Feed on
Posts
Comments

Državno lastništvo podjetij je verjetno ena najbolj obravnavanih tem pri nas že kar dolgo časa. Pri tem se običajno srečujemo z diametralno nasprotnimi stališči zagovornikov in nasprotnikov vloge države v lastništvu gospodarskih družb. Nasprotniki v državnem lastništvu vidijo predvsem slabo upravljanje in učinkovitost teh družb ter seveda klientelizem in korupcijo povezano z vpletanjem politike v podjetja. Nasprotniki umika države iz gospodarstva (in posledične prodaje tujcem, ki so danes edini potencialni kupci) pa opozarjajo predvsem na dejstvo, da bomo s prodajo postali kolonija in da tuji lastniki zasledujejo predvsem lastne interese. Sam sicer nisem ravno nasprotnik vstopanja tujcev v slovensko gospodarstvo, a pospešene prodaje, ki smo ji priča zadnja leta, vseeno ne zagovarjam. Predvsem pa poskušam razumeti tudi argumente, ki jih predstavljajo zagovorniki umika države iz lastništva podjetij. Zato v nadaljevanju nekaj plusov in minusov tega procesa umika države iz gospodarstva.

Pred samim navajanjem različnih argumentov, pa najprej nekaj podatkov o lastniški strukturi gospodarstva danes. Strukturo seveda lahko spremljamo po različnih kriterijih, po številu podjetij, zaposlenih, dodani vrednosti, oceni vrednosti podjetij, dobičku in podobno. Verjetno je dodana vrednost še najboljši pokazatelj pomena posamezne skupine podjetij in po tem kriteriju so lani državna podjetja predstavljala okoli 15 % celotnega gospodarstva, podjetja v tuji lasti 30 %, ostala pa so bila v privatni, domači lasti. Za primerjavo lastniških sprememb zadnjih petnajst let naj navedem, da so leta 2002 po tem kriteriju tuja podjetja prispevala 12 % k celotnim rezultatom gospodarstva, torej dva in pol krat manj.

Ob tej strukturi za celotno gospodarstvo, pa je zanimiva podrobnejša struktura po panogah kar kaže spodnja tabela. V predelovalnih dejavnostih (industriji) in trgovini tuja podjetja prispevajo že 40 % dodane vrednosti, precej manj pa so prisotna v drugih dveh skupinah gospodarstva kot so razdeljene v tabeli. Država ima pomembnejše lastniške deleže predvsem v infrastrukturi dejavnosti in transportu, drugje pa le nekaj odstotkov. Ta trenutna razmerja je seveda potrebno imeti pred očmi ob diskusiji o državnih in tujih podjetjih, pri čemer je trend seveda v povečevanju deleža tujih lastnikov, saj nekega pomembnejšega domačega kapitala ni na voljo.

Kot prvi vidik državne lastnine bi izpostavil najbolj preprost finančni vidik. Kot eden izmed ciljev pri podjetjih v državni lasti si med drugim postavljamo tudi ustrezno donosnost. Pričakovanja so celo 8 % na kapital in lani, v ugodnih gospodarskih razmerah smo dosegli že 6 %. Na drugi strani pa vemo, da se danes država lahko zadolžuje po le 2-odstotni obrestni meri. Čeprav seveda ni naloga države, da se ukvarja z naložbami v podjetja in njihovim upravljanjem je gledano dolgoročno donos njenih naložb vseeno praviloma višji kot pa stroški financiranja. Dosedanje izkušnje tega sicer ravno ne podpirajo, saj poznamo izgube v bančnem sektorju pa tudi v drugih družbah. A ko gledamo danes 10-odstotno donosnost NLB ali podobne donose npr. v energetskem sektorju ekonomsko ni smiselno teh naložb prodajati ter s tem odplačati dolg za katerega plačujemo le 2 odstotka obresti na leto. S tega vidika hitenje torej vsekakor ni na mestu.

Najbolj prisoten očitek državnemu lastništvu je slabo upravljanje podjetij, vpletanju politike v kadrovanje ter korupcija oz. izkoriščanje podjetij za interese raznih lobističnih skupin povezanih s politiko. Kritike so nedvomno upravičene in glede tega ni dilem tako med nasprotniki kot zagovorniki državne lastnine. Prvi ravno zaradi tega zagovarjajo čimprejšnjo prodajo podjetij v državni lasti, ker pač ne verjamejo v pripravljenost in sposobnost za drugačen način upravljanja, v čemer vidi rešitev druga skupina.

Zato se moramo vprašati predvsem ali je za razrešitev tega problema prodaja edina rešitev. Ali pa je možno problem upravljanja rešiti tudi z angažiranjem tujih ali celo domačih strokovnjakov, neodvisnih od parcialnih interesov vladajoče politike? Imeli smo in imamo kar nekaj primerov postavljanja tujcev na ključne položaje največjih upravljavcev državnega premoženja (DUTB, SDH, KAD), a najboljših izkušenj tudi s tem ni bilo. Nedavno sem bral intervju z enim od upravljavcev, ki jim je svoje premoženje zaupala romunska država. Seveda so po njegovih besedah izboljšali upravljanje, umaknili koruptivne politike ter povečali donosnost državnih družb. A taisti upravljavec je poznan tudi po tem, kako so sodelovali pri odkupu Heliosa in ga še enkrat dražje že po dobrem letu dni prodali naprej. Kakor se pri državnem lastništvu soočamo s primeri korupcije, nedvomno tudi tuji upravljavci in skladi niso imuni za lastne zaslužke in njim pogosto podredijo poslovne odločitve. Očitki zagovornikom zadržanja državnega lastništva, da s tem želijo samo zadržati privilegije, stojijo nasproti očitki zagovornikom prodaje, da v prodajnih procesih vidijo priložnosti za provizije.

Zaradi navedenega bi vseeno lahko zapisali, da hitenje s prodajo ni najbolj nujno, niti načrtno postavljanje samo tujih upravljavcev. Vsekakor pa je smiselno vzpostaviti večji in širši nadzor nad upravljanjem državnega premoženja, čemur danes politika (pričakovano) ni najbolj naklonjena. Menim, da imamo tudi v Sloveniji precejšen nabor strokovnih in neodvisnih kadrov, ki bi jih lahko povabili k sodelovanju pri upravljanju in nadziranju naložb ter tudi predolgih prstov politike. Če se res toliko krade, najbrž ni potrebe da zato “odsekamo roko” (beri prodamo), temveč so tudi drugi načini preprečevanja slabe prakse.

Eden izmed pogosto izpostavljenih razlogov v prid prodaji in umiku države iz upravljanja podjetij, je tudi bistveno manjši delež državne lastnine v drugih državah, tako razvitejših kot državah nekdanjega vzhodnega bloka. Vzhodne države so res večino svojih pomembnejših podjetij dokaj hitro prodale tujim lastnikom, ki so pogosto prinesli hitrejši in učinkovitejši razvoj ter s tem pozitivno prispevali k gospodarski rasti, zaposlenosti ter tudi blaginji prebivalstva. Zato je tam delež državnega lastništva bistveno nižji, gospodarstvo (večje družbe) pa je pretežno v tujih rokah razen tudi ne nepomembnega dela, ki pa je ostal v rokah ožjega kroga domačih podjetnikov. V vseh teh državah imajo kar nekaj ljudi (pravih tajkunov), ki so po nekoliko sporni poti prišli do pomembnih premoženj in ki se pogosto pojavljajo kot kupci podjetij tudi v Sloveniji.

Še manj državne lastnine je v razvitejših državah, posebno anglosaških. V Nemčiji ali npr. v Italiji jo je vseeno nekaj več, a bolj prikrito, preko deželnih vlad in lokalnih skupnosti ter raznih skladov z razpršenim in pogosto težje določljivim lastništvom (spomnim se zadreg, ko je v Slovenijo vstopila kot kupec Koprske banka torinska banka San Paolo IMI in ko se je ugotavljalo, kdo je pravzaprav njen lastnik). V Sloveniji menim, da omenjenih 15 % niti ni več tako velik delež, posebno ker gre v veliki meri za lastništvo v infrastrukturi in prometu (DARS). Tisto, kar nas razlikuje od strukture lastništva razvitejših držav je precej nižji delež domačega privatnega lastništva. O tem od tujih svetovalcev in institucij (npr. OECD) ne boste nič brali. Ničkolikokrat bodo izpostavili, da je država preveč prisotna v lastništvu, nikoli pa, da je delež domačega privatnega lastništva bistveno nižji kot v Avstriji, Nemčiji ali Italiji. In verjetno so to države, ki nam morajo biti cilj in so tudi realno dosegljive, seveda tudi ne naenkrat. Večina teh držav, kaj šele ZDA ali Anglija ima večino gospodarstva v domačih rokah, seveda pa privatnih, in že vedo zakaj. In tudi zakaj tako prepričujejo manj razvite države, da se morajo čim preje znebiti državnega lastništva.

V tem pogledu in denimo tudi v pričakovanju, da se bo počasi, z leti oblikoval tudi kaj več domačega kapitala, je mogoče smiselno to umikanje države iz lastništva malo zadržati, ker trenutno drugih kupcev kot tistih iz tujine ni. Posebno v družbah, kjer tuj lastnik ne bi prinesel velike dodane vrednosti. Vzporedno pa seveda iskati učinkovitejše oblike upravljanja.

Je pa značilno, da se pri teh razpravah fokusiramo predvsem na neposredno državno lastništvo, nekako mimo spremljanja javnosti pa gre lastništvo družb, kjer je država posredni lastnik. Mislim na lastniške deleže, ki jih imajo družbe v državni lasti, predvsem banke. Le-te so v zadnjih letih prodale bistveno večji obseg podjetij kot sama država. Katerakoli prodaja s strani države je bila vedno predmet diskusij, medtem ko so prodaje bank potekale bistveno dlje od oči javnosti.

V tem segmentu je bil zadnja leta izpeljan daleč največji del privatizacije slovenskega gospodarstva in to brez posebnega nadzora. Banke (vključno z DUTB) so bile pod pritiskom, da niso pravi lastniki in da morajo nujno zmanjšati obseg slabih naložb. Pomislimo samo kolikokrat smo slišali, da imajo naše banke daleč največji delež slabih kreditov, čeprav so imele zanje oblikovane zadostne rezervacije in jim niso bremenile bilanc. Vse to je bil pritisk, da se nedenarnega portfelja čim prej znebijo in posledica so bile prodaje podjetij enega za drugim. In to kljub temu, da je bil donos v teh družbah bistveno višji kot pa so potem lahko plasiralo dobljeno kupnino (naložba in krediti v Pivovarno Laško jim je prinašala vsaj 7 % letno, dobljenih skupaj 400 milijonov evrov pa jim danes leži neobrestovan nekje v Frankfurtu). Ta proces privatizacije je bil dejansko še precej obsežnejši kot prodaja državne lastnike in na žalost je ta del že v precejšnji meri zaključen.

Državno lastništvo ima nedvomno precej slabosti in omejitev, tako zaradi pogosto večje rigidnosti uprav, premajhnega nadzora ter izkoriščanja družb za parcialne potrebe politike. Vseeno pa rešitev teh slabosti ni samo v prodaji državne lastnine tujcem temveč bi se morali več angažirati pri spremembah upravljanja in nadzora teh družb. Izkušnje razvitejših držav, ki ohranjajo pretežni del gospodarstva v domačih rokah potrjujejo, da je mogoče to za suverenost in dolgoročni razvoj države to bolj ustrezno. Zaradi tega menim, da s prodajo preostanka premoženja ni treba preveč hiteti.

Leave a Reply