodo svoje deleže slej ko prej prodali. Lahko ocenimo, da ta proces nadaljnje prodaje verjetno ni bil v zadostni nadzorovan, da je prišlo do anomalij ter da so nekateri izkoristili priložnosti. A zanimivo, da smo pri tem koriščenju priložnosti kritični samo do domačinov, nihče ne problematizira kadar so ugoden nakup izpeljali tujci. Vsekakor pa rezultati (današnja struktura in obsegi lastništva) ne kažejo kakih velikih odstopanj, niti nimamo posameznikov, ki bi do večjega obsega lastništva prišli po kakih problematičnih poteh (sporni primeri ne izkazujejo kakega lastništva in niso na spiskih premožnejših).

Analitično in neobremenjeno preverjanje alternativnih scenarijev privatizacije torej ne kaže kakih pomembno boljših variant in še manj imamo za te potrebe kakšne dobre in sprejemljive izkušnje drugod. Zato mogoče pritoževanje nad izbranimi procesom privatizacije vseeno ni tako upravičeno – je pa najbolj preprosto.

One thought on “O največji napaki slovenske osamosvojitve”

  1. … in služi dnevno-političnim potrebam.

    Bine, kot vedno, odlično!

    Nimam kaj dodati. Navezal bi se le na dva tvoja izpostavljena primera iz TOP10 šit liste, Pivovarna Laško in ACH. V obeh sem bil v soudeležen in aktiven sodelujoči. Zato si upam trditi, da oba poznam bolj kot kdorkoli. Sploh kot VSI novinarji, politikanti vseh barv in raznorazni kabinetni učenjaki, ki imajo o vsem svoje mnenje, seveda posthumno in seveda, če se le da, usklajeno s prevladujočo javno miselnostjo…
    Seveda poznam, tudi zaradi občasne ali etapne vpetosti v dogajanja ali sodelovanja, še kakšnega od primerov pacientov (cerkveni Zvonovi, pa posamezni gradbinci, pa Alpina, pa…), a o njih je z moje strani neresno debatirati in postavljati mnenja in zaključke.

    Pa greva po vrsti, Pivovarna Laško.
    Še danes se grenko nasmehnem, ko raznorazni “umetniki” iz Financ zapišejo, da je Infond Holding (IH) ostal dolžan upnikom nekaj sto milijonov EUR . Ko te pisune opozorim, da naj si na Ajpesu zastonj preberejo poročilo stečajnega upravitelja, kjer je praktično edini omembe vredni dolg IH dolg do HYPO banke iz Celovca (ne njene LJ podružnice), in da seštevajo jabolka in hruške (banke so zaradi tožb, ki jih je vložil IH zaradi negospodarnega plenjenja delnic v zastavi, naknadno v stečajno maso prijavile tudi potencialne terjatve. Da bodo bralci razumeli, v kolikor bi na sodišču banke izgubile in bi bile primorane vračati IH-ju škodo, ki so jo povzročile, bi pač iz stečaja (iz pretežno svojih sredstev) dobile vrnjeno kar so predhodno nakazale v stečajno maso. Enako je tudi pri Zvonovih, ko pisuni vpijejo o 800mio-1 mrd luknje in seveda (namerno) spregledajo, da je v tej cifri vse od kreditov, do potencialnih obveznosti…), mi umetnik JT iz Financ brez sramu zabrusi (prosto po Prešernu, nisem vstal in pogledal na steno*), da nimam kaj komentirati, ker oni že vedo in da se oglašam le zato, ker preživljam težke trenutke, ko smo padli iz višav pomembnosti, ko nam je SLO ležala pod nogami… *Majl hranim izpisan in uokvirjen na steni, da me spominja na IQ posameznih opinion makerjev in da pokažem otrokom kakšni tepci nikoli ne smejo biti). Nato so veliki reševalci reševali Pivovarno Laško na način, da so jo vsak teden posebej svinjali in gobezdali o njeni insolventnosti. Hej, pa ti se sploh niso zavedali kakšen denarni tok pivovarna ustvarja in koliko so strategi pripravljeni plačati za monopolista. In ko je vrag zaradi počasnosti oz. nereševanja krize na nivoju države vzel šalo, so začele banke pivovarno prodajati. In glej ga hudiča. Prodajali so nekaj, kar so istočasno v medijih njihovi prijatelji svinjali. Le kako naj potem dobijo korektno ceno?! Enako so naredili tudi z Mercatorjem. Samo, da ga ne bi prodali mi t.j. IH ali IH in pivovarna. Po 300 EUR/delnico. Raje so ga nekaj let kasneje (potrebno je prišteti še obresti!!!) kasneje prodali za gromozanskih 86 EUR/delnico in zvrtali večstomilijonsko luknjo v svojih bilancah in v bilanci Pivovarne Laško in njenih hčerinskih družb. Luzerji. In takšni luzerji še vedno so in vedrijo v Modri zavarovalnici in bankah.
    Skupni neplačani dolg “Šrotove hobotnice” je nepomemben znesek. Prav si povedal. Nepomemben. Kljub temu, da je Šrot za ovce glavni krivec vsega zlega v SLO. Pa še tega ne bi bilo, če bi Jašovič (vice guverner) in Kranjec (guverner) na naših obiskih na Banki Slovenije odreagirala, ko smo jih opozarjali, kaj se pripravlja, in ne da sta zgolj skomignila z rameni. Seveda je bil prvi nato nagrajen s funkcijo šefa NLB. Kjer so ga kasneje odnesli, ko ni igral po njihovih notah oz. ko njegov želodec vseh želja ni več prenesel. Šrot pa že dve leti sedi na Dobu in tam bo še sedem let. In še enkrat povem, kar sem povedal že na nekaj procesih, kjer sem bil obtožen in kjer sem bil priča, da je obsojen za ne nezakonita dejanja. PIKA! O moralnosti ne bom, to je področje našega Mirčija, popoldanskega s.p.-jevca in vedno pripravljenega za izplačilo dodatkov iz javnih sredstev, in njegove SMC.

    Sam sem imel zaradi lova na čarovnice, ki smo jih v SLO ljubkovalno imenovali “tajkuni”, sedem let dolge borbe s tožilcem Kozino in njegovimi branitelji pravičnosti. Na koncu sem “hvalabogu” vseeno zmagal. V vseh Jožekovih pravljicah. O procesu, sodbah in ostalih izmišljotinah si lahko preberete več na https://mrutar.wordpress.com/ . In se nasmehnete. Seveda za vaš in moj denar. Žal tega novinarji, ki so spremljali procese, niso bili sposobni dojeti. Se tudi niso potrudili. Vsak odmor so raje jedli iz roke Jožeku (Kozini), ki jim je razlagal o veliki zaroti in kriminalcih. Servilnost ali pomanjkanje IQ-ja?

    ACH. Kaj povedati drugega kot da je to šlamastika bankirjev in kasneje DUTB. Pa seveda PS, JŠ in še koga na Financah. V javnosti seveda sedaj vsi udrihajo po Rigelniku in ostalih, ker da so kao svoj dolg pustili davkoplačevalcem. To evidentno ni res. Ni mi jasno ali ti kreteni tega ne razumejo ali nočejo razumeti. S terjatvami Rigelnik in ostali niso imeli NIČ. ČISTO NIČ. Terjatve so na DUTB po svinjskih diskontih (v povprečju po 60% diskontu oz. po 40% nominalne vrednosti kredita) prenesli Hauc, Medja in še kakšnega siroteka bi lahko našli med bankirji. Za to “izdajo” bi jih bilo potrebno postreliti in ne zgolj procesirati. Pa jih še nihče ni niti začel. Rigelnik in ostali so in bodo ves dolg poravnali v celoti, brez diskonta in z vsemi obrestmi. Le da prejemniki tega plačila ne bodo niti banke, niti DUTB (le delno), ampak vmesni posredniki in tuje banke. Pa sem v fazi izživljanja bank nad ACHjem govoril z bankirji in jim poskušal dopovedati, da je ACH vreden več kot 100 mio EUR (moja napaka in prenizko vrednotenje, danes se izkazuje, da je vreden najmanj 200 mio EUR). Ampak se niso dali, trdili so, da se morajo poplačati danes in sedaj in da to tako ni vredno nič oz. bo v prihodnosti še manj?! In moral je priti najprej Amer, nato še Rus, da sta našim butcem dobesedno pokazala kaj in koliko je to vredno. Žalostno je, da tujci vrednotijo naše firme mnogo višje kot naši kljukci, ki jih običajno ženeta dva faktorja: zavist in možnost prejema provizij. Ne nujno v takšnem vrstnem redu.

    Evo, končujem. Poznaš me in veš, da sem bil “fejst” razburjen, da sem toliko pisal. A danes je en tak lep dan in še zgodaj sem se zbudil.

    LP

    Matjaž

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *