So Švedski zdravstveni delavci bolj produktivni?

Na teh straneh sem v zadnjem času predstavil kar nekaj podatkov o položaju javnega sektorja. Na žalost se javni sektor običajno ocenjuje na osnovi posameznih ekscesov in tako se vsa Slovenija ukvarja predvsem s ceno nekega zdravstvenega materiala, le malo pa je celovitih ocen stanja. Zadnje zahteve po kar precejšnjem dvigu plač javnih uslužbencev pa so to splošno mnenje seveda še nekoliko zaostrile. Nasprotovanju prevelikim dodatnim obremenitvam se razumljivo pridružuje tudi gospodarstvo oz. njihov predstavnik – Gospodarska zbornica Slovenije. V zadnjem zapisu (Sobotna priloga Dela) smo tako lahko prebrali kar nekaj novih argumentov, ki opozarjajo na prevelike apetite zaposlenih v javnem sektorju, kar naj bi ogrožalo tako vzdržnost javnih financ kot tudi konkurenčnost našega gospodarstva.

Seveda ni nobenega dvoma, da je gospodarstvo motor našega nadaljnjega razvoja in njegova uspešnost tudi vir za porast blagostanja celotnega prebivalstva. Vseeno pa se pri tem zanemarja vloga in pomen gospodarskih dejavnosti, ki se v pretežni meri izvajajo v okviru javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo in sociala ter javna uprava). Zbornica namreč ugotavlja, da naj bi za zaposlene pri opravljanju omenjenih storitev v Sloveniji namenjali kar petino več denarja kot v sosednjih državah. Po njenih besedah naj bi bila tudi produktivnost pri opravljanju teh storitev za kar polovico nižja kot na primer v skandinavskih državah in razumljivo tudi bistveno nižji nivo storitev.

Takšne ocene stanja so za javni sektor dokaj “obremenilne”, ne dvomim pa, da hitro dobijo somišljenike. Če drugega ne, večina Slovencev čaka na kak zdravstveni pregled ali poseg, marsikdo tudi na gradbeno dovoljenje, da pa so žilne opornice v Gorici dražje kot na Jesenicah pa je tako “v mislih” vseh državljanov. Kaj je bil vir navedenih podatkov GZS sicer ni pojasnjeno, čeprav verjetno temeljijo na določenih in ustrezno preračunanih uradnih statističnih podatkih. Vseeno pa je zanimivo pogledati kako Evropski statistični urad spremlja zaposlene v teh dejavnostih ter tudi njihovo produktivnost, ki jo omenja zbornica. Številke so kar presenetljive in škoda je, da ne namenjamo več časa in prostora tudi njim in poskušamo razumeti vlogo teh storitev v razvitih družbah. Kljub včasih res nerazumljivih podatkih npr. o ceni kakega zdravstvenega materiala (kar vsekakor zahteva ukrepanje), bi najmanj takšno pozornost morali posvečati položaju in vlogi navedenih dejavnosti v družbi v primerjavi z njihovo vlogo v drugih državah EU.

Na voljo imamo torej podatke o številu zaposlenih v omenjenih treh dejavnostih po poenotenem načinu spremljanja za vse države EU (mednarodna klasifikacija dejavnosti poimenovana NACE). Ti trije sektorji so:
­ dejavnost O: dejavnost javne uprave in obrambe in dejavnost obvezne socialne varnosti (Public administration and defence; compulsory social security),
­ dejavnost P: izobraževanje (Education),
­ dejavnost Q: Zdravstvo in socialno varstvo (Human health and social work activities).

Seveda se naštete dejavnosti deloma opravljajo tudi v privatnem sektorju, večina pa v okviru javnega sektorja torej kot storitve, ki jih plačujemo preko zbranih davkov in prispevkov. Ne glede na vir plačila pa podatki o številu zaposlenih v teh sektorjih povedo, koliko zaposlenih se v posamezni državi ukvarja s to dejavnostjo, koliko ljudi skrbi npr. za zdravstvene in socialne potrebe državljanov ali za izobraževanje.

Na spodnji tabeli so predstavljeni uradni podatki EU o zaposlenosti preračunani na 1.000 prebivalcev. Poleg podatka za Slovenijo in povprečje Evropske Unije, je posebej prikazano tudi povprečje za 10 držav, kjer je število zaposlenih v omenjenih treh dejavnostih največje (vse skandinavske države ter razvitejše – Nemčija, Francija, VB, Nizozemska), na koncu pa še Švedska. Po skupni zaposlenosti vidimo, da smo v Sloveniji nekoliko nad povprečjem s 47,8-odstotno zaposlenostjo. Je pa zanimivo, da so tudi v Evropi pri tem kar precejšnje razlike med državami, katere mogoče izhajajo tudi iz načina zajemanja (v Belgiji je npr. na 1000 prebivalcev zaposlenih le 420 ljudi, v Nemčiji pa kar 540).

Močno pa odstopa število zaposlenih v naštetih treh dejavnostih (poimenoval sem jih dejavnosti javnega sektorja – JS – čeprav gre tudi za zaposlene v privatni sferi teh dejavnosti). Vidimo, da je v Sloveniji v teh dejavnostih zaposlenih skupaj 90 ljudi na 1000 prebivalcev, povprečje EU je 109, na Švedskem pa celo 173. V primerjavi s povprečjem imamo nekaj več zaposlenih v izobraževanju (vseeno precej manj kot v razvitih državah), izjemne razlike pa so v zdravstvu. V razvitejših državah skrbi za zdravstvene in socialne potrebe ljudi še enkrat več zaposlenih kot je to značilno za Slovenijo. Vsekakor ti podatki ne kažejo, da je število zaposlenih v teh dejavnostih pretirano, ne glede na povečevanje v zadnjih letih.

Takšne razlike seveda lahko razlagamo tudi na način, da lahko razvitejše država zaradi uspešnosti svojega gospodarstva namenjajo več sredstev tudi za te skupne potrebe. Dejstvo je, da je število zaposlenih v teh sektorjih praviloma nižje v manj razvitih državah. Da je 127 zaposlenih (od 1000 prebivalcev) v industriji Švedske tako učinkovitih, da lahko “preživi” 173 zaposlenih v javnem sektorju (tam je dejansko kar vsak tretji zaposlen v teh dejavnostih). Čeprav je ta razlaga logična, pa mogoče vseeno tudi velja, da zaposleni v zdravstvu, šolstvu ali tudi javni upravi niso samo strošek, temveč tudi ustvarjajo blaginjo države in prispevajo k hitrejšemu razvoju družbe. Da je potrebno pri vodenju in razumevanju funkcioniranja države stopiti korak dlje od klasične delitve kdo v družbi ustvarja, kdo pa troši.

Na Švedskem torej en zaposlen v zdravstvu in sociali skrbi za potrebe le 13 ljudi (v razvitejših državah za 16 ljudi), v Sloveniji pa ima na skrbi 31 ljudi. Nedvomno je potem tudi kvaliteta te storitve na Švedskem ali Nemčiji nekaj višja kot v Sloveniji (kot ugotavlja zbornica) – a po klasični razumevanju produktivnosti, je produktivnost slovenskega zdravstvenega delavca verjetno vseeno precej višja kot švedskega. Glede na število zaposlenih v zdravstvu lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da opravljena zdravstvena storitev v Sloveniji ni 2,3-krat slabša kot na Švedskem ali 2-krat slabša kot v Nemčiji (toliko več imajo tam zaposlenih za isto število prebivalcev).

Od kje torej podatek zbornice, da je produktivnost javnega sektorja v skandinavskih državah še enkrat višja kot v Sloveniji? Poglejmo! Produktivnost v zdravstvu lahko merimo s številom opravljenih pregledov ali posegov na enega zdravstvenega delavca ali številom prebivalcev na enega zdravstvenega delavca ali učitelja. Ta podatek bi bil verjetno najbolj realna primerjava učinkovitosti, posebej če bi znali oceniti še kvaliteto te storitve (npr. pridobljenega znanja ali opravljene operacije). Zbornica teh primerjav ni delala, ker podatki seveda ne bi zdržali teze o bistveno nižji produktivnosti.

Poleg fizičnega spremljanja produktivnosti (število izdelkov na delavca ali pregledov na enega zdravnika) se le-ta na nivoju družbe spremlja preko dodane vrednosti, ki jo zaposleni ustvarijo. V gospodarstvu je za izračun produktivnost tako ključen podatek o dodani vrednosti na zaposlenega. Ta z naraščanjem omogoča tudi boljše plačilo zaposlenih, več ostane družbi za nove naložbe, za vračila posojil – a tudi za povečanje premoženja lastnikov. Dodana vrednost je seveda rezultat prodajne vrednosti, ki jo dosežemo na trgu pri prodaji proizvodov ter odbitku porabljenega materiala.

V javnem sektorju pa le-ta svojih storitev ne prodaja (vsaj večino ne). Dodana vrednost omenjenih treh dejavnosti se zato izračuna na osnovi vloženega dela, ki pa zajema predvsem obseg plač, ki jih dobijo tamkajšnji zaposleni (njihove plače predstavljajo okoli 80 % dodane vrednosti). Če torej merimo produktivnost zaposlenih v javnem sektorju tako kot v gospodarstvu, torej z dodano vrednostjo na zaposlenega (in tako se tudi meri) – je seveda produktivnost slovenskega javnega sektorja za približno polovico nižja od produktivnosti skandinavskih držav. Zakaj? Ker pač povprečni zaposlen v šolstvu ali zdravstvu v Skandinaviji ali Nemčiji dobi okoli 4.000 evrov mesečno, v Sloveniji pa 2.000 evrov (strošek dela preračunan na enega zaposlenega). In zbornica lepo zaključi, da je produktivnosti javnega sektorja v skandinavskih državah še enkrat višja (!!).

Seveda bo marsikdo ob teh podatkih samo zamahnil z roko ob pomisleku na kako slabo izkušnjo s storitvijo v javnem sektorju. Vsakdo lahko tudi hitro našteje pet nepravilnosti o katerih je bral v medijih. Vseeno pa to ne sme biti razlog za pavšalne in nerealne ocene stanja v teh dejavnosti posebno pri tistih, ki vodijo ali sodelujejo pri oblikovanju ekonomske politike države.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *