Feed on
Posts
Comments

V prejšnjem tekstu predstavljeni podatki o poslovanju gospodarskih družb Slovenije so seveda samo en delček celotne slike in namen pisanja ni bila neka celovitejša analiza uspešnosti naših podjetij. Z dodatnimi podatki sem želel samo pokazati, da slika o poslovanju najbrž ni tako slaba kot bi lahko zaključili samo iz gibanja dobička (kar je izpostavil AJPES). Gibanja so dejansko ugodnejša, posebno če relativiziramo leti 2007 in 2008, ko so rezultati v pretežni meri temeljili na zadolževanju in dolgoročno niso bili vzdržni. Vsekakor pa tudi drži, da smo v zadnjem desetletju veliko izgubili in ob ustreznejši ekonomski politiki bi bili rezultati lahko pomembno boljši.

Na blogu JP Damijana so bile na isti članek izpostavljene določene dileme in mogoče je smiselno, da določene poudarke pogledamo še z nekoliko širšega vidika. Tako še enkrat prikazujem grafikon v katerega sem vključil še dva kazalca uspešnosti ter tudi leti 2007 in 2008. Ožja kot je kategorija spremljanja rezultata, večja so nihanja. Poleg izkaza neto čistega dobička je prikaz neto dobička pred popravki vrednosti naložb vseeno boljši pokazatelj uspešnosti poslovanja (to prikazuje dodatna rdeča črta). Tu se lepo vidi, kako smo v letih 2007 in 2008 dobičke napihnili s prevrednotenim premoženjem (takrat je bil izkazani dobiček višji), kasneje pa so ti popravki dobiček zniževali.

Manj volatilnosti je pri EBITDA (denarnem toku), ki ga moramo gledati kot ostanek prihodkov po pokritju stroškov (materiala, dela). Ta kategorija je danes za podjetja najbolj pomemben podatek, saj mu predstavlja razpoložljiva sredstva. Še manj upada pa je pri gibanju dodane vrednosti kot najpomembnejši kategoriji s stališča ustvarjanja bruto domačega proizvoda Slovenije (podatek pomemben predvsem z makroekonomskega vidika). Z izločitvijo let 2007 in 2008 pri tej kategoriji upada pravzaprav ni bilo, seveda pa smo imeli dolgoletno stagnacijo, kar lahko razumemo tudi kot izgubljen čas. Za občutek oz. primerjavo naj vseeno še enkrat dodam sliko brez omenjenih dveh let in tu se lepo vidijo gibanja, če ne bi bilo pregrevanja tik pred krizo.

Ključno pa je seveda vprašanje, koliko je bilo zaradi upočasnjene rasti vseenoizgubljenega (to je bila osnovna dilema na blogu JPD). Glede tega so pogledi zopet lahko različni. Izhajam iz grafikona teksta o strukturnih reformah, kjer Damijan na primeru gibanja BDP Evropske unije prikazuje potencialno izgubljeno dodano vrednosti (dejanski BDP EU je prikazan s polno rdečo črto, prekinjena pa kaže potencialni BDP). Na tem grafu so za razliko od originalnega grafikona uporabljeni letni podatki in ne kvartalni, kot osnova pa leto 2001 in ne 2008 – a razmerja in rezultati so približno enaki. Prekinjena črta torej prikazuje, kolikšen bi bil sicer BDP, če do krize ne bi prišlo oz. koliko je izgubljenega BDP zaradi tega (prostor med obema črtama).

Pri tem lahko izhajamo iz predpostavke, da je bi bil za EU “ustrezen ali pravi” dolgoročni trend 2 odstotka letne rasti kot jo kaže prekinjena črta, razlika do dejanske pa potencialno izgubljen BDP. Vseeno pa ostaja odprto, kakšen je “pravi” dolgoročni trend. Zgodovinsko so bili vedno gospodarski cikli, časi konjunkture in časi krize in pričakovati, da je lahko vedno samo konjunktura, najbrž ni realno. Mogoče je ustreznejši približek pikčasta črta, ki kaže neko dolgoročno vzdržno rast in po njej je izgubljenega BDP precej manj – kakor je bila po nastopu krize rast sicer nižje, je bila verjetno pred njo previsoka in je to tudi povzročilo njen nastanek.

Ta dilema o višini vzdržne rasti je še toliko bolj prisotna pri Sloveniji, kjer je bila rast do nastopa krize precej višja kot v povprečju Evropske Unije (razvitejše države so vseeno rasle precej počasneje). Menim torej, da ni primerno enostavno ekstrapolirati visoke rasti pred letom 2008, ker ta rast ni imela realnih temeljev. Zato je mogoče pikčasta modra črta bolj realno pričakovana (in s tem nekaj manj potencialno izgubljenega BDP). Ta kaže, kako je bila rast v obdobju 2004-2008 prehitra, kar se je potem odrazilo v še večjem padcu.

Nedvomno je bilo torej v Sloveniji kar precej izgubljenega, koliko, pa bo vedno ostalo dilema (do prekinjene, pikčaste ali kake tretje črte). Na žalost v Sloveniji še vedno nismo naredili neke resne analize, da bi ugotovili dejanske razloge o (pre)počasnem okrevanju gospodarstva po krizi. Na blogu JP Damijana je bil pred kratkim objavljen zelo zanimiv članek v katerem citira odmevno mednarodno analizo o učinku strukturnih reform. Njeni avtorji so proučili ekonomska gibanja za 150 držav za zadnjih 40 let in poskusili ugotoviti, koliko so k izhodu iz krize prispevale uvedene strukturne reforme. Ugotavljajo, da je njihov učinek zelo dolgoročen in v povprečju mogoče kakih 6 % višja rast. Kratkoročno pa kakega učinka na gospodarsko rast nimajo. Tudi za Slovenijo lahko podobno zaključimo, da razlog počasnega okrevanja naše ekonomije ni bil v izostanku strukturnih reform, ki jih politika, mediji pa tudi stroka še danes najraje uporablja kot ključ za rešitev nizke gospodarske rasti. Menim, da njihov izostanek ni bil razlog za počasno okrevanje, prav tako pa bi tudi zagon po letu 2013 težko pripisali neki njihovi uvedbi ali uvajanju.

Kot dodatni argument k potrditvi te teze, bi dodal še en grafikon. Vemo, da med evropskimi državami edino Poljske kriza praktično ni prizadela, kar je lepo razvidno iz prejšnjega grafikona. Zanimivo pa je pogledati strukturo rasti BDP obeh držav in sicer po treh kategorijah: v izvozu, z domačo potrošnjo ter investicijami. Za Slovenijo vemo, da je rast zadnja leta poganjal predvsem izvoz, domača potrošnja je stagnirala oz. nekoliko upadla, investicijska pa je sploh izostala. S črtami so na grafikonu prikazana gibanja na Poljskem, kjer vidimo, da je imel izvoz podobno rast kot pri nas in da smo ves zaostanek naredili na domači potrošnji. Poljaki so jo znali ustrezno spodbujati in rasla je tudi ves čas po letu 2008. Rasti pri investicijah sicer tudi niso imeli, padca pa tudi ne in vse to jim je (edinim v Evropi) prineslo kontinuirano rast.

Takšna gibanja samo potrjujejo ugotovitve iz analize o vplivu strukturnih reform, da je pač potrebno pospeške gospodarske rasti v trenutnih razmerah iskati drugje, s politikami, ki spodbujajo potrošnjo. Tu smo v preteklih letih največ zamudili in ker si tega nočemo priznati (tako politika kot velik del vplivne stroke), še vedno iščemo recepte na napačni strani. K sreči je gospodarstvo našlo svoj prostor, kar se je prelilo v večji optimizem in to vse bolj poganja tudi domačo potrošnjo. Kak odstotek višji ali nižji davek ali popravki zdravstvene/pokojninske reforme (standardni vladni ukrepi) so sicer lahko dobrodošli, a velikega učinka nimajo. Močan generator rasti je namreč vedno domača potrošnja, kar smo pri nas v veliki meri zamudili. Na žalost še danes večina misli, da je to samo potrošnja ne pa tudi, da ima povratni učinek na gospodarsko rast. Da na primer tudi večji izdatki za pokojnine niso samo izdatek za proračun, temveč na drugi strani omogočajo večjo potrošnjo, večjo gospodarsko rast in posledično večje proračunske prilive. Nobena proračunska projekcija na žalost pri oceni odlivov večjih pokojninskih izdatkov ne upošteva tudi oceno dodatnih prilivov iz tega naslova.

Leave a Reply