Feed on
Posts
Comments

NLB – kaj sedaj?

Prejšnji teden je vlada ustavila prodajo Nove Ljubljanske banke, ker se ni strinjala s prodajo po minimalni ceni, katera je bila določena v višini 1,1 milijarde evrov za celotno banko. Takšna odločitev vlade je seveda sprožila veliko negativnih odmevov. Tako akademska kot strokovna javnost ter tudi mediji so izpostavili predvsem nekredibilnost države, ki zadnji trenutek odstopi od namere za prodajo. Ob tem se najpogosteje sliši očitek, da so v ozadju interesi za nadaljevanje političnega vpliva na poslovanje banke ter koriščenje ugodnosti, ki naj bi jih omogočalo domačijsko lastništvo. Pri vseh takšnih komentarjih je zanimivo, da se praktično nihče ne dotakne prodajne cene. Kot da bi bilo to v celotnem prodajnem procesu pravzaprav nepomembno. Ni torej pomembno ali za banko dobimo eno ali dve milijardi, ključno vprašanje je samo – ali bomo izpolnili dane obveze Evropski komisiji ali ne? Ter, ali bomo prepustili banko v upravljanje tujcem, ki menda to znajo bolje in s tem zaustavili napajanje domačih prisklednikov na državnih jaslih?

Tudi sam sem do dogajanja v zvezi s prodajo in z odločitvami vlade kritičen, vendar bolj iz drugih razlogov.

Kot prvo je nesprejemljivo, da smo prodajo banke ustavili dobesedno zadnji dan zaradi razlogov, ki smo jih oziroma bi jih odgovorni morali vedeti že pred letom dni. Torej takrat, ko sta se vlada in SDH odločila za začetek postopka prodaje. Po terminskem planu je bilo namreč predvideno, da se postopek zbiranja interesa za nakup opravi v prvi polovici junija, sredi junija pa naj bi delnice že pričele kotirati na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev. Kot vemo, je bila potem končna odločitev o ustavitvi procesa prodaje sprejeta šele 8. junija.

Že bežen pogled na cene, ki jih na tujih borzah dosegajo bančne delnice so bile namreč ves čas jasen znak, da bomo za banko težko iztržili kaj veliko več kot milijardo evrov. Večina evropskih bank se danes prodaja nekje na nivoju od polovice do 70 ali 80 odstotkov knjižne vrednosti in logično bi bilo sklepanje, da najbrž tudi za NLB ne moremo dobiti pomembno večjega zneska. Do podobnih informacij so verjetno prišli tudi predstavniki NLB in prodajalcev na predstavitvah banke finančnim vlagateljem v zadnjih mesecih. Če je danes prevladala ocena, da je dosegljiva prodajna cena banke prenizka, bi to lahko ugotovili že pred letom dni in postopka prodaje sploh ne začeli. S tem bi se med drugim izognili dodatnim stroškom ter še večji neresnosti same prodaje. Predvsem pa bi imeli več časa za pogajanja z Evropsko komisijo glede podpisanih obvez za prodajo.

Enako velja tudi za tveganja, ki izhajajo iz deviznih vlog hrvaških varčevalcev. Tudi to so vsi akterji prodaje vedeli pred letom dni. Že takrat bi lahko ocenili vpliv na prodajno ceno ter ta problem razrešili pred začetkom postopka. Potencialni kupci bodo ob prevzemu tega tveganja v vsakem primeru želeli znižati vrednost banke za precej več, kot pa je potencialni strošek teh tožb za državo. Zato bi kot pameten gospodar morala vlada v primeru prodaje to poroštvo izdati – a zopet velja, da bi to morali narediti pred letom dni, pred začetkom postopka prodaje.

Tako pa smo angažirali cele štabe ljudi, mednarodne svetovalce za velike denarje, da smo se na koncu odločili o ustavitvi zaradi razlogov, znanih že prvi dan. Verjamem, da so bili svetovalci zelo razočarani, vendar bolj zato, ker so izgubili nagrade ob prodaji in ne zaradi potencialne škode (ali dobička) Slovenije.

Seveda pa je osnovno vprašanje pri odločitvi glede prodaje v tem, ali je pričakovana cena ustrezna. Tu se sicer strinjam s kritiki zaustavitve prodaje, da ni nobene garancije, da bo cena čez leto ali tri višja. Prav tako je upravičena kritika povezovanja iztržka z vložkom v banko. Kot je razumeti vladne govorce bi namreč prodajo podprli, če bi zanjo dobili vložen denar, vsaj tisto milijardo in pol za kolikor smo banko dokapitalizirali leta 2013.

V danes sicer precej sporni sanaciji bank je bilo najprej ugotovljenih 600 milijonov evrov kapitalskega primanjkljaja. Tega so z odpisom 250 milijonov deloma pokrili lastniki podrejenih obveznic, preostalih 350 milijonov evrov pa je pokrila država. Nato pa država vplačala dodatnih 1,2 milijarde kapitala za zadostno kapitalsko ustreznost banke. Ta kapital je z dobrim poslovanjem zadnja leta narastel na skoraj 1,6 milijarde. Pri ocenjevanju ustreznosti cene lahko izhajamo iz tržnih razmer in po njih na žalost več kot omenjenih 1,2 milijarde ali nekoliko več pač ne moremo pričakovati. Drug vidik pa so donosi banke in NLB je glede na rezultate zadnjih let sposobna ustvarjati tudi 200 milijonov letnega donosa oz. presežka. Takšne rezultate je dosegala pravzaprav vsa zadnja leta, le da je večino porabila za odpise slabih posojil. Danes so razmere pomembno drugačne. NLB ima na vsega samo še 4 milijarde evrov posojil gospodarstvu, oblikovanih skoraj milijardo rezervacij. Posebno glede na izboljšane gospodarske razmere, lahko to prej razumemo kot neko dodatno rezervo banke in ne potencialno tveganje.

Zaradi tega lahko v naslednjih letih preje pričakujemo kakšne sprostitve rezervacij in izboljševanje rezultata kot pa dodatne stroške zaradi potrebe po novih slabitvah. To so na primer storili v letošnjem prvem kvartalu, ko je bil dobiček višji tudi zaradi 22 milijonov evrov odprave slabitev. Ob tekočih dobičkih pa ni odveč izpostaviti, da banka dodatno izkazuje tudi okoli 300 milijonov več kapitala kot bi bilo potrebno po najbolj strogih kriterijih regulatorjev. Vse to kaže, da banka letno lahko prinaša lastniku vsaj 200 milijonov evrov in prodajati takšno naložbo za dobro milijardo preprosto ni smiselno. In to ne glede na dejstvo, da je tržna cena banke danes pač takšna kot in da je mogoče za kaj več nikoli ne bomo uspeli prodati. V takšnih razmerah je bolje naložbo zadržati v svojih rokah in letno izkoristiti vsaj omenjenih 200 milijonov evrov donosa. S precejšnjo verjetnostjo bi v petih letih tako iz banke dobili celotno današnjo kupnino, država pa bi bila še vedno lastnik banke in se odločala ali jo proda ali ne.

Če bi bili na primer lastniki stanovanja, ki nam letno prinaša 20 tisoč evrov najemnine, potem ga verjetno ne bi šli prodajati za 100 tisoč, posebno če tega denarja nujno ne potrebujemo. In država ga ne. Razumem sicer skrb ljudi, kako državne institucije omogočajo politiki razne posege ter koristi. Prav tako tudi drži, da nimamo dobrih izkušenj z upravljanjem državnega premoženja. Vseeno pa menim, da zaradi teh zadržkov ne bi smeli prodajati svojega premoženja pod ceno in še manj pod nekim diktatom, samo zaradi zadovoljitve interesov zunanjih institucij, ki jim vsekakor ni v prioriteti premoženje Slovenije. Verjamem pa tudi, da imamo sposobne kadre, ki znajo suvereno upravljati zaupano premoženje.

Po odločitvi o ustavitvi nam ostajajo sprejete obveze do Evropske komisije o nujnosti prodaje banke do konca letošnjega leta. V zaostrenih razmerah leta 2013 verjetno drugega izhoda nismo imeli in smo takšne obveze morali sprejeti. Vendar pa nas to ne pomeni, da pa jih ne bi mogli spremeniti. Takšne obveze izhajajo iz odobritve “nedovoljene državne pomoči”, ki naj bi bankam v sanaciji omogočile prednostni položaj na trgu. Glede na to, da država s sanacijo ni reševala nobenega lastnika, da je skrbela samo za ohranitev svoje lastnine, bi o tej pomoči pravzaprav težko govorili. Posebej še glede na dejstvo, da smo banko sanirali v celoti s svojimi sredstvi brez kakršnekoli pomoči tujih finančnih institucij. Zaradi tega menim, da bi se morali dogovoriti za umik zahteve za prodajo ter tudi umik omejitev pri poslovanju banke, ki dodatno zmanjšuje ceno in položaj NLB. Glede na razmere bi morali banki dopustiti konkurenčno nastopanje na trgu, saj zaradi državnega lastništva in še manj zaradi vplačila kapitala s strani države ni v nič boljšem položaju kot tuje banke z močnimi lastniki.

Seveda je takšno stališče lahko napisati ali ga izreči, precej bolj zahtevna pa je naloga pogajalcev v Bruslju. A glede na vzorne rezultate naše države res ne vidim razloga, da nam Evropska komisija ne bi prisluhnila. Zakaj bi bilo to dovoljeno samo velikim? Je res potrebno, da nas samo trepljajo, kako smo “pridni”? Popolnoma nekorektna je v takšnih razmerah tudi pravica Komisije, da razprodaja premoženje NLB v drugih državah, kar pomeni samo slabitev NLB in zmanjševanje našega premoženja. Le zaradi česa bi zaslužili takšno kazen?

Upam, da bo našim pogajalcem uspelo dogovoriti omenjena pričakovanja. Seveda pa se mora v to vključiti najbolj odgovorna oseba v državi in na tem vztrajati, tudi za ceno da kak dogovor kršimo oz. ga nerealiziramo. Če se bomo dogovorili samo za kako leto ali dve zamika prodaje, pri čemer bi banki še naprej ostale vse omejitve pri tekočem poslovanju, potem nismo naredili nič. Oziroma, naredili smo si samo škodo in če ne pričakujemo ali si ne znamo tega izpogajati, potem bi bilo res bolje da banko prodamo danes.

4 Responses to “NLB – kaj sedaj?”

  1. Marko says:

    Ali mislite, da ima pri odločbi (in pogajanju, ki bo sledilo) EK glede nedovoljene državne pomoči kakšno vlogo okoliščina, da je tržni delež države Slovenije kot lastnice na bančnem trgu ogromen? Ali imajo še kje drugje banke v 100% državni lasti tako visok delež kot pri nas NLB in združena Abanka Celje?

  2. haapy yack says:

    hoj
    Ja res kaj sedaj? Libija, Sirija in sedaj S. Koreja še edina država, ki je odbila centralizacijo banke po Rothschildovih zahtevah. ,,Globalistična kabala” mednarodni bančni sindikat z Rothschildi na čelu in njegovimi načrti za eno svetovno vlado.
    Libija in Sirija sta odbili Jacoba Rothschilda in kaj sta doživele smo lepo videli. S. Koreja je še edina, ki se temu upira. In mislite, da bo Slovenija nudila kak odpor načrtom Rothschildov?
    redizkaosapres
    boditevcvetju

  3. haapy yack says:

    hoj
    https://translate.google.com/#en/sl/Onald Bernard%2C the elite Dutch banker who exposed Illuminati’s financial industry in a series of TV interviews%
    boditevcvetju

Leave a Reply