O izgubljenem desetletju

V času pričakovanja novega leta ter obračunov za nazaj, beremo veliko pregledov ekonomskega razvoja Slovenije. Ena izmed stalnic je vsekakor ocena o izgubljenem desetletju ter o tem, da smo glede na druge države danes približno tam, kjer smo bili že v letu pred krizo. Vsekakor ni nobenega dvoma, da smo v tem času zaradi precej napačnih odločitev marsikaj zamudili ter tudi, da še vedno zaostajamo za povprečjem Evropske Unije. Vseeno pa je potrebno tako dosežke kot zaostanke korektno ovrednotiti, predvsem zaradi boljših odločitev v prihodnosti. Zato v nadaljevanju dva poudarka o naši rasti ter standardu prebivalstva. Pri tem sicer nekoliko ponavljam določene navedbe, ki sem jih že izpostavljal, a tako kot se ponavljajo napačne ocene, ni odveč predstavljati tudi alternativni pogled.

Na spodnjem grafikonu je tako prikaz gibanja bruto domačega produkta Slovenije za zadnjih petnajst let. Podatki so preračunani na cene zadnjega leta. Gre za letne podatke v milijardah evrov, pri čemer pa so prikazani za vsak kvartal, torej kot vsakokratni seštevek zadnjih štirih kvartalov, s čimer dobimo bolj tekoče ter natančnejše gibanje.

Temno modra črta prikazuje uradne podatke o gibanju BDP v cenah leta 2017. Dejansko smo ob letošnjem polletju prvič ponovno dosegli 42 milijard evrov bruto domačega produkta, enako kot smo jih izračunali tudi leta 2008 (natančneje v obdobju IV. kvartal 2007 – III. kvartal 2008, ko je bil dosežen najvišji rezultat). To je tudi razumljiv razlog za ocene, da smo “izgubili” teh zadnjih deset let in da danes pravzaprav nadaljujemo tam, kjer smo bili že davnega leta 2008.

Vseeno pa ima visoka rast BDP v obdobju 2006 – 2008 pomembno omejitev. To je bil namreč čas, ko je velik del rasti temeljil na intenzivnem investiranju v pretežni meri na osnovi zadolžitve v tujini. Do leta 2009 je Slovenija (vsi rezidenti Slovenije, od države, bank, podjetij in posameznikov) v tujini najela skoraj 20 milijard evrov posojil. Če smo imeli še v letu 2002 izravnano devizno pozicijo s tujino (enak obseg obveznosti kot naložb v tujini), smo v vsega nekaj letih povečali obseg obveznosti za omenjenih 20 milijard. To je omogočalo ogromne investicije (največ v gradbene objekte), velike zaslužke in visoko rast BDP.

Takšno zadolževanje se seveda ne bi moglo nadaljevati tudi, če ne bi ob tem prišlo še do svetovne finančne in gospodarske krize. V vsakem primeru bi hitro prišel čas obračuna, ko bi prilivi usahnili, posojila pa bi morali vračati. Predvsem pa bi izostale investicije, ki so generirale to visoko rast. S svetlo modro črto je prikazano gibanje investicijskih naložb (samo v nominalnem znesku, da se vidi njihov vpliv). Iz gibanja se lepo vidi, za koliko milijard evrov se je povečal BDP iz teh naložb ter tudi koliko milijard je bil zaradi izpada investicij potem BDP nižji. Še danes je obseg naložb v objekte (stanovanja in druge zgradbe) letno okoli 4 milijarde nižji kot je bil leta 2008 (vse seveda po stalnih cenah).

Zaradi teh izjemnih učinkov (ter povečanega dolga) je mogoče pravilneje pogledati gibanje BDP brez omenjenih let in to je prikazano z rdečimi kvadratki. Tu vidimo skoraj konstantno rast vse do leta 2011, ko je prišlo do drugega upada pred ponovno rastjo leta 2013. Podobno sliko kaže tudi gibanje BDP brez naložb v investicije (rumena črta), kjer je prišlo do upada v letu 2012. Ta (drugi) upad bi lahko v precejšnji meri pripisali politiki pretiranega varčevanja (ZUJF), ki je dodatno zmanjšala gospodarsko aktivnost.

Ob teh gibanjih menim, da vseeno težko tako enostavno zaključimo, kako nam je “ušlo” celo desetletje v našem razvoju. Aktualni rezultati so namreč bistveno drugačni kot pa smo jih dosegli v letu 2008. Slednji so namreč pod črto pokazali tudi ceno teh dosežkov in sicer 20 milijard evrov dodatnih dolgov. Današnjih 42 milijard evrov BDP pa je doseženih ob vračilu skoraj 10 milijard evrov (!). V tem času so se namreč za toliko zmanjšale neto posojilne obveznosti do tujine (mišljena je sprememba neto pozicije Slovenije do tujine brez tujih neposrednih naložb v slovenska podjetja od leta 2013). Vse to ob dodatno plačanih 5 milijard evrov obresti tujim posojilodajalcem ter 3 milijarde izplačanih dividend.

Ni dvoma, da bi bili z drugačno (optimalnejšo) ekonomsko politiko lahko trenutno na višji stopnji razvoja merjeno z obsegom BDP. To nam potrjujejo izkušnje ter dosežki drugih držav (zahodnih in vzhodnih), čeprav so imeli tudi tam veliko odklonov. Prav tako pa tudi neposredna primerjava BDP ne odraža vseh vidikov blagostanja prebivalstva posameznih držav.

V mislih imam oceno, da povprečni BDP na prebivalca še vedno za okoli 20 odstotkov zaostaja za povprečjem Evropske Unije. To običajno merimo z BDP preračunanim v kupno moč posamezne države, da izločimo vplive različnih cen. Seveda pa je bruto domači proizvod precej široka kategorija, saj zajema zaslužke kapitala, amortizacijo, davke ter še nekatere druge postavke in le okoli polovico celotnega zneska BDP predstavljajo prejemki prebivalstva za vloženo delo. To velja za Slovenijo ter tudi večino razvitejših države Evropske Unije, medtem ko v novih (vzhodnih) članicah EU delu (ljudem) pripada le 40 % ustvarjene dodane vrednosti. BDP na prebivalca Češke je po kupni moči res enak slovenskemu, a delež, ki ga dobijo prebivalci za svoje delo je okoli petino nižji in za ljudi so pač ti dohodki bolj pomembni kot dobički tujih korporacij.

Dodatno pa na te številka močno vpliva še distribucija dohodkov. Vemo, da je delež, ki ga dobiva zgornjih deset ali dvajset odstotkov prebivalstva v Sloveniji med najnižjimi. Če desetina odraslih v Sloveniji prejme okoli četrtino vseh dohodkov, je ta delež v razvitejših državah tudi 40 %, marsikje še več. Ti podatki o prejemkih zgornjega enega ali desetih odstotkov se tudi običajno izpostavljajo, redkeje pa govorimo o dohodkih preostale večine prebivalstva. Če torej odštejemo dohodke desetine najbolje plačanih ter izračunamo povprečje preostalih 90 %, lahko ugotovimo, da smo v tem segmentu že na povprečju EU. Da so povprečni dohodki spodnje 90-odstotne večine prebivalstva v Sloveniji približno enaki, kot je povprečje dohodkov te večine prebivalcev Evropske Unije.

Seveda temu lahko hitro ugovarjamo, da gre samo za povprečje – a če govorimo o povprečnem zaostanku za EU, potem je verjetno ustreznejša primerjava brez desetine najbolje plačanih ljudi. Ti v večini držav s svojimi izjemnimi prejemki dvigajo skupno povprečje, a za večino so bolj pomembni njihovi prihodki.

Natančnejši vpogled v podatke torej pokaže, da smo z večino prebivalstva pravzaprav že dosegli evropsko povprečje in da omenjena ocena o 20-odstotnem zaostajanju v celoti ne odraža dejanskih razmer. Seveda pa tudi tu velja, da bi optimalnejši razvoj omogočil višje dohodke in da morajo biti naši cilji višji.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *