Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino

V teh dneh smo lahko zasledili pomembno drugačne argumente proti previsoki obdavčitvi plač kot smo jih bili vajeni do sedaj. Predstavljeni so bili s strani direktorja kluba slovenskih podjetnikov, zaradi česar takšno stališče lahko razumemo tudi kot pogled podjetniškega sektorja. V Sloveniji je sicer teza o premočno obdavčitvi plač postala kar nekakšen aksiom, ki se ga ponavlja na vseh ravneh. Ker pa so vse večkrat prisotni tudi drugačni pogledi na obdavčevanje dela, je bila logično pričakovana tudi drugačna argumentacija za znižanje davkov na plače, predvsem na najvišje.

Do sedaj smo torej najpogosteje poslušali, da so v Sloveniji visoke plače obdavčene nadpovprečno in da nam zato visoko izobraženi kadri bežijo v tujino. Pri tem so se navajali primeri, da dobi pri nas posameznik s 7.500 evrov bruto plače “kar” 300 evrov manjši neto znesek. To naj bi bil razlog, da razvojni inženirji bežijo v tujino ter argument, da je obdavčitev najvišjih plač potrebno znižati. Kot prvo je potrebno navesti, da sedem tisoč evrov ali več v Sloveniji zasluži le okoli 4.000 ljudi in med njimi tovrstnih inženirjev vsekakor ni veliko, če sploh kakšen. Predvsem pa se verjetno strinjamo, da zaradi 300 evrov razlike nihče ne bo šel živet in delat na primer v Nemčijo ali Anglijo, če ne bodo obstajali tudi drugi razlogi. Ključni povod za odločitev za službo v tujini so bolj druge priložnosti, mogoče sploh možnost zaposlitev ali delo, ki ga doma ne dobijo. V kolikor pa je razlog samo finančni vidik, pa mora biti plača še enkrat višja ali vsaj za polovico. To pa ni odvisno od davčne obremenitve, temveč od pripravljenosti (in sposobnosti) delodajalca za tako visoko plačilo.

Kljub torej splošnemu prepričanju o previsoki obdavčitvi plač v Sloveniji, konkretne primerjave s sosednjimi državami kažejo, da je davčna obremenitev pri nas podobna kot sosednjih državah. Nižji prejemki so obremenjeni celo nekaj manj, predvsem zaradi neobdavčenih dodatnih izplačil, res pa so davčno nekaj bolj obremenjeni najbolje plačani zaposleni. V večini držav imajo namreč uvedeno omejitev na plačilo socialnih prispevkov. Ti se praviloma plačujejo samo do določene višine plače (v Avstriji na primer do nekje 4.000 evrov bruto), ob višji plači pa je znesek prispevkov enak. Po zadnjih primerjavah, ki naj bi jih imeli v omenjenem klubu slovenskih podjetnikov, pa naj bi bila davčna obremenitev podobna celo v teh, najvišjih razredih. Sam sicer o tem dvomim, ker razpoložljivi podatki vseeno nakazujejo razlike v višini nekaj sto evrov pri plačah med npr. 5 in 10 tisoč evrov mesečno.

Kakorkoli, nov argument za nujno znižanje davčne obremenitve plač v Sloveniji je – nižja produktivnosti oz. nižja dodana vrednost, ki jo naše gospodarstvo ustvari na enega zaposlenega v primerjavi z razvitimi državami. Ker lahko prodajajo Avstrijci svoje izdelke po znamko “Made in Austria” precej dražje kot mi pod “Made in Slovenia”, so naši zaslužki in dodana vrednost seveda nižji in to preprosto ne omogoča enakih izplačil kot pri sosedih. Sledi sklep, da je zaradi tega nujno znižati davčne obremenitve, ker si pač tako visokih izdatkov za plače kot v Avstriji ne moremo privoščiti. Ne drži torej več teza, da so naše obdavčitve dela višje in da jih moramo zaradi tega znižati, temveč, da si zaradi nižje stopnje razvoja (produktivnosti) našega gospodarstva ne morem privoščiti enakih davčnih stopenj.

Da je produktivnost v Sloveniji nižja, da na žalost (zaenkrat) večinoma ne uspevamo prodajati izdelkov po enakih cenah kot npr. Avstrijci, je seveda nesporno dejstvo. Zaradi tega naša podjetja tudi ne morejo izplačevati tako visokih plač kot pri sosedih in to vsem zaposlenim, tako manj kot bolj izobraženim kadrom. Da pa je zaradi tega potrebno znižati davčne obremenitve ravno pri višje izobraženih kadrih (tako se razume argumentacija podjetniške strani), pa je že bolj vprašljiva teza.

Na žalost se plačevanje davščin na plače (prispevkov in dohodnine) še vedno razume predvsem kot vplačilo v neko državno malho brez dna, kar bi pač lahko tudi znižali. A poglejmo lanske številke o vplačevanju in porabi teh davčnih obremenitev.

V letu 2017 smo z vsemi davki in prispevki od plač zbrali 8,3 milijarde evrov (v proračunu ter v blagajnah pokojninskega in zdravstvenega zavoda). To pa je bilo porabljeno za
­ pokojnine (4,3 milijarde),
­ za zdravstveno zavarovanje (2,6 milijarde),
­ 2,35 milijarde evrov pa smo porabili za vse oblike (socialnih) transferjev posameznikom (otroški dodatki, porodniške, bolniške, nezaposleni, nadomestila plač, socialna nadomestila, prevozi in prehrana dijakov in študentov, štipendije, veterani…).
Če seštejemo vsa ta izplačila dobimo znesek 9,3 milijarde evrov, kar pomeni, da se del teh izdatkov pokriva celo z drugimi davčnimi viri (npr. DDV) in obstoječi davki na plače še teh izdatkov ne pokrijejo v celoti.

Zbrana sredstva z davčnimi obremenitvami plač so torej v celoti namenjena za izplačila posameznikom v času ko niso ali ko ne bodo več mogli delati. Oni ali njihovi družinski člani, ker imamo medgeneracijsko solidarnost – z vplačilom davkov pokrivamo izdatke za prejemke otrok ali za pokojnine naših staršev, tako kot so ali bodo oni poskrbeli za svoje otroke ali starše. Bruto plače so torej v celoti namenjene plačilu zaposlenih v širšem smislu, seveda pa je skupni znesek izplačil omejen z ustvarjeno dodano vrednost na zaposlenega. Ker je naša nižja kot v Avstriji imamo nižje neto plače, nižje pokojnine in nižje otroške dodatke. In če želimo zadržati približno podobna razmerja, moramo imeti tudi približno podobno davčno obremenitev. Razdelitev skupnih izdatkov za plače na del za neto prejemke zaposlenih ter prejemke vseh ostalih skupin, ki trenutno ne delajo (otroci, nezaposleni, začasno nezmožni za delo, upokojenci) mora biti približno enaka.

Ta dejstva pač zahtevajo tudi približno enake davčne obremenitve kot veljajo za druge države, če želimo zadržati približno enak nivo socialne varnosti in blaginje vseh skupin prebivalstva. Razumljivo pa je ta nivo blaginje ob nižji ustvarjeni dodani vrednosti (produktivnosti) tudi nižji kot na primer v Avstriji. Če bi ob tem želeli vzpostaviti enake neto prejemke ene skupine zaposlenih, bi se to odrazilo v sorazmerno nižjem nivoju prejemkov ostalih skupin, kar pa najbrž ni sprejemljivo.

Najvišji prejemki so v Sloveniji res močno davčno obremenjeni in zaradi primerljivosti drugimi državami je upravičeno razmišljanje, da bi bile kakšne korekcije smiselne. Vseeno pa je potrebno poudariti, da to ne bo bistveno spremenilo položaja teh zaposlenih. Zavedati se moramo, da kadar v tujino odidejo visoko izobraženi kadri, gredo zaradi boljših priložnosti in ne zaradi morebitne malenkostno višje davčne obremenitve. Razlog je večinoma v tem, da naš podjetniški sektor zaenkrat še ne uspeva ustvariti tako visoke dodane vrednosti, ki bi omogočila primerljivo izplačilo plač kot to velja za razvitejše države. Tisti podjetnik, ki pa mu to uspeva, pa lahko tudi ustrezno nagradi svojega razvojnega inženirja, da mu ne uide. In v teh novih argumentih podjetniškega sektorja je pravzaprav priznano, da razlog bega izobraženih ljudi niso visoki davki – temveč nižja produktivnost našega gospodarstva ter manj priložnosti za zaposlitev. In to je področje, kjer nas čaka nadaljnje delo in kjer je potrebno priznati, da je bilo do sedaj tudi največ tudi narejenega.

One thought on “Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino”

  1. Lepo napisano v prid delodajalcev. Ti namreč mlade visoko izobražene kadre plačajo mesečno po največ 2k€ bruto, jih za nekaj let dajo na pogodbo za določen čas (v vmesni periodi jim lahko podaljšujejo z zamenjavo imena delovnega mesta), tako da ti niti ne morejo do kredita in seveda živijo pri mamah. Obljubljajo jim napredovanja, a višje od 3k€ bruto tudi če so carji razvojniki ne pridejo. Sami si pa seveda lepo delijo dobičke. V tujin so plače visoko izobraženih nekje 50k€ letno (Nemčija, v Švici pa 2 krat toliko), v nekaterih državah pa še hrana cenejša. Sedaj pa še o nekonkurenčnosti. Ob obiskih tujih vlagateljev se le ti čudijo kako smo slovenci spretni rokodelci, saj delamo večinoma ročno , z zastarelo tehnologijo… Namesto da bi v času osamosvojitbve (beri kapitalizma) vlagali v razvoj in avtomatizacijo smo raje (beri nekateri) zapravljali za odkupe teh podjetij (ki so bila že tako naša, a niso bila v rokah enega) – to pa je divji kapitalizem. Pa smo zopet pri bančnih luknjah, zaprtih podjetnikih…, a finance v blatu. Z nacionalnim interesom, pa smo si zapravili še zadnjo možnost da splavamo. Nekateri novinarji (sedaj celo uredniki) so na veliko pisali o naciaonalnih inetersih (pivovarska vojna…), sadaj pa so obrnili ploščo in pišejo o zapravljenih priložnostih. Za pokojnine pa takole. Res imamo recipročni sistem plačevanja za upokojene, a je ta denar, ki so ga prej vplačevali naši starši in dedki čudežno izhlapel (verjetno je kje v kakšnih cestah ali tunelih), mladina pa penzije ne bo videla nikoli, če ne bo zanjo sama poskrbela. Pa se zopet obrnimo za referenco na tujino. Torej dovolj razlogov za beg možganov?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *