Feed on
Posts
Comments

Pred časom je bila objavljena precej odmevna analiza g. Boleta o dobičkonosnosti bank evropskega denarnega območja. V njej predstavlja, kako so slovenske sistemske banke bistveno bolj učinkovite kot na primer nemške ali kot je povprečna donosnost vseh bank, ki jih neposredno spremlja ECB. Ocenjuje, da je takšen rezultat posledica različne ocene potrebnih slabitev bančnih terjatev oziroma, da naj bi ECB mogoče drugače ocenjevala kvaliteto portfelja bank kot so kriteriji v Banki Slovenije oz. kot jih ocenjujejo same banke v svojih letnih poročilih. Banka Slovenije je kasneje pojasnila, da je ECB upoštevala najvišji nivo konsolidacije, da je torej v poročilu za NKBM upoštevala rezultate na nivoju njihovega lastnika (družba Biser Bidco registrirana v Luksemburgu). Težko je namreč razumljivo, da bi bile kar naenkrat (in samo v letu 2016) slovenske banke nekajkrat bolj uspešne kot banke v drugih državah z evrom.

Najprej je potrebno navesti, da analiza temelji na Superrevizijskem poročilu Evropske centralne banke (ECB) za obdobje januar-september 2016 in ta zajema samo podatke sistemskih, torej najpomembnejših bank v posamezni državi. V Sloveniji so v poročilo vključene tri banke (NLB, NKBM, Abanka), ki predstavljajo dobro polovico celotnega slovenskega bančnega sistema. Na Slovaškem,Latviji in Estoniji takšnih domačih sistemskih bank sploh nimajo (ali samo eno), ker so banke pretežno v lasti tujih bank. Zaradi primerjav so vsi navedeni podatki o donosnosti in strukturi preračunani na letno raven (predpostavka, da bo letni rezultat sorazmeren devetmesečnemu, kot je v poročilu predpostavljala tudi ECB).

Na spodnjem grafikonu so tako prikazani ključni podatki o prihodkih, stroških in dobičku bank glede na bilančno vsoto. Najprej so podatki za vse sistemske banke Evropske monetarne unije (EMU) z bilančno vsoto 22 tisoč milijard evrov (omenjene tri slovenske banke z 20 milijardami ne predstavljajo niti tisočinke skupne aktive). Zatem pa je iz poročila ECB vključenih še nekaj držav, ki so se srečevale z večjimi težavami pri sanaciji bančnega sistema (Irska, Španija, Italija, Portugalska), za primerjavo še Nemčija in Avstrija ter seveda Slovenija.

Podatkom iz poročila ECB pa so dodani še podatki naših bank iz njihovih medletnih poročil ter skupnega poročila Banke Slovenije o poslovanju bank za devet mesecev lanskega leta. Ločeno so prikazani podatki iz bilanc NLB, NKBM ter Abanke z njihovim seštevkom ter skupaj še vse preostale banke.

Rezultate poslovanja bank smo pogledali kot odstotek od bilančne vsote bank. Skupni stolpec prikazuje obseg bruto dohodka (“Operating income”), ki zajema predvsem neto obrestne prihodke (ti predstavljajo v večini držav med 55 in 65 % celotnega zaslužka) ter neto provizije. Na nivoju Evrope je značilno, da so ti dohodki v državah s slabšim stanjem bank pravzaprav višji, okoli 3 % glede na celotni bančni portfelj, v državah kot so Nemčija, Francija, Nizozemska pa denimo največ 1,5 %, torej kar polovico manj. Zdrave banke v teh državah verjetno obračajo velike zneske, kjer so relativni zaslužki in tudi stroški precej nižji, seveda pa visoki nominalni zneski. Zaradi tega efekta imajo primerjave z deleži bilančne vsote določene omejitve. Ne moremo zaradi tega preprosto zaključiti, da so naše banke še enkrat bolj uspešne kot Nemške (čeprav je res, da so velike izgube Deutsche Bank poslabšale sliko celotnega nemškega bančnega sistema).

Zelen del stolpca pa nato kaže obseg administrativnih stroškov, torej stroškov operativnega delovanja bank in preostanek (rumen stolpec) je ostanek dohodka. Ta neto dohodek (“Net income”) je nekakšen poslovni rezultat banke pred oblikovanjem (ali sproščanjem) potrebnih slabitev bančnega portfelja. Ta se pri večini držav giblje okoli enega odstotka bilančne vsote (tudi v Sloveniji), razen zopet v državah, kjer banke izvajajo tudi večje posle. V Nemčiji in omenjenih državah znaša le polovico odstotka. Seveda so tudi stroški poslovanja teh bank le okoli odstotek ob obsega posojil, v Sloveniji pa blizu dva.

Zaslužek bank, ki ga prikazuje rumen stolpec je potem zmanjšan še za izgube, ki jih imajo banke pri upravljanju premoženja, torej slabitve bančnega portfelja v posameznem letu. Te izgube so po državah (zopet kot odstotek od bilančne vsote) prikazane z svetlo modrimi stolpci. Povprečni potrebni dodatni popravki naložb so v sistemskih bankah EMU lani znašali 0,33 % glede na bilančno vsoto, v Sloveniji nekaj manj (0,14 % v vseh bankah). Tako ugotovljen končni rezultat prikazujejo rdeči kvadratki in številke. Na Irskem, v Španiji ali Avstriji se je gibal podobno kot v Sloveniji, okoli enega odstotka bilančne vsote, nižji zopet v Nemčiji in Franciji, zaradi česar v povprečju EMU znaša le pol odstotka. K temu prispevajo tudi države kot Italija in Portugalska, kjer so bile slabitve terjatev visoke tudi lani in rezultat je ustrezno nižji (na Portugalskem so sistemske banke kot celota celo v izgubi zaradi potrebe po dodatnih popravkih terjatev).

Tu mogoče ni odveč izpostaviti še dve značilnosti, ki se pogosto tolmačijo precej napačno. Eno je višina slabih posojil, kjer je “splošno znano”, da so v Sloveniji kljub izvedenim slabitvam in prodaji terjatev na DUTB (ter tudi raznim tujim skladom) še vedno zelo visoke. Evropske sistemske bank imajo v svojih bilancah le 6 % slabih posojil (“non-performing loans”), omenjene tri slovenske banke pa še vedno 17 %. Pri navedbi tega podatka se praviloma zanemarja, da je to bruto znesek. Ne upošteva se znesek že oblikovanih slabitev na ta slaba posojila, kar pomembno spremeni sliko rizičnosti bank. V Sloveniji so bili v preteklosti oblikovani zadostni popravki (po mnenju zagovornikov spornosti sanacije bank celo previsoki) in večjih izgub iz tega naslova ni pričakovati. To pomeni, da ta podatek o višini slabih posojil ne odraža dejanskega položaja bank ter tudi ne potencialne nevarnosti, če ob tem ne upoštevamo že oblikovane slabitve. Menim, da bilance slovenskih bank ta slaba posojila v glavnem ne obremenjujejo, prej so potencialna rezerva za kak dodatni zaslužek.

Drugo pa je zanimiv podatek o višini obdavčitve dobičkov. V državah EMU plačujejo sistemske banke v povprečju kar 26 % davka na dobiček (v večini držav med 20 in 40 %) – v Sloveniji pa je bila povprečna stopnja okoli 12 %. Tudi v zloglasni Irski so banke plačale 22 %. Glede na stalna negodovanja podjetniškega sektorja o nekonkurenčnosti in visokih obdavčitvah, bi bilo dobro včasih pogledati tudi takšne podatke.

A vrnimo se na zgornjo tabelo in poskusimo oceniti, ali so naše banke bistveno bolj uspešne kot banke v drugih članicah z evrom. V levem delu grafikona so primerjave med članicami EMU po poročilu ECB in glede na rezultate osnovne dejavnosti lahko ocenimo, da so rezultati slovenskih sistemskih bank približno primerljivi z rezultati večine držav. Podatki o deležih na bilančno vsoto so za nekatere države sicer skoraj pol nižji (omenjeni razlogi velikih transakcij, kjer so donosi in stroški precej nižji), če pa pogledamo donos na kapital, pa je primerljivost večja – pri večini se giblje med 5 in 10 odstotkov (odstopajo Nemčija, Italija in Portugalska). V Sloveniji naj bi bila lani po devetmesečnih podatkih 8,4 % (preračunano na leto kot pri ostalih državah), končni letni pa 7,5 %.

Vendar pa poročilo ECB pokaže, da naj bi bil končni čisti dobiček sistemskih bank Slovenije kar 600 milijonov evrov ali skoraj 400 milijonov več kot izkazujejo medletna poročila teh bank (le-ta kažejo 207 milijonov čistega dobička do septembra 2016). To je seveda dvignilo donosnost bilančne vsote na 3,9 % (to je prikazano na grafu kot dodatni podatek) ali nekajkrat več kot v drugih državah. Prav tako je pomembno višja donosnost kapitala in sicer 28 %.

Kot se da razumeti iz pojasnila Banke Slovenije (in opomb v poročilu ECB), je ta rezultat posledica vključitve rezultatov kupca NKBM banke, družbe Biser Bidco. Ne gre torej za posledico uspešnosti delovanja slovenskih bank in zato za primerjavo z dobičkonosnostjo bank v drugih državah, ta podatek ni najbolj ustrezen. Se pa razumljivo postavlja vprašanje – kje naj bi lastnik NKBM ustvaril tako visok dobiček?

Zaradi računovodskih standardov seveda tudi prevzemna družba Biser Bidco pripravlja konsolidirano bilanco (skupno bilanco obeh družb). Ta skupna družba ima v aktivi celotno premoženje NKBM, na drugi strani pa je kupec za banko plačal le 250 mio. Zaradi tega se razlika med neto premoženjem in kupnino pokaže kot prevrednotovalni popravek kapitala te skupne družbe, torej dodatno knjižno premoženje skupne družbe. To sicer ni dobiček kupca, ga pa v skladu s standardi računovodskega poročanja vključuje v “vseobsegajoči donos” konsolidiranih izkazov. ECB je pri sestavi poročila upoštevala ta podatek in prikazala kar 400 milijonov evrov več dobička slovenskih sistemskih bank. Na žalost brez posebnega pojasnila, zakaj so postale slovenske banke po dobičkonosnosti kar naenkrat najboljše v Evropi – sicer samo za eno leto.

Na osnovi vseh teh podatkov bi tako ocenili, da je poslovanje slovenskih bank (tako sistemskih kot vseh bank s sedežem v Sloveniji) približno primerljivo z rezultati, ki jih dosegajo podobne banke v tujini (vsaj kot povprečje). Glede na bilančno vsoto imajo raje nekaj višje stroške, ki pa jih uspejo danes še pokrivati z višjimi obrestnimi prihodki. Tu se verjetno skriva največ nevarnosti, ker se bodo učinki nižjih obrestnih mer šele pričeli izkazovati v bilancah naslednjih letih (danes imajo npr. v posesti še državne obveznice s 4 in več odstotnim donosom, v bodoče pa bo to padlo tudi na en odstotek). Slabitve kakega večjega učinka na rezultate nimajo več in lanske rezultate vseh slovenskih bank so obremenile le še za 40 milijonov evrov. To je pomembno izpostaviti, ker se pojavlja teza, da je rezultat bank posledica odprave slabitev. Celotni bančni sistem je torej oblikoval še nekaj dodatnih slabitev (sicer bi bil rezultat nekaj boljši), so pa seveda razlike med posameznimi bankami, kjer so nekatere svoj rezultat z njihovo odpravo tudi deloma izboljšale (npr. Abanka).

Na žalost pa je vključitev omenjenega računovodskega podatka v Superrevizijsko poročilo ECB pomembno spremenila višino dobička slovenskih sistemskih bank, čeprav sploh ne gre za dobiček. Kakšnih posledic zato sicer najbrž ne bo, vprašanje, koliko se tujina sploh poglablja v podatke za Slovenijo, ki predstavljajo tisočinko bilančne vsote vseh spremljanih bank Evropske centralne banke. Vseeno pa pomembno izkrivlja sliko delovanja našega bančnega sistema in zato bi bilo prav, da bi se to opozorilo vsaj v opombah pri objavi tabel. Zahteva pa seveda tudi pozornost pri tolmačenju teh rezultatov na domačem parketu, sicer so zaključki lahko hitro napačni. Vsekakor pa je to samo eden od pogledov na razmere v našem bančništvu. Razni podatki omogočajo še veliko drugačnih zaključkov, pogosto pogojenih tudi s cilji, kaj želi pisec prikazati. Moj namen je bil samo nek čim bolj nevtralen prikaz.

Leave a Reply