Grozi Agrokorju zaradi zadolženosti propad?

… Ne, razen, če bi ga banke “reševale po slovensko” – kot Cimos.

Agrokor je tipičen primer, kako lahko nekoliko bolj zadolžena družba hitro zaide v velike težave, če izgubi zaupanje okolja, predvsem upnikov. Sredstva, ki jih podjetje najame za financiranje naložb v zgradbe, opremo ali zaloge, lahko vrne na daljši rok iz dobičkov. A ker ta sredstva potrebuje stalno, običajno vrača zapadla posojila z najemanjem novih (tudi Nemčija ali ZDA svoj ogromni javni dolg vračata z vsakoletnim najemanjem novih posojil). Dokler posojilojemalci v družbo (državo) zaupajo, dokler ji verjamejo, da posojila lahko vrne, se posojila obnavljajo oz. najemajo nova in vračajo stara. S kakimi negativnimi informacijami ali upadom dobičkonosnosti družbe, pa se banke prestrašijo, niso več pripravljene odobravati novih posojil in družba brez njih zelo težko poravna zapadle obveznosti. Ne gre torej za neko veliko spremembo v samem poslovanju, saj tudi finančno “zdrave” družbe ne morejo posojil preprosto kar vrniti – ključna razlika je v tem, da tega od njih nihče ne pričakuje (tudi od Združenih držav Amerike ne). Continue reading “Grozi Agrokorju zaradi zadolženosti propad?”

Kako nov zdravstveni prispevek “popravlja” lani uvedeno davčno razbremenitev

V lanskem letu so potekale dolgotrajne razprave, kako spremeniti dohodninsko lestvico. Z njo se je želelo bolje nagradili ključne kadre v podjetjih in s tem omogočiti večjo konkurenčnost gospodarstva. Zagovorniki so izpostavljati predvsem potrebo po davčni razbremenitvi razvojnih inženirjev in drugih strokovnih kadrov, ki naj bi bežali v tujino. Nobenih dilem ni, da so v Sloveniji najvišje plače pač precej bolj obdavčene kot na primer v Avstriji.

Z »mini davčno reformo« so bile na koncu sprejete rešitve, po kateri so bili določenega davčnega popusta deležni najbolje plačani kadri v Sloveniji, vendar le tisti, ki zaslužijo vsaj 1.600 evrov mesečno neto. Nekaj višje razbremenitve je bilo deležnih okoli 5 tisoč najbolje plačanih Slovencev, ki zaradi uvedenih sprememb letos prejemajo 200 evrov večje mesečne prejemke. Bojim se, da med njimi ni prav veliko razvojnih inženirjev, ki so bili glavni argument vse razprave, temveč predvsem najvišji menedžerskih sloji, odvetniki, tudi zdravniki…., ki so že do sedaj mesečno zaslužili vsaj 4 tisoč evrov neto. Ali je bila takšna rešitev ustrezna in pravilna, bodo pač vedno različni pogledi, a prav je, da to vsaj vemo. Zagovorniki upravičeno izpostavljajo, da ta skupina ljudi plačuje bistveno višje davke kot primerljive osebe v Avstriji in to vsekakor drži. Razumljivo pa te argumente težje sprejemajo tisti, ki jih isti ljudje prepričujejo, da bi dvig minimalne plače za dodatnih 15 evrov mesečno, gospodarstvo premočno obremenilo. Continue reading “Kako nov zdravstveni prispevek “popravlja” lani uvedeno davčno razbremenitev”

Ali res rešujemo Cimos?

Cimos je v zadnjih dneh zopet polnil časopisne stolpce, tokrat zaradi pogajanj s Hrvati glede obveznosti do njihove Družbe za sanacijo bank. Ponovno smo lahko brali o nevarnosti stečaja družbe, o veliki državni pomoči in nasploh o težavah s katerimi se Cimos srečuje že kar nekaj let. Osnovna nit množice člankov je bila sicer vseeno v prizadevanjih tako uprav družbe, lastnikov ter tudi najvišjih predstavnikov vlade, da se ta pomembna družba ohrani aktivna in nadaljuje svoje poslovanje. Kot običajno, se vidi perspektiva samo v prodaji tujim lastnikom, ki naj bi menda edini znali zagotoviti uspešen razvoj družbe. Razumljivo bodo poskrbeli tudi za dobičkonosno poslovanje, saj se nihče ne odloča za vstop v naša podjetja iz ljubezni. Ne dvomim, da bo novi italijanski lastnik (verjetno bo do realizacije dogovorjene pogodbe o prodaji prišlo) ponovno vzpostavil sloves uspešne družbe. Nekdanji položaj Cimosa vsekakor daje dobre obete. Nisem pa prepričan, da je bila za današnje lastnike (DUTB ter ekonomsko predvsem banke) to najboljša in edina rešitev, kot se nam poskuša ves čas predstaviti. Continue reading “Ali res rešujemo Cimos?”

Izgubljenih pol milijarde v Stožicah

»V stožiški luknji poniknilo pol milijarde. Med prerekanimi terjatvami je potegnila kratko prav Mestna občina Ljubljana; zastaralo ji je za skoraj 35 milijone evrov« je bil tipični napovednik poročanja medijev o poteku stečajnega postopka na družbo Grep, izvajalcem del športnih in trgovskih objektov v Stožicah. Takšna informacija običajnemu bralcu pove, da je bilo z izgradnjo Stožic izgubljeno (ukradeno?) 500 milijonov evrov in da je Občina Ljubljana pri tem izgubila največ. Takšen je pač običajni pristop k oblikovanju medijskega sporočila, ki želi bralcu predstaviti šokantno novico in ki ga dejstva ne zanimajo preveč (korektna analiza zahteva seveda več časa, napora ter tudi znanja, česar pa piscem pogosto zmanjka). Zato poglejmo konkretne številke, ki kažejo precej drugačno sliko. Pri tem izhajam samo iz javno objavljenih informacij, medtem ko se v druga ozadja ne spuščam, tudi ker jih ne poznam. Continue reading “Izgubljenih pol milijarde v Stožicah”