Feed on
Posts
Comments

Pred dnevi sem pisal o težavah in neracionalnostih s prestavljanjem družbe Koto d.o.o. iz DUTB v SDH. Čeprav sta obe družbi v stoodstotni državni lasti je trajalo skoraj leto dni, da se so dogovorili po kateri ceni bo država prenesla to podjetje iz “levega v desni žep”. Vrednost neke družbe je vedno relativna zadeva in tudi certificirani cenilci niso neki vsevedneži, ki znajo to vrednost točno določiti. Res pa jih uprave predvsem v državnih podjetjih zelo rade angažirajo, ker imajo s tem formalno pokrite svoje odločitve. Takratni tekst sem na koncu zaključil z informacijo, da je le prevladal razum in med družbama je bil dosežen dogovor o prodajni ceni brez nekih večjih dodatnih stroškov. A sage glede prenosa tega podjetja iz ene v drugo državno družbo izgleda še vedno ni konec.

Kljub dogovoru o ceni prenosa (skupaj 7,1 milijon evrov ob izpolnitvi nekaterih pogojev), sta se tako vlada kot SDH odločila, da vseeno izvedejo še posebno revizijo družbe zaradi razhajanj glede vrednosti družbe. V ta namen bodo seveda zopet angažirali zunanje strokovnjake (če se le da tuje), ki bodo preverili dosedanje poslovanje družbe. Ob tem je zanimiva informacija, da ima SDH tudi svoje strokovnjake, ki lahko opravijo pregled poslovanja svojih odvisnih družb, a menda samo, če je družba v njihovi 100-odstotni lasti.

Formalno bo imela SDH po prenosu res le 66,23 % lastniški delež, dejansko pa država lastnik skoraj celotne družbe. Seveda se morajo takšne družbe in njihove uprave držati sprejetih pravil, a z nekoliko bolj poslovnim pristopom bi te omejitve lastništva lahko hitro razrešili. Poleg lastnega deleža družbe (ta v Koto d.o.o. znaša 29,3 %) je drug večji lastnik še družba Zlata Moneta II d..o.o. Ta je v lasti DUTB, delnice pa so zastavljene za posojila dana prav tako s strani DUTB. DUTB torej obvladuje tudi teh preostalih 4,4 % delnic družbe Koto d.o.o., kar bi bilo vsekakor tudi smiselno prenesti oz. prodati. S tem prenosom bi SDH postal 99,94 % dejanski lastnik družbe Koto d.d. (lastni delež pri izračunu upravljavskih upravičenj ne upoštevamo). Preostalih 0,044 % lastniškega deleža imata v rokah dve fizični osebi (vrednost okoli 3 ali 4 tisoč evrov), kar bi bilo seveda prav tako smiselno odkupiti in SDH bi postala 100-odstotna lastnica družbe Koto d.o.o.

Vsak privatni lastnik bi takšno konsolidacijo lastništva hitro dogovoril in izpeljal, saj je solastništvo tretje osebe z le 4 tisočinkami lastništva samo moteče in stroškovno zahtevno. Načeloma naj bi to veljalo tudi za družbe v državni lasti. Drži pa, da so uprave takšnih družb bolj previdne ter tudi bolj omejene pri svojih odločitvah. Te so vezane na razne dodatne kontrole, ki pa pogosto gledajo samo formalne vidike ne pa vsebino. Tudi če bi za omenjena dva deleža plačali nekaj več, bi bilo to za pretežnega lastnika smiselno, ker bi s tem v celoti obvladoval družbo in se izognil raznim postopkom. Je pa seveda čisto možno, da bi računsko sodišče čez leta ugotovilo oškodovanje družbe in odgovornost uprave. In temu se uprave družb v državni lasti želijo izogniti ne glede na vse dodatne stroške in procedure. To bi lahko uvrstili v kategorijo birokracije (ki jo želimo odpravljati), a zahteva tudi bolj vsebinsko presojanje posameznih odločitev in ne samo strogo upoštevanje vsakega pravila.

Podobno velja tudi za tožbo, ki jo vodi družba Koto d.o.o. do države. Od nje namreč terja 5,4 milijone evrov zaradi domnevno prenizke cene iz koncesijske dajatve. Ali je upravičena ali ne, seveda ne vemo. Ker pa tožba teče imata najbrž tako družba Koto kot država svoje argumente za uveljavljanje oz. zavračanje tega dodatnega zahtevka. Predpostavimo, da bo SDH-ju uspelo pridobiti 100-odstotno lastništvo nad družbo in v tem primeru bo družba tožila svojega lastnika (državo). Kar bo (mogoče) država po več letih pravdanja morala plačati družbi, bo to seveda dobila nazaj v obliki večje vrednosti družbe. Kakršenkoli bo že na koncu razplet, bo za državo finančno nevtralen – razen za stroške pravdanja. Edini, ki bodo v tej tožbi zaslužili, bodo odvetniki na obeh straneh, država pa jih bo po takšni ali drugačni poti plačala.

Zopet je edini logični zaključek, da bi se vodstvo družbe in država morala pogoditi za nek znesek in v primeru 100-odstotnega lastništva je katerikoli dogovor za državo finančno nevtralen (le da je v različnih postavkah proračuna in ministrstev). Vendar pa tudi v tem primeru dogovora najbrž ne bo, pravda bo tekla in stroški naraščali. Tako uprava družbe kot ministri oz. državni uradniki pa so seveda formalno naredili vse, da so zaščitili svoj interes oz. interes družb in organov, ki jih zastopajo. Ne glede na stroške. Privatni lastnik ne bo nikoli dopustil, da ga toži lastna družba in bo vodstvu seveda dal ustrezne usmeritve.

Leave a Reply