Feed on
Posts
Comments

Presenetljivo visoko gospodarsko rast v prvem kvartalu letošnjega leta (5,3 odstotke) poleg nadaljevanja rasti izvoza, poganja tudi krepitev domače potrošnje. To je najbolj enostavno, a tudi točno pojasnilo povečevanja domače dodane vrednosti. Do težav pa hitro pridemo, ko želimo to rast podrobneje obrazložiti s številkami. Brali smo namreč, da sta domača potrošnja in investicije k tej rasti prispevali 4,5 odstotne točke – kar pomeni, da bi za prispevek izvoza k skupni rasti ostalo le 0,8 odstotne točke. Ker pa je izvoz naraščal še precej hitreje kot domača potrošnja, za skoraj desetino, to najbrž ne bo držalo. Zato nekaj dodatnih pogledov in številk za tistega, ki ni zadovoljen samo s prvim stavkom ocene gospodarskih gibanj.
Osnovna omejitev predstavljanja strukture gospodarske rasti po vrstah potrošnje (tako imenovana izdatkovna metoda izračuna BDP) je v tem, da objavljeni podatki o potrošnji (domača, investicije, izvoz) obsegajo tako potrošnjo doma ustvarjene dodane vrednosti kot tudi vrednost porabljenega uvoženega blaga (ta se potem na koncu odšteje). Prebivalstvo je letošnji prvi kvartal res potrošilo preko 300 milijonov evrov več kot lani (v stalnih cenah, realno, okoli 200 milijonov evrov več), a pomemben del tega je bila potrošnja uvoženega blaga, kar ni prispevalo k domači gospodarski rasti. In enako velja tudi za investicije ter izvoz. Za oceno prispevka posamezne potrošnje k dejanski gospodarski rasti bi morali namreč uvoženi del odšteti, kar pa je zaradi prepletenosti blagovnih tokov precej težko izračunati. Po približni oceni na osnovi daljših časovnih vrst, je k skupni rasti potrošnja prebivalstva prispevala okoli četrtino (med 1 in 1,5 odstotne točke), podobno tudi investicije, izvoz pa polovico.
Izvoz tako že več kot tri leta vsakič prispeva k rasti kaki dve odstotni točki, letošnji prvi kvartal nekoliko več, ker lani v začetku leta malo “zaspal”. K rasti pa je pričela močneje prispevati tudi domača poraba, največ prebivalstva, države, ponovno pa tudi investicije. To je pravzaprav tisti del potrošnje, ki nam je manjkal in zaradi česar so vzhodne države zadnja leta dosegale večjo rast. Če pogledate npr. Češko ali Poljsko, smo odstopali predvsem pri domači potrošnji, medtem ko v izvozu dosegamo podobne rezultate. Je takšno gibanje gospodarske rasti primerno, pravo? Ali pa prihaja do “potrošniške norije” kot pišejo na Gospodarski zbornici in pozivajo k proticiklični gospodarski politiki. To razumejo kot “…zadrževanja stroškov dela in optimizacijo socialne politike” (beri: znižanje socialnih izdatkov).
Na spodnjem grafikonu so prikazani podatki o gospodarski rasti za posameznik kvartal v primerjavi z istim kvartalom leta pred tem. Kot vidimo, smo višje stopnje (povprečno 6,5 %) dosegali edino v obdobju dveh let pred nastopom krize (2006Q3-2008Q2), torej v času nedvomno pregretega gospodarstva. A pri tem moramo upoštevati pomembno razliko glede na doseženo rast danes. Vemo, da smo tako visoke stopnje rasti pred krizo dosegali predvsem na osnovi vsakoletnega zadolževanja v tujini. V obdobju 2004-2008 je Slovenija v tujini najemala letno po tri, štiri, tudi pet milijard evrov dodatnih finančnih virov, kar je razumljivo močno pospešilo gospodarsko aktivnost. Zadnja leta je situacija popolnoma obratna. Vsako leto namreč zadolžitev znižamo za več kot milijardo evrov (poleg plačila vseh obresti) ter dodatno celo krepimo finančno premoženje v tujini. Po stanju konec preteklega leta je imela Slovenija že več imetja v tujini kot pa znašajo vse obveznosti (brez neposrednih naložb tujcev v naši državi). Primerjanje s takratnimi stopnjami gospodarske rasti je zato dokaj vprašljivo.

Danes gre torej za zdravo rast, temelječo na priložnostih in poslih v tujini, del tega povečanega zaslužka pa prejema tudi prebivalstvo in to je začelo trošiti. Zaustavljanje izvoza je seveda nesmiselno, verjetno pa je tudi prav, da ljudje participirajo pri teh dosežkih in z zaslužki ter potrošnjo dodatno krepijo gospodarsko aktivnost. Proticiklična ekonomska politika se v takšnih razmerah mora voditi v smer, da država ob velikem zasebnem povpraševanju začasno omeji svoje naložbene načrte. Okrepi pa jih ob nastopu krize, ko se to zasebno povpraševanje zmanjša. To se nam je zgodilo v drugi fazi krize, ko smo po padcu zasebne potrošnje, znižali še državno in povzročili dodatni padec namesto, da bi država nadomestila omenjeni upad porabe in naložb privatnega sektorja. Prav tako je v takšnih razmerah tudi nesmiselno zniževati davčne obremenitve, ker ravno z višjimi prilivi lahko država v dobrih časih naredi nekaj rezerve, za podjetja pa ob boljših rezultatih te obremenitve niso tako boleče.
Poglejmo to gospodarsko rast še z enega, zopet manj običajnega vidika. BDP namreč lahko spremljamo tudi po dohodkovni metodi, torej kako je bila ta povečana dodana vrednost razdeljena. Tudi ti podatki potrjujejo tezo, da je strah pred prevelikim trošenjem in “zapravljanjem” ustvarjenega nekoliko pretiran. Od 600 milijonov evrov nominalno večjega bruto domačega proizvoda v letošnjem prvem kvartali, so zaposleni za svoje delo dobili le dobro tretjino (230 milijonov evrov). Delitev gre torej močno v korist kapitala, kar je sicer dolgoročno spodbudno za nadaljnji razvoj in nova delovna mesta – vseeno pa to pomeni tudi krepitev premoženja v rokah ožjega kroga ljudi.
In mogoče še tretji podatek, ki prav tako ne kaže kakega pretiranega trošenja prebivalstva, posebno ne takšnega, ki bi temeljil na zadolževanju ali začasnih prihodkih. Na naslednjem grafikonu je namreč prikazan nominalno gibanje depozitov in trošenja prebivalstva za zadnja leta. Če se najprej ustavimo na obeh modrih črtah za leto 2016. Polna črta prikazuje kako so se po mesecih v posameznem letu povečevali depoziti prebivalstva v domačih bankah in ti so lani porasli za preko milijardo evrov. Prekinjena modra črta pa kaže koliko je prebivalstvo vzporedno namenjalo za dodatno potrošnjo glede na leto 2015 in tega je bilo le dobrih 400 milijonov evrov. Sicer lepa varčevalna naravnanost prebivalstva, pomeni pač tudi manj potrošnje, manj proizvodnje in prodaje ter tudi manj novih delovnih mest. In to se je odražalo tudi v šibkejši lanski rasti BDP (2,6 %), kateri je domača potrošnja le malo prispevala. Podobno je bilo tudi leta 2014 in 2015, ko je prebivalstvo svoje večje zaslužke usmerjalo predvsem v bančne depozite in ne v potrošnjo.

Letošnje leto je rast domače potrošnje precej večja, a vzporedno vidimo, da še vedno naraščajo tudi depoziti prebivalstva (polna rdeča črta). Del povečane potrošnje izhaja tudi iz povečanega zadolževanja, a daleč od kake problematike. Posojila prebivalstva se zadnje mesece res povečujejo, a skupni znesek je na primer nižji kot v letu 2011, depozitov pa nekaj milijard evrov več.
Izvoz torej ostaja generator gospodarske rasti, k njej pa končno prispeva svoj del tudi domača potrošnja. Ta temelji na realnih dohodkih in nobene potrebe ni, da bi jo kakorkoli omejevali. Preje obratno – ob ugodnih gospodarskih rezultatih bi bilo verjetno primerno, da se večji delež ustvarjene dodane vrednosti namenja prebivalstvu za njihov prispevek k ugodnim gospodarskih rezultatom. Tako v obliki plač ter tudi pokojnin. Obojne so letos porasle za 1,7 %. Seveda ugodni rezultati niso nekaj danega in stalnega in potrebna je previdnost – a vsi navedeni podatki kažejo upravičenost, da pri delitvi rezultatov v večji meri sodeluje tudi celotno prebivalstvo. Tudi zato, ker bo to samo še dodatno pospešilo gospodarski razvoj in blaginjo.

Leave a Reply