Prodati Ljubljansko banko ali ne?

Kljub zavezam, ki smo jih dali Evropski komisiji v času sanacije bank, bo prodaja NLB vsekakor eno od osrednjih vprašanj naše ekonomske politike v naslednjih mesecih. Imamo zagovornike prodaje, ki zagovarjajo predvsem umik države iz upravljanja družb, ker naj bi to omogočalo koruptivna dejanja, pa tudi upravljanje naj ne bi bilo optimalno. Na drugi strani pa še več nasprotnikov, kjer je osnovno vodilo, da moramo ohraniti hrbtenico našega bančnega sistema v domačih rokah. Izpostavljajo, da ne smemo tujcem pod ceno “podariti” še pomembne institucije, kot se je zgodilo z NKBM. Vlada je vsekakor v precepu med “kredibilnostjo” do prevzetih zavez in umikom iz gospodarstva ter dokaj močnim pritiskom nasprotnikov prodaje, posebno ker kake visoke kupnine ne more pričakovati. V takšnih razmerah si vlada (SDH) pač težko privošči očitek, kakšno izgubo je naredila s prodajo. Ob množici mnenj ter racionalnih in iracionalnih argumentov, ni odveč nekoliko podrobneje pogledati tudi konkretne številke (vsi podatki temeljijo na letnih poročilih banke 2008-2016). Te sicer še vedno omogočajo različna tolmačenja, a vseeno je prav, da iz njih izhajamo. Pri tem nekaj podrobnejši vpogled v poslovanje banke zadnjih deset let prikazujem v drugem delu teksta, za začetku iskanja odgovora o prodaji banke, pa le nekaj zaključkov o bilančnem položaju in rezultatih Skupine NLB.

Čeprav NLB razumemo kot slovensko sistemsko banko, je na začetku vseeno potrebno izpostaviti, da v Sloveniji zaposluje le polovico od skupaj dobrih 6.000 uslužbencev. Banka igra namreč pomembno vlogo predvsem v Makedoniji, Bosni, pa tudi na Kosovem in Črni gori. Ne glede na to, pa vseeno okoli 70 % aktivnosti (depozitov, posojil) realizira v Sloveniji. To sicer kaže na nižjo učinkovitost v tujini, kar pa tam nadomestijo z višjimi obrestnimi merami, tako da izven Slovenije vseeno ustvarijo tudi okoli polovico dobička.

Finančni položaj banke in rezultati

Poslovanje NLB d.d. in njenih hčerinskih bank na področju bivše Jugoslavije je zadnja leta sicer zaznamoval postopen kar precejšen obsega poslovanja (7 % letno), vendar le na področju kreditiranja podjetniškega sektorja in s tem povezane dodatne zadolžitve na finančnih trgih. Na ostalem delu poslovanja večjih sprememb ni bilo, zadnji dve leti pa ponovno beleži manjšo rast. Z zmanjšanjem kreditiranja so se zmanjšali tudi neto obrestni prihodki, kar je banka v večji meri uspela nadomestiti z zmanjševanjem stroškov lastnega poslovanja. Zaradi tega uspeva NLB še vedno realizirati okoli 170 milijonov evrov dokaj stabilnih rezultatov poslovanja (dobička) pred odpisi slabih posojil. Takšne rezultate je dosegala tudi v najbolj kritičnih letih, pred tem pa tudi preko 200 milijonov tako opredeljenega ostanka zaslužka. Perspektivno bo sicer banka v naslednjih letih obremenjena zaradi učinkov nižjih obrestnih mer, vendar z dvigom obsega poslovanja ter tudi ponovno rastjo obresti, do kakih večjih negativnih vplivov na rezultat ne bi smelo priti.

Prav tako pa že oblikovane rezervacije na slaba posojila ter tudi precejšnje zmanjšanje obsega problematičnih posojil nakazujejo, da banka iz tega naslova v naslednjih letih večjih odhodkov ne bi smela imeti. Od skupaj oblikovanih okoli štirih milijard rezervacij v vseh letih, je banka sicer zadnja leta odobrila tri milijarde diskontov (popustov) kupcem ali plačnikom terjatev (polovico tega DUTB), na preostala slaba posojila pa ima še vedno oblikovanih 900 milijonov evrov slabitev. Seveda se bodo tudi v boljših gospodarskih razmerah in kljub večji previdnosti banke pojavljala še vedno kaka nova slaba posojila, a oblikovane rezervacije bi morale zadoščati tudi za pokrivanje tudi potencialnih novih rizikov.

Banka ima najbrž celo priložnosti za kake dodatne zaslužke z izterjavo slabih posojil (preko odpravljanja slabitev), čeprav na žalost ne v kakem pomembnejšem obsegu. Večji del slabih posojil (skupaj z diskonti) je namreč banka že prodala ali unovčila in rezultati kažejo, da verjetno marsikaj prehitro ali prepoceni. Tu se resnično lahko sprašujemo, zakaj je NLB (kot tudi ostale državne banke) tako hitela s prodajo svojih problematičnih naložb, kljub temu da ima najbrž kadre, ki bi bili pri izterjavi (ali tudi upravljanju naložb) najmanj toliko učinkoviti kot kaki tuji skladi, novinci v Sloveniji. Je bila v ozadju res samo skrb za čim hitrejše zmanjševanje obsega slabih posojil in s tem formalno lepšo sliko banke? S tem so tako izpustili marsikatero lepo priložnost za kasnejše zaslužke, ki jih bodo sedaj realizirali kupci teh terjatev in naložb. Tu je bilo po mojem mnenju narejenih več potencialne škode (in na žalost dokončne), kot v vse bolj oceni bančnega portfelja v letu 2013.

Zaradi navedenega lahko v naslednjih letih pričakujemo vsaj 150 milijonov letnega dobička, mogoče tudi nekaj več. Prav tako ima banka tudi zadostno kapitalsko ustreznost, 17-odstotno na nivoju celotne Skupine (CET1), kar za vsaj 300 milijonov evrov presega kapitalske zahteve, ki jih po novi regulativi določajo organi ECB za posamezno banko glede na njena tveganja. Zaradi tega tudi ni nobenih zadržkov, da v naslednjih letih banka ne bi izplačevala 100 milijonov evrov letnih dividend, kot so si tudi zadali cilj. Seveda je vedno potrebno računati z gospodarskimi cikli ter tudi dolgoročnimi tveganji, vendar sprejete politike banke, povečan nadzor ter še vedno sveže izkušnje preteklih let, vseeno dajejo zadostna zagotovila za stabilne rezultate, vključno z omenjenim presežkom potrebnega kapitala .

Vrednotenje banke

Če pogledamo vrednotenje evropskih bank , ki kotirajo na borzi, vidimo da se njihova tržna kapitalizacija giblje v razponu nekje med 30 in 90 % knjižne vrednosti kapitala, povprečje pa je znašalo 53 %. Konkretno vrednotenje je najmočneje povezano z donosnostjo banke, medtem ko sama velikost banke nekega značilnega vpliva nima. Ob 7 % donosnosti na kapital, kot jo trenutno dosega NLB, bi zanjo lahko iztržili okoli milijardo evrov (za celotno banko). To je seveda samo hipotetični izračun, saj je konkretna vrednost odvisna od mnogo dejavnikov, a tudi informacije o odzivih finančnih trgov na prodajo kažejo, da bo iztržek težko kaj pomembneje višji. Kot slabost se običajno navaja obseg slabih posojil, ki je v NLB primerjalno še vedno visok, čeprav kot opisano glede na rezervacije ni problematičen. Ima pa na drugi strani NLB nekaj višjo kapitalsko ustreznost od povprečja in tudi vseh upoštevanih bank, kar nekoliko dviguje vrednost.

Objektivno torej država v primeru prodaje težko pričakuje kaj več kot milijardo evrov za celotno banko oz. sorazmerno manj glede na usmeritev, da se proda največ tri četrtine banke. Kaj to pomeni finančno za državo? Denimo, da bi dobili milijardo evrov celo samo za tri četrtine (zelo optimistično), kar se potem uporabi za odplačilo javnega dolga (znižanje za 2,5 odstotne točke BDP). Posledično bi proračun razbremenili za največ 20 milijonov plačila obresti letno, kolikor je pač današnja (fiksna) cena npr. desetletnega zadolževanja. Če pa država ostaja lastnik, pa ji v proračun letno kapne najmanj predvidenih 100 milijonov evrov dividend ob dodatni vsakoletni krepitvi kapitala banke (premoženja države). Glede na visoko kapitalsko ustreznost (prekapitaliziranost?), bi bilo izplačilo dividend lahko celo višje.

Prodati ali ne?

Gledano s čisto finančnega in proračunskega vidika je torej zadrževanje lastništva v banki vsekakor upravičeno in mnogo ugodnejše kot prodaja. Gre za preprosto dejstvo, da se država lahko zadolžuje po bistveno nižji ceni kot pa so pričakovani donosi premoženja, financiranim z zadolževanjem. Slovenski javni dolg sicer res presega Maastrichtske kriterije in vsekakor je cilj zniževanje dolga. A pri tem vseeno ne smemo spregledati, da je naš dolg nižji kot v povprečju evrskih držav ter da ima država na drugi strani tudi ogromno premoženja, precej več kot večina držav. V javnih financah se resda praviloma gleda samo zadolžitev držav, a iz podjetniškega sektorja vemo, da je pomemben tudi obseg premoženja. In v razmerah ko pričakujemo tudi 8 % donos na premoženje, to pa financiramo z 2-odstotno obrestno mero, hitenje s prodajo ekonomsko ni najbolj učinkovita poteza. Pri tem ni zanemarljiv tudi podatek, da kupnine ne gredo med proračunske prihodke, dividende pa. Glede na objektivno realno pričakovanje tudi 150-milijonske donosnosti Skupine NLB je prodajanje banke s finančnega vidika za milijardo evrov ali tudi nekaj več preprosto neupravičeno in s stališča proračuna slabša opcija.

Seveda pa ima ob čistem finančnem vidiku transakcije, prodaja največje državne banke še precej drugih vidikov, ki jih je potrebno upoštevati. Nekateri govorijo v prid prodaji, drugi jo dodatno odsvetujejo. Poglejmo jih nekaj:
– za kredibilnost države je vsekakor potrebno izpostaviti obvezo o prodaji banke do leta 2017, katero smo dali v času sanacije banke Evropski komisiji – ker bi bila z ekonomskega vidika takšna poteza finančno slaba, vsekakor menim, da bi se morali dogovoriti za odstop od te obveze; konec koncev smo banko sanirali s svojim denarjem in Sloveniji mora biti prepuščeno, da se odloči če in kdaj bo banko prodala,
– besedna zveza “nacionalni interes”je zaradi preteklih dogajanj, zlorab, a mogoče tudi interesov tujine, dobila negativno konotacijo – vseeno pa verjamem, da je za državo pomembno, da ima kako večjo sistemsko banko v svojih rokah (vse razvitejše države imajo banke v pretežni domači lasti, države ali državljanov, že vedo zakaj),
– banka se še vedno srečuje z določenimi tožbami iz preteklosti, kar kupci vsekakor ne bodo hoteli sprejeti oz. bodo zaradi tveganj ustrezno nižali kupnino, ob izločitvi pa bo država brez banke v rokah, pred temi tožbami težje branila,
– eden večjih zadržkov državne lastnine so seveda slabe prakse tako pri upravljanju, prevladi politike pri kadrovanju ter večjih možnosti za koruptivna tveganja – drži, a to vseeno ne bi smel biti razlog za (raz)prodajo, temveč večje angažiranje za odpravo teh slabosti (najbrž ni prava pot, da “odsekamo” roko, če krademo, temveč se moramo znati omejiti na drug način).

Zaradi vseh navedenih razlogov menim, da prodaja NLB v tem času ne bi bila smiselna, niti upravičena. Ob zadostni ceni je sicer prodaja lahko vedno zanimiva, kot na primer pred nastopom krize, ko so bile tržen vrednosti tudi dva ali trikratna vrednost knjižne vrednosti kapitala. A v trenutnih cenovnih razmerah na finančnih trgih, tega ne moremo doseči. Pri višini cene ne smemo gledati obseg vloženih sredstev (1,55 milijarde evrov v 2013), temveč njeno realno vrednost in donose. Edino to je namreč lahko merilo za finančno oceno upravičenosti prodaje. Seveda so glede na trenutno ugodnejše ekonomske razmere pričakovanja bolj optimistična, a menim, da te ocene vseeno niso primerljive z razmerami pred nastopom krize. Takrat so bile naložbe bank pomembno bolj rizične, kar je bil ključen razlog za velike bančne izgube po letu 2008. Na drugi strani pa bi bili današnji iztržki bistveno nižji kot pred letom 2008, ko smo res zamudili veliko priložnosti za ugodno prodajo.

PODROBNEJŠI PODATKI O POSLOVANJU NOVE LJUBLJANSKE BANKE

Premoženje banke in slaba posojila

Rezultate NLB so zadnja leta krojili predvsem odpisi zaradi slabih posojil, zaradi česar je bila banka v obdobju 2009 – 2013 ves čas v izgubi. Ti odpisi so nekako zameglili sliko o siceršnjem poslovanju banke, zaradi česar je treba ločeno pogledati rezultate pred odpisi, posebej pa vpliv teh popravkov vrednosti premoženja.

Skupina NLB je imela ob nastopu krize 13,5 milijarde evrov bruto vrednosti posojil podjetjem in prebivalstvu (“posojila strankam, ki niso banke”, kot se pravilno poimenuje ta segment bančnega poslovanja). Podjetja so imela tudi že takrat dokaj slabo finančno strukturo, vendar zaradi rednega podaljševanja posojil do večjih zamud pri odplačevanju ni prihajalo in banka je imela vsega pol milijarde oblikovanih slabitev. V naslednjih letih so se zaostrovali pogoji presoje kvalitete bančnega portfelja, krediti se niso podaljševali, podjetja z odplačili vse bolj zamujala in banka je do danes oblikovala skupaj kar 3,5 milijarde dodatnih slabitev. Vsako leto nekaj sto milijonov, ob sanaciji bank jeseni 2013 pa še dodatno preko milijarde evrov, kar ostaja najbolj sporna poteza – a o tem ne bi na tem mestu. Večino oslabljenih terjatev je potem banka prodala DUTB in raznim drugim kupcem, delno so bila poplačana in danes ima banka v portelju “le” še 1,3 milijarde slabih posojil od skupnih 8 milijard bruto vrednosti posojil nebankam (torej pred popravki).

Na spodnji sliki je tako prikazano, kaj se je zadnjih nekaj let dogajalo z bilančno strukturo banke (ves čas je mišljena celotna Skupina NLB). Polja prikazujejo zbrana sredstva in vidimo, da je bil obseg zbranih vlog ves čas dokaj konstanten s postopnim porastom zadnja tri leta. Stolpci pa prikazujejo plasirana sredstva, kjer pri naložbah v vrednostne papirje ter posojilih prebivalstvu prav tako ni bilo veliko sprememb. Večji padec beležimo edino pri kreditih podjetjem (temno modri stolpec), ki so upadla iz nekdanjih skoraj 9 milijard evrov na vsega 3 milijarde (neto vrednost po popravkih). Pretežni del virov za te namene je banka zagotavljala z zadolževanjem na finančnih trgih (pri bankah, v tujini, v centralni banki), kar je NLB z zmanjšanjem obsega posojil podjetjem v zadnjih letih tudi odplačala.

Danes (31.12.2016) ima torej Skupina NLB poleg 9,5 milijard evrov zbranih depozitov, manj kot milijardo ostalih virov ter 1,5 milijarde kapitala. Od teh skupaj 12 milijard razpoložljivih sredstev namenja banka 7 milijard za posojila prebivalstvu in gospodarstvu , skoraj 5 milijard pa ima likvidnostih rezerv v obliki denarnih sredstev na računih, naložb v vrednostne papirje ter depozitov v drugih bankah.

Kot najbolj kritičen podatek pri poslovanju bank se zadnja leta spremlja obseg slabih posojil. Ta naj bi bil v slovenskih bankah še vedno zelo visok, precej višji od povprečja evropskih bank. Po primerljivih podatkih ECB je znašal konec septembra 2016 delež slabih posojil v sistemskih bankah evro področja 6 %, v slovenskih pa še vedno 17 %. Po podatkih NLB znaša trenutno delež bruto slabih posojil (torej pred popravki vrednosti) 13,8 % oz. 1,3 milijarde evrov. Ta številka naj bi po prevladujočem mnenju še vedno predstavljala obremenitev banke, vendar se pri tem običajno zanemarja obseg oblikovanih slabitev. NLB ima namreč na te naložbe oblikovanih 900 milijona evrov slabitev (rezervacij), kar je za banko preje priložnost kot nevarnost za dodatne izgube. Glede na izboljšanje gospodarskih razmer obstaja verjetnost, da bo banka ob njihovi unovčitvi dobila celo večje poplačilo in realizirala dobiček. Objektivno lahko pričakujemo, da banki v naslednjih letih dodatnih slabitev ne bo potrebno oblikovati in z njimi obremenjevati tekočega zaslužka, kot se je to dogajalo zadnjih deset let.

Rezultati poslovanja banke

Sedaj pa poglejmo še rezultate poslovanja Skupine NLB in sicer pred oblikovanjem slabitev, ki so v zadnjih letih nekako zakrile sliko o dejanskem poslovanju banke. Na naslednji sliki celotni stolpci prikazujejo bruto dohodek banke, torej neto obresti, provizije in drugi dohodki. Z upadanjem obsega poslovanja je razumljivo prisoten tudi upad zaslužkov, predvsem na obrestih, medtem ko dohodki iz provizij ostajajo z leti dokaj konstantni (rumena črta). Izstopa edino leto 2013, torej leto sanacije banke, ko so bilanco “očistili” tudi raznih starih zadev in izkazali nižji skupni dohodek. Zadnja tri leta se bruto dohodek tako giblje okoli 470 milijonov evrov (270 milijonov v Sloveniji, 200 v tujini).

Podoben trend padanja (okoli 3 % letno) imajo tudi stroški poslovanja banke, vključno s številom zaposlenih. Tako banki v zadnjih letih ostaja okoli 170 milijonov evrov zaslužka pred slabitvami. Nekdaj je bilo tega tudi preko 200 milijonov letno, a tudi več odobrenih kreditov. Zato poglejmo te rezultate še glede na obseg poslovanja (bilančno vsoto banke).


Vir (kot povsod): Letna poročila NLB, (* leto 2014 brez učinka dokapitalizacije)

Čeprav smo v prejšnjem grafikonu videli, da nominalni znesek bruto dohodka (pred stroški) z leti sicer upada, pa se je relativno, glede na bilančno vsoto, v zadnjih letih celo nekoliko povečal. Postopno naraščajo predvsem zaslužki provizij (rumena črta), medtem ko neto obresti nekoliko nihajo (modra prekinjena črta). Neto obresti so definirani kot razlika med prejetimi in plačanimi obrestmi glede na bilančno vsoto. Kljub postopnemu zmanjševanju zaračunanih obrestnih mer, so se plačane obrestne mere zniževale celo nekaj hitreje (to gibanje prikazuje polje v ozadju grafikona). Nekoliko so sicer relativno porasli tudi stroški, a rezultat pred slabitvami se je vseeno za kako desetinko odstotka povečal. Seveda imajo ti izračuni precej omejitev zaradi spremembe strukture naložb banke, vseeno pa kažejo precejšnjo stabilnost v poslovanju, kljub upadanju obrestnih mer v zadnjem času.

Če je bilo torej poslovanje banke v rednem delu (obresti, stroški) vsa leta dokaj stabilno, pa so rezultate zaznamovale izgube zaradi slabih posojil banke. V desetih letih je banka v breme rezultatov oblikovala kar okoli 3,5 milijarde evrov rezervacij: po nekaj sto milijonov v letih 2009-2012, sporno milijardo in pol leta 2013 ter še 200 milijonov v zadnjih treh letih. Gibanje prikazuje spodnja slika, kjer je z rdečimi stolpci označen rezultat pred odpisi, z modrimi pa obseg odpisov, zaradi katerih je imela NLB v letih 2009-2013 izgubo. Ta je torej v celoti izhajala samo iz popravkov na slaba posojila, sicer pa je banka ustvarjala kar precejšen in stabilen ostanek dohodkov vsa obravnavana leta.

>

2 thoughts on “Prodati Ljubljansko banko ali ne?”

  1. Izpustili ste bistveno okoliščino pri tem, zakaj se NLB sploh prodaja, da ne bo nepoučenemu bralcu ostal vtis, da je to kaprica EU ali da nam “EU neupravičeno nagaja.” Zaveza za prodajo je le posledica tega, da je bila 2013 NLB že tretjič deležna izdatne državne pomoči – ki je druge banke na trgu pač niso dobile in so bile zaradi tega posredno oškodovane. Pred tem pa sta NLB in država že dvakrat prej zatrjevali, da nova državna pomoč ne bo več potrebna. Kot danes vidimo, sta bili dvakrat prej, 2011 in 2012, nekredibilni. Država je NLB ujčkala kot razvajenega nedoletnega otroka, še pred tem pa je ociganila partnerico-solastnico KBC .

  2. Osnovni poudarek mojega teksta je seveda v tem, da banka pač nosi 150 milijonov evrov letno in da je prodaja takšne naložbe za milijardo evrov ekonomsko gledano neupravičeno in gospodarsko slaba poteza (če zanjo dobimo 3 milijarde, potem sem takoj za).

    Izpostavljam pa tudi, da je prav, da o tem odločamo sami, ko ocenimo, da je smiselno, ne pod nekim pritiskom oz. zato ker “moramo”. Če bi nam EU dajala kak denar za sanacijo bank, potem bi bila njihova pričakovanja še nekako razumljiva. Tako pa se človek ne more znebiti občutka, da gre za igro večjih interesov po katerih bi pač tujci lahko poceni prišli do donosnega premoženja. O državni pomoči pa bi tudi lahko diskutirali. Državno pomoč razumem takrat, kadar država pomaga nekemu privatnemu lastniku – tu pa je država najprej v celoti izbrisala vse privatne lastnike in ostala sama lastnik in ne gre za pomoč, temveč način kako kot lastnik rešuješ optimalno svoje premoženje. Če tvoje podjetje zaide v težave, ga brez ovir lahko vedno dokapitaliziraš (mu pokriješ izgubo) in mu s tem ne daješ nobene prednosti pred konkurenti. Predvsem pa so bila tista povečanja kapitala v 2011 in 2012 relativno nizka in tudi skupaj nič večja kot so druge države sanirale svoje banke (in marsikje res reševale zasebne lastnike), pa jih zato ne prodajajo.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *