Feed on
Posts
Comments

Predlog povečanja minimalne plače za 4,7 odstotka je te dni seveda sprožil pričakovane reakcije. Pri tem mogoče še najbolj presenečajo izjave, ki jih slišimo s strani članov vlade, ki nakazujejo, da predlog še ni usklajen. Če se pravilno spomnim, se je že pred meseci poskušalo s socialnimi partnerji doseči dogovor o višini letošnjega povečanja minimalne plače. Ker do tega ni prišlo, je ministrica za delo prišla s svojim predlogom, s katerim bo poskušala prepričati socialne partnerje ter predvsem druge člane vlade, da ta predlog sprejmejo in potrdijo.

Preseneča torej pristop, da je ministrica Kopač Mrakova posredovala predlog v javnost pred uskladitvijo na vladi. Vsaj tako lahko sklepamo iz informacije, da se bo na to temo s predsednikom vlade šele sestala, zadržke do predloga pa je izpostavila tudi ministrica za finance. Po njeni izjavi ji bo morala Mrakova to povišanje argumentirati (utemeljiti), predsednik vlade pa se do sestanka do predloga ne opredeljuje (izjave vsaj nismo zasledili).

Reakcije ostalih pa so seveda pričakovane. Minister Erjavec predlog razumljivo podpira, saj politično ne bi bilo sprejemljivo nasprotovati dvigu prejemkov za 25 evrov mesečno tistim, ki zaslužijo najmanj. Sindikalna stran izpostavlja razočaranje, ker je pričakovala več in ker seveda upravičeno meni, da tako nizki prejemki ne zagotavljajo dostojnega preživetja. Delodajalska stran pa na drugi strani opozarja na konkurenčnost slovenskega gospodarstva, ki naj bi jo povečevanje stroškov dela ogrožalo.

Dvig minimalne plače za 4,7 odstotka oz. za 38 evrov na 843 evrov bruto mesečno najbrž ni ukrep, ki bi pomembneje obremenil slovensko gospodarstvo glede na rezultate, ki jih dosega. Vse večje pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih ima verjetno največji vpliv, da so pričele plače v zadnjem času rasti nekoliko hitreje. Zadnja oktobrska plača je bila že 3,4 % višja kot oktobra leto poprej, v privatnem sektorju celo 4 %. Ti pritiski se bodo še nadaljevali zaradi česar je tudi predlagani dvig najnižje plače lažje razumeti. Tudi sama višina neto mesečnega prejemka (638 evrov), je znesek, ki prejemnikom še vedno ne omogoča dostojnega preživetja, kar dodatno opravičuje predlagan dvig.

Tisto zaradi česar je mogoče več zadržkov do prehitrega dvigovanja spodnje plače, je koncentracija najnižjih prejemkov. Ob nekaj višjem dvigu spodnje plače seveda ni možno z enakim odstotkom dvigniti vse plače, kar poveča število ljudi, ki prejemajo plače blizu zakonsko najnižjega zneska. Ni toliko problem v višjem plačilu 25 ali 30 tisoč zaposlenih z minimalno plačo, temveč bolj v 50 in več tisoč zaposlenih, ki prejemajo skoraj enako plačo blizu minimalne. Hitrejše dvigovanje minimalne plače povzroča predvsem vse večjo uravnilovko med najnižje plačanimi zaposlenimi. To je mogoče tisto, kar je slabša stran pospešenega zviševanja minimalne plače, čeprav pa je seveda tudi pritisk na delodajalce k iskanju poslov, ki prinašajo več zaslužkov in k dvigovanju produktivnosti. Glede na pričakovano pomanjkanje delovne sile v Sloveniji (do naslednje krize) so to vsekakor trendi, ki jim moramo slediti in postopno opuščati dejavnosti, ki ne zagotavljajo vsaj teh minimalnih pogojev za zaslužke.

V tem kontekstu je predlog torej smiseln in glede na tekoča gibanja plač, niti ne pretiran. Vseeno pa bi lahko predlog oblikovali tudi drugače, predvsem z manj slabe volje in neusklajenosti. V priloženi tabeli je prikaz izračuna neto plače glede na minimalno plačo določeno v bruto znesku. Lani je bila tako minimalna plača 805 evrov bruto mesečno, kar je pomenilo 614 evrov neto, po novem predlogu pa naj bi bil neto 638 evrov. V tabeli je dodan še podatek o skupnih stroških za delodajalca, ki se s predlogom dvignejo za 44 evrov mesečno.

Lahko pa bi na primer poiskali nek kompromis, ki bi nekoliko manj obremenil delodajalce ter vseeno zagotovil višji dvig minimalnega prejemka. Z malenkostnim dvigom splošne olajšave za prejemnike najnižjih plač bi lahko ob takšnih popravkih to dosegli. V prvem alternativnem predlogu minimalne plače (tretja kolona v tabeli) bi z dvigom olajšave na 600 evrov dosegli enak neto prejemek kot po predlogu vlade, le da ob samo 3 % dvigu minimalne bruto plače. Takšen predlog bi bili za obe strani sprejemljivejši, proračun pa ne bi bil na izgubi.

Drugi alternativni predlog predvideva enak dvig bruto minimalne plače, kot ga predvideva vlada. Ob nekaj višji splošni olajšavi (600 evrov) pa bi to pomenilo povečanje neto plače za dodatnih 10 evrov več (skupaj za 34 evrov) oz. 5,5 % več kot je današnja minimalna neto plača. Torej še nekoliko ugodneje za zaposlene, pri čemer pa delodajalci ne bi bili nič bolj obremenjeni kot v primeru vladnega predloga.

Seveda takšni popravki pri olajšavah takoj odprejo druge dileme. V neki točki povišanje plače samo za en evro, pomeni preskok v nižji razred olajšave in s tem kar 25 evrov nižjo neto plačo. A to je težava s katero se srečujemo že danes in ki bi jo z drugačnim načinom zmanjševanja splošne olajšave pri obračunu dohodnine lahko odpravili. Vsekakor so tehnike izračuna, ki bi omogočile bolj zvezno prehajanje v plačne razrede z nižjo olajšavo (torej brez motečih preskokov v nižjo neto plačo ob višjem bruto znesku).

Dodatno pa je v tabeli še podatek o višini plače posameznika, ki uveljavlja olajšavo za otroka. Pri minimalni plači se s tem olajšave dodatno povečajo in presežejo prejeti dohodek, tako da posameznik dohodnine sploh ne plača (in tudi koristi od olajšave za otroke skoraj nima – za razliko od nekoga z visoko plačo, ki mu ta olajšava prinese 100 evrov mesečno). Zaposleni z minimalno plačo, ki uveljavljajo tudi olajšavo za otroke, dobivajo sicer nekaj evrov višjo plačo, vendar pa potem predlagana višja splošna olajšava učinka nima in povečanje neto plače je enko povečanju bruto plače.

Kakorkoli, takšen predlog sprememb kaže, kako bi z nekim preprostim dogovorom in spremembo lahko brez ovir in dodatnih obremenitev dosegli za vse sprejemljivo rešitev. Na žalost pa je premalo koordinacije in razmisleka tudi pri tako preprostih zadevah.

Leave a Reply