Feed on
Posts
Comments

Po mnenju večine je siva ekonomija eden večjih problemov v družbi in vse države sprejemajo ukrepe, da bi bil njen delež čim manjši. Pod sivo ekonomijo razumemo gospodarsko oz. pridobitno dejavnost od katere udeleženci ne plačujejo davkov. Za urejene države je značilno, da se plačujejo davki od vsakega opravljenega dela ter od vsake potrošnje in s temi zbranimi davki se plačuje zadovoljevanje skupnih potreb vsega prebivalstva od pokojnin, sociale, zdravstva in šolstva do policije, sodstva in parlamenta. Čeprav analize kažejo, da ponekod siva ekonomija tudi dopolnjuje legalno dejavnost in lajša socialne stiske, jo v vseh sistemih preganjajo, ker je tako moralno kot pravno nesprejemljiva.

Do tu se seveda vsi strinjamo, a problem in tudi izvor te dejavnosti se skriva v najbolj banalnem vprašanju, ki ga dobimo npr. ob popravilu počene vodovodne cevi: »želite račun ali bi raje plačali brez njega po nižji ceni?«. Vemo, kakšen je običajen odgovor in na ta način v bistvu podpiramo sivo ekonomijo. Zato v nadaljevanju nekaj pogledov na dejanski vpliv sive ekonomije na gospodarstvo in blaginjo prebivalstva. Prebiramo namreč novice, da je obseg sive ekonomije v Sloveniji tudi 10 milijard evrov in to vodi v splošno prepričanje, da nam nekdo tretji to krade oz. da bi bilo blagostanje državljanov brez tega defekta toliko višje.

Mednarodne analize kažejo, da obseg sive ekonomije znaša med 10 do tudi preko 60 % bruto družbenega produkta (BDP) posamezne države. Najmanjši delež imajo države kot ZDA ali Avstrija, najvišji pa najbolj nerazvite države Afrike ali Azije, čeprav pa se ocene različnih institucij močno razlikujejo. Na teh lestvicah se Slovenija uvršča nekje na koncu prve tretjine – kaka tretjina držav je ima sive ekonomije manj, v dveh tretjinah pa je močneje prisotna. Če primerjamo te podatke s stopnjo razvitosti države, ugotovimo močno povezavo. To preprosto pomeni, da se obseg sive ekonomije najbolj učinkovito zmanjšuje z gospodarsko rastjo. Ali drugače, še bolj stroga zakonodaja in pregon je ne bosta zmanjšala, če gospodarstvo in standard prebivalstva ne rasteta. Učinek na blaginjo prebivalstva je lahko celo obraten, če bi jo prehitro in premočno zajezili.

Katere dejavnosti sploh štejemo med sivo ekonomijo? S stališča potrošnje gre na prvem mestu vsekakor za segment malih podjetnikov in obrtnikov in izjemoma tudi družb, ki del svoje dejavnosti ne registrirajo in pridobivajo zaslužke, brez da bi od tega odtegnili davščine. Nato vsi tisti, ki se s kako gospodarsko dejavnostjo oz. izvajanjem raznih storitev ukvarjajo poleg redne službe in to lahko redno ali priložnostno. Na koncu pa lahko mednjo štejemo tudi sosedsko pomoč ali celo delo za lastne potrebe. Če pretiravamo, bi si tudi za kosilo, ki si ga skuhamo doma, morali obračunati davek in ga odvesti državi. Slednje seveda ne bo predmet obravnave, ostala dela pa vsekakor. To je torej vidik s strani potrošnje, pomemben obseg sive ekonomije pa predstavlja tudi izplačevanje neobdavčenih prihodkov.

Kot rečeno, so ocene o obsegu sive ekonomije zelo različne, odvisno od vira ter seveda od metodologije zajemanja. Za Slovenijo tako lahko zasledimo številke od 5 pa tudi do 30 % BDP, najpogostejše ocene so okoli 15 %, kar bi znašalo 6 milijard evrov. Tolikšen obseg prihodkov in izdatkov naj bi se torej izognil uradnim evidencam ter seveda tudi plačilu davščin. Potemtakem naj bi bil naš dejanski BDP, dejansko ustvarjena bruto dodana vrednost okoli 46 milijard namesto lanskih uradno izračunanih 40. Seveda bi se tudi po tem višjem znesku, med državami uvrščali še vedno na podobno mesto kot do sedaj. Primerljivo razvite države imajo tudi podobno oceno obsega sive ekonomije in zato se vrstni red ne spreminja. Edino razlike med državami bi bile manjše, saj bi se dejanski BDP (skupaj s sivo ekonomijo) v revnejših državah povečal bolj kot v razvitejših.

Na spodnjem grafikonu so tako podatki IMF (mednarodnega denarnega sklada) za 150 držav sveta. Na spodnji (abscisni) osi BDP na prebivalca preračunan v kupno moč (PPP – purchase power parity) in mednarodno primerljiv dolar (international $). Na ordinatni (navpični) osi pa so podatki o odstotku sive ekonomije glede na BDP. Iz grafikona se lepo vidi, kako se s rastjo razvitosti države obseg sive ekonomije znižuje. Zanimivo, da ima po teh podatki Slovenija ravno nekje povprečen obseg sive ekonomije glede na nivo razvitosti. Omeniti pa je potrebno, da ti podatki IMF prikazujejo relativno visoke deleže sive ekonomije, običajno lahko spremljamo nižje in realno so za Slovenijo vsekakor nižji.


Vir: IMF

V teh številkah pa se skriva ključna zmota v razumevanju učinkov sive ekonomije. Večina razume, da bi s preprečevanjem ali celo popolno odpravo neevidentirane potrošnje in dela, povečali dodano vrednost oz. blagostanje v državi. Dejansko pa gre samo za statistično zajemanje že sedaj opravljenih del ter enakovredno davčno obremenitev tudi tega segmenta delovanja v družbi. Vsekakor je usmeritev v preprečevanje sive ekonomije pravilna, saj s tem zagotavljamo enake pogoje in obravnavo vseh deležnikov na trgu. To je bolj pošteno in tudi pravično. Prav tako bi širša davčna osnova (zajemanje celotne potrošnje in dela) omogočilo znižanje davčnih stopenj in vsi ponudniki na trgu bi bili v enakopravnem položaju.

Vseeno pa to ne pomeni, da bi bilo v družbi ustvarjeno več, da bi se zaradi tega povečalo blagostanje prebivalstva. Poglejmo konkretno. Omenjena najbolj pogosta ocena o 6 milijardah evrov neevidentirane potrošnje ali zaslužkov pomeni, da vsaka družina v Sloveniji mesečno namenja kar okoli 800 evrov svojih prejemkov za “plačila na roko” ali ima tolikšne prejemke mimo uradnih evidenc. Verjetno se boste strinjali, da je ta ocena vseeno previsoka. Če ravno nimate kakih večjih obnovitvenih del na hiši ali se ne ukvarjate s kakšno storitveno dejavnostjo, je tovrstnih izdatkov in prejemkov na roko precej manj. Obseg se znižuje tako zaradi vse večjega nadzora (davčne blagajne, inšpekcije), ponovnega povečevanja zaslužkov, ko se manj išče razne obvode in tudi povečanega zavedanja o nesprejemljivosti tovrstne prakse. Mogoče je realna številka tudi pol nižja, recimo 3 milijarde, kar preračunano pomeni 400 evrov mesečno na družino ali 8 % BDP.

Če bi uspeli v uradne evidence zajeti tudi to potrošnjo in izplačila ter od njih obračunati davščine, bi se (hipotetično) lahko vse davčne stopnje znižale za desetino. Zaradi tega bi nam ostalo za to desetino več prihodkov, kar pa bi porabili za plačilo davkov na storitve sive ekonomije, ki so danes zaradi neobdavčevanja cenejše. Kot celota in v povprečju bi se učinki izravnali, individualno pa bi za nekatere storitve (kar danes plačujemo brez davka) morali plačati več, večina nakupov pa bi bila nekoliko cenejša. S tem bi nekako izravnali položaj vseh udeležencev in potrošnikov na trgu in zato je zmanjševanje obsega sive ekonomije družbeno bolj pošteno.

Vseeno pa je potrebno še enkrat poudariti, da pa to ne pomeni, da bomo zato kot celota imeli več. Da bomo dobili tudi tisti del zaradi sive ekonomije izgubljenega BDP, ki naj bi ga nekateri “ukradli”, kot radi rečemo. Celo obratno. Prestrog nadzor nad sivo ekonomijo in neevidentiranimi oblikami dela in potrošnje bi dejanski obseg ustvarjenega proizvoda celo nekoliko znižal. S to neevidentirano dejavnostjo se danes velikokrat ukvarjajo ljudje zaradi kakega dodatnega manjšega zaslužka ali zato, ker bi ob pomanjkanju posla ali manjše učinkovitosti živeli precej slabše. In če bi od teh zahtevali obračun vseh davščin, da ne bi bili na primer nelojalna konkurenca obrtnikom, ki pošteno plačujejo vse obveznosti do države, bi se jih veliko poslu raje odreklo. Če bi od sosede, ki vam dvakrat tedensko pospravlja stanovanje zahtevali, da obračuna na storitev DDV ter si obračuna plačo od zaslužka, verjetno tega ne bi več delala. “Se ji ne splača” bi bil odgovor in dejansko opravljenih del v družbi bi bilo na koncu manj.

Zato je potrebno poudariti, da prizadevanje za odpravo sive ekonomije pomeni samo bolj pravično razdelitev bremen in enakopraven položaj udeležencev na trgu. Tudi statistični podatek o višini BDP države bi bil višji. Dejansko ustvarjena dodana vrednost pa zaradi tega ne bo nič večja, raje nekoliko nižja. Marsikdo se bo ob večjem nadzoru in zahtevi po plačevanju davščin na vse zaslužke, kakemu dodatnemu poslu raje odrekel. Zaradi tega mora potekati uvajanje vse strožjega nadzora nad nelegalnimi oblikami dela prodaje nekako v sozvočju z doseženo razvitostjo in življenjskim standardom v državi. “Izgubljen” BDP zaradi sive ekonomije, dejansko ni izgubljen temveč samo neevidentiran.

Leave a Reply