O nesrečnih Slovencih

Pred dnevi, na svetovni dan sreče, je bil objavljen World Happiness Report 2017, torej mednarodna raziskava o zadovoljstvu (sreči) ljudi, ki zajema podatke iz kar 155 držav. Na njej je Slovenija uvrščena šele na 62. mesto, tudi za državami kot Nikaragva, Uzbekistan ali Alžirija ter seveda za večino vsaj primerljivih evropskih držav. Takšna uvrstitev je seveda sprožila plaz komentarjev in zgražanja. To se je fokusiralo predvsem na delovanje politike, ekonomske razmere, privatizacijo in vse odklone, ki se dogajajo v Sloveniji v zadnjih letih. Vsak komentator pač razumljivo po svojem videnju ocenjuje razloge za takšno uvrstitev, saj Slovenija v poročilu razen z doseženim mestom drugače ni omenjena. Zato je mogoče vseeno zanimivo malo natančneje pogledati, kaj so razlogi, zaradi katerih nas je to poročilo uvrstilo na 62. mesto, torej bolj proti sredini lestvice. Sama metodologija uvrščanja posameznih držav nam mogoče vseeno da nekaj odgovorov – čeprav za večino to niti ni pomembno, saj “razloge vemo in takšna uvrstitev je pravzaprav samo potrdilo našega védenja”.

Uvrstitev posamezne države na tej lestvici temelji na odgovorih okoli 3 tisoč prebivalcev posamezne države na preprosto vprašanje: “Kako ocenjujete kvaliteto svojega življenja?”. Anketiranci so imeli možnost, da to ocenijo z ocenami od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni najslabše možno življenje, 10 pa seveda najboljše možno. In če smo Slovenci v povprečji kvaliteto svojega življenja na tej lestvici ocenili z oceno 5,76, prebivalci Ekvadorja pa s 6,0, smo pač uvrščeni za njimi. Takšna samoocena pokaže, da je zadovoljstvo Ekvadorcev pač večje kot Slovencev in to je potem osnova za vse komentarje, ki ste jih lahko prebrali ali slišali v medijih.

Poročilo se sestavlja že več let in ker niso na voljo vsakoletni podatki za vse države, so avtorji v razvrstitvi upoštevali povprečno oceno iz let 2014 – 2016. Lahko pa na spodnjem grafikonu pogledamo kako so se zadnjih deset let te ocene gibale za nekatere sosednje države.


Vir: World Happiness Report 2017

Za Slovenijo je značilno, da je do upada zadovoljstva prišlo nekako z drugim valom krize in zaostritvijo razmer v državi, zadnji dve leti pa se zopet popravlja. Avstrijci ocenjujejo svoje življenjske razmere precej bolj ugodno, čeprav je zadnja leta tudi prišlo do upada. Zanimivo je gibanje za Italijo, kjer beležijo konstanten upad vseh zadnjih deset let, ko so nas v nezadovoljstvu že ujeli. Za Hrvaško pa bi lahko podali oceno, da je kriza pri njih v večji meri vplivala na zadovoljstvo državljanov kot to velja za druge države. Grafikonu sem dodal še Nikaragvo, ki je na lestvici dvajset mest pred nami in kjer zadovoljstvo zadnja leta samo narašča. Kaj se sicer dogaja s to državo, malo vemo.

Preden tudi sam dodam še kako oceno teh rezultatov, poglejmo še nekaj dodatnih pojasnil sestavljavcev analize. Avtorji poročila so namreč v svojih analizah poskušali tako dobljene ocene nekako razložiti oz. odkriti razloge za takšno samoocenjevanje. Iz raznih podatkov o posameznih državah so vzeli šest ključnih spremenljivk s katerimi so poskušali tako dobljeno oceno razložiti. Želeli so torej ugotoviti ali teh šest podatkov lahko pojasni, zakaj ljudje svoje življenje ocenjujejo tako kot ga.

Vzeli so sledeče kriterije in jim izkustveno določili težo (vplivnost) pri izračunu:
1. Bruto družbeni produkt na prebivalca preračuna v PPP (Purchasing Power Parity), torej BDP preračun na kupno moč v posamezni državi kot eden najbolj uporabljanih meril blagostanja v posamezni državi (z vsemi omejitvami, ki jih ta podatek vseeno ima) – težo tega kriterija so določili v višini 28 %.
2. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu (podatki WHO), vplivnost tega kriterija je 34 %.
3. Socialna podpora, ki so jo ocenili na osnovi preprostega vprašanja ljudem po Gallupovi analizi: “Če bi bili v težavah, ali imate sorodnike ali prijatelje, ki bi vam v takšnem slučaju pomagali?” (vplivnost 16 %).
4. Svoboda (možnosti) pri življenjskih odločitvah, prav tako po preprostem vprašanju iz Gallupovih analiz: ” Ste zadovoljni ali nezadovoljni z možnostmi, ki jih imate pri odločanju kaj narediti v življenju?” – vplivnost 12 %.
5. Velikodušnost (“Ste dali kak prostovoljni prispevek v zadnjem mesecu?”) – vplivnost 7 %.
6. Zaznavanje korupcije (“Je korupcija široko razširjena v vladi ali ne?”) s pomenom 4 %.

Gre seveda za čisto arbitrarne odločitve raziskovalcev, ki pa najbrž temeljijo na proučevanju tovrstne tematike in so do določene mere utemeljeni. Subjektivno oceno ljudi so torej poskušali pojasniti s temi “objektivno” merljivimi kriteriji. Z njimi naj bi razložili dve tretjini ocene, preostali del pa ostaja odprt. Tretjina ocene torej ni pojasnjena z ekonomskimi ali socialnimi razmerami v katerih žive prebivalci posamezne države, temveč bi jo lahko opredelili kot čisto subjektivno zaznavanje življenjskih pogojev in razmer v katerih živijo. Preprosto povedano, gre za razliko, ko je nekdo ob dobrih življenjskih pogojih vseeno nesrečen, drugi pa živi v revščini, a je pač s tem vseeno do neke mere zadovoljen.

In kaj ti rezultati pokažejo za Slovenijo (iz poročila niso neposredno vidni, razen v objavljenem grafikonu, ki kaže strukturo ocene)? Po omenjenih primerljivih in merljivih kategorijah je Slovenija uvrščena na 28. mesto med vsemi državami. Med evropskimi državami na 17. mestu, pred nami pa je še nekaj razvitejših in bogatejših držav na ostalih celinah (npr. ZDA, Japonska, Avstralija… Singapur, Katar, Emirati…). Na koncu tega teksta je tabela z uvrstitvijo po posameznih zgoraj omenjenih kriterijih. Pri kriterijih bolj ekonomske narave smo nekje med 20. in 30. mestom (edino pri neenakosti celo na 2. mestu, čeprav to ni neposredno vključeno v izračun, ga pa navajajo), precej nižje pa pri dveh kriterijih zaznavanja (velikodušnost, ocena korupcije) in sicer okoli 80. mesta.

Zanimiv (a ne nepričakovan) pa je “nepojasnjen” del ocene zadovoljstva ljudi. Tu pa smo Slovenci precej na repu držav, šele okoli 140. mesta med 155 državami. Čeprav smo torej po merljivih kriterijih uvrščeni pod tridesetim mestom na svetu, se vseeno ne počutimo preveč zadovoljni. Ker za “splošno (ne)zadovoljstvo” dobimo bistveno manj točk kot druge države je tudi skupni seštevek tako nizek. Ali, če se malo poigramo s številkami so npr. Bolivijci po merljivih kriterijih pod stotim mestom (mi na 28-tem), a s splošnim zadovoljstvom dobijo eno točko, mi pa eno izgubimo, pa so skupaj pred nami – menda so kot narod bolj srečni.

Kot zapisano, gre za precej arbitrarne izračune in potrebno jih je jemati s precejšnjo mero previdnosti. Vseeno pa lahko s precejšnjo gotovostjo zapišemo, da se po ekonomskih razmerah, po pogojih v katerih živimo (kljub vsem upravičenim kritikam in neumnostim, ki jih delamo) kot država uvrščamo med zgornjo petino držav na svetu. Vzporedno pa nam takšen položaj ne prinaša sorazmernega zadovoljstva med ljudmi, ljudje so preprosto povedano veliko bolj razočarani, jezni, nezadovoljni. Ne gre toliko za ekonomski problem (ali tudi problem politike), temveč bi razloge za takšno zaznavanje ljudi morali prej iskati na sociološkem področju. To pa seveda že presega namen tega pisanja. Želel sem samo nekoliko pokazati, da podrobnejši vpogled v to poročilo ne potrjuje običajnih razlogov, ki so jih pri komentiranju rezultatov uporabili razni mediji.

Predvsem pa se je treba zavedati, da je vse takšne ankete, poročila in mednarodne primerjave treba gledati s precejšnjo mero rezerve. Večina namreč bolj ali manj temelji na spraševanju državljanov, kjer Slovenci praviloma damo negativno oceno (za karkoli), potem pa se čudimo, ko dobimo negativen rezultat. Oziroma, da nam ti rezultati služijo kot potrdilo, da smo imeli prav. Nekako spominjajo na tisto šalo, ko so meteorologi v Ameriki napovedovali hudo zimo in kot argument navedli tudi informacije, da Indijanci jeseni pripravljajo velike zaloge kuriva. Ko pa so Indijance povprašali, zakaj to, pa so povedali, da so po radiu slišali, da bo huda zima….

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *