Kako bi nam OECD podražil knjige

Pred dnevi smo dobili Študijo OECD o preoblikovanju obdavčitve dela v Sloveniji. Vemo, da je pri nas splošno sprejeto stališče, da je delo preveč davčno obremenjeno, kar naj bi zmanjševalo tako neto prejemke ljudi kot tudi konkurenčnost gospodarstva. V iskanju ustreznejših rešitev je Ministrstvo za finance angažiralo tudi strokovnjake OECD, ki bi pri tem iskanju pomagali s svojimi pogledi in rešitvami. Vsekakor se lahko strinjamo, da je nek neobremenjen pogled vedno dobrodošel, pri čemer je že ministrstvo poudarilo, da ne gre za predlog prihodnjih ukrepov, temveč njihove navedbe mišljene bolj kot temelj za nadaljnjo konstruktivno razpravo. Vseeno pa ministrstvo ob tem tudi izpostavlja, da študija predstavlja ustrezno izhodišče za prihodnje politike na področju obdavčitve dela ter da so predlagane usmeritve precej usklajene z razmišljanji našega ministrstva za finance. V tem smislu, pa je odprtih kar nekaj dilem o primernosti predlaganih usmeritev oz. ugotovitev strokovnjakov OECD.

OECD je mednarodna gospodarska organizacija 34 najbolj razvitih držav sveta, ki “sprejemajo načela predstavniške demokracije in svobodnega trga”. Kljub tem enotnim značilnostim članic, pa so si države glede ekonomske ureditve in dosežene stopnje razvoja močno različne. To velja tudi za področje obdavčitve, kjer v nekaterih državah prevladuje močna vloga državne regulative z visokim deležem pobranih davkov ter seveda obratno. To izpostavljam zaradi tega, ker se v tekstu večkrat izpostavlja “dobra praksa” OECD in kjer smo potem v dilemi, katere države so pravzaprav vzor za to dobro prakso. So to države, kjer zbrani davčni prihodki predstavljajo precej več kot polovico BDP (predvsem skandinavske ter nekatere druge razvite države EU), ali liberalnejše države, kjer so vladni prihodki le tretjina BDP ali še manj (ZDA, Koreja, Avstralija, Japonska…)? Države imajo torej zelo različne ureditve in s tega vidika je seveda odprto vprašanje, kaj je najbolj pravilno in kakšna ureditev bi bila najbolj ustrezna za našo državo.

Če povzamemo osnovne usmeritve in ugotovitve študije, bi lahko izpostavili:
­1. osnovna predpostavka davčne reforme ter tudi predlogov OECD je javnofinančna nevtralnost, kar pomeni, da bi obseg zbranih davkov moral ostati približno enak; da bi torej z drugimi davki nadomestil zmanjšanje prilivov v primeru davčne razbremenitve dela,
­2. študija tako predlaga predvsem znižanje stopnje prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje iz plač (iz 22,1 % na 16,86 %); ker naj bi s temi prispevki danes pretirano obremenjevali stroške dela, tako “izgubljenih” dobrih 500 milijonov evrov davčnih prilivov pa bi nadomeščali:
– z dvigom vplačila dohodnine iz plač preko višjih stopenj v srednjih dohodninskih razredih, z manjšimi olajšavami pri izračunu dohodnine ter vključitvijo vseh dohodkov zaposlenih v obračun dohodnine (tudi prevoz na delo, nadomestilo za prehrano, letne nagrade),
– s povišanjem davkov na kapitalske prejemke (dividende, obresti, kapitalski dobiček),
– s povečanjem davkov na premoženje (višji nepremičninski davek glede na današnji prispevek za uporabo zemljišča) ter
– z zmanjšanjem nabora izdelkov in storitev za katere danes plačujemo DDV po znižani stopnji.

To je osnovno izhodišče predlogov omenjene študije, ki pa ima kar nekaj pomanjkljivosti. Predvsem je zanjo značilno, da se fokusira samo na javnofinančne učnike. Spremembe davčnega sistema ocenjuje samo z vidika, koliko milijonov evrov bi kak ukrep prinesel ali odnesel javnim financam, popolnoma pa zanemari (ne izračunava), kako bi takšne spremembe vplivale na prejemke posameznikov. Koliko bi bile na primer višje plače v spodnjih dohodkovnih razredih in koliko v zgornjih. Kako bi takšne spremembe vplivale na družinske proračune premožnejših ali revnejših skupin.

Kot rečeno je osnovna predpostavka predlaganih sprememb enak obseg zbranih davkov, kar pomeni, da bi sicer nižjo obdavčitev plač (prejemanje višjih neto prejemkov) morali nadomestiti z večjim vplačevanjem drugih davkov. Hipotetično so sicer nakazali, da bi lahko celoten izpad prispevkov na plače nadomestili na primer z ukinitvijo znižane davčne stopnje ali z dvigom prejemkov od davkov na premoženje na nivo držav, z najvišjo tovrstno obremenitvijo. Seveda to ni izvedljivo, zato so za nadomestitev 500-milijonskega izpada prispevkov (ključni predlog celotne študije) predlagali kombinacijo manjšega dviga dohodninskih stopenj, zmanjšanja olajšav ter dviga nepremičninskega davka in DDV na nekatere storitve. Poglejmo nekaj konkretnih predlogov in njihov vpliv na prejemke oz. položaj posameznih skupin ljudi.

Znižanje prispevne stopnje iz plač od 22,1 na 16,86 % bi sicer res pomenilo dobrih 500 milijonov evrov manjše prilive v javne blagajne v neto znesku, a pokojninska in zdravstvena blagajna bi izgubili kar 900 milijonov letno, bi se pa za 250 milijonov evrov povečal priliv dohodnine v proračun. Če bi istočasno še za 4 odstotne točke dvignili dohodninske stopnje bi javne finance skupaj izgubile okoli 350 milijonov, plače pa bi bile pri večini zaposlenih višje med 40 in 50 evrov mesečno neto. To prikazuje spodnja slika in takšno enako povečanje plače v evrih, bi seveda pomeni precej več odstotkov zvišanja pri nižjih plačah. Večje odstopanje bi bilo edino pri najvišjih plačah v primeru istočasne odprave najvišjega dohodninskega razreda.

Kaj bi s takšno korekcijo pridobili? Neto plače bi bile seveda višje, kar bi ljudje pozdravili, a predlog predvideva, da bi teh 50 evrov več mesečnega prejemka vseh zaposlenih, ljudje potem plačali v drugačni obliki, o čemer v nadaljevanju. Bi pa to pomenilo precejšnje pretrese v javnih financah, saj bi zdravstvo in ZPIZ izgubila milijardo evrov (če bi istočasno uvedli še socialno kapico kot predlagajo), kar bi potem moral pokrivati proračun iz več zbrane dohodnine ter drugih davčnih prilivov. To je seveda možno (strokovnjaki OECD dokazujejo s primeri drugih držav), vprašanje pa je smiselnosti takšnega korenitega zasuka v javnih financah. Glede na to, da je v prihodnosti za pričakovati predvsem večje izdatke za zdravstvo ter pokojnine, takšne spremembe ne bi bile ravno upravičene ne glede na to, da je temu tako v kakih drugih državah.

Pri tej ključni spremembi celotne študije, torej davčni razbremenitvi stroškov dela je potrebno opozoriti še na dejstvo, da tak predlog v prvi fazi nima nobenega neposrednega vpliva na “konkurenčnost” gospodarstva. Stroški dela bi ostali približno enaki, saj se spreminja samo neto prejemek. Seveda bi bili zaradi tega v prihodnje verjetno manjši pritiski na dvig plač, a nekega kratkoročnega učinka na stroške dela v podjetjih ne bi bilo.

Te višje neto prejemke, ki bi jih ljudje dobili z razbremenitvijo plač, pa naj bi potem “vračali” v proračun z višjimi plačili drugih davkov. Pri svojih predlogi strokovnjaki OECD izhajajo iz značilnosti v drugih državah in eno izmed odstopanj pri nas predstavljajo tudi plačila za prehrano med delom ter nadomestilo prevoznih stroškov. Ti izdatki skupaj z regresom ter drugimi dodatnimi izplačili predstavljajo v povprečju skoraj 300 evrov na mesec na enega zaposlenega, večinoma neobdavčeno. Seveda bi lahko te prejemke tudi zajeli v obračun dohodnine, a potrebno je upoštevati, da predstavljajo ta dodatna izplačila pri nizkih plačah zelo pomemben vir dodatnih prihodkov ljudi. Poseganje vanje bi zelo močno porušilo strukturo skupnih prejemkov zaposlenih. Nekomu, ki zasluži 600 evrov minimalne plače, teh dodatnih 300 evrov pomeni bistveno več kot nekomu s 1.500 evrov neto plače in plačilo npr. 100 evrov dodatne dohodnine bi pomenilo precejšnje prerazporejanje dohodkov. Strokovnjaki OECD seveda o tem niso razmišljali – gledali so samo primerjavo z drugimi državami ter prilive in odlive v v proračunu, s položajem posameznika pa se niso ukvarjali. Podobno je tudi s predlogom o zmanjšanju davčnih olajšav (splošna olajšava ter posebna za otroke), ki bi jih prav tako znižali in porušili obstoječa razmerja med prejemki ljudi (izpostavljajo “velikodušne” olajšave za otroke).

Drug pomemben vir naj bi bil davek na premoženje, iz katerih naš proračun dobi pol manj (glede na BDP) kot to velja za povprečje drugih držav v OECD ali tudi trikrat manj kot v nekaterih izpostavljenih državah (npr. Francija, VB). Zaposleni bi denimo dobili mesečno 50 evrov višjo neto plačo, a bi zato mesečno plačali npr. 20 evrov več davka na nepremičnine, seveda tisti, ki jih imajo. To seveda zopet poruši dosedanja razmerja med prejemki in izdatki in dvomim, da bi bile takšne prerazporeditve bolj učinkovite. Verjetno se strokovnjaki tudi niso poglobili v podrobnosti tega davka. V Sloveniji namreč ljudje plačajo le tretjino skupnega davka od nepremičnin (lani 66 milijonov evrov), dve tretjini pa pravne osebe. Bi npr. s podvojitvijo davka (da bomo bolj primerljivi z OECD!) dodatno obremenili podjetja (konkurenčnost ?) ali pa bi posamezniki plačali tri ali štirikrat več na svoje hiše? Vemo, da je delež lastniških stanovanj in hiš v Sloveniji bistveno višji kot to velja za druge države, kar pač zahteva drugačne rešitve in ne tako poenostavljen predlog, da pač drugje poberejo več davka na nepremičnine. Zanimiv je podatek, da Avstrijci plačajo še manj davka od nepremičnin kot to velja za Slovenijo (v % od BDP seveda). Kaj je potem lahko referenca za rešitve pri nas?

Naslednji možni vir pokrivanja izpada javnofinančnih prihodkov zaradi davčne razbremenitve plač naj bi bil dvig DDV na izdelke in storitve z znižano stopnjo. Hipotetično so celo izračunali, da bi s popolno odpravo te znižane stopnje pridobili kar 690 milijonov evrov več davčnih prihodkov. Seveda je razmišljanje v smeri, da bi za 11 % podražili vso hrano (ta je danes obdavčena z 9,5 % DDV) popolnoma nesmiselno. To sicer tudi niso predlagali, razmišljanje pa je šlo v smeri, da bi npr. ukinili znižano stopnjo na knjige, časopise, vstopnice za prireditve, javni prevoz, hrano v gostilnah… To utemeljujejo s tem, da te storitve v večji meri koristijo ljudje z višjimi prihodki in da zato znižana davčna stopnja DDV ni najbolj upravičena. Mogoče bi o tem lahko govorili v primeru gostinskih storitev, predlogi za dvig DDV na knjige pa verjetno ne zaslužijo niti komentarja. Verjamem, da seveda strokovnjakom iz Pariza ohranjanje slovenskega jezika ni kakšna posebna prioriteta, a nekaj več posluha za lokalne značilnosti bi vseeno lahko pričakovali. Ne bi bil kak odstotek dodatne trošarine na tobak in alkohol bolj primerna rešitev?

Razmišljanje in predlogi v omenjeni študiji so seveda zastavljeni precej širše, kot lahko povzamemo v kratkem prispevku. Verjetno sem kakšne poudarke tudi spregledal, saj gre za dokaj obsežne dokumente (preko 200 strani) z veliko podrobnostmi. Drži tudi, da so pogledi “od zunaj” vedno dobrodošli za bolj nevtralen, neobremenjen pogled na razmere. Vseeno pa predlagane usmeritve po mojem mnenju niso najbolj optimalna smer v katero bi bilo smiselno preoblikovati naš davčni sistem (no, na ministrstvu sicer zatrjujejo, da “študija predstavlja ustrezno izhodišče … za prihodnje politike…”).

V študiji so si zamislili neke močne prerazporeditve davčnih bremen, katerih uveljavitev bi verjetno prinesla bistveno več zmede ter nezadovoljstva kot nekih pozitivnih učinkov. Dvomim, da bi z njimi spodbudili delovno aktivnost, kot navajajo v argumentaciji. Težava je že v tem, ker je zaradi ogromnih razlik med državami OECD težko izluščiti neko “dobro prakso” uporabno za vsake razmere. Seveda ni realno za pričakovati, da bi lahko strokovnjaki iz Pariza preverili vse specifičnosti naše države, vseeno pa bi lahko pričakovali nekaj več poglobljene analize naših razmer pred oblikovanjem predlogov. Predvsem pa so zanemarili učinke predlogov na mikro ravni, torej kako bi takšne spremembe vplivale na položaj posameznikov v različnih socialnih skupinah.

Zaradi teh razlogov menim, da Študija ni preveč uporabno izhodišče za kreiranje naših bodočih politik na področju obdavčevanja (upam, da so jo vsaj naredili zastonj). Na tem področju imamo kar veliko domačega znanja, tudi s kolegom Damjanom sva pripravila nek celovit model za davčno stimuliranje tako na makro kot mikro ravni. Seveda pa je to samo “tehnika”. Za kakršnekoli spremembe je ključno, da se najprej poenotimo v izhodiščih, kaj želimo s popravki davčnega sistema spremeniti – kdo in od česa naj bi plačevali več ali po višji stopnji in kdo manj. Smo glede na vsesplošno prepričanje, da je delo potrebno davčno razbremeniti res pripravljeni namesto tega plačati pomembno več davka na nepremičnine, na tobak ali knjigo, na dobiček podjetij ali dividende, manj stimulirati otroke… ?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *